Jedro

Poslovni stiki pomenijo tudi odnos dogovarjanja oziroma sodelovanja, ki obstaja ali je obstajal med uradno osebo in drugo fizično ali pravno osebo pri opravljanju dela v povezavi z nalogami oziroma obveznostmi, za katere so te pristojne oziroma zadolžene, ter da med poslovne stike lahko spadajo tudi odnosi med osebami, ki se vzpostavijo in obstajajo v okviru delovnega razmerja.

Delovnopravno razmerje, ki vključuje hierarhično nadrejenost in podrejenost znotraj istega delodajalca, po svoji naravi in vsebini ne ustreza pravnemu standardu poslovnega stika.

Izrek

I.Tožba se ugodi in se akt Komisije za preprečevanje korupcije o ugotovitvah o posameznem primeru št. 06211-71/2018-12 22021 z dne 25. 4. 2019, odpravi.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 423,50 EUR, povečane za 22% DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim aktom ugotovila, da se je tožnik kot nekdanji direktor A. (v nadaljevanju A.) v postopku javnega razpisa za prosto delovno mesto pomočnika generalnega direktorja za nabavno dejavnost v A., konkretno pri podpisu sklepa o izbiri in pogodbi o zaposlitvi z B. B., s katero je bil v letih 2015 do 2017 v poslovnih stikih, znašel v okoliščinah, ki vzbujajo najmanj videz nasprotja interesov (točka 1 izreka). Nadalje je v točki 2 izreka akta ugotovila, da je tožnik s tem, ko o okoliščinah nasprotja interesov iz 1. točke izreka teh ugotovitev ni pisno obvestil svojega predstojnika oziroma tožene stranke, kršil prvi odstavek 38. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK).

2.Tožena stranka v obrazložitvi akta citira pravne podlage, ki so po njenem mnenju relevantne za njeno odločitev. Po njenih ugotovitvah je bil tožnik generalni direktor A., na javni razpis se je javila B. B., ki pa je bila v tistem času, ko je bil tožnik generalni direktor C. , d. o. o., zaposlena pri tej gospodarski družbi. Tožnik je sprejel sklep o njenem imenovanju na javno razpisano delovno mesto pomočnika generalnega direktorja in z njo sklenil pogodbo o zaposlitvi. Že zgolj videz nasprotja interesov, ki ne pomeni nujno vsebinske nepravilnosti ali nezakonitosti, pomembno ogroža javno zaupanje v pravilno, zakonito, transparentno in objektivno izvajanje javne funkcije ali službe. Če posameznik določene naloge in obveznosti opravlja v okviru svoje službe, je to poslovni stik. Poslovni stiki so tudi stiki med sodelavci, ki so omejeni na službeno komunikacijo in ne dosegajo osebnih stikov. V konkretni zadevi se zasebni interes uradne osebe kaže v tem, da je tožnik kot generalni direktor A. s tem, ko je podpisal sklep o izbiri in pogodbo o zaposlitvi, omogočil premoženjsko korist osebi, s katero je pred tem imel poslovne stike, ker je bila zaposlena v družbi C. Za ugotovitev nasprotja interesov zadostuje že videz, da določena okoliščina v obliki zasebnega interesa vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje javnih nalog tega posameznika. V skladu z 38. členom ZIntPK bi moral pred podpisom sklepa in pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti svojega predstojnika ali toženo stranko, če predstojnika nima, in prenehati z delom ter počakati na odločitev o obstoju nasprotja interesov. Tega pa ni storil, ampak je podpisal oba akta.

