Jedro

Dvigovanje 23 kg težkih kartonastih zabojev na paleto, ni nevarna dejavnost.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo o povračilu nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik, dne 20.6.1994, na delu pri toženi stranki. Za telesne bolečine in nevšečnosti mu je prisodilo denarno odškodnino v višini 400.000,00 SIT ter je za to vrsto škode zavrnilo, kar je zahteval tožnik več (glede razlike v višini 600.000,00 SIT), kot tudi v celoti odškodninski zahtevek za strah v znesku 1.000.000,00 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenske aktivnosti v višini 2.000.000,00 SIT. Toženi stranki je s sodbo še naložilo, da je dolžna povrniti tožniku 141.422,88 SIT pravdnih stroškov ter od tako prisojenih zneskov zakonite zamudne obresti od izdaje sodbe dalje, do plačila.

Tožena stranka se pritožuje zoper omenjeno sodbo iz razlogov po 1., 2. in 3. tč. 353. čl. ZPP ter predlaga, da naj jo višje sodišče razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo obravnavanje. Do konca postopka ni bilo jasno, na čem temelji tožbeni zahtevek tožnika, ter je zato nejasna (ambivalentna) tudi obrazložitev sodbe, ker ocenjuje, da gre za odgovornost tožene stranke po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, kakor tudi za njeno objektivno odgovornost za škodo, ki bi jo utrpel tožnik. Po mnenju pritožnika ni dokazano niti to, da je do poškodbe prišlo na delu oz. v zvezi z delom tožnika pri toženi stranki, ker je prijavil nezgodo šele dne 21.6.1995. Če obstoji krivdna odgovornost, ne more obenem obstajati tudi objektivna odgovornost in obratno. Vendar ni podan noben od obeh temeljev odškodninske odgovornosti. Prvostopno sodišče je glede tega zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo. Ni razvidno, katero naj bi bilo nedopustno ravnanje na strani tožene stranke, ker to ni v začasni razporeditvi tožnika na drugo delovno mesto, ki je bila opravljena v skladu z delovno-pravno zakonodajo. Tožnik tej prerazporeditvi ni ugovarjal oz. dela ni odklonil in ni podlage za sklepanje sodišča, da se je bal temu ugovarjati. Tožena stranka ni imela razlogov za sklepanje, da tožnik ni sposoben za delo embalerja, ker to ni bilo razvidno iz njegove zdravstvene dokumentacije, pred poškodbo ni imel težav s križem in tudi drugi delavci na tem delovnem mestu (pretežno ženske) niso utrpeli nikakršne podobne poškodbe. V ravnanju tožene stranke zato niso podani znaki nedopustnega ravnanja kot predpostavke za obstoj civilnega delikta. Tožnik se prav gotovo nebi poškodoval, če bi delal tako kot je treba in bi uporabil dvigalo za dvigovanje težjih bremen.

Do teh trditev tožene stranke se prvo sodišče ni opredelilo. Na podlagi ugotovitve, da dvigovanja kartonastih zabojev ni mogoče šteti za nevarno stvar, sodišče prve stopnje ni moglo temu nasprotno zaključiti, da gre za objektivno odgovornost tožene stranke, ker da je ročno dvigovanje polnih kartonov, teže cca. 22 kg in zlaganje teh kartonov na palete, nevarna stvar. Previsoko določena je po mnenju tožene stranke tudi višina odškodnine v znesku 400.000,00 SIT glede na obseg in intenzivnost bolečin, ki jih je utrpel tožnik. Nepravilno je sodišče prve stopnje končno porazdelilo pravdne stroške, ker je tožnik uspel le z 10% tožbenega zahtevka, pa tudi pri razmerju 40:60 v korist tožene starnke ni razumljivo, zakaj mora tožena stranka plačati, na podlagi pobotanja stroškov pravdnih strank, znesek 141.422,88 SIT.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, iz razlogov nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da naj sodbo razveljavi v izpodbijanem delu ter vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik misli, da je odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neprijetnosti tekom zdravljenja prenizko odmerjena. Nepravilno pa je bil zavrnjen tudi tožbeni zahtevek glede odškodnine za strah, ker je ta trajal 3 mesece, dokler bolečine niso popustila. Končno navaja, da je nepravilna tudi odločitev o stroških, ker je plačal 223.000,00 SIT za izvedenca, prisojenih pa mu je bilo le 141.422,00 SIT.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkustiti, zato ta določneje opredeljeni očitek tožene stranke (13. točka drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni utemeljen, kot bo še obrazloženo. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo nobene druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Popolno in prepričljivo je sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva ter je na tej podlagi prav uporabilo materialno pravo.

