Jedro

Če sodišče pri ugotavljanju določenih okoliščin ugotovi, da sicer na splošno resnicoljubni zagovor glede konkretne okoliščine ni sprejemljiv, ne gre za kršitev v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Državno tožilstvo lahko spremeni obtožbo tako, da vključi v opis okoliščino, ki je bila poznana že ob vložitvi obtožnice, ker se je ocena njenega pomena spremenila.

Če obtoženec ni bil navzoč pri izvajanju nekaterih dokazov, ker je bil v skladu z 2. odstavkom 302. člena ZKP odstranjen iz sodne dvorane, navzoč pa je bil njegov zagovornik, to ni utemeljen razlog za ponovitev dokazov v obdolženčevi navzočnosti.

Izrek

Pritožbi obtoženega J.K. in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdita sodbi sodišča druge stopnje.

Obtoženi J.K. se oprosti povrnitve stroškov tega pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

I. S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22.8.2002 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24.12.2001 je bila obtoženemu J.K. zaradi kaznivih dejanj kvalificiranega umora D.M. po 1. točki 2. odstavka 127. člena KZ in treh kaznivih dejanj ugrabitve D.M., D.G. in M.T. po 1. odstavku 144. člena KZ izrečena enotna kazen dvajset let zapora. S sodbama istih sodišč z dne 10.2.2006 in z dne 3.6.2005 je bila temu obtožencu v drugič ponovljenem postopku zaradi kaznivega dejanja kvalificiranega umora M.T. po 1. in 2. točki 2. odstavka 127. člena KZ izrečena kazen trideset let zapora, nato pa ob upoštevanju kazni dvajset let zapora iz prve sodbe enotna kazen trideset let zapora, v katero se všteje pripor od 2.3.2000 od 7. ure do 3.2.2003 in od 26.9.2003 dalje ter prestana kazen od 3.2. do 26.9.2003. Obtoženi K. je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki zagovornika po uradni dolžnosti pa bremenijo proračun.

Zoper navedeni sodbi sodišča druge stopnje sta obtoženi J.K. in njegov zagovornik pravočasno vložila pritožbi.

II.

1. Pritožba obtoženega K. uveljavlja kršitve kazenskega postopka po 1., 7. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ter 2. odstavka istega člena ZKP, kršitve 23., 27. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da se izpodbijane sodbe v delu, ki zadevajo obtoženega K., razveljavijo in v tem obsegu vrnejo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom ali pa se ga oprosti obtožbe glede vseh kaznivih dejanj. Zahteval je tudi, da se mu omogoči navzočnost na pritožbeni seji.

a) Sodbo sodišča druge stopnje z dne 22.8.2002, s katero je med drugim razsodilo o pritožbi obtoženega K. zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 24.12.2001 glede kaznivih dejanj kvalificiranega umora D.M. ter ugrabitev D.M., D.G. in M.T., pritožba obtoženca izpodbija na listnih št. 5647 do 5678 in 5679 do 5775. V tem delu pritožba uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker da ni dokazano, da bi bila kazniva dejanja storjena oziroma da bi bil obtoženi K. udeležen pri storitvi. Predvsem izpodbija verodostojnost soobtoženega B.M., ki je bil ključni obremenilni dokaz zoper obtoženega K. in je v priporu napravil samomor, ker da je bil okorel kriminalec, storilec več umorov, oboroženih ropov in goljufij, narkoman, ki ga je policija izkoristila v abstinenčni krizi, in tajni policijski agent, ki ga je policija vrinila v obtoženčevo bližino, ker obtoženi K. ni pristal na predloge policije, da bi bil sam njihov informator. Neverodostojen naj bi bil tudi soobtoženi M.K., ker je z B.M. izvrševal huda kazniva dejanja in ga je policija nato s pomočjo M. infiltrirala v službo pri obtoženem K. ter z njunim sodelovanjem "montirala" ta kazenski postopek zoper obtoženca. V nasprotju z očitno neverodostojnostjo B.M. in M.K. pa naj bi bil obtoženi K. ugleden, premožen, zanesljiv in natančen poslovnež, ki je skrbel le za uspeh in dobro ime svojih lokalov. Kot tak tudi ni imel nobenega interesa, da bi izvrševal tako huda kazniva dejanja, zlasti pa ne koristoljubnega motiva. Zato je zmotna ocena sodišča, da zagovoru obtoženca ni mogoče verjeti, sprejelo pa je zagovora soobtoženih neverodostojnih M. in M.K. Da bi dokazal resničnost svojega zagovora in neresničnost zagovorov soobtoženih je obtoženi K. predlagal, da se njega in M. preizkusi s poligrafom, tega predloga pa sodišče ni sprejelo. Neverodostojnost B.M. je sodišče sâmo ugotovilo, saj je ocenilo, da njegove trditve, da je posojal denar obtoženemu K., niso resnične, ampak je nasprotno K. posojal denar M. in ga brezplačno prehranjeval. Državno tožilstvo in sodišče sta se vključila v montirani proces, ki je bil voden pristransko v škodo obtoženca, predsednica senata je bila pod vplivom neobjektivne državne tožilke. Zaradi njune pristranskosti je sodišče zavrnilo večino obtoženčevih dokaznih predlogov. Ker dokazi za posamična kazniva dejanja niso bili zadostni, kar ugotavlja tudi sodba sodišča druge stopnje, sta sodišči prve in druge stopnje ocenjevali prepletenost dokazov glede vseh kaznivih dejanj, kar ni dopustno.

Posebej glede ugrabitve in umora D.M. (točki I./1. in II. sodbe sodišča prve stopnje) se pritožba sklicuje na navedbe v pritožbi obtoženega K. zoper sodbo sodišča prve stopnje in ponavlja zagovor, da je M. ugrabil B.M., ga s K. kombijem pripeljal do gostilne J., ga pretepal oziroma skakal po njem. Ko je obtoženi K. to videl in ugotovil, da je D.M. poškodovan, je D.M. umil in B.M. naročil, da ga odpelje v Klinični center. B.M. je M. odpeljal v K. kombiju in obtožencu kasneje povedal, da mu je M. med vožnjo umrl in je njegovo truplo vrgel v Savo. Obtoženi K. naj bi B.M. pooblastil, da pri M. poizve, ali mu je D.G. predal 6.000 DEM, ki jih je G. izročil obtoženi K. zato, da bi mu priskrbel 500.000 do 600.000 DEM kredita za nakup gostišča J. Ker D.G. kredita ni priskrbel, je obtoženi K. terjal vrnitev tega zneska, G. pa se je izgovarjal, da je denar izročil M., ki je obljubil, da bo kredit uredil. Ko je B.M. prosil obtoženega K. za posojilo, ga je ta pooblastil, da lahko izterja 6.000 DEM od G. oziroma M. in denar zadrži do konca leta 1999 kot K. posojilo. B.M. pa je popolnoma samovoljno mimo dogovora z obtoženim K. M. ugrabil. Tudi v pritožbi obtoženi K. opozarja na izpovedbo A.M., da ni K. po telefonu zvabil D.M. na sestanek, s katerega se ni vrnil. Klical naj bi mlajši moški z ljubljanskim naglasom in "frkolinastim" glasom, iz česar obtoženi K. sklepa, da je to bil B.M., ki je ugrabitev priznal ali pa M.K., ker sta skupaj z M. izvrševala huda kazniva dejanja.

Dalje pritožba obtoženca navaja, da se v obtožnici trdi, da je G. povedal, da je on seznanil M. z obtoženim K., čeprav je G. to izrecno zanikal. Res pa je G. dal obtoženemu K. naslov D.M., ki ga je zapisal v beležko, vendar pa to ne dokazuje, da je obtoženec M. klical in da sta se spoznala in torej ta okoliščina ne izpodbija obtoženčevega zagovora, da M. ni poznal. Tudi izpovedba priče A.K., da mu je M. rekel, da ureja kredit za gostilno J., ne pomeni, da sta se M. in obtoženi K. poznala. B.M. je trdil, da je obtožencu posodil 40.000 DEM za ureditev gostišča J., ko je bil še zaposlen v njegovem nočnem baru v hotelu I., od tega naj bi mu K. čez leto dni vrnil 20.000 DEM, po nadaljnjem letu ali letu in pol pa naj bi ugrabili M., da bi dobil še ostanek dolga. Te trditve se časovno izključujejo oziroma pomenijo, da naj bi M. dal K. posojilo v času, ko sploh še ni bil zaposlen v njegovem lokalu. Z zagovorom M.K. je izpodbita tudi trditev B.M. in potrjen zagovor obtoženega K., da si je M. izposojal denar pri K. in ne narobe. Tako mu je obtoženec posodil 47.000 DEM in B.M. je z lažnimi trditvami sprožil zoper obtoženca kazenski postopek, da mu tega denarja ne bi bilo treba vrniti, potem ko je z neuspešnimi poskusi, da bi K. umoril spoznal, da s tem ne bo uspel. M. tudi ni pristal na poligrafiranje. Denar si je izposojal pri drugih, ki jih sodišče kljub predlogu obtoženega K. ni hotelo zaslišati (B.J., D.K., M.G.).

Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni ugotovilo višine tacenskega mosta, karakteristik struge Save pod njim in globine vode, zato ni zanesljivo ugotovljen vzrok in način nastanka poškodb D.M. (zlomi reber, podplutbe poglavine). Te poškodbe bi M. lahko dobil tudi tako, kot je opisal obtoženi K., namreč, da mu jih je prizadejal B.M., ko je skakal po ležečem oškodovancu. Z rekonstrukcijo bi se ugotovilo, da se umor M. ni zgodil tako kot ugotavlja sodišče, namreč, da ga je obtoženi K. živega vrgel s tacenskega mostu v Savo. Izvedenec dr. Š. ne izključuje možnosti, da je M. dobil podplutbe poglavine zaradi udarcev s topim trdim predmetom. Brez natančnih podatkov o vodostaju reke, o karakteristikah struge in višine mostu v Tacnu nastanka poškodb D.M. ni mogoče zanesljivo ugotoviti.

Sodišče druge stopnje je potrdilo ugotovitve sodišča prve stopnje o vzroku in okoliščinah smrti na podlagi domnev, ne pa dokazov. Povezava strupa v M. želodcu z njegovo smrtjo ni zadovoljivo pojasnjena.

Tudi glede ugrabitve D.G. (točka II. izreka sodbe sodišča prve stopnje) se pritožba obtoženca sklicuje na navedbe v njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in ponavlja zagovor, da je sicer pooblastil B.M., da od D.G. oziroma D.M. izterja 6.000 DEM za račun obtoženca in ta denar zadrži kot posojilo. Ker B.M. ni poznal G., mu ga je obtoženi K. pokazal v garažah W., kjer je oškodovanec parkiral svoj avto. B.M. pa je mimo takega dogovora in brez vednosti obtoženega K. ugrabil G. in ga zaklenil v prazno hladilnico ob gostišču J., ker je imel ključe tudi od teh prostorov. Trdi, da je bil dne 20.7.1999 ob 8. uri v času ugrabitve D.G. v svojem gostišču J. v Š., kamor je prišel 10 do 15 minut prej in ostal tam do 8.30 ure, ko se je s svojim kombijem odpeljal po nakupih. Ves ta čas je bil kombi pred gostiščem. Ta zagovor naj bi potrdili tudi priči D.K., kuhar, in J.P., njegova pomočnica v gostišču J. Navaja, da trditev v sodbi sodišča druge stopnje, da je obtoženi K. izjavil, da so štirikrat najeli kombi zato, da je M. pokazal G., ni točna, ker da obtoženec tega ni rekel. Izpodbija resničnost izpovedbe priče P.R., da je obtoženi K. dan pred ugrabitvijo G. pred vrati hladilnice preložil vreče apna tako, da je zakril pogled na vhod v hladilnico in trdi, da je vreče apna zložil ob vhodu hladilnice, ker so bile prej razmetane na dvorišču. Sodišče neutemeljeno verjame D.G., da je ta D.M. predal 6.000 DEM, ki mu jih je izročil obtoženi K. kot predujem provizije za pridobitev kredita, saj M. ni poskušal pridobiti kredit za obtoženca ne pri SKB, kot to izhaja iz izpovedb M.J. in V.H., ne kje drugje. D.M. naj bi obtožencu povedal, da od G. ni dobil nobenega denarja in si je torej G. goljufivo prilastil ta denar.

Glede ugrabitve M.T. se pritožba sklicuje na navedbe v obtoženčevi pisni zaključni besedi dne 26.8.2004, ki jo je priložil pritožbi in vztraja pri zagovoru, da je sicer sodeloval pri ugrabitvi T., vendar je ne šteje za svoje kaznivo dejanje v smislu sostorilstva. Nasedel je prepričevanju soobtoženih Z.V. in V.P., da T. ugrabijo zato, da bi ga prisilili, da njunemu prijatelju B.P. vrne njegovo podjetje, ki mu ga je na nepošten način odvzel. Takoj, ko je iz vprašalnika, ki ga je sestavila V.P., razbral zahtevo, da mora T. plačati 1.000.000 DEM odkupnine, je zavrnil vsako sodelovanje s soobtožencema, raztrgal vprašalnik in zahteval, de se T. izpusti.

Ključni dokaz, vsebina "kronologije" obtožene V.P., je izmišljena z namenom, da bi P. in V. z njo izsiljevala obtoženca. O vlogi obtoženega K. pri ugrabitvi je resnico povedala soobtožena I.K., pa tudi obtoženi Z.V. v intervjuju za tednik M., kjer je potrdil, da obtoženi K. ni umoril T. zaradi denarja. Drugi zagovori obtoženega Z.V. pa niso resnični, kar dokazuje že dejstvo, da je povedal tri "zgodbe" o tem dogodku. Na zahtevo obtoženega K. so se sporazumeli, da T. izpustijo, kar so tudi storili, kasnejše ravnanje s T. pa je bilo le v rokah soobtoženih Z.V. in M.K. brez vednosti in udeležbe obtoženega K. Dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, ker je sodišče zavrnilo predlog obtoženca, da se prebere intervju obtoženega V. v tedniku M., da se zasliši P. in odvetnika S. o T. nakupu P. podjetja, ni raziskano, komu je obtoženi V. izročil svoj mobilni telefon, da je z njim na dan ugrabitve T. telefoniral blizu meje, da bi si zagotovil alibi.