3.Tožnik v tožbi navaja, da ZIntPK ne definira poslovnega stika. Poslovni stik po prepričanju tožnika pomeni stike med predstavniki poslovnih subjektov. Odvijajo se med gospodarskimi družbami, podjetniki in ostalimi nosilci poslovnih dejavnosti. B. B. pa v kritičnem času ni bila nosilka poslovnih dejavnosti in tožnik z njo ni imel poslovnih stikov. Bila je v delovnem razmerju z delodajalcem C. d. o. o., kjer je tožnik zasedal položaj direktorja. Stik med delodajalcem in delavko pa ni poslovni, ampak delovnopravni stik. Zaposlena v družbi C. d. o. o. je poslovne stike navezovala z družbo C. d. o. o. navzven do drugih poslovnih subjektov, v razmerju do delodajalca pa ni bila v poslovnem razmerju, zato tudi ni imela poslovnih stikov z delodajalcem. ZIntPK ne določa, kaj storiti v primeru, ko tožena stranka ugotovi, da je podano nasprotje interesov. Če bi teoretično gledano tožena stranka zavrnila, da tožnik podpiše pogodbo o zaposlitvi z osebo, ki je za delovno mesto najbolj primerna samo zato, ker sta bila tožnik in B. B. v delovnopravnih stikih, bi bilo s tem prekomerno poseženo v pravico B. B., da kandidira na kakršnokoli delovno mesto, v njeno pravico do svobodne izbire zaposlitve. Tožnik predlaga, naj se izpodbijani akt odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4.Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri tem, da je bil tožnik v poslovnih stikih z B. B. Poslovni stiki se dogajajo tudi pri opravljanju dela v okviru službe. To so tudi stiki med sodelavci, ki ne dosegajo ravni osebnih stikov. ZIntPK ne podaja definicije poslovnih stikov. Vsebino omenjenega pravnega pojma je tožena stranka napolnila ob obravnavi konkretnih primerov. Iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika izhaja, da beseda stik pomeni medsebojno dogovarjanje, sodelovanje in spoznavanje. Pojem posla pa pomeni opravljanje del v zvezi z nalogami in obveznostmi, za katere je kdo zadolžen, kot tudi dejavnost, navadno gospodarsko, za pridobivanje materialnih dobrin, ter delo. Poslovni stik je po mnenju tožene stranke tudi odnos do članov kolektiva, kateremu je B. B. pripadala. Nadalje tožena stranka obsežno pojasnjuje, zakaj bi po njenem mnenju tožnik lahko pooblastil drugo osebo, da podpiše sklep o izbiri in pogodbo o zaposlitvi. Opozarja na to, da bi lahko svet zavoda odločil, naj se tožnik izloči iz vseh faz kadrovskega postopka. Pojasnjuje tudi, da je bila kršitev inštituta nasprotja interesov podana s tem, ko tožnik okoliščin nasprotja interesov ni razkril svojemu predstojniku. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5.Sodišče je v prvotnem postopku s sodbo I U 1746/2019-11 z dne 16. 6. 2021 tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, toženi stranki pa je naložilo, da mora tožniku povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je v navedeni zadevi sporno, ali dejstvo, da je bila B. B. v delovnem razmerju pri C. d. o. o. v času, ko je bil tožnik njen direktor, pomeni, da sta imela poslovni stik v smislu 13. točke 4. člena ZintPK in da ZIntPK ne vsebuje opredelitve, kaj pomeni pojem poslovnega stika, torej gre za pojem, za katerega zakon ne podaja definicije in ga je treba zapolniti ob obravnavi konkretnih primerov. Tožnik poslovni stik razlaga kot stik med predstavniki poslovnih subjektov in se po njegovem mnenju le-ti odvijajo med gospodarskimi družbami, podjetniki in ostalimi nosilci poslovnih dejavnosti, kar pa B. B. v kritičnem času ni bila, pač pa je bila le v delovnem razmerju, ki ga tožnik ne razume kot poslovni stik. Tožena stranka pa meni, da je treba tudi delovno razmerje tolmačiti kot poslovni stik v smislu ZIntPK. Sodišče je menilo, da poslovnega stika ni mogoče tolmačiti tako na široko, kot ga je tolmačila tožena stranka. To bi namreč pomenilo, da če predstojnik neke pravne osebe menja svojo službo in postane predstojnik nekega druge pravne osebe v javnem sektorju, bi se zaposleni pri prejšnji pravni osebi, ki bi se hotel zaposliti pri drugi pravni osebi, katere direktor je postal njen bivši predstojnik, znašel pred oviro, ko bi morala tožena stranka predhodno o dopustnosti njegove zaposlitve pri tej drugi pravni osebi podati svoje stališče glede nasprotja interesov, pa četudi bi ta oseba izpolnjevala vse pogoje za novo delovno mesto. S tem bi bila kršena pravica te osebe do zaposlitve pod enakimi pogoji. Poslovnega stika v smislu ZIntPK ni mogoče razlagati, da je to tudi delovno razmerje.

