Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno izredno pravno sredstvo, zato je treba v njej navesti in obrazložiti zatrjevane kršitve. Posplošeno sklicevanje na navedbe v pritožbi ne zadošča.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 21.03.2000 pod točko I/1 in 2 obsojenega V.R. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako od kaznivih dejanj po 1. odstavku 217. člena KZ določilo kazen pet mesecev zapora. Nato je obsojencu na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen devet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let od pravnomočnosti sodbe ta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je določilo tudi posebni pogoj, da mora v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe povrniti oškodovancu L.S. znesek 94.915,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.12.1996 dalje do plačila ter oškodovancu V.L. znesek 16.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, skupaj z obrestmi po obrestni meri, ki velja za hranilne vloge na vpogled pri Banki C. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je navedenima oškodovancema prisodilo premoženjskopravna zahtevka v zneskih, ki sta enaka tistima, določenima kot poseben pogoj. Pod točko II. sodbe je zoper obsojenega V.R. po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, na isti podlagi pa pod točko III sodbe zavrnilo tudi obtožbo za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ zoper obsojenca in obdolženo O.Č. Pod točko IV. sodbe pa je obsojenca po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ.

Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obsodilnem delu sta obe sodišči po 1. odstavku 95. člena ZKP obsojenemu V.R. naložili v plačilo stroške kazenskega postopka, sodišče prve stopnje pa je po 1. odstavku 96. člena ZKP odločilo, da v oprostilnem in zavrnilnem delu sodbe stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Zoper obsodilni del te pravnomočne sodbe je obsojenčev zagovornik iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP dne 16.11.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da "izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Višjemu sodišču v nov postopek".

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da vložnik v zahtevi uveljavlja predvsem razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Zatrjevana neskladja o odločilnih dejstvih v sodbi ne obstajajo, zato tudi ne drži, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Meni, da je zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega V.R. se v zahtevi v celoti sklicuje na pritožbene navedbe zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Vsebina zahteve za varstvo zakonitosti v ZKP ni posebej predpisana. V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom velja pravilo, da se sodišče pri odločanju o zahtevi omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Iz te določbe jasno izhaja, da mora vložnik določno navesti razlog, iz katerega izpodbija pravnomočno odločbo ali sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo ter obrazložiti, zakaj so po njegovem mnenju take kršitve podane. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej navesti in obrazložiti zatrjevane kršitve. Posplošeno sklicevanje na navedbe v pritožbi ne zadošča, zato je v tem delu zahteva v tolikšni meri nekonkretizirana, da je ni mogoče preizkusiti.

Zagovornik obsojenega V.R. s trditvami v zahtevi, da so glede kaznivega dejanja, ki ga je obsojenec storil v škodo V.L., razlogi sodbe neprepričljivi, ker da se je sodišče enostavno postavilo v bran oškodovancu oz. njegovi izpovedbi, ta pa je manj prepričljiva od obsojenčevega zagovora, ki da ga je sodišče vehementno in nekritično izpodbijalo, kar da je nedopustno, saj mora sodišče z isto mero kritičnosti in objektivnosti pretehtati obremenilne priče in obsojenčev zagovor, vložnik podaja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja tudi za navedbe, da sodišče uporablja neprepričljive fraze: "ves čas postopka nespremenjeno izpoved, katero potrjujejo drugi v postopku izvedeni dokazi, v precejšnjem delu celo zagovor obdolženega", kar da ni noben argument ter da je obsojenčev zagovor nekaj povsem drugega, kot zatrjuje sodba. S temi navedbami obsojenčev zagovornik ne uveljavlja zatrjevane procesne kršitve, temveč glede tega kaznivega dejanja izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Po 2. odstavku 420. člena ZKP iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Četudi vložnik zahteve zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP tudi glede kaznivega dejanja, ki ga je obsojenec storil na škodo L.S., s svojimi navedbami izpodbija zgolj ugotovljeno dejansko stanje. Tako navaja, da se sodba posmehuje pritožbi, čeravno so "predmetna dejstva in navade v življenju povsem drugačna", da bi moralo sodišče ugotoviti, ali sta oškodovanec in njegov sin tudi poslovneža, "morda večja, morda pa goljufa". Enako velja za očitke, da je bilo sodišče pristransko, kar da se kaže v posploševanju, ker sodba logično sklepa, da bi oškodovanec ob takšnem načinu poslovanja (nevnovčljiv akcept) hitro propadel, čeprav tega argumenta oškodovanec ni navajal. Ugotovitev, da naj bi obsojenec izkoristil poprejšnje uspešno medsebojno poslovanje, po mnenju vložnika zahteve ni jasna, prav tako da ne, zakaj sodišče šteje, da je priča L.S. korektno pojasnil zadevo, saj da je ta različno izpovedoval in sproti prilagajal izpovedbo, pri čemer pa sploh ni bil prisoten ob "primopredaji akcepta in vozila". Tudi s trditvijo, da je priča L.S. v preiskavi povedala, da je akceptni nalog pomenil jamstvo, da bo obsojenec v roku 15 dni plačal popravilo avtomobila in da ni šlo za plačilno sredstvo ter da so obsojencu izdali avtomobil brez plačila, sodišče pa da je štelo, da je oškodovanec obsojencu izdal avtomobil z "lažnim" plačilom, obsojenčev zagovornik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Z navedbo v zahtevi, da ni dokazano, da gre med Š.S. in L.S. za očeta in sina, obsojenčev zagovornik po vsebini zatrjuje tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tudi glede tega kaznivega dejanja vložnik uveljavlja razlog, ki, kakor je bilo že povedano, ni zakonska podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato je treba ugotoviti, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Tudi navedba obsojenčevega zagovornika v zahtevi, da sodišče prve stopnje "noče" odločiti o priglašenih stroških glede oprostilnega in zavrnilnega dela sodbe, na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe nima nobenega vpliva. Sodišče je o stroških zavrnilnega in oprostilnega dela sodbe odločilo po temelju na podlagi 1. odstavka 96. člena ZKP, tako da stroški iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, ki zadevajo ta dela sodbe, bremenijo proračun. Tak izrek je zakonit, morebitna zamuda pri odločanju o višini teh stroškov s posebnim sklepom že po pravnomočnosti sodbe ni pomembna, ker se zakonitost presoja na podlagi stanja, ki je bilo podano ob izdaji pravnomočne odločbe. Sicer pa je sodišče po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti o teh stroških odločilo tudi po višini.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obsojenega V.R. v svoji zahtevi, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 426. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojeni V.R. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.