Obširno izpodbija verodostojnost "kronologije" obtožene V.P., njen zagovor in zagovora obtoženih V. in M.K., navaja neskladnosti v zagovorih posameznih soobtožencev in med njimi, zatrjuje pristranskost državne tožilke, ki da je s policijo "skonstruirala" obtožbo zoper obtoženca, sodišče pa je vodilo postopek pod njenim vplivom v škodo obtoženca, mu kršilo temeljne človekove pravice in mu ni omogočilo učinkovite in poštene obrambe. Sodišče druge stopnje je s potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje zagrešilo enake kršitve.

b) V pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje z dne 9.2.2006 o umoru M.T. obtoženec navaja, da je bila predsednica senata pristranska in je senat pod njenim vplivom ponovno spoznal obtoženca za krivega tega kaznivega dejanja, čeprav mu ga državno tožilstvo ni dokazalo. Predsednica senata naj bi kršila njegovo pravico po 29. členu Ustave in 2. odstavku 231. člena ZKP, ker ni dovolila, da dokazne predloge sam narekuje v zapisnik, potem ko je to na pobudo državne tožilke dovolila, pa je obtoženca pri nareku prekinjala in dekoncentrirala. Tako ravnanje je sodišče druge stopnje nepravilno štelo za dovoljeno in je trdilo, da bi obtoženec lahko predloge dal pisno, pa tega ni hotel. Sodišče tudi ni dovolilo tonskega snemanja glavne obravnave. Zavrnilo je dokazne predloge obrambe za ponovno zaslišanje obtožene V.P., branje intervjuja obtoženega Z.V. v tedniku M. in za rekonstrukcijo vezanja M.T. (ki bi dokazala, da sta morala pri tem sodelovati vsaj dve osebi in da se to ni zgodilo ob Savi, ampak v hiši na S. cesti), za postavitev izvedenca psihiatra (da bi ugotovil, da je obtoženi V. patološki lažnivec).

Sodišče je prisilno odstranilo obtoženega K. z glavne obravnave, čeprav za to ni bilo zakonitih razlogov po 2. odstavku 299. člena ZKP, s čimer mu je preprečilo, da bi lahko oporekal soobtožencem, pričam in izvedencem. Sodišče in osebje zaporov so dovolili, da sta se obtožena Z.V. in M.K. dogovarjala in usklajevala svoja zagovora, dokazne predloge obtoženca, da se je to res dogajalo, pa je zavrnilo ali pa o njih ni odločilo. O zavrnitvi predloga obtoženega K., naj se sprejme kot dokaz intervju Z.V. v tedniku M., ni bil izdan obrazložen pisni sklep, obrazložitev te odločitve v sodbi pa ni sprejemljiva. Sodba sodišča prve stopnje ni pojasnila stališča sodišča o argumentih obrambe, da je neresnična "kronologija", ki jo je napisala obtožena V.P. in ni pojasnjeno, od koga naj bi P. dobila podatke in podrobnosti o utopitvi M.T. za "kronologijo". Obstaja nasprotje med zagovori obtoženih P. in V. o tem, da je M.T. "goltal" tablete, o namenu, okoliščinah in drugih podrobnostih ugrabitve T. in o pogovorih za novo ugrabitev. Opozarja tudi na nasprotja v zagovorih obtoženih V. in M.K. Sodišče naj bi zaradi pristranskosti zavračalo dokazne predloge obtoženca in mu preprečilo spraševati izvedenca patologa dr. P.K., koliko časa je trajalo zvezovanje T. ob Savi. Po obtoženčevem izračunu časovnega poteka dogodkov bi to vezanje lahko trajalo največ deset minut, v tem času pa samo ena oseba tega ni mogla storiti. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je obtoženi K. umoril T., saj ni imel motiva za to, nihče tudi ni potrdil, da je bil T. ugrabljen in utopljen zaradi odkupnine. Zmotne so ugotovitve sodišča, da je bil M.T. priveden na obrežje S. živ, tam zvezan in obtežen z deset kilogramskima betonskima kvadroma in utopljen. Neresnična je trditev obtoženega M.K., da je T. kljub obtežitvi vstal iz vode in poskusil zbežati, saj je to objektivno nemogoče, ker je bil zvezan, voda pa je bila globoka in deroča. Obsodba temelji zgolj na "kronologiji" V.P., njena vsebina pa ni resnična. Tudi trditev obtoženega V., da je z razdalje 30-40 m videl, kaj se je na bregu Save dogajalo, ni resnična, saj zaradi teme tega ni mogel videti. Po mnenju pritožnika je bil T. mučen in umorjen v hiši na S. cesti tako, kot je domneval tudi kriminalist V., truplo pa je bilo nato vrženo v Savo. Storilec naj bi bil obtoženi Z.V. Dejansko stanje naj bi bilo tudi pomanjkljivo razčiščeno, ker ni bilo ugotovljeno, kdo je imel ključe T. avta, kje so bili betonski kvadri, preden so jih privezali na T., ali sta bili T. roki zvezani z vrvjo ali vklenjeni z lisicami.

Sodišče druge stopnje ni presodilo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni odločilo o obtoženčevi zahtevi, naj se ugotovi, da se soobtožena Z.V. in M.K. dogovarjata o njunih zagovorih v škodo obtoženega K. Med pritožbeno sejo je obtoženi K. v dopolnitev pritožbenih navedb, da je ta kazenski postopek zoper njega policijski konstrukt navajal, da je odkrivanje obravnavanih kaznivih dejanj vodil M.P. kot direktor kriminalistične policije, ki je nato postal sodnik in je podpisal nezakonito odločbo za izvršitev zaporne kazni, ki je bila izrečena obtoženemu K. v prvem postopku. Tudi "medijska gonja" je onemogočala pošteno sojenje. Obtožena B.M. in M.K. naj bi bila homoseksualca, takih ljudi pa obtoženi K. ne mara, zato sta se mu s pomočjo komandirja Policijske postaje v L. maščevala z "montiranim" postopkom. Državnemu tožilstvu in policiji je naznanil več hudih kaznivih dejanj teh dveh soobtožencev, vendar ti organi niso reagirali. Policija je zasegla trak registrske blagajne gostilne J. za 8.12.1997, ko je bil ugrabljen D.M., ta trak je izginil, z njim pa bi obtoženi K. lahko dokazal, da je sam zaključil blagajno okoli 22.30 ure in torej ni mogel sodelovati pri tej ugrabitvi. Za potrditev navedb o "medijski gonji" in o vlogi M.P. je obtoženi K. vložil fotokopije člankov "Kriminalna združba naj bi bila brez milosti umorila ugrabljene" v D. dne 24.3.2000, "Ker jih je prepoznal naj bi ga utopili v Savi" v D. 25.3.2000 in "Ledeno srce prijaznega oštirja" v N.D. 2.4.2000. 2. Zagovornik obtoženega J.K. v svoji pritožbi zoper obe sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, nepravilno odločbo o sankciji ter kršitev pravic obtoženca po 23., 27. in 29. členu Ustave v zvezi s točko d) 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

a). V delu zoper sodbo sodišča druge stopnje z dne 22.8.2002 glede ugrabitve D.M. pritožba navaja, da obsodba za to kaznivo dejanje temelji zgolj na zagovoru B.M. brez kakršnihkoli materialnih dokazov. Navaja, da je neutemeljena trditev sodišč prve in druge stopnje, da je zagovor B.M. podprt z drugimi dokazi; nekatere okoliščine, ki jih je v zvezi s to ugrabitvijo povedal M. (osebni izgled oškodovanca, način njegove zvabitve na sestanek, kjer je bil ugrabljen, kraj in čas ugrabitve, zadrževanje oškodovanca v hladilnici pri gostilni J.) so okoliščine, ki so bile M. znane zato, ker je ugrabitev izvršil, to pa ne dokazuje, da je pri njej sodeloval tudi obtoženi K. Stališče sodišča druge stopnje, da je M. iskren nasprotuje ugotovitvi iste sodbe, da ni resnična njegova trditev, da je obtoženemu K. posojal denar. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je M. svoj zagovor spreminjal, v njem so nepojasnjena nasprotja, na katera je zagovornik opozoril v zaključni besedi in v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zaključek sodišč prve in druge stopnje, da ni resničen zagovor obtoženega K., da ni poznal D.M., ki temelji na dejstvu, da je imel obtoženi K. v beležnici zapisano njegovo ime in dve številki njegovih telefonov in na izpovedbi D.G., da je M. rekel, naj obtoženemu K. priskrbi kredit, ni utemeljen. Ta del zagovora obtoženega K. ni izpodbit, saj je logično pojasnil, da je ime in telefonski številki D.M. dobil od G., vendar pa M. ni nikoli klical in se z njim ni srečal. Samo to pa izhaja tudi iz izpovedbe D.G. Drugačna trditev sodb o vsebini izpovedbe D.G. pomeni kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zmotna je ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je bil obtoženi K. prezadolžen in da je bilo koristoljubje motiv za ugrabitev D.M. (pa tudi D.G. in M.T.). Obtoženec je na račun kupnine za gostišče J. v znesku 69,200.000 SIT vplačal 6,920.000 SIT poroštva, decembra 1997 še 30.000 DEM in kasneje še 1,700.000 SIT, prodajalec lokala pa mu je znižal kupnino za približno 150.000 DEM, ker mu je priznal stroške za odpravo posledic zmrzali. Iz listin, priloženih k pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je razvidno, da obtoženi K. v zvezi z nakupom gostišča J. nima nobenih dolgov več, F.K. je oktobra 2000 vrnil 114.370 DEM dolga, decembra istega leta pa A. in G.P. 500.000 SIT dolga. Obtoženčeva stanovanjska hiša je bila vredna 1.600.000 DEM in hladilnica pri gostilni J. 300.000 DEM tako, da je vrednost nepremičnin in gotovine presegala 2.000.000 DEM. Ti podatki dokazujejo nesmiselnost stališča, da bi obtoženi K. organiziral ugrabitev D.M. za 6.000 DEM, saj si s tem denarjem ne bi izboljšal finančnega položaja, razen tega pa mu je ta znesek dolgoval G. ne pa M. Ker so te trditve obrambe jasno izkazane z listinskimi dokazi in tudi z izpovedbo predstavnika kreditodajalca SKB M.J., obstaja nasprotje med temi dokazi in tem kar se v sodbi o njihovi vsebini navaja. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik uveljavljal to kršitev, vendar je sodišče ni presodilo, zato sta obe sodbi zagrešili bistveno kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Za enako kršitev postopka naj bi šlo tudi v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, ko trdi, da obtoženemu K. ni verjeti, da bi B.M. posojal denar, saj da je bil sam prezadolžen, istočasno pa sprejema zagovor soobtoženega M.K., da je obtoženi K. tri ali štirikrat posodil M. 500 ali 600 DEM.

Z zaslišanjem B.F., ki ga je predlagala obramba, bi se dodatno izpodkopala verodostojnost trditve B.M., da je obtoženemu K. posojal denar; priča bi izpovedala, da jo je M. nagovarjal, da oropata obtoženega K., ker da ima veliko denarja. Sicer pa B.M. glede na njegove osebne lastnosti in kriminalno preteklost nasploh ni mogoče verjeti. Logična analiza zagovorov obtoženega K. in B.M. bi pokazala, da je verodostojen zagovor K., ne pa M., kar pomeni, da je M. brez vednosti obtoženega K. ugrabil D.M. zato, da bi od njega dobil 6.000 DEM, ki mu jih je obtoženi K. prepustil kot posojilo.

Sodba sodišča druge stopnje šteje okoliščino, da obtoženi K. ni pojasnil, kako naj bi M. našel D.M., kot pomembno. Toda vsakdo lahko iz telefonskega imenika ugotovi naslov bivališča osebe, katere ime pozna, če ima telefon. Stališče sodišča, da je obtoženi K. umoril M. zato, da ga ta ne bi naznanil kot ugrabitelja, velja tudi kot možni razlog za umor pri B.M. Pritožba navaja, da je dokazna ocena sodišča druge stopnje pristranska, saj zavrača obtoženčev zagovor, ker da ga ni potrdil B.M., M. pa sprejema, čeprav ga obtoženi K. ni potrdil in zagovor obtoženega K. sprejema le, če ga podpirajo drugi dokazi, M. pa verjame razen v delih, kjer ga drugi dokazi ovržejo. Sklepanje sodišča, da je B.M. obelodanil kriminalno dejavnost obtoženega K. iz pozitivnih nagibov in ga torej ni lažno obdolžil iz maščevalnosti nasprotuje trditvi obtoženega M.K. in vsebini njegovih pisem, ki jih je pisal obtoženemu K., namreč, da mu je M. 14 dni pred prijetjem rekel, da se bo obtoženemu K. maščeval tako, da si bo lahko dal samo "štrik za vrat", da se je za to maščevanje pripravljal štiri leta, da je nagovarjal M.K., naj mu pri tem pomaga in mu priznal, da je ugrabil in umoril D.M. Glede umora D.M. pritožba zagovornika še navaja, da ni zanesljivo ugotovljen vzrok smrti. Izvedenec dr. Š. je za poškodbe poglavine najprej trdil, da so bile prizadejane živemu, ko pa je prebral spis, je mnenje spremenil in trdil, da so poškodbe posmrtne. Ta sprememba mnenja je nestrokovna in bi sodišče moralo vprašanje razčistiti z drugim izvedencem.