6.Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo in s sklepom X Ips 42/2022 z dne 19. 2. 2025 sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter mu vrnilo zadevo v novo sojenje. V citiranem sklepu nasprotuje razlagi pojma "poslovni stik", kot jo je zavzelo prvostopenjsko sodišče in med drugim pojasnjuje, da pomenijo poslovni stiki tudi odnos dogovarjanja oziroma sodelovanja, ki obstaja ali je obstajal med uradno osebo in drugo fizično ali pravno osebo pri opravljanju dela v povezavi z nalogami oziroma obveznostmi, za katere so te pristojne oziroma zadolžene. Pri tem opredelitev stikov kot osebnih, poslovnih ali političnih niti ni pomembna, temveč je pomembno, ali odnos med uradno osebo in drugo fizično ali pravno osebo dosega oziroma je dosegal takšno kakovost, da bi lahko pripeljal do nasprotja interesov. Zato po prepričanju sodišča med (poslovne) stike brez dvoma lahko spadajo tudi odnosi med osebami, ki se vzpostavijo in obstajajo v okviru delovnega razmerja (točka 26 obrazložitve). Vrhovno sodišče še dodaja, da je ZIntPK določal, da če je na podlagi izvedenega postopka ugotovljeno nasprotje interesov, upravni organ s tem seznani pristojni organ ali delodajalca in mu določi rok, v katerem ga je dolžan obvestiti o sprejetih ukrepih (takratni 39. člen ZIntPK). Ti ukrepi pa naj bi pomenili kvečjemu izločitev uradne osebe iz konkretnih postopkov odločanja (točka 27 obrazložitve). Prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo konkretnih značilnosti takega stika v obravnavani zadevi, kar pa je bistveno za pravilno ovrednotenje tega stika s stališča morebitnega nasprotja interesov (točka 28 obrazložitve).

7.Tožeča stranka je po prejemu citiranega sklepa vložila pripravljalno vlogo, v kateri med drugim izpostavlja sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani (ZSV 1394/2020 z dne 21. 1. 2022)) in Višjega sodišča v Ljubljani (PRp 215/2022 z dne 18. 5. 2023) v prekrškovnem postopku, kjer sta sodišči zavzeli stališče, da delovnopravno razmerje, ki vključuje hierarhično nadrejenost in podrejenost znotraj istega delodajalca, po svoji naravi in vsebini ne ustreza pravnemu standardu poslovnega stika. Višje sodišče je še dodatno poudarilo, da med sodelavci, ki so zaposleni v istem javnem zavodu, sploh ne more priti do poslovnega stika v smislu ZIntPK, saj javni zavodi praviloma ne opravljajo pridobitne dejavnosti, njihovo delovanje pa temelji na racionalni porabi javnih sredstev, ne pa na poslovnih razmerjih med zaposlenimi. ZIntPK ključnega pojma "poslovni stik" ne definira. Po mnenju tožeče stranke tožena stranka ta pojem razlaga ekstenzivno, arbitrarno in retroaktivno, od primera do primera, s čimer postavlja posameznike v pravno negotovost. Razmerje med tožečo stranko kot generalnim direktorjem C. in B. B. je bilo klasično delovnopravno razmerje, katerega bistveni elementi so podrejenost, integracija v delovni proces in osebno opravljanje dela za plačilo. Gre za interno razmerje znotraj ene pravne osebe. Sodelovanje med direktorjem in vodilnimi zaposlenimi je nujna sestavina vsakega organiziranega dela. Tožnik in izbrana kandidatka nista sklepala medsebojnih poslov, nista si izmenjavala blaga ali storitev na trgu in nista nastopala kot dva ločena poslovna subjekta. Bila sta sodelavca v hierarhično urejenem sistemu. Pri poslovnem stiku pa gre po mnenju tožeče stranke za eksterno in komercialno razmerje. Če bi obveljala razlaga tožene stranke, bi bil vsak vodja, ki bi prestopil v drugo javno institucijo, v potencialnem nasprotju interesov pri zaposlovanju kateregakoli svojega nekdanjega podrejenega sodelavca ne glede na njegove kompetence. S tem bi se popolnoma ohromila zdrava fluktuacija kadrov in onemogočilo zaposlovanje najboljših strokovnjakov. Takšna razlaga bi ustvarila sistem, v katerem bi bilo vsako predhodno profesionalno poznanstvo sumljivo, kar bi v majhnem slovenskem prostoru pomenilo konec normalnega kadrovanja v javnem sektorju. Če bi izpodbijani akt ostal v veljavi, bi bile tožeči stranki kršene ustavne pravice iz 2., 22. in 34. člena Ustave RS.