Odločilno je v tem primeru dejstvo, da je tožnik utrpel telesne poškodbe, kot so določneje opisane v medicinski dokumentaciji in izvidu ter mnenju izvedenca medicinske stroke, na delu oziroma v zvezi z delom pri toženi stranki. Za popolno prepričanje sodišča o tem dejstu, kot tudi, da so te poškodbe nastale zaradi dviga približno 23 kg težkega bremena, je imelo sodišče dovolj opore v izvedenih dokazih, ter se sodišče druge stopnje pridružuje dokazni oceni prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, da tega ne bo ponavljalo. S pomislekom, da to ni pravi vzrok poškodbe, ker je tožnik obvestil o nezgodi nadrejene delavce šele naslednji dan, 21.6.1994, potem, ko je bil na dan poškodbe, 20.6.1994, le pri zdravniku, ni mogoče omajati zaključkov sodišča prve stopnje. V ravnanju tožnika po nesreči, kot ga sam opisuje, ni nič neobičajnega, glede na naravo tožnikovega dela in poškodbe v konkretnem primeru.

Dokazano je tako, da je tožnik utrpel škodo zaradi dela pri toženi stranki in ni dvoma, da mora tožena stranka dokazati, da za to škodo ni kriva, oziroma kot to tudi sama navaja v pritožbi, da gre glede krivde za obrnjeno dokazno breme. Po načelu domnevne krivde mora namreč tožena stranka dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde. S tem, kar navaja tožena stranka tudi v pritožbi o okoliščinah začasne razporeditve tožnika na delo pri katerem je utrpel poškodbo, pa tega, da je škoda nastala brez njene krivde, ni uspela dokazati, temveč tudi pritožbeno sodišče misli, da tožena stranka oziroma delavci tožene stranke, ki so odredili tožniku to delo, niso postopali pravilno, iz že v sodbi sodišča prve stopnje navedenih razlogov. Prekršeno je bilo zlasti to, kar nalagajo delodajalcem predpisi o varstvu pri delu v vseh primerih ko pride do prerazporeditve delavca na drugo delo (delovno mesto) glede (obveznega) predhodnega pregleda, ki v primeru razporeditve tožnika na delo embalerja, ni bil opravljen niti potem, ko je tožnik pričel tožiti, da tega dela ne zmore opravljati. S tem, kar tožena stranka navaja tudi v pritožbi o naravi dela embalerja (da pri tem delu drugi delavci, tudi ženske, nimajo poškodb) in o svojem prepričanju, da je tožnik za to delo fizično sposoben, se zato toženo stranko ne more razbremeniti, predvsem krivdne odgovornosti. V nasprotju z izvedenimi dokazi je tudi, kar navaja tožena stranka o obstoju dvigala, ki bi ga tožnik lahko uporabljal ali celo moral uporabljati pri svojem delu.

Na podlagi izvedenih dokazov je imelo namreč sodišče prve stopnje dovolj opore za ugotovitev, da so morali delati embalerji pri nalaganju kartonov s približno težo 23 kg na palete ročno, ker se ni obnesel dvigalni manipulator, ki ga je sicer nabavila tožena stranka in ga zato v proizvodnji niso uporabljali. Ne vzdržijo zato očitki pritožnika, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb o obstoju dvigala, oziroma da tožnik ni ravnal tako kot bi bilo treba. Tožena stranka pa v pritožbi tudi ne navaja nič takega (dejstev ali dokazov), kar bi moglo izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje o načinu dela embalerjev.