Obtoženi K. je pisma, ki jih je dobil od M.K., pokazal kriminalistom, da bi raziskali kazniva dejanja, ki jih je M.K. omenjal v njih. Ta pisma mu je nekdo skrivaj vzel in jih zato ni mogel predložiti sodišču. O izginotju pisem je obvestil upravo zapora, vendar sodišče tega ni hotelo preveriti, ampak je v škodo obtoženca namigovalo, da jih je sam uničil. Zagovor M.K., da so njegove trditve v teh pismih o ugrabitvi in umoru D.M. izmišljene, ni resničen; M.K. je bil psihološko močno odvisen od obtoženega K. in ni logično, da ga je nameraval z lažnimi trditvami "dezinformirati in provocirati", kot je trdil. Ta del zagovora M.K. pa je tudi neprepričljiv in si nasprotuje o tem, od koga in kdaj je prvič slišal za umor D.M., ker je na glavni obravnavi dne 17.12.2001 najprej trdil, da je za zadevo M. prvič slišal od svoje babice, ko so truplo našli v Savi, nato pa, da je zanj prvič slišal na informativnem razgovoru s policijo dne 20.2.2000. Po stališču pritožbe so resnične navedbe v pismih M.K., ne pa v njegovem zagovoru in je torej B.M. priznal M.K., da je sam brez sodelovanja obtoženega K. ugrabil in umoril D.M. Državna tožilka je tik pred zaključkom dokaznega postopka in mimo pogojev, predpisanih v 344. členu ZKP, spremenila obtožnico glede umora D.M. tako, da je v opis dejanja dodala trditev, da je obtoženi K. dal D.M. piti neugotovljeno količino strupenega insekticida. Ta dodatek je presenetil obrambo in okrnil obtoženčevo pravico do učinkovite obrambe.

V zvezi z ugrabitvijo D.G. pritožba zagovornika navaja, da je obramba obtoženega K. dokazala njegov alibi. Ponavlja zagovor in navedbe v njegovi pritožbi zoper sodbo sodišče prve stopnje, da je bil obtoženec dne 20.7.1999 ob 8. uri, ko je bil D.G. ugrabljen v L., v gostilni J. v Š., tam je bil tudi kombi, kar naj bi potrdila kuhar v gostilni in njegova pomočnica. Sodišče druge stopnje je natančne navedbe o alibiju v pritožbi zavrnilo s posplošeno trditvijo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obtoženec kljub temu lahko sodeloval pri ugrabitvi G., čeprav v to smer ni izvedlo nobenega dokaza. Sodišče druge stopnje je celo zavrnilo predlog obrambe, da se opravi rekonstrukcija ugrabitve, s katero bi se dokazala neresničnost zagovorov B.M. in M.K. o tem dejanju, zato je dejansko stanje o njem nepopolno ugotovljeno, kršena pa je bila tudi pravica obtoženca do izvajanja dokazov v njegovo korist po 29. členu Ustave.

Neživljenjski je M. zagovor, da ni videl, ali je pri ugrabitvi D.G. sodeloval tudi M.K., saj je M.K. po njunih trditvah izstopil iz najetega kombija takrat, ko so G. prestavili iz tega v obtoženčev kombi.

Sodišče druge stopnje je navedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje o nasprotjih v zagovorih B.M. in M.K. o tem, ali sta se po ugrabitvi G. srečala po naključju ali po dogovoru, brez obrazložitve zavrnilo. Sodišče bi moralo priskrbeti izpise telefonskih klicev obtoženih K. in M.K. za ta dan, s katerimi bi se ugotovilo, da obtoženi K. ni obvestil M.K., da je G. pobegnil iz hladilnice.

Sodišče druge stopnje naj ne bi odgovorilo na pritožbeno navedbo, da je bila obtoženemu K. kršena pravica do izvajanja dokazov po 29. členu Ustave, ker je bil zavrnjen predlog obrambe, da se o kontaktnih sledovih pridobi izvedensko mnenje neodvisne institucije, ne pa policije, ker da je tako tudi stališče Ustavnega sodišča. Policija je pri zavarovanju sledov napravila napako in tudi ni vzorcev primerjala z oblačili obtoženca, ki jih je nosil ta dan, zato rezultati strokovnega mnenja nimajo nobene dokazne vrednosti.

V sodbi sodišča druge stopnje je nasprotje, ko na 19. strani trdi, da sta obtoženi K. in B.M. čakala na D.G. dvakrat, takoj zatem pa, da so za ta namen najeli kombi štirikrat. Glede udeležbe obtoženega K. pri ugrabitvi M.T. pritožba zagovornika sodišču očita površnost pri oceni obtoženčevega zagovora, ki da je prepričljivo pojasnil, da je najel zapuščeno hišo na S. cesti zato, da bi vanjo prenesel stvari iz hladilnice, ker jo je nameraval prodati ali dati v najem. Ker je kasneje ugotovil, da je hiša v tako slabem stanju, da za hrambo ni primerna, je ključe hiše izročil soobtoženemu Z.V., da bi v njej skrival mejne prebežnike. Prestreženi telefonski pogovori med soobtoženima Z.V. in I.K. to dokazujejo, saj sta se pogovarjala o sprovajanju ilegalcev. Obtoženi K. torej ni najel hiše za skrivališče ugrabljenega M.T. in ni bil vodja in organizator te ugrabitve, kot mu pripisuje sodišče, ampak sta to bila obtožena Z.V. in V.P. Ta dva sta nameravala s klici s T. telefona prikazati, da je oškodovanec v Avstriji, kot je to pojasnila obtožena V.P., obtoženi K., ki za ta načrt ni vedel, pa je T. telefon odvrgel. Da sta bila obtožena V. in V.P. vodji ugrabitve, dokazuje tudi dejstvo, da je V. v zadevo vpletel še I.K., da je prodal T. avto in razdelil izkupiček, ne da bi K. imel karkoli od tega, v pritožbi zoper sklep o priporu pa je zatrdil, da je bila V.P. "iniciator in organizator" ugrabitve. O teh odločilnih dejstvih sodba sodišča druge stopnje nima razlogov, kar je kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

b) Največji del pritožbe izpodbija sodbo sodišča druge stopnje z dne 10.2.2006 o umoru M.T. Ponavlja zagovor, da so obtoženi K., V. in M.K. dne 28.11.1999 okoli 19. ure na parkirišču W. iz obtoženčevega kombija prestavili M.T. v njegov avto, da bi ga v skladu z dogovorom neposredno pred tem na tržnici v K. okoli 18. ure, izpustili. S T. je ostal le obtoženi V., obtožena K. in M.K. pa sta se odpeljala do zapuščene hiše na S. cesti. Trdi, da ne ve, kaj se je kasneje dogajalo s T. Uveljavlja bistveno kršitev postopka po 1. in 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravice do nepristranskega sojenja po 23. členu Ustave, ker so pri sojenju na prvi stopnji sodelovali sodniki in porotniki, ki bi morali biti izločeni. Na glavni obravnavi dne 23.5.2005 so se seznanili s prepisi uradnih zaznamkov, ki so bili izločeni na podlagi 83. člena ZKP in jih je obtoženi K. priložil svoji pisni zaključni besedi. Predlog zagovornikov, da preiskovalni sodnik te prepise izloči in zahteva, da se izloči "okuženi" senat, sta bila zavrnjena. Po stališču Ustavnega sodišča je senat, ki se je seznanil z obvestili, ki morajo biti izločena na podlagi 83. člena ZKP, "okužen" do te mere, da se šteje, da je sojenju pristransko, zato bi morali biti sodniki izločeni. Pri odločanju sodečega senata naj bi poleg članov sodeloval tudi nadomestni sodnik porotnik.

Da je bilo sodišče prve stopnje pristransko kaže tudi njegovo stališče, da je obtoženi K. podal zagovor šele na koncu preiskave, ko se je seznanil z vsemi dokazi in da 28.11.1999 po 20. uri ni klical soobtožencev, iz česar sklepa, da je bil skupaj s soobtoženima Z.V. in M.K., ko je bil izvršen umor M.T. Zlasti pa naj bi na pristranskost sodišča, posebno predsednice senata, kazalo vodenje glavne obravnave: ker sodišče ni pravilno zapisovalo izjav obtožencev, prič in izvedencev, je obtoženi K. zahteval, da svoje pripombe in predloge sam narekuje v zapisnik, česar mu sodišče ni dovolilo, zato je "bojkotiral" sojenje, sodišče pa ga je nasilno odstranilo z glavne obravnave, mu tako onemogočilo, da bi dajal pripombe na potek in vsebino glavne obravnave, predlog za ponovno zaslišanje v njegovi odsotnosti zaslišanih oseb pa je zavrnilo. V škodo obtoženca je porabilo podatke iz "kronologije" V.P. le v tistih delih, ki naj bi ga obremenjevali, druge podatke, ki bi mu šli v korist, pa je sodišče prezrlo.

Navaja, da obsodba za umor M.T., temelji na nezadostnih dokazih. Zmotna naj bi bila ugotovitev, da so obtoženci prišli po T. v hišo na S. cesti okoli 20. ure. Ta zmota temelji na netočnih zagovorih obtoženih V. in K., ki je tako izjavil pod vplivom zagovora V. in se ni zavedal, da bo ta časovna opredelitev odločilna za oceno sodišča o verodostojnosti prič D.P. in B.M. Tudi v "kronologiji" V.P. se navaja, da je bil T. umorjen okoli 19. ali 20. ure, ta obtoženka pa je tudi povedala, da jo je soobtoženi V. obiskal po umoru okoli 20. ure. Zagovor obtoženega V. o udeležbi obtoženega K. pri umoru M.T. je neverodostojen, saj je V. svoj zagovor spreminjal in tudi soobtožena V.P., čeprav je bila njegova prijateljica, je večkrat potrdila, da V. neprestano laže. Tudi izpisi klicev s telefona obtoženega K. dokazujejo, da je bil ta obtoženec na tržnici v K. že ob 17:40 uri, ob 18:04 pa je bil že na drugi bazni postaji, torej je bil sestanek s P. in V. končan že pred 18. uro. Po zagovoru M.K. in podatkih v izpisih telefonskih klicev je ob 18:19 uri obtoženi M.K. iz hiše v S., kjer je že bil tudi V., klical obtoženega K., ker je ta zamujal s prihodom. Obtoženi V. naj bi ob 18:39 iz te hiše klical I.M. v T., ob 19:13 pa je bil V. že na območju bazne postaje, ki pokriva območje W., od koder je klical I.K. in takoj nato še V.P. Logično je in v skladu z zagovorom M.K. ter izpisi telefonskih klicev, da sta se obtožena K. in Z.V. takoj po sestanku v K. odpeljala naravnost v zapuščeno hišo v S., kjer so v času med 18:39 in 19:13 naložili M.T. v obtoženčev kombi in ga prepeljali na parkirišče pri W., kot to trdi obtoženi K., njegov zagovor pa potrjujeta priči P. in M. Okoliščina, da sta se ti priči pojavili šele po enem letu, je morda nelogična, vendar pa priči zato nista verodostojni.

Sodišče ne sprejema izpovedbe P. tudi zato, ker je rekel, da se mu zdi, da je imel A. (ki ga je imel v najemu M.T.) registrsko oznako ..., kar naj bi kazalo, da se je pričanja "naučil", ker je vedel, da je bil T. z G. Pritožba zavrača takšno oceno priče, ker je tudi priča I.S. po šestih letih izpovedovala o dogodku, pa ji je sodišče verjelo, podatek o registrskem območju pa bi se priča P. lahko tudi pravilno naučila.

Zmotna naj bi bila ugotovitev sodišča, da obtoženi V. dne 28.11.1999 zvečer, ko so se obtoženci na parkirišču pri W. razšli, ni imel ključa hiše v S. in da zato ne more držati zagovor obtoženega K., da je V. nato odpeljal T. v hišo v S. in ga tam umoril z udarci s količkom, ki ga je policija našla v hiši. Obtoženi K. je V. že prej izročil ključ te hiše in V. je očitno dal izdelati dvojnik ključa. Pritožba ponavlja trditev, da količek, ki je bil predložen v spis, ni tisti, ki ga je policija našla v hiši v S., ker na njem ni sledov las, ovit pa je s prozornim lepilnim trakom, tisti v hiši pa je bil ovit z rjavim. Pojasnila v sodbi sodišča druge stopnje, da las na količku ni, ker so bili odvzeti za analizo, pritožba ne sprejema, ker za tak zaključek ni dokazov.

Ker vzorci las, ki so bili dokazni material, niso bili shranjeni, obrambi ni bilo omogočeno izpodbijanje strokovnega mnenja policije, da lasje odvzeti s količka niso bili T., kar po stališču pritožbe pomeni kršitev pravice obrambe po 29. členu Ustave in do poštenega sojenja po točki d) 3. odstavka 6. člena EKČP. Tudi sicer je mnenje nestrokovno, ker preiskovalec ni vedel, ali se morfološke značilnosti las spremenijo, če so lasje dalj časa v vodi.

Mnenje izvedenca dr. P.K. ne izključuje teze obrambe obtoženega K., da je T. dobil udarec (ali več) po glavi s količkom, ki je bil najden v zapuščeni hiši v S. To tezo dokazuje okoliščina, da so bili v tej hiši najdeni sledovi T. krvi, kri pa je bila tudi na prevezi okrog T. glave in čez oči. To pomeni, da je bil T. umorjen v hiši v S., truplo pa odvrženo v S. zaradi prikritja, kot to dopušča tudi izvedenec K., izrecno pa je to povedal kriminalistu B.S. neidentificirani informator.