8.Tožena stranka je na pripravljalno vlogo tožeče stranke odgovorila s svojo pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da glede na to, da je B. B. v C. opravljala delo direktorice trženja, tožnik pa je bil generalni direktor te družbe, to nedvomno predstavlja tesnejše in aktivno sodelovanje. B. B. ni bila le ena izmed 200 zaposlenih v C., ampak je opravljala delo in naloge kot direktorica trženja. Vztraja pri tem, da je bil to poslovni stik, ki vzbuja najmanj videz nasprotja interesov. Vsakega stika v delovnem okolju ni mogoče opredeliti kot poslovni stik, vendar pa v okoliščinah konkretnega primera ni šlo le za daljni stik dveh zaposlenih pri istem delodajalcu, ampak za stik oseb, ki sta bili pri prejšnjem delodajalcu v razmerju generalni direktor in direktorica za trženje. Skupno operativno vodenje določenega področja terja tudi večjo mero medsebojnega zaupanja med posameznikoma. Njun odnos dosega takšno kakovost, ki lahko pripelje do nastanka nasprotja interesov.

9.Glede obeh sodb v prekrškovnem postopku, ki jih izpostavlja tožeča stranka, pa tožena stranka odgovarja, da se nanašata na drugačno dejansko stanje, ki ni v povezavi z zadevo, ki je predmet tega upravnega spora. Upravno sodišče je že zavzelo enotno stališče, da je zakonodajalec pojma "pričakovano delovanje" in "integriteta" pustil vsebinsko odprta in njuno vsebinsko opredelitev prepustil toženi stranki. Sodišče lahko v razlago tožene stranke poseže le, če presodi, da glede na ustaljene metode razlage prava temu pojmu take vsebine ni mogoče dati. Pojem poslovni stik ni opredeljen v nobenem izmed mednarodnih pravnih virov. Tožena stranka pa je v svojem <em>Sistemskem pojasnilu o nasprotju interesov</em> že pojasnila, da se poslovni stiki dogajajo pri opravljanju dela oziroma v zvezi z nalogami, funkcijami in obveznostmi, za katere je posameznik zadolžen ali pristojen v okviru svoje službe, angažiranja upravnih subjektov ali poslovni dejavnosti. Za poslovne stike se štejejo tudi stiki med sodelavci, ki so omejeni izključno na službeno komunikacijo in ne dosegajo ravni osebnih stikov. Citirano pojasnilo je javno dostopno na spletni strani tožene stranke in zato ne drži očitek, da taka stališča tožene stranke javnosti niso bila dostopna. Tožena stranka vztraja pri tem, da se poslovni stiki dogajajo pri opravljanju dela oziroma v zvezi z nalogami, funkcijami ali obveznostmi, za katere je posameznik zadolžen ali pristojen v okviru svoje službe, angažiranja v pravnih subjektih ali poslovne dejavnosti. Za poslovne stike se štejejo tudi stiki med sodelavci, ki so omejeni izključno na službeno komunikacijo in ne dosegajo ravni osebnih stikov, pri čemer formalna opredelitev stikov ni odločilna.

10.Nadalje se tožena stranka sklicuje na pojem "stika" in "posla", kot izhaja iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Ta slovar širše razlaga naravo poslovnih stikov, kot si to razlaga tožnik. Neutemeljeni so tudi očitki tožnika glede kršitve ustavnih pravic. Tožena stranka je pojem poslovnega stika napolnila v mejah pooblastil in v skladu z namenom ZintPK. Zakonskih določb ne razlaga arbitrarno, ampak ji je zakonodajalec podelil pristojnost, da sama razlaga vsebinsko odprte pojme. Tudi ne drži, da naj bi tožena stranka kršila pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, saj je imela zakonsko pristojnost in dolžnost voditi postopek zoper tožnika, ker je obstajal sum kršitev določb o nasprotju interesov.

11.Sodišče je v navedeni zadevi v dneh 22. 9. 2025 in 24. 11. 2025 opravilo glavno obravnavo. Na glavni obravnavi dne 24. 11. 2025 jo vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika in priče B. B.