Iz navedenih razlogov se sodišču prve stopnje ni bilo treba spuščati v presojo, ali je morebiti tožena stranka odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel na delu, ne glede na krivdo (objektivno), kot sicer navaja v izpodbijani sodbi tudi to možnost, na podlagi ugotovitve, da je bilo dvigovanje bremen v tem primeru posebno nevarno, kot to sicer podrobneje obrazlaga v sodbi.

Nepomembno je zato po mnenju sodišča druge stopnje tudi to, kar tožena stranka navaja v pritožbi zoper odgovornost, ne glede na krivdo, ker zadošča, kot je bilo že navedeno, ugotovitev, da ni dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde oziroma je v tej pravdi nasprotno dokazana protipravnost njenega ravnanja. Zmotno pa je tudi stališče tožene stanke, da je šlo v tem primeru za uveljavljanje odškodnine na dveh pravnih podlagah, ki se medseboj izključujeta, kot je mogoče razumeti stališče pritožnika. Razlika med krivdno in objektivno odgovornostjo povzročitelja škode je nemreč v lažjem dokaznem bremenu oškodovanca oziroma manjši možnosti povzročitelja, da se odgovornosti razbremeni. Ugotovitev ali gre za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, na podlagi dejstev, ki jih je sicer navajal tožnik kot podlago za svoj odškodninski zahtevek je tudi po mnenju sodišča druge stopnje le vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (pravnega standarda) in glede tega sodišče ni bilo vezano na predloge strank. Zmotno je zato tudi sklicevanje tožene stranke na nedopustnost spremembe tožbe (tožbenega temelja) iz teh razlogov.

Odločilno je, da so podani vsi elementi za odškodninsko odgovornost tožene stranke, ter je tako, glede podlage utemeljen tožbeni zahtevek tožnika. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje so glede tega jasni in ni nasprotij na katere sicer opozarja pritožnik.

Sodišče druge stopnje misli, da so materialnopravno pravilne, na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje o okoliščinah tega primera, zlasti pa stopnje bolečin in strahu ter njihovega trajanja, odločitve sodišča prve stopnje o obstoju negmotne škode tožnika in višini denarne odškodnine za to škodo.

Ugotovitve, da pri tožniku ne gre za pravno upoštevno duševno trpljenje zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti, zaradi česar je bil zavrnjen njegov tožbeni zahtevek za to vrsto škode, tožnik s pritožbo določneje ne izpodbija. Zmanjšana aktivnost tožnika v času njegovega zdravljenja je bila pravilno upoštevana, kot tudi druge neprijetnosti, ki jih je prestajal poleg telesnih bolečin pri odškodnini za telesne bolečine in neprijetnosti v višini 400.000,00 SIT. Na podlagi izvida in mnenja izvedenca zdravnika o naravi tožnikovih poškodb in njihovem zdravljenju ter tega kar pove tožnik sam o stopnji telesnih bolečin in nevšečnosti ter strahu je zato upravičen tožnik do denarne odškodnine (satisfakcije) le za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 400.000,00 SIT.

Prisojena odškodnina je v konkretnem primeru tudi po mnenju sodišča druge stopnje pravična odškodnina po v sodni praksi uveljavljenih standardih, ki glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ne gre na roke težnjam , ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Za zahtevano odškodnino za strah pa tudi sodišče druge stopnje po teh kriterijih ne vidi podlage ter se strinja z razlogi prvega sodišča za zavrnitev tega zahtevka. S tem, kar navajata pritožnici, zato ne moreta omajati omenjenih odločitev sodišča prve stopnje o odškodnini.

Na podlagi priglasitve stroškov (stroškovnikov), ki so v spisu je mogoče preizkusiti tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških in ne držijo zato posplošeni očitki pravdnih strank, da ni jasen izračun končnega zneska 141.422,88 SIT, ki ga je dolžna plačati tožena stranka zaradi pobotanja pravdnih stroškov, tožeči stranki. V razlogih sodbe je namreč pojasnjeno, v kakšnem sorazmerju glede na uspeh je bila ena stranka dolžna povrniti drugi (sorazmeren) del stroškov, kot tudi, da tožena stranka v celoti nosi stroške izvedenca. Sodišče druge stopnje se s tako odločitvijo strinja, ker ni ugotovilo, da gre za napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost odločitve.

Na podlagi spoznanja, da niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).