Sodišče in policija obrambi nista omogočila zaslišanja tega informatorja, kar spet pomeni kršitev pravic obrambe po 29. členu Ustave in točki d) 3. odstavka 6. člena EKČP. Sodbi se opirata na dokazne konstrukte policije: obtožena V.P. svoje "kronologije" ni pomotoma faksirala podjetju J. namesto K., ampak pod vplivom policije, policija jo je več kot mesec dni neformalno protipravno zadrževala na O. in v Nemčiji ter vplivala nanjo. Tudi I.K. je povedala, da sta jo policija in državno tožilstvo zavedla in prisilila v neresnično obtoževanje obtoženega K. Soobtožena Z.V. in M.K. so kriminalisti obiskovali v priporu, tam sta se soobtoženca o njunih zagovorih dogovarjala, kar vse je rezultiralo z lažnim obremenjevanjem obtoženega K. Stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo nelogično premeščati T. iz kombija v njegov avto na parkirišču pri W. zaradi nevarnosti opazitve kljub temi, s katerim zavrača zagovor obtoženega K., ni prepričljivo ob upoštevanju, da je bil T. tudi ugrabljen na parkirišču sredi dneva, ko je bila nevarnost opazitve še večja.

Trditev v sodbi sodišča prve stopnje, da sta obtožena V. in M.K. opisala, da je bil T. na obrežju S. obtežen in vržen v vodo, je v nasprotju z njunim zagovorom, saj tega nista povedala, to pa ponovno pomeni kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po mnenju pritožbe sodišče ni razčistilo, ali je V.P. "kronologijo" napisala izključno po pripovedovanju soobtoženega V., zato bi moralo z zaslišanjem priče D. in prepoznavo razjasniti, ali je bila obtožena V.P. med osebami, ki jih je priča videla pri hiši v S. Pozitivna prepoznava bi lahko pomenila, da pri umoru T. ni sodeloval obtoženi K., ampak obtožena V.P. in še neugotovljeni moški skupaj z obtoženima V. in M.K. Pritožba izpodbija pravilnost ugotovitve, da je bila "kronologija" pomotoma faksirana na drug naslov, ker da možnost take napake ni ugotovil izvedenec ampak sodišče, ki za tak preizkus ni usposobljeno.

Okoliščine umora M.T. je sodišče ugotovilo na podlagi zagovora obtožene V.P. in njene "kronologije", oba dokaza pa sta posredna in neverodostojna že zato, ker nasprotujeta zagovoru Z.V., ki naj bi P. povedal o okoliščinah umora M.T. Ker sodbi teh nasprotij nista razjasnili, je podana tudi kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče ni izvedlo nobenega dokaza za ugotovitev subjektivnih in objektivnih znakov grozovitosti umora M.T., zato je dejansko stanje v tej smeri nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je glede načina umora T. zgolj navedlo, da nima pomislekov v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bil T. umorjen na grozovit način, ni pa povedalo, na podlagi katerih dokazov to ugotavlja. Ta pomanjkljivost ponovno pomeni kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Pritožba navaja, da bi le izvedenec medicinske stroke lahko pojasnil, ali so v danem primeru podane take subjektivne in objektivne okoliščine umora, da kažejo na grozovitost. Iz mnenja izvedenca pa izhaja, da bi pri T. lahko prišlo do reflektorne smrti ob zalitju žrela z mrzlo vodo, takšna hipna smrt pa izključuje grozovitost. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje s trditvijo, da je obtoženi K. umoril T. z namenom, da bi prikril njegovo ugrabitev, v škodo obtoženca kršilo domnevo o nedolžnosti po 27. členu Ustave.

III.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da pritožbi obtoženega J.K. in njegovega zagovornika nista utemeljeni. Sodišče je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo na podlagi zagovorov, izpovedb prič in materialnih dokazov. Pravilna je ugotovitev, da je bil obtoženi K. prezadolžen v času storitve kaznivih dejanj, tega zaključka pritožbene navedbe, da je del nekaterih obveznosti izpolnil, ne morejo omajati. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča, da je obstajala predhodna povezava med D.M. in K., ne pa B.M.; da ni resničen zagovor obtoženega K., da je B.M. pooblastil za izterjavo K. terjatve od D.M. in da B.M. obtoženca lažno obremenjuje zaradi maščevalnosti; da je verodostojen zagovor M.K. ne pa nekatere njegove drugačne trditve v pismih, ki jih je poslal K.; da na obtoženčevo udeležbo pri vseh treh ugrabitvah kaže tudi enak način storitve teh dejanj; da udeležbo obtoženca pri umoru M. dokazujejo tudi objektivna dejstva in izvedensko mnenje dr. A.Š., ki izključujejo resničnost K. trditev; da je bila vzrok smrti D.M. utopitev, ne pa zastrupitev. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil ugrabljeni D.G. v K. kombiju in v hladilnici pri gostišču J., da zatrjevani alibi obtoženca ni utemeljen in da je zagovor M.K. o tem kaznivem dejanju verodostojen. Okoliščine in način ugrabitve in umora M.T. ter vlogo in motiv K. pri teh kaznivih dejanjih je sodišče pravilno ugotovilo na podlagi zagovorov Z.V., V.P., B.M. ter I. in M.K., "kronologije", časovne analize telefonskih klicev med obtoženci, zato je utemeljeno zavrnilo kot neresničen zagovor obtoženega K. ter izpovedbi prič D.P. in B.M. Sodišče je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe za odreditev izvedencev in za zaslišanje neidentificiranega informatorja policije. Zagovor obtoženega K. sta sodišči analizirali in ga upravičeno zavrnili kot neutemeljenega. Sodišči sta tudi pravilno ugotovili in obrazložili kvalifikatorni okoliščini umora M.T. Pritožba ob vsaki izpodbijani dejanski okoliščini uveljavlja tudi napake sodb v smislu kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar neutemeljeno. Neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s točko 4.a) 39. člena istega zakona, ker ni bilo ugotovljeno, da so se sodniki seznanili z nedovoljenimi dokazi in da bi vsebina teh dokazov lahko vplivala na njihovo nepristranskost. Zatrjevane kršitve obtoženčeve pravice do obrambe, vključno z zavrnitvijo tonskega snemanja glavnih obravnav, narekovanja v zapisnik, izvajanja dokazov v korist obtoženca, je obramba uveljavljala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in jih je sodišče druge stopnje utemeljeno in obrazloženo zavrnilo. Razlogi, s katerimi pritožba uveljavlja pristranskost sodišča, niso utemeljeni. Tudi zatrjevana kršitev domneve nedolžnosti po 27. členu Ustave ni podana, saj je bila odločba o krivdi za ugrabitev T. že pravnomočna.

IV.

Pritožbi obtoženega J.K. in njegovega zagovornika nista utemeljeni.

Po določbah 1. točke 1. odstavka in 2. odstavka 398. člena ZKP je zoper sodbo, s katero je bila izrečena ali potrjena kazen zapora dvajset let (seveda pa tudi trideset let) dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, ki o njej odloča na seji senata po določbah, ki veljajo za postopek na drugi stopnji. Čeprav določbe tega člena ne odkazujejo na smiselno uporabo drugih določb ZKP o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, se tudi v postopku pred sodiščem tretje stopnje smiselno uporabljajo določbe zakona o pravici do pritožbe, njeni vsebini, pritožbenih razlogih, mejah preizkusa, o postopku in o odločbah. Pri preizkusu pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja na seji je pritožbeno sodišče na podlagi 5. odstavka 392. člena ZKP omejeno z načelom neposrednosti iz 1. odstavka 355. člena ZKP, zato sme dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče na sojenju, spremeniti samo, če jih lahko drugače presodi brez izvajanja dokazov, bodisi novih ali ponovitvijo že izvedenih.

V skladu z določbo 376. člena ZKP je Vrhovno sodišče pritožbi obtoženega K. in njegovega zagovornika vročilo državnemu tožilstvu, ki je nanju odgovorilo. Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je bil vročen obtožencu in zagovorniku. Ker sta obtoženec, ki je v priporu, in zagovornik zahtevala, da se ju obvesti o seji in omogoči njuno udeležbo na njej, jima je Vrhovno sodišče to v skladu s 1. in 2. odstavkom 378. člena ZKP omogočilo.

1. O pritožbah obtoženega J.K. in njegovega zagovornika zoper sodbo sodišča druge stopnje z dne 22.8.2002. a.) Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

Pritožbi obtoženega K. in njegovega zagovornika zatrjujeta, da sta bili sodišči prve in druge stopnje pristranski. Sodišče naj ne bi obravnavalo obtoženčevega zagovora dovolj resno, ni dovolilo prič obrambe, pri oceni verodostojnosti obtožencev in drugih dokazov je ravnalo pristransko v škodo obtoženca. Sodišče druge stopnje ni preverilo, ali je K. res obvestil upravo zapora, da so mu izginila pisma, ki mu jih je poslal M.K., ampak je kar vnaprej brez preverjanja zavrnilo tak zagovor. Tudi državna tožilka naj bi bila pristranska, "zavajala" naj bi sodišče in medije.

Po določbah 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča nepristransko sodišče. To načelo se uresničuje skozi določbe 39. člena ZKP o izločitvi sodnikov. Po 6. točki 39. člena ZKP mora biti izločen sodnik, pri katerem so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Po določbi 2. odstavka 41. člena ZKP mora obtoženec zahtevati izločitev sodnika brž, ko zve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave, če je izločitveni razlog izvedel šele v teku glavne obravnave. Po 3. odstavku 41. člena ZKP se lahko izločitev sodnika Višjega sodišča zahteva v pritožbi ali v odgovoru na pritožbo.

Pritožbi sklepata na pristranskost sodišča prve in druge stopnje zaradi načina vodenja glavne obravnave oziroma pritožbene seje, kar so okoliščine v smislu 6. točke 39. člena ZKP za izločitev sodnika. Po določbi 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen zaradi kakšnega razloga, navedenega v 1. do 5. točki 39. člena ZKP.

Ker pritožbi ne uveljavljata, da bi moral biti katerikoli od sodečih sodnikov oziroma sodnikov porotnikov izločen zaradi katere od okoliščin, naštetih v 1. do 5. točki 39. člena ZKP, ne gre za zatrjevano kršitev postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, lahko pa bi šlo za kršitev postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, če bi se ugotovilo, da je obstajal izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP in je bila pravočasno vložena zahteva za izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika neutemeljeno zavrnjena. Pritožbi ne zatrjujeta takih okoliščin, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne pred sodiščem prve stopnje in ne pred sodiščem druge stopnje ni sodil sodnik oziroma sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen. Tudi sicer Vrhovno sodišče ocenjuje, da okoliščine, s katerimi pritožbi utemeljujeta pristranskost sodišča v škodo obtoženca, niso utemeljene in zato ne dvomi o nepristranskost sodišča prve in druge stopnje, kar pomeni, da tudi zatrjevana kršitev 23. člena Ustave ni podana.

Bistvena kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila v tem, da sodišči prve in druge stopnje ugotavljata, da je bil obtoženi K. v finančnih težavah, čeprav listinski dokazi jasno kažejo, da je razpolagal s hišo, vredno 1,6 milijona DEM, hladilnico vredno 300.000 DEM in da je 150.000 DEM vložil v adaptacijo gostilne J. Za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP gre tudi, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali si v precejšnji meri nasprotujejo oziroma, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi o vsebini listin in med samimi listinami.

Sodba sodišča prve stopnje je zagovor obtoženca, da ni bil prezadolžen, presodilo na 17. in 18. strani. Na podlagi kreditnih pogodb je ugotovilo, da obtoženec ni zmogel odplačevati visokih mesečnih anuitet. Plačevitost dolžnika ni odvisna od nelikvidnega nepremičnega premoženja, zato je sodišče druge stopnje povsem pravilno zavrnilo kot nepomembne pritožbene navedbe o veliki vrednosti njegovega nepremičnega premoženja in dokaze za takšno trditev. Okoliščina, da je obtoženec oktobra 2000 vrnil M. in F.K. 114.370 DEM, je nepomembna za presojo, ali je bil obtoženec plačevit v času storitve kaznivih dejanj. Zaključkov sodišča prve in druge stopnje o prezadolženosti oziroma neplačevitosti obtoženca niso "protispisne", namreč v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazili, zato ne pritožbene navedbe ne dokazi za njihovo utemeljenost ne morejo izpodbiti ugotovitev sodišč.

Enaka kršitev postopka naj bi bila tudi v tem, da sodba sodišča druge stopnje na 13. strani trdi, da M. zagovoru ne gre odreči iskrenosti, na naslednji pa, da je njegov zagovor neresničen o tem, da je obtoženemu K. posojal denar in da je M. svoj zagovor spreminjal, na 19. strani pa trdi, da so obtoženci dvakrat čakali na G. v garažah W. in da so za ta namen štirikrat najeli kombi, kar naj bi bili nasprotujoči si razlogi. Sodba sodišča druge stopnje res trdi, da zagovoru B.M. ni mogoče odreči iskrenosti, ker je bistveno prispeval k razjasnitvi kazenske zadeve tudi z obremenjevanjem samega sebe in glede na njegove osebne lastnosti, zavrnilo pa je njegov zagovor ob upoštevanju zagovora M.K. v delu, ko je trdil, da je obtoženemu K. posojal denar. Taki dokazni oceni sodišča ne nasprotujeta sami sebi v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP: ocena M. iskrenosti je splošna, vendar sodišče pri ugotavljanju določenih okoliščin v skladu z določbo 2. odstavka 355. člena ZKP lahko ugotovi, da sicer na splošno resnicoljubni zagovor glede konkretne okoliščine ni sprejemljiv.

Na 19. strani sodbe sodišča druge stopnje je povzet zagovor obtoženega K., da je z M. dvakrat čakal na G., sodišče pa omenja štirikratni najem kombija v povezavi z oceno, da je nelogično štirikrat najeti kombi zgolj zaradi prepoznave, ne pa kot pripravo za ugrabitev G. Zatrjevano nasprotje med ugotovljenimi okoliščinami torej sploh ni podano.

Za takšno kršitev postopka naj bi potrditvah pritožb šlo tudi zato, ker sodišče trdi, da ni resničen zagovor obtoženca, da ni poznal D.M., ker ga izpodbija izpovedba D.G., čeprav iz njegove izpovedbe to ne izhaja.