1.Tožnik je na zaslišanju povedal, da je bila B. B. v času njegovega vodenja C. vodja komerciale. Skrbela je za nabavne procese in vse funkcije za delovanje vele in maloprodaje. Dokler ni prišla v C., je ni poznal. Javila se je na oglas in na podlagi njene prošnje je bil opravljen razgovor z lastniki. Na tem pogovoru je dobila zeleno luč nadzornega sveta in bila sprejeta na to delovno mesto. Edini stik med njim in njo je bil preko tedenskih kolegijev in sej nadzornega sveta enkrat na mesec v skladu s poslovnikom nadzornega sveta. Tudi na delovno mesto v A. je prišla na podlagi razpisa. Izbore je vodila kadrovska služba, opravljen pa je bil s strani tričlanske komisije, pri čemer se ne spominja, kdo je bil v tej komisiji. To, da je bila B. B. izbrana, je izvedel šele v fazi, ko je že bila izbrana. Z B. B. nimata nobenih osebnih stikov, se ne družita, videl je ni že pet let in je na tej obravnavi ponovno vidi po dolgem času. Nikoli se nista družila zasebno. Tedenskih kolegijev na  C. so se udeleževali vsi vodje oddelkov oziroma področij. Opravljali pa so se tudi sestanki z zaposlenimi znotraj posameznih oddelkov, kajti velikokrat pride do nepredvidenih stvari in je treba organizirati sestanke za razreševanje stvari. Ne spominja se, kolikokrat so bili sestanki z vsemi zaposlenimi, saj je od tega minilo že 10 let.

2.B. B. je na zaslišanju povedala, da je bila komunikacija med njo in tožnikom izključno službena in ne prijateljska. Bila je podrejena tožniku, saj je bil on generalni direktor celotnega podjetja. S tožnikom ni hodila na kosila ali večerje. Imeli so le sestanke na kolegijih. S tožnikom se tudi ni družila v prostem času, odnos med njo in njim je bil izključno med podrejeno in nadrejenim. Ne spomni se, koliko kolikokrat so bili sestanki med tožnikom in vsemi podrejenimi. Njeno sodelovanje s tožnikom ni bilo tesnejše kot z drugimi podrejenimi. S tožnikom se je srečevala enkrat na teden na kolegiju. Tožnik ji ni operativno pomagal pri vodenju na področju izvoza, to je vodila sama.

K točki I izreka:

3.Tožba je utemeljena.

4.V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil objavljen razpis na A. za delovno mesto pomočnika generalnega direktorja za nabavno dejavnost, da je bila na tem razpisu izbrana B. B., da je tožnik podpisal sklep o njenem imenovanju ter pogodbo o zaposlitvi, prav tako pa ni sporno, da je bila pred tem zaposlena v družbi C. d. o. o., kjer je bil tožnik v tistem času generalni direktor te gospodarske družbe. Ves čas postopka pa je v tej zadevi sporno, ali dejstvo, da je bila B. B. v delovnem razmerju pri C. d. o. o. v času, ko je bil tožnik njen direktor, pomeni, da sta imela poslovni stik v smislu 13. točke 4. člena ZIntPK.

5.S tem v zvezi tožena stranka zagovarja stališče, da je treba delovno razmerje tolmačiti kot poslovni stik v smislu ZIntPK. Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče pri prvotnem sojenju zavzelo stališče, da poslovnega stika ni mogoče tolmačiti tako na široko, kot ga je tolmačila tožena stranka, medtem ko je Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 42/2022 z dne 19. 2. 2025 zavzelo stališče, da pomenijo "poslovni stiki" tudi odnos dogovarjanja oziroma sodelovanja, ki obstaja ali je obstajal med uradno osebo in drugo fizično ali pravno osebo pri opravljanju dela v povezavi z nalogami oziroma obveznostmi, za katere so te pristojne oziroma zadolžene, ter da med poslovne stike lahko spadajo tudi odnosi med osebami, ki se vzpostavijo in obstajajo v okviru delovnega razmerja. Prvostopenjsko sodbo je razveljavilo iz razloga, ker se ni ugotavljalo konkretnih značilnosti stika med tožnikom in B. B., saj je pomembno, ali odnos med uradno osebo in drugo fizično ali pravno osebo dosega oziroma je dosegal takšno kakovost, da bi lahko pripeljal do nasprotja interesov.