V 2. odstavku na 15. strani sodbe sodišča prve stopnje ugotavlja, da je zagovor obtoženega K., da D.M. ni poznal in da z njim ni imel nobenih kontaktov, izpodbit z izpovedbo D.G., da je M. prepustil, da za obtoženca uredi kredit, ju povezal tako, da je dal obtožencu telefonsko številko M. in mu predal 5.000 ali 6.000 DEM predujma za provizijo. Takšna pa je bistvena vsebina izpovedbe te priče o znanstvu z M. in obtožencem na listni št. 500 - 501, 1622 in 1624. Sodba sicer izrecno ne povzema izpovedbe priče na listni št. 501, da ju neposredno ni seznanil ne videl skupaj, vendar pa to ne pomeni, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med vsebino zapisnika o zaslišanju te priče in tem, kar se o njej navaja v sodbi. Sodišče je na podlagi te izpovedbe in okoliščine, da je obtoženec imel v svoji beležki ime in telefonsko številko D.M., čeprav je to zanikal, zavrnilo njegov zagovor, da M. ni poznal. Ta dokazni zaključek pa ne predstavlja kršitve postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Enako kršitev postopka vidi pritožba zagovornika v tem, da sodišče druge stopnje ni pojasnilo, zakaj je pomembno, da obtoženec ni povedal, kako je B.M. našel M. Sodišče druge stopnje na 14. strani sodbe ugotavlja, da obtoženi K. ni pojasnil, kako naj bi B.M. našel D.M. in na to ugotovitev (in številne druge) oprlo presojo verodostojnosti zagovorov obtoženih K. in B.M.: obtoženi M. je razumno in prepričljivo pojasnil to okoliščino, obtoženi K. pa ne (v pritožbi navaja le domnevo, da bi M. lahko našel naslov M. v telefonskem imeniku). Sodišče druge stopnje je torej pojasnilo, zakaj se mu zdi ta okoliščina pomembna in trditev v pritožbi, da tega ni storilo, torej ni pravilna.

Enako kršitev postopka naj bi po mnenju pritožbe zagovornika zagrešilo sodišče druge stopnje s tem, da ni odgovorilo na navedbe v pritožbi zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje, da obtoženi K. ni bil idejni vodja in organizator ugrabitve M.T., da je hišo v Savljah najel iz drugega razloga ne pa za skrivanje ugrabljenega T., da je uničil T. telefon, s katerim je soobtoženi V. v skladu z načrtom s P. nameraval prikazati, da je T. v tujini, da je obtoženi V. ne pa obtoženi K. vključil I.K. v ugrabitev, da obtoženec ni imel nobenih koristi od prodaje T. avtomobila in da je obtoženi V. v pritožbi zoper sklep o priporu trdil, da je bila V.P. "iniciator in organizator" ugrabitve T. Z vsemi temi okoliščinami je pritožba zagovornika izpodbijala ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil obtoženi K. pobudnik in organizator tega kaznivega dejanja.

Pritožba s trditvami, da sodišče druge stopnje ni presodilo vseh navedb in dokazov v njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ne uveljavlja kršitve postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP, ki jo je moč na podlagi 2. odstavka 371. člena ZKP upoštevati samo, če je vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Takega vpliva pritožba ne zatrjuje, navedba pa je tudi neutemeljena: sodišče druge stopnje je omenjene navedbe pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje presodilo in oceno obrazložilo na 10. in 11. strani, ostale omenjene navedbe pa na 31. strani s posplošeno presojo, da "obširna pritožbena izvajanja obtoženega J.K., da sta bila organizatorja obtožena V.P. in Z.V. ... ne morejo vnesti razumnega dvoma v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev". Sodišče druge stopnje se je pri tem sklicevalo na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil obtoženi K. iniciator in organizator ugrabitve M.T. Čeprav sodišče druge stopnje ni posebej odgovorilo na vsako od navedenih pritožbenih trditev, jih je v kontekstu ocene dokazov, ki prepričljivo dokazujejo vlogo obtoženega K. presodilo (na straneh 29 - 31 sodbe) in jih kot neutemeljene zavrnilo z obrazložitvijo, da ne morejo vcepiti razumnega dvoma v pravilnost ugotovitve, da je bil obtoženi K. pobudnik in organizator ugrabitve T. Sodišče druge stopnje je v tej obliki zadostilo določbam 1. odstavka 395. člena ZKP, zato pritožba tudi v tem delu ni mogla uspeti.

Pritožba zagovornika očita sodišču prve stopnje kršitev določb 344. člena ZKP, ker je sodišče dovolilo spremembo obtožbe z okoliščino, ki je bila državnemu tožilstvu znana že ob vložitvi obtožbe, zato je obrambo obtoženca presenetilo in s tem okrnilo njegovo pravico do obrambe.

Državno tožilstvo je dne 10.12.2001 vložilo pisno spremembo obtožbe. Iz vročilnic v prilogi listne št. 2395 izhaja, da je obtoženi K. sprejel spremenjeno obtožnico dne 12.12., zagovornik pa dne 13.12.2001. Čeprav je bilo po prejemu sprememb obtožnice še več narokov za glavno obravnavo (dne 14., 17., 20. in 21.12.2001) obramba obtoženega K. ni zahtevala posebnega roka za pripravo obrambe zaradi spremenjene obtožbe. Čeprav sprememba obtožbe ne sme presenetiti obtoženca v tem smislu, da se obravnava takoj nadaljuje in obtožencu ni dana možnost učinkovite obrambe, zaradi česar mora biti natančno in določno obveščen o vseh dejanjih in pravnih okoliščinah spremenjene obtožbe, imeti čas in možnost za pripravo obrambe, kot je to pravilno stališče v izpodbijani odločbi sodišča druge stopnje, Vrhovno sodišče glede na omenjene okoliščine in dejstvo, da zaradi spremenjene obtožbe ni bilo potrebno sprejemati nobenih dodatnih dokazov, ugotavlja, da je imela obramba obtoženega K. dovolj možnosti, da se je pripravila na obrambo, saj ni ugovarjala dopustnosti sprememb obtožnice niti zahtevala roka za pripravo obrambe, očitno zato, ker to ni bilo potrebno. Sicer pa ni v nasprotju z določbami 344. člena ZKP, če državno tožilstvo spremeni obtožbo tako, da vključi v opis okoliščino, ki je bila državnemu tožilstvu poznana že ob vložitvi obtožnice, ker se je ocena njenega pomena spremenila. V obravnavanem primeru je državno tožilstvo naknadno ocenilo, da mu je sicer znana okoliščina, da je bil v prebavnem traktu trupla D.M. najden strup, tako pomembna, da jo je treba vključiti v izrek obtožbe, ob vložitvi obtožnice pa je bila ocena te okoliščine drugačna.

b) Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja Bistvo obširnih pritožbenih navedb, ki uveljavljajo ta pritožbeni razlog, izpodbija kot zmotno ugotovitev sodišča druge stopnje, da so neutemeljene navedbe obtoženca in zagovornika v njunih pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje, da je presoja sodišča, da je zagovor obtoženega K. neprepričljiv in nelogičen. Sodišče druge stopnje je tako po analizi dejstev in dokazov pritrdilo sodišču prve stopnje (in se tudi sklicuje na njegove ugotovitve), da je bil obtoženi K. iniciator vseh ugrabitev in da je bil motiv za ta kazniva dejanja izsiljevanje odkupnine, ker je bil obtoženec prezadolžen zaradi nakupa gostišča J. z bančnim kreditom. Mesečne anuitete za bančne kredite so bile od maja 1997 po 25.446,80 DEM, od oktobra istega leta približno 31.000 DEM in od avgusta 1999 več kot 41.000 DEM in jih obtoženec ni zmogel odplačevati. Od dolžnih 35 mesečnih obrokov po 25.446,80 DEM po prvi pogodbi je plačal sedem obrokov, dodatnih 60 obrokov po 5.586 DEM po drugi pogodbi sploh ni začel odplačevati, ampak je po nekaj mesecih s kreditodajalcem sklenil moratorij, pa tudi obrokov po tretji pogodbi po 10.710,60 DEM ni plačeval. Teh dejstev pritožbene navedbe in priložene listine ne izpodbijajo. Višine kreditov in mesečne anuitete po posameznih pogodbah so bile ugotovljene na podlagi kreditnih pogodb, katerih resničnost pritožbi ne izpodbijata. Obtoženčevi pritožbi priložene listine (prodajna pogodba za gostilno J., dva primopredajna zapisnika zanjo, odločba o lastništvu prodajalca gostilne, račun prodajalca za ostanek kupnine v višini 53.000.000,00 SIT in obračun zamudnih obresti) ugotovitve sodišča o prezadolženosti in nelikvidnosti obtoženega K. ne morejo omajati, nasprotno, bremepis za zamudne obresti na dan 21.2.1997 (listna št. 5733) trdi, da sta bila obtoženec in njegova tedanja žena samo za zamudne obresti zaradi zamud s plačilom anuitet v času od 31.10.1996 do 8.2.1997, torej le za tri mesece in en teden, dolžna preko 4,5 milijona SIT. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno ocenilo, da okoliščina, da je obtoženi K. dne 5.10.2000 vrnil M. in F.K. 114.370 DEM, potem ko sta septembra 1999 vložila tožbi za plačilo dolga, zgolj potrjuje ugotovitev, da je bil obtoženec v času, ko so bila kazniva dejanja storjena (od decembra 1997 do novembra 1999) prezadolžen. Da obtoženec ni imel denarja dokazuje tudi okoliščina, da je neredno izplačeval plače zaposlenim v gostilni J., sam pa je bil prijavljen kot nezaposlen na Zavodu za zaposlovanje. Stališče v pritožbi zagovornika, da si obtoženec s 6.000 DEM, ki naj bi jih povrnil od M. ali G., ne bi izboljšal finančnega položaja, je sicer pravilno; toda sodbi ne trdita tega, ampak da je obtoženec z ugrabitvami nameraval od oškodovancev izsiliti visoke zneske odkupnine. V tem pogledu je ilustrativna ugrabitev M.T., od katerega so obtoženi K. in nekateri soobtoženci zahtevali 1.000.000,00 DEM odkupnine. Okoliščina, na katero se sklicujeta pritožbi, da je bil obtoženi K. solastnik stanovanjske hiše velike vrednosti in gostilne J. (toda s pridržno lastninsko pravico kreditodajalca), ne pomeni, da je imel likvidna finančna sredstva, ki jih je nujno potreboval za odplačilo mesečnih anuitet v visokih zneskih, ki bi jih mogel dobiti le tako, da bi ugodno prodal tako gostilno J. kot tudi družinsko stanovanjsko hišo, kar pa očitno ni hotel. Vrhovno sodišče po presoji dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, ocenili pa sodišči prve in druge stopnje, nima pomislekov v pravilnost ugotovitve, da je bil obtoženi K. v času, ko so bila storjena kazniva dejanja, v hudih finančnih težavah in v pravilnost zaključka, da je bila obtoženčeva želja, da te težave odpravi, motiv za izvršitev kaznivih dejanj.

Pritožbi z obširnimi razlogi izpodbijata tudi oceno verodostojnosti zagovora obtoženega K. na eni ter zagovorov B.M. in M.K. na drugi strani. Sodba sodišča druge stopnje na 12. strani pritrjuje metodologiji sodišča prve stopnje za ocenjevanje dokazne vrednosti zagovorov obtožencev, ko ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vestno pretehtalo zagovore, jih razčlenilo, primerjalo med seboj in ocenilo v povezavi z drugimi dokazi. Tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da je takšna metodologija ocenjevanja zagovorov (in drugih dokazov) povsem pravilna in v skladu z določbami 2. odstavka 355. člena in 1. odstavka 18. člena ZKP. Zato ne more pritrditi pritožbi obtoženega K., da je sodišče v nasprotju s pravili kazenskega postopka ocenjevalo zagovor obtoženca in druge dokaze v medsebojni povezavi in tudi v povezavi z dokazi glede drugih kaznivih dejanj, ne pa ločeno pomen vsakega dokaza le za posamezno kaznivo dejanje.

Sodišče druge stopnje je pritrdilo na splošno oceni sodišča prve stopnje, da je zagovor obtoženega K. v bistvenih okoliščinah neprepričljiv in neživljenjski. Njegovo ravnanje je bilo v nasprotju z zatrjevanimi osebnostnimi lastnostmi, glede posameznih kaznivih dejanj pa tudi drugimi, tudi objektivnimi dokazi. Zagovor B.M. je v pretežni meri sprejelo, njegovo priznanje je bistveno prispevalo k razjasnitvi kaznivih dejanj in ni našlo razumnih razlogov, da bi po krivem obremenjeval ne le obtoženega K., ampak predvsem tudi sebe. Sodišči sta zato zavrnili obrambo obtoženega K., da ga je B.M. neresnično obremenjeval iz maščevalnosti oziroma, da je policija B.M. skupaj z M.K. izrabila proti K. zato, ker obtoženec sam ni hotel sodelovati z njo. Vrhovno sodišče ocenjuje, da v pritožbah in zagovoru zatrjevane osebnostne lastnosti obtoženega K., to je poštenost, delavnost, vestnost, natančnost, niso skladne z dejstvi, da je prijateljeval, se dogovarjal in sodeloval ter zaupal precej mlajšima soobtožencema B.M. in M.K., za katera naj bi vedel ,da sta storilca hudih kaznivih dejanj, brezdelneža, brez denarja, homoseksualca, ki jih obtoženec sam sicer sovraži, M. tudi odvisnik od mamil oziroma steroidov, mu posojal precejšnje zneske denarja, mu dajal na razpolago avtomobil, da ni nič ukrenil, ko naj bi mu M. z njegovim kombijem pripeljal ugrabljenega in poškodovanega D.M. niti kasneje, ko naj bi mu M. povedal, da je M. truplo vrgel v Savo, ampak je nadaljeval prijateljske odnose z njim in končno celo privolil v ugrabitev T. Takšno ravnanje obtoženega K. je očitno nezdružljivo in neživljenjsko z moralnimi osebnostnimi lastnostmi, ki si jih obtoženi K. pripisuje.

Posebej neprepričljive so v tem kontekstu tudi pritožbene navedbe, da je policija s pomočjo soobtoženih M. in M.K. "montirala" dokaze zoper obtoženega K., o čemer je sodišče druge stopnje že pojasnilo, da bi v zvezi z ugrabitvijo D.G. policiji lahko očitali kvečjemu premajhno zavzetost pri raziskovanju kaznivega dejanja. Sicer pa je priča L.Z. povedal, da je bil obtoženi K. v preteklosti v dobrih odnosih s policijo. Obtoženi K. sam je povedal, da je imel s soobtoženima B.M. in M.K. dobro, prijateljsko oziroma pokroviteljsko razmerje, zanj sta opravljala priložnostna dela, se brezplačno hranila in pila v gostilni J., zato je skrajno neprepričljiva pritožbena navedba, da sta ga soobtoženca sovražila oziroma ga iz maščevalnosti z lažnimi obtožbami spravila v ta kazenski postopek. S tem v zvezi je sodišče presodilo okoliščino, da je M.K. v pismih obtoženemu K., ko sta bila priprta, trdil, da mu je M. priznal, da je sam ugrabil in umoril D.M., v zagovoru pa trdil, da si je to izmislil zato, da bi "provociral" obtoženega K., ker mu je ta prej v pismu naročil, da morata "uskladiti" zagovor v škodo B.M. Sodišče druge stopnje je skladno z enako oceno sodišča prve stopnje presodilo, da je resničen zagovor obtoženega M.K., ne pa njegove trditve v pismih K. Nelogično in glede na okoliščine tudi neživljenjsko bi bilo sprejeti tezo obrambe, da sta obtožena B.M. in M.K. brez pravega razloga tako sovražila obtoženega K., da bi sama sebe spravila v dolgoletno prestajanje zapora samo zato, da bi tudi obtoženi K. šel v zapor po nedolžnem. Obtoženi K. sicer ponuja mogoče razloge za takšno sovraštvo, namreč, da M. ne bi bilo treba vrniti posojenega denarja, homoseksualnost, sodelovanje s policijo, vendar noben od teh razlogov ni izkazan, še manj pa prepričljiv in tehten. Po drugi strani sta se zagovora obtoženih B.M. in M.K. v glavnih okoliščinah pokazala za verodostojna.

Glede ugrabitve D.M. pritožba obtoženega K. trdi, da sodbi neutemeljeno opirata obsodbo na zagovor B.M., ker da podrobnosti, ki jih je glede tega kaznivega dejanja povedal M., sam pač pozna zato, ker je kaznivo dejanje storil, to pa ne dokazuje udeležbe obtoženega K. pri kaznivem dejanju. Toda sodbi tega ne trdita; sodišče je M. poznavanje okoliščin kaznivega dejanja uporabilo za presojo, da je njegovo priznanje kaznivega dejanja resnično v celoti, ne le v delu, kjer je obremenjeval samega sebe, ampak tudi v delu, kjer je opisal vlogo in udeležbo obtoženega K. Pritožba obtoženega K. opozarja, da je sodišče druge stopnje samo ugotovilo, da dokazi, da je obtoženi K. ugrabil in umoril D.M., niso zadostni. Sodišče druge stopnje je na 12. strani sodbe res zaključilo, da M. priznanje samo po sebi ne bi zadoščalo za obsodbo obtoženega K., toda pritožba je spregledala, da je sodišče v nadaljevanju povedalo, da obsodba temelji na priznanju B.M. v povezavi z drugimi "neposrednimi in posrednimi dokazi" tudi v zvezi z drugimi kaznivimi dejanji, ki jih je obtoženi K. storil s soobtoženci v različnih udeležbah, vključno z ugrabitvijo in umorom M.T. in "kronologijo" V.P., ki jo je policija prejela dne 1.2.2000 in na podlagi nje začela povezovati obravnavana kazniva dejanja.

Pritožbi obtoženega K. in zagovornika izpodbijata resničnost zagovora B.M., da je obtoženemu K. posojal denar. Ta del pritožbe je brezpredmeten, saj sodišče tega dela M. zagovora ni sprejelo.

Brezpredmetne so tudi pritožbene navedbe, da se v obtožnici neresnično navaja vsebina izpovedbe priče D.G. in zagovora obtoženca ter neutemeljena sklepanja državne tožilke, saj navedbe v obtožnem aktu niso predmet pritožbene presoje.

Obe pritožbi uveljavljata kot zmotno ugotovitev sodb, da je obtoženi K. poznal D.M. Res je imel v svoji beležki zapisano ime oškodovanca in dve njegovi telefonski številki, kar pa ne pomeni, da ga je klical in spoznal. D.G. naj bi potrdil zagovor, da mu je te podatke dal G. takrat, ko ga je obtoženec terjal, da mu vrne 6.000 DEM, ker za ureditev kredita ni ničesar ukrenil in mu je G. odgovoril, da je denar predal D.M., ki je obljubil, da bo priskrbel kredit za obtoženca. Toda glede na to, da je po lastni trditvi obtoženi K. dobil te podatke o M. zato, da bi od njega izterjal 6.000 DEM in da je bil v hudi finančni stiski, je logičen in življenjsko sprejemljiv sklep, da je obtoženec klical M. bodisi zato, da bi mu priskrbel kredit ali zato, da mu vrne 6.000 DEM. Razen tega je obtoženec v zagovoru dne 5.9.2000 (listna št. 1090) neresnično trdil, da ni imel telefonske številke D.M. Tudi v zagovoru dne 19.1.2001 je enako trdil in šele, ko mu je državna tožilka predočila njegovo beležko, ki mu jo je policija zasegla pri hišni preiskavi že marca 1997 zaradi suma drugega kaznivega dejanja, je priznal, da je telefonski številki D.M. imel, le da je to pozabil. Nedosledni zagovor obtoženega K., da ni imel stikov z M. se zato pokaže kot neživljenjski in neverodostojen, zato pritožba v tem delu ne more biti uspešna.

Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo domnevno ugotovitev sodišča, ki naj bi temeljila na izpovedbi A.M., da je obtoženec telefoniral D.M. tik pred ugrabitvijo in ga zvabil na sestanek in da iz izpovedbe A.K. in A.M. ne izhaja, da je obtoženec poznal D.M., so neutemeljene: sodbi ne trdita, da je A.M. prepoznala glas obtoženca po telefonu in tudi ne trdita, da iz izpovedb omenjenih prič izhaja, da je obtoženec poznal D.M. Pritožbene navedbe o slabem premoženjskem stanju B.M. in o njegovih dolgovih do K. in drugih so nepomembne, ker ne izpodbijajo ugotovitev sodišča o teh okoliščinah, ampak se z njimi skladajo.

Obtoženčeva pritožba izpodbija ugotovitev na 14. strani sodbe sodišča druge stopnje, da med B.M. in D.M. ni našlo povezave in da obtoženi K. ni mogel pojasniti, kako naj bi se sploh spoznala, s čimer je sodišče obrazložilo zaključek, da M. ni na lastno roko brez udeležbe obtoženca ugrabil M. Pritožba razen ocenjevanja zagovora soobtoženega M. in ponavljanja zagovora ne ponuja nobenih novih dejstev ali okoliščin, ki bi lahko vzbudile dvom ali prispevale k drugačni presoji navedenega zaključka, zato pritožbe tudi v tem delu ni mogoče sprejeti.

Tudi navedba obeh pritožb, da je sodišče zmotno ugotovilo utopitev kot vzrok smrti D.M., niso utemeljene. Ta vzrok smrti je sodišče ugotovilo na podlagi pisnega in ustnega izvedenskega mnenja patologa dr. A.Š., ki ga je ocenilo kot strokovno prepričljivega, brez takih napak in nejasnosti ali pomanjkljivosti, ki bi vzbujale dvom v smislu 257. ali 258. člena ZKP. V pisnem izvedenskem mnenju je dr. Š. ugotovil, da je D.M. umrl zaradi utopitve, to diagnozo pa je postavil že ob raztelešenju, le da je tedaj glede na znane okoliščine sklepal, da je M. verjetno napravil samomor, v poznejših mnenjih pa je sklepal, da je bil lahko tudi umorjen. Izvedenec je ves čas izključeval možnost, da bi M. umrl zaradi poškodb, ki so bile ugotovljene pri obdukciji (serijski zlomi reber, podplutbe poglavine, prelom osmega prsnega vretenca) ali zaradi strupenega insekticida, ki ga je izvedenec našel v prebavnem traktu trupla D.M. To mnenje je zagovarjal tudi zaslišan v preiskavi in na glavni obravnavi 11.5.2001. Svoj izvid in mnenje je izvedenec utemeljil in odgovoril na vprašanja in pripombe obrambe, le glede nekaterih učinkov strupenega insekticida je predlagal, da se pridobi še mnenje toksikologa. Pojasnil je, da brez poznavanja okoliščin pogosto ni mogoče podati izvedenskega mnenja o določenih sodnomedicinskih vprašanjih in se zato odgovori lahko spreminjajo glede na dodatne ali spremenjene okoliščine.

Čeprav je pri reflektorni smrti mogoče, da pride še do enega ali dveh vdihov in zato ni mogoče vselej zgolj z morfološkimi posebnostmi razločiti, ali je vzrok smrti reflektorni zastoj srca ali utopitev, je izvedenec pojasnil, da ob upoštevanju vseh znanih okoliščin pride v poštev kot vzrok smrti D.M. le utopitev. Izvedenec je ustrezno pojasnil tudi mogoče mehanizme nastanka poškodb D.M. in učinke strupenega insekticida, ki pa niso vplivali na smrt D.M. Pritožbi poskušata s pomočjo izvedenskega mnenja vzbuditi dvom v pravilnost presoje verodostojnosti nasprotujočih si zagovorov obtoženih K. in M. o ravnanju vsakega od njiju pri ugrabitvi in umoru D.M. Toda ugotovitev o vzroku smrti izključuje tezo, ki jo predstavlja obramba obtoženca sklicujoč se na poškodbe D.M., namreč, da je B.M. s skakanjem po ležečem oškodovancu povzročil prelome reber, podplutbe poglavine in prelom prsnega vretenca in s tem smrt, truplo odpeljal na obrežje Save nad črnuškim mostom in ga potisnil v vodo, M. stvari pa nato odvrgel s Tacenskega mosta. Izvedenec je tudi pojasnil, da bi M. glede na svojo telesno težo s skakanjem po ležečem D.M. zelo verjetno lahko prizadejal ugotovljene zlome reber in tudi hude poškodbe notranjih organov, ki bi lahko privedle do smrti, vendar pa niso bile ugotovljene. Izvedenec torej izpodbija zagovor obtoženega K., ne pa M. Dopolnitve in spremembe izvedenskega mnenja so bile strokovno utemeljene in nasprotno zatrjevanju pritožbe Vrhovno sodišče meni, da ne spodkopavajo verodostojnosti izvedenskega mnenja.

Pritožba zagovornika spodbija verodostojnost obtoženega M.K. v zvezi z ugrabitvijo in umorom D.M., kot je bilo že omenjeno. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba sodišča druge stopnje sprejela presojo sodišča prve stopnje, da je resničen zagovor M.K., ne pa njegove trditve v pismih, ki jih je pisal obtoženemu K. Sodišči sta to presojo oprli na okoliščino, da je K. predhodno nagovarjal K., da z njim uskladi zagovor, ki bi obremenjeval M. in da obtoženec nima originalnih pisem M.K., ampak le fotokopirane dele. Zakaj je pri fotokopiranju spustil dele pisem obtoženec ni pojasnil. Vrhovno sodišče pritrjuje dokazni presoji izpodbijane sodbe, ker ni razumno, da je obtoženi K. fotokopiral le dele K. pisem, če naj bi z njimi dokazoval resničnost svojega zagovora oziroma neresničnost K., zlasti pa, ker pisem ni uporabil takoj za ta namen.

Neskladje v K. zagovoru o tem, kdaj je prvič zvedel za umor D.M. ne more vplivati na pravilnost načelne presoje verodostojnosti njegovega zagovora o bistvenih okoliščinah, ker gre za obrobno vprašanje, ki ne vpliva na položaj nobenega od obtožencev.

Dokazi, na podlagi katerih je sodišče spoznalo obtoženega K. za krivega umora D.M. res niso neposredni. Toda sodišči druge in prve stopnje sta na podlagi posrednih dokazov, ki sta jih skrbno razčlenili in presodili v skladu s 1. odstavkom 18. člena in 2. odstavkom 355. člena ZKP, pravilno ugotovili, da je obtoženi K. storil tudi to kaznivo dejanje in Vrhovno sodišče nima pomislekov v pravilnost te ugotovitve.

Pritožbene navedbe, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni opravilo rekonstrukcije in ni ugotavljalo višine tacenskega mostu, značilnosti struge Save in globine vode pod njim in da zato ni pojasnjen vzrok poškodb D.M. oziroma vzrok smrti, da je izvedenec dr. A.Š. spreminjal svoje mnenje in bi moral zato biti postavljen drugi izvedenec in da ni pojasnjena zveza med strupom v M. prebavnem traktu ter njegovo smrtjo in da ni celovito ugotovljena verodostojnost B.M., ker ni bil zaslišan B.F., niso utemeljene. Že prej je Vrhovno sodišče povedalo, da je izvedensko mnenje dr. A.Š. strokovno prepričljivo in jasno, bil je zaslišan v preiskavi v navzočnosti zagovornika in na glavni obravnavi v njegovi in obtoženčevi navzočnosti, dopolnjene in razjasnjene so bile vse relevantne okoliščine, zato niso bili podani razlogi po 258. členu ZKP za postavitev drugega izvedenca. Ogled tacenskega mostu in okolice oziroma "rekonstrukcija" ne bi mogla prispevati k boljši razjasnitvi vzroka smrti, saj je bil ta zunaj dvoma pravilno ugotovljen, prav tako pa tudi pomen strupenega insekticida za smrt D.M. Dopolnitve izvedenskega mnenja so razumljive glede na dopolnjene podatke. Glede zaslišanja B.F., s katerim naj bi sodišče ugotovilo, da ga je M. napeljeval, da "oropata" obtoženca, ki naj bi imel doma 700.000 DEM, Vrhovno sodišče pritrjuje stališču stališča prve in druge stopnje, da je zaslišanje te priče nepotrebno, ker je za presojo okoliščin o finančnem stanju obsojenca imelo druge prepričljive in zadostne dokaze.