6.Upravno sodišče je v skladu z navodili iz sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 42/2022 z dne 19. 2. 2025 v ponovljenem postopku ugotavljalo, kakšna je bila narava stikov med tožnikom in B. B., ko sta bila zaposlena v C., da bi ugotovilo, ali so bili ti stiki tako intenzivni, da bi lahko pripeljali do nasprotja interesov. Iz teh razlogov je na predlog tožeče stranke izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnika in B. B., pri čemer sodišče ugotavlja, da iz izpovedb obeh izhaja, da je bil stik med njima izključno profesionalne narave in da je šlo le za strogo službeni (uradni) odnos. Oba sta povedala, da sta se videvala le na kolegijih in da je med njima potekala izključno službena komunikacija. Osebnih stikov nista imela. Ko se je B. B. zaposlila v C., je tožnik sploh ni poznal in ob soglasju nadzornega sveta je bila sprejeta na razpisano delovno mesto, na katerega se je prijavila. Na podlagi izpovedb obeh je tako mogoče sklepati, da njun stik ni dosegal takšne intenzitete, da bi to lahko privedlo do nasprotja interesov.

7.Tožena stranka sicer v svoji pripravljalni vlogi poudarja, da se za poslovne stike štejejo tudi stiki med sodelavci, ki so omejeni izključno na službeno komunikacijo in ne dosegajo ravni osebnih stikov. S tem stališčem se sodišče ne strinja, saj bi bil potem vsak stik direktorja z vsemi zaposlenimi poslovni stik, tako s tistimi, ki imajo z njimi bolj oseben odnos kot tudi s tistimi, med katerimi je potekala le službena komunikacija. Če bi se izhajalo iz tega stališča, potem Vrhovno sodišče RS ne bi prvostopenjske sodbe razveljavilo in vrnilo zadeve sodišču v ponovno odločanje z napotilom, naj se ugotovi kakovost stika med tožnikom in B. B., ampak bi prvotno sodbo spremenilo tako, da bi tožbo zavrnilo, saj bi bil, izhajajoč iz tega stališča, stik med tožnikom in B. B. v C. v vsakem primeru opredeljen kot poslovni stik. Potem ne bi bilo treba z izvajanjem dokazov ugotavljati dejanskega stanja z namenom, da se ugotovi narava stikov med imenovanima.

8.Tožeča stranka se v pripravljalni vlogi sklicuje na sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani (ZSV 1394/2020 z dne 21. 1. 2022) in Višjega sodišča v Ljubljani (PRp 215/2022 z dne 18. 5. 2023) v prekrškovnem postopku, kjer sta sodišči zavzeli stališče, da delovnopravno razmerje, ki vključuje hierarhično nadrejenost in podrejenost znotraj istega delodajalca, po svoji naravi in vsebini ne ustreza pravnemu standardu poslovnega stika. Okrajno sodišče v Ljubljani se pri tem sklicuje prav na stališče iz prvotne sodbe v tej zadevi, ki pa je bila razveljavljena, saj je Vrhovno sodišče RS zavzelo nekoliko drugačno stališče, iz katerega izhaja, da lahko prihaja do poslovnih stikov tudi med zaposlenimi znotraj istega subjekta, vendar ne v vsakem primeru. Upravno sodišče je v ponovljenem postopku sledilo temu stališču in ker je pod tč. 17 obrazložitve te sodbe ugotovilo, da v konkretnem primeru odnosa, kot sta ga imela tožnik in B. B., ni mogoče razlagati zaradi narave njunih stikov kot poslovnega razmerja, ki bi lahko privedlo do konflikta interesov, je izpodbijani akt odpravilo iz razlogov po 4. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker materialni zakon (ZIntPK) ni bil pravilno uporabljen.

K točki II izreka:

9.Izrek o stroških postopka glede stroškov upravnega spora pri Upravnem sodišču RS temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim se v primeru, če je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijani upravni akt odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača toženec. Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v četrtem odstavku 3. člena določa, da če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385 EUR, medtem ko je v 4. členu citiranega pravilnika določeno, da če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo še stroški v višini 10 % od zneskov, določenih v prejšnjem členu, kar skupno znaša 423,50 EUR in ker je tožnika zastopal odvetnik, ki je zavezanec za DDV, je sodišče prisojeni znesek povišalo za 22 odstotkov.

10.Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 42/2022 z dne 19. 2. 2025 glede stroškov revizijskega postopka sklenilo, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo. V revizijskem postopku tožena stranka stroškov ni uveljavljala, pač pa jih je uveljavljal tožnik, ko je priglasil stroške odgovora na revizijo. Ker pa v revizijskem postopku ni uspel, saj je bilo reviziji ugodeno, skladno s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1 sam trpi stroške revizijskega postopka, zato teh stroškov ni naložilo toženi stranki.