V zvezi z ugrabitvijo D.G. se pritožbi obtoženega K. in zagovornika osredotočata ponovno na oceno verodostojnosti zagovorov obtoženega K. na eni ter B.M. in M.K. na drugi strani. To vprašanje je Vrhovno sodišče že presodilo v zvezi z enakimi pritožbenimi navedbami v zvezi z ugrabitvijo in umorom D.M. Ocenilo je, da posamezne nedoslednosti in nesprejemljivi deli zagovora B.M. (zlasti o tem, da je posojal denar obtoženemu K.) ne pomenijo, da je njegov celotni zagovor neresničen, ampak ga je treba ocenjevati celovito in v povezavi z drugimi dokazi ter posebej v zvezi z ugotavljanjem posameznih dejstev in okoliščin. Na podlagi enake metodologije Vrhovno sodišče tako kot nižji sodišči presoja tudi izpodbijano verodostojnost obtoženega M.K.: kjer se o odločilnih okoliščinah pokaže kot logičen, življenjsko sprejemljiv ali celo podprt z drugimi dokazi, ga sodišče sprejema, kjer pa je malo verjeten in v nasprotju z drugimi dokazi, ga zavrača. Zato neskladje v zagovoru M.K. samem ali z zagovorom B.M., na katera opozarja pritožba zagovornika (ali sta se po ugrabitvi D.G. obtožena M.K. in B.M. srečala po naključju ali po dogovoru, da je B.M. enkrat trdil, da M.K. ni videl pri ugrabitvi D.G., drugič pa da ga je) ne izpodbijajo verodostojnosti njunih zagovorov v celoti, ampak ju je treba presojati pri ugotavljanju vsake pomembne okoliščine posebej. Enako metodologijo za analizo in oceno njunih zagovorov ter zagovora obtoženega K. sta uporabili tudi sodišči prve in druge stopnje zato Vrhovno sodišče pritrjuje njuni presoji verodostojnosti zagovorov.

Glede zatrjevanega alibija obtoženega K. pritožbi navajata, da je bil dne 20.7.1999 ves čas od 7.45 ure do 8.30 ure, torej v času, ko je bil D.G. ugrabljen, v gostilni J. Ves ta čas naj bi bil pri gostilni parkiran tudi njegov kombi, kar sta potrdila D.K., kuhar, in J.P., kuhinjska pomočnica v gostilni J. Trdita, da je B.M. na nepojasnjen način brez vednosti obtoženca pripeljal ugrabljenega D.G. v hladilnico pri gostilni J. in ga zaklenil vanjo, ker si je dal napraviti dvojnik ključa. Obtožencu je povedal, da je ugrabil G. šele potem, ko ga je že pripeljal do gostišča. Ko je ob 8.30 uri prišel na delo kuhar D.K., ki je tudi videl obtoženčev kombi pred gostilno, je obtoženi K. šel po nakupih s kombijem, ko se je čez nekaj minut vrnil, je policija na kraju že raziskovala ugrabitev G. Tak je bil tudi obtoženčev zagovor v preiskavi in na glavni obravnavi.

Sodišče prve stopnje je na 36. strani sodbe (listna št. 2663) na podlagi izpovedb D.K., J.P., B.J. in S.B. ter oškodovanega D.G. ugotovilo, da je obtoženi K. s soobtoženimi B.M., M.K. in B.S. "malo po osmi uri zjutraj" ugrabil D.G. Čas med obtoženčevim prihodom v gostišče zjutraj, ko ga je odprl po njegovi trditvi ob 7.45 uri, in med vrnitvijo ob 8.30 uri je zadoščal za prevoz na kraj ugrabitve G., da so oškodovanca spravili v najeti kombi, ga z njim prepeljali do obtoženčevega kombija v gozdičku blizu plinarne pri L., in nato za prevoz z obtoženčevim kombijem v hladilnico gostilne J. Oškodovanec v hladilnici ni bil več kot 20 minut. Ta časovna analiza ob dejstvu, da priči D.K. in J.P. ob prihodu na delo nista videla obtoženega K., ampak samo kombi, po mnenju sodišča izniči zagovor z alibijem. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje (listna št. 2895) zagovornik opozarja na izpovedbo J.P., da je ob njenem prihodu v gostilno J. ob 8.10 uri videla tam parkiran obtoženčev kombi, kar naj bi pomenilo, da obtoženec ni mogel s tem vozilom sodelovati pri ugrabitvi D.G. kot to trdita B.M. in M.K. Sodišče druge stopnje je to pritožbeno navedbo zavrnilo, ker je sprejelo skladna zagovora obtoženih K. in M. in zavrnilo K., ki ga je ocenilo za neživljenjskega, nesprejemljivega in osamljenega. Oprlo se je na izpovedbi D.K. in J.P., da ob prihodu na delo v gostilno J. ob 8.10 uri oziroma 8.30 uri obtoženega K. nista videla, razdaljo od kraja ugrabitve na Š. ulici blizu W. do gostišča J. pa je mogoče prevoziti v 20 minutah.

Sodbi sodišča prve in druge stopnje ne analizirata posebej izpovedbe J.P. v delu, kjer trdi, da je bil obtoženčev kombi ob njenem prihodu na delo ob 8.10 uri parkiran pred gostiščem. Če bi se sodišče na to izpovedbo oprlo, bi moralo ugotoviti, da obtoženi K. tega vozila ni mogel uporabiti pri ugrabitvi G. Na podlagi prepričljivih dokazov je ugotovilo, da je bil D.G. ugrabljen le kakšno minuto po osmi uri, zato bi bilo izključeno, da bi bil obtoženčev kombi istočasno parkiran pred gostilno J. (potrditvi J.P.) in čakal v gozdičku pri mestni plinarni, kjer so obdolženci D.G. preložili v obtoženčev kombi (kot to izhaja iz zagovorov B.M. in M.K. ter izpovedbe oškodovanca). Sodišči sta ta del izpovedbe J.P. zavrnili v kontekstu razlogov, s katerimi sta zavrnili zagovor obtoženega K. o tej okoliščini, ki ga podpira sporna izpovedba J.P. Sodišči sta ugotovili, da je obtoženi K. sodeloval pri ugrabitvi D.G. tudi z uporabo svojega kombija na način, ki je opisan v izpodbijanih sodbah, torej tudi tako, da je v skladu z načrtom ugrabitve, potem ko je odklenil vrata gostilne za prihod delavcev, odpeljal svoj kombi v gozdiček pri mestni plinarni, da je s soobtoženci z najetim kombijem pripeljal oškodovanca do svojega vozila, da so oškodovanca prestavili v obtoženčev kombi, na kar so ga odpeljali do gostilne J. in ga zaprli v hladilnico. Dokazi, na katere se sodbi opirata za ugotovitev teh dejstev, sta skladna, prepričljiva in z drugimi neodvisnimi dokazi podprta zagovora soobtoženih B.M. in M.K., izpovedbe oškodovanca, priče S.J., da je videl, ko je kombi, po opisu obtoženčev pripeljal vzvratno do vrat hladilnice, ostal tam minuto ali dve in nato odpeljal, na strokovno mnenje Centra za kriminalistično tehnične preiskave (CKTP, listna št. 229-230) in izpovedbo J.M. (listna št. 1920), da preiskava kontaktnih tekstilnih vlaken dokazuje najvišjo stopnjo verjetnosti kontakta G. hlač s tlemi obtoženčevega kombija. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča ti prepričljivi dokazi izključujejo tako zagovor obtoženega K. kot tudi trditev J.P., da je videla obtoženčev kombi ob 8.10 uri pri gostišču J. Pritožba dokazuje alibi tudi z izpovedbo D.K., da je videl obtoženčev kombi ob 8.30 uri parkiran pri gostišču J. Ker je bil glede na zagovora obtoženih M. in K. ter izpovedbo priče J. in oškodovanca slednji pripeljan v hladilnico pri gostilni J. prav okoli 8.30 ure, ni izključeno, da je priča D.K. ob prihodu na delo ob tem času videla vozilo obtoženca ravno v kratkem času, ko so obtoženci pripeljali oškodovanca in preden se je obtoženi K. odpeljal s kombijem po nakupih. Izpovedba te priče zato ne izključuje možnosti udeležbe obtoženega K. pri ugrabitvi G. Pritožba obtoženca izpodbija nadalje izpovedbo priče P.R., da je obtoženi K. dan ali dva pred ugrabitvijo D.G. preložil vreče apna zato, da bi zakril vhod v hladilnico; vreče je res zložil ob vhod hladilnice, vendar zato ker so bile prej razmetane po dvorišču. Sodišče prve stopnje je izpovedbo te priče omenilo na 36. strani sodbe smiselno za utemeljitev zaključka, da je obtoženec načrtoval ugrabitev G. Sodna presoja namena obtoženca za prelaganje vreč apna je stvar neposrednega ocenjevanja verodostojnosti priče oziroma obtoženca. Upoštevaje načelo neposrednosti izvajanja dokazov pritožbeno sodišče brez tehtnih razlogov ne more drugače oceniti pomena dokazov kot sodeče sodišče, pritožba pa takih tehtnih razlogov ni predstavila. Sicer pa je glede na druge prepričljive dokaze za zaključek sodišča o obtoženem K. kot idejnem vodji, načrtovalcu in organizatorju ugrabitve D.G. mnenje te priče razmeroma obrobnega pomena.

Pritožba obtoženega K. očita sodbama zmotno ugotovitev verodostojnosti D.G., ker da je ta priča neresnično izpovedala, da je dala D.M. 6.000 DEM, ki jih je dobila od obtoženca za ureditev kredita za nakup gostišča J. Okoliščine, ali je G. izročil ta denar M., kot je trdil, ni bilo mogoče razčistiti, ker je bil D.M. umorjen, toda resničnost izpovedbe D.G. o njegovi ugrabitvi je zunaj vsakega dvoma prepričljivo dokazana z drugimi dokazi, zlasti z zagovorom obtoženih B.M. in M.K., z izpovedbami številnih prič, z ogledom hladilnice, kamor so obtoženci G. zaprli in kjer so bile najdene njegove stvari ter s strokovnim mnenjem CKTP. Vrhovno sodišče zato ne sprejema pritožbene trditve, da se sodišče ne bi smelo opreti na izpovedbo te priče. V zvezi z ugrabitvijo M.T. pritožba obtoženega K. očita sodišču, da je zmotno ugotovilo pomen njegove udeležbe pri kaznivem dejanju, ter da tega dejanja ni štel za svojega in zato ni sostorilec, kar naj bi izhajalo tudi iz zagovora I.K. in intervjuja Z.V. v tedniku M. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pritrdilo sodišču prve stopnje, da je bil obtoženi K. celo iniciator in organizator ugrabitve (in umora) M.T. (strani 29 - 31 sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje je do takega zaključka prišlo na podlagi zagovorov soobtoženih Z.V. in V.P., "kronologije" V.P. ter drugih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo v zvezi s tem kaznivim dejanjem in tudi v povezavi z ostalimi kaznivimi dejanji, za katera ga je spoznalo za krivega. Drugačen pogled obtoženca temelji le na njegovem zagovoru, ki sta ga sodišče prve in druge stopnje ocenili kot neprepričljivega, osamljenega in neživljenjskega, kot tak pa ne more zbuditi dvoma v pravilnost ugotovitve, da obtoženčeva udeležba pri kaznivem dejanju tudi v subjektivnem pogledu pomeni sostorilstvo po 25. členu KZ. Sklicevanje na zagovor I.K. ni smiselno, saj njen zagovor ni v nasprotju z ugotovitvami sodišča o načinu udeležbe obtoženega K. pri ugrabitvi M.T. Sodišče ni prebralo intervjuja Z.V. v M., kot je to predlagala obramba obtoženega K. Toda iz pritožbenih navedb o vsebini intervjuja izhaja, da ta v bistvenih okoliščinah ne odstopa od zagovora tega obtoženca (razen da trdi, da je bil vključen v kriminalno skupino okoli obtoženega K. kot tajni policijski sodelavec), del intervjuja, ki ga poudarja pritožba, da je V. potrdil, da obtoženemu K. pri ugrabitvi T. ni šlo za denar, ampak za umor iz sadizma, pa nasprotuje celo obtoženčevemu zagovoru (in drugim dokazom), da motiv za ugrabitev M.T. ni bil sadizem (kar pa ne vpliva na presojo, ali je bil umor storjen na grozovit način).

Obtoženčeva pritožba izpodbija verodostojnost soobtožene V.P. in resničnost dogodkov, ki jih je opisala v "kronologiji". Trdi, da si jih je P. izmislila zato, da bi ga izsiljevala ter opozarja na nasprotja v zagovoru te obtoženke in njenim ter V. zagovorom o "vprašalni poli", to je o vprašanjih, ki jih je obtožena V.P. napisala za Z.V., da jih postavi M.T. v zvezi z odkupnino (listna št. 5585 - 5589 in 5679 - 5718). Pritožba navaja, da je V.P., ko naj bi obtoženi K. raztrgal prvo vprašalno polo, v nedeljo 28.11.1999 sestavila drugo, kar naj bi dokazovalo, da obtožena V. in P. nista imela namena, da M.T. izpustijo. Toda tudi izpodbijana sodba ugotavlja, da obtoženi V. ni imel namena, da M.T. izpustijo, ker bi jih naznanil zaradi ugrabitve, glede obtožene P. pa ta okoliščina ni pomembna, saj za udeležbo pri umoru M.T. ni bila obtožena. Pritožbene navedbe o obstoju dveh vprašalnih pol torej ne zadevajo bistvenih okoliščin.

Trditev v pritožbi, da je obtožena I.K. potrdila zagovor obtoženega K., da so M.T. ugrabili zato, da bi B.P. omogočili vrnitev podjetja, ni utemeljena. Iz pritožbi priloženih izvlečkov zagovorov obtožene I.K. izhaja, da je obtoženi K., čez glavo pokrit z odejo, prebral obtoženemu V. vprašanja z "vprašalne pole", ta pa jih je postavil T. Vprašanja so zadevala odkupnino, namreč ali ima T. denar, da hočejo od njega en milijon DEM, kje ga ima in podobno. Iz izvlečkov zagovorov I.K. torej ne izhaja potrditev pritožbene navedbe o motivu ugrabitve M.T. O dokazni vrednosti zagovorov obtoženih Z.V., V.P., njene "kronologije", o namenu najema zapuščene hiše na S., se je sodišče prve stopnje izjasnilo na straneh 42 - 43, 47 - 49, sodišče druge stopnje pa na straneh 25-27 in 29-33 svojih sodb. Vrhovno sodišče pritrjuje analizi in oceni teh dokazov obeh sodišč in zato zaključuje, da ni utemeljenih razlogov za dvom o obstoju dejstev in okoliščin, ki so bila ugotovljena v zvezi z ugrabitvijo M.T. Ponovno poudarja, da nasprotja ali nejasnosti v nebistvenih okoliščinah v zagovorih posameznih obtožencev in med njimi ne izključujejo verodostojnosti nasploh in v celoti ampak jih je treba ocenjevati na način, kot je bilo že povedano v zvezi z vrednotenjem dokazov o ugrabitvi in umoru D.M. oziroma ugrabitvi D.G. Pritožba zagovornika poudarja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo prepričljiv zagovor obtoženca, da je najel zapuščeno hišo v S., da bi v njej shranil razne stvari, ki jih je hranil v hladilnici, ker pa hiša ni ustrezala, jo je dal v uporabo obtoženemu Z.V., da bi v njej skrival ilegalne prebežnike. Da se je obtoženi V. s tem ukvarjal naj bi dokazovali prestreženi telefonski pogovori med njim in I.K. Tak motiv za najem hiše naj bi dokazoval, da obtoženi K. ni bil iniciator in organizator ugrabitve M.T., poleg njega pa tudi okoliščina, da je obtoženec uničil T. telefon, ker ni vedel za načrt Z.V. in V.P., da sta hotela z uporabo tega telefona v tujini prikazati, da je T. živ nekje v tujini, da je obtoženi V., ne pa K., vključil v ugrabitev še I.K., prodal T. avto in razdelil iztržek. Toda sodišči prve in druge stopnje sta imeli na podlagi "kronologije" ter zagovorov obtoženih V.P., Z.V. in M.K., okoliščine, da je obtoženi K. posedoval osnutke pogodbe med T. in P. zadostne dokaze za zaključek, da je bil obtoženi K. idejni vodja in organizator ugrabitve M.T. Pri njej je sam sodeloval, dal na razpolago svoj kombi in priskrbel primerno zapuščeno hišo, v katero so oškodovanca pripeljali in ga tri dni zadrževali v njej. Pritožba sicer polemizira s stališčem sodišča, da ne drži zagovor obtoženca, da je nameraval uporabiti hišo za skladišče predmetov iz hladilnice, ker je nameraval adaptirati gostilno J., saj ni imel sredstev, toda Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ta pritožbena navedba neprepričljiva. Obtoženec jo je dokazoval s tem, da je v letu 1997 porabil približno 150.000 DEM za odpravo posledic zmrzali v zimi 1996/97. Toda ta argument ne more zbuditi dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča, da obtoženec v pozni jeseni leta 1999 ni imel denarja, saj je to zunaj dvoma dokazano. Vrhovno sodišče zato pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje na 43. strani njegove sodbe in sodišča druge stopnje na 30. strani, da obtoženčeve trditve o tem, s kakšnim namenom je najel zapuščeno hišo, niso prepričljive.

Tudi okoliščina, da je obtoženi V. pripeljal v opuščeno hišo I.K. nima posebnega pomena, saj je bila ta obtoženka del združbe in njenih načrtov za nezakonite dejavnosti tako, da so imeli vsi soobtoženci zaupanje vanjo.

Obtoženi K. res ni imel nobene koristi od prodaje T. avtomobila; očitno pa mu tako majhna korist (V. je vozilo prodal za 3.000 DEM) ne bi pomagala pri razrešitvi hudih finančnih problemov, zlasti še, ker bi moral nagraditi tudi druge udeležence pri kaznivem dejanju, pa še tveganju zaradi mogoče prepoznave bi se izpostavljal. Vrhovno sodišče zato ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča druge stopnje o vlogi obtoženega K. pri ugrabitvi M.T., kot sta ju ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

2. Ob pritožbah obtoženega J.K. in njegovega zagovornika zoper sodbo sodišča druge stopnje z dne 10.2.2006. a) O bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka in kršitvah ustavnih človekovih pravic Pritožba zagovornika uveljavlja bistveno kršitev kazenskega postopka po 1. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi nadomestni sodnik porotnik F.B. "sodeloval pri odločanju senata o vseh vprašanjih", o katerih je senat odločal v času od 14.2. do 2.5.2005. Na "sodelovanje" pri odločitvah senata pritožba sklepa iz okoliščine, da ta sodnik porotnik ni odšel iz sodne dvorane, ko je senat odločal. Predložitveno poročilo sodišča prve stopnje o zatrjevani kršitvi nima pojasnila. Iz zapisnikov o glavni obravnavi dne 14., 15. in 17.2., 14. - 16.3. in 18.3., 15. in 22.4.2005 izhaja, da je bil nadomestni sodnik porotnik navzoč na glavnih obravnavah, ne pa tudi, da je sodeloval pri posvetovanju in glasovanju senata v smislu 113. člena ZKP. Na teh narokih obramba ni zatrjevala navzočnosti nadomestnega sodnika porotnika med odločanjem senata, zlasti pa ne, da je pri odločanju sodeloval. Tega obramba ni zatrjevala niti v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, zato izpodbijana sodba sodišča druge stopnje tega vprašanja ni mogla presojati. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v spisu ni nobenega podatka, ki bi potrjeval pritožbeno navedbo, da je nadomestni sodnik porotnik soodločal kot peti član ob predsednici senata. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je bil senat pravilno sestavljen tudi z navzočnostjo nadomestnega sodnika porotnika na glavni obravnavi v skladu z 290. členom ZKP in da nadomestni sodnik porotnik ni sodeloval pri izrekanju sodbe oziroma katerega od sklepov zato zatrjevana kršitev postopka po 1. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Pritožbi uveljavljata kršitev postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ker da bi morali biti člani sodečega senata izločeni zaradi pristranskosti v škodo obtoženca in zaradi "okuženosti", ko so se seznanili z vsebino izjav, ki so jih dali obtoženi K. in nekateri soobtoženci policiji na podlagi 2. odstavka 148. člena ZKP. Senat naj bi svojo pristranskost izkazal s tem, da je bila predsednica senata ista kot v prvem ponovljenem postopku, kjer so bile zagrešene hude kršitve postopka; vodenje obravnave naj bi bilo neobjektivno v škodo obtoženca, ker sodišče ni dovolilo tonskega snemanja; protokoliranje izjav, predlogov in pripomb je bilo namerno nekorektno v škodo obtoženca; zavrnilo je obtoženčevo opravičeno zahtevo, da sam narekuje v zapisnik svoje izjave; sodišče ga je odstranilo z obravnave, ker je zaradi te zavrnitve "bojkotiral" obravnavo in tako ni mogel spremljati izvedbe ukazov, postavljati vprašanja in dajati pripombe; neutemeljeno naj bi zavrnilo dokazne predloge obrambe; v škodo obtoženca naj bi ocenjevalo verodostojnost zagovorov in drugih dokazov, zlasti izpovedbi prič D.P. in B.M. ter "kronologije" V.P.; ni preprečilo dogovarjanja med obtoženima Z.V. in M.K. o zagovorih v škodo obtoženca; sodišče naj bi v njegovo škodo štelo uporabo zakonite pravice, da se obtoženec lahko zagovarja kadarkoli, če se sploh hoče; tudi okoliščino, da se obtoženec po 28.11.1999 po 20. uri ni več pogovarjal s soobtoženci je razlagalo v obtoženčevo škodo.

V času drugega ponovljenega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje v času od 19.1.2005, ko je bil prvi narok za glavno obravnavo, do 10.2.2006, ko je bila sprejeta izpodbijana sodba sodišča druge stopnje, so se glede izločitve sodnikov uporabljale določbe ZKP s spremembami in dopolnitvami do ZKP-F z dne 26.4.2004 (Uradni list, št. 43/2004). Po določbah 4.a točke 39. člena ZKP sodniške dolžnosti ni smel opravljati sodnik ali sodnik porotnik, ki se je v postopku seznanil z dokazom, ki se mora po določbah 83. člena ZKP izločiti razen, če je vsebina dokaza očitno takšna, da ni mogla vplivati na njegovo odločitev, po določbi 6. točke istega člena pa, če so bile podane okoliščine, ki so vzbujale dvom v njegovo nepristranskost. Po določbah 2. odstavka 41. člena ZKP je moral obtoženec zahtevati izločitev sodnika zaradi "okuženosti" ali dvoma v nepristranskost po 4.a in 6. točki 39. člena pred glavno obravnavo takoj, ko je izvedel za razlog, med glavno obravnavo pa le, če je razlog nastal po njenem začetku ali je bil podan že prej, vendar obtoženec zanj ni vedel in ni mogel vedeti. Po določbah 3. odstavka istega člena je obtoženec lahko zahteval izločitev sodnika višjega sodišča do začetka seje senata. Po določbah 5. odstavka 41. člena ZKP je moral v zahtevi za izločitev navesti okoliščine, ki so podlaga za izločitev, vendar jih ni mogel znova uveljavljati, če je bila zahteva zaradi enakih razlogov že zavrnjena.

V obravnavani zadevi je obtoženec dne 19.1.2005 na naroku za glavno obravnavo a pred njenim začetkom vložil pisno, zagovornik pa ustno na zapisnik zahtevo za izločitev predsednice in članov senata iz razloga po 6. točki, zagovornik pa tudi iz razloga po 4.a točki 39. člena ZKP. Senat je zahtevo obtoženca zavrgel glede treh sodnikov porotnikov, ki v senatu sploh niso sodelovali. Podpredsednik sodišča prve stopnje M.P. je s sklepom z dne 31.1.2005 zavrgel del zahteve obtoženca, ker je v delu, kjer je uveljavljal neobjektivno vodenje postopka, v prvi ponovitvi sojenja zahteva bila vložena prepozno, saj je za sestavo senata obtoženec vedel že 29.12.2004, je pa tudi nedovoljena, ker je bila očitno neutemeljena in vložena le zaradi zavlačevanja postopka, kar pomeni zlorabo procesnih pravic v smislu 15. člena ZKP. Glede zahteve zagovornika za izločitev senata, ker se je seznanil z uradnim zaznamkom o razgovoru obtoženca s kriminalisti, je sklep ugotovil, da gre za obtoženčevo izjavo, ki ni v nobeni zvezi s kaznivimi dejanji, zaradi katerih je v tem kazenskem postopku in zato tudi ni bila izločena na podlagi 83. člena ZKP. Uveljavljana izločitev iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP ni bila utemeljena s konkretnimi okoliščinami, ki bi vzbujale dvom o nepristranskosti senata, zato je ta del zahteve zagovornika za izločitev senata podpredsednik sodišča prve stopnje zavrnil. Pristranskost predsednice in članov senata je obtoženec uveljavljal tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje pa je te pritožbene navedbe utemeljeno in z obširnimi razlogi zavrnilo (zadnji odstavek na sedmi strani do 1. odstavka na petnajsti strani sodbe).

Po določbah 5. odstavka 42. člena ZKP zoper sklep o zavrženju zahteve za izločitev sodnika ali sodnika porotnika ni pritožbe. Pritožbi obtoženca in zagovornika, kolikor uveljavljata izločitvene razloge po 6. točki 39. člena ZKP, ne moreta uspeti zato, ker je sodišče o teh okoliščinah že odločilo z zavrženjem, če pa o kateri še ni odločilo, ker naj bi se pojavila med glavno obravnavo, pa bi moral obtoženec zahtevati izločitev takoj, najkasneje pa do konca glavne obravnave, ne pa šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje. Sicer pa Vrhovno sodišče tudi po vsebini pritrjuje utemeljenim razlogom, s katerimi so bile zavrnjene navedbe obrambe o pristranskosti sodnikov in sodnikov porotnikov.

Zavrnitev zahteve za izločitev sodnikov iz razloga po 4.a točki 39. člena ZKP se po določbi 4. odstavka 42. člena ZKP lahko izpodbija v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, če je bil sklep izdan po vložitvi obtožnice, kot v tem primeru. Toda Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožba zagovornika zatrjuje, da naj bi bil senat "okužen" s poznavanjem vsebine izjave obtoženca kriminalistom, čeprav se v ničemer ni dotikala obravnavanih kaznivih dejanj ali pa z izjavami, ki so bile sicer na podlagi 83. člena ZKP izločene iz spisa, pa naj bi jih obtoženec pred izločitvijo iz spisa prepisal in jih priložil svoji zaključni besedi.

Pritožba ni konkretizirala, katere izločene izjave obtoženec misli, iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 23.5.2005 pa izhaja, da je obtoženec hotel spraševati obtoženega Z.V. o vsebini njegove izjave, ki je bila pred izločitvijo na list. št. 88, da gre še za izjavo, ki jo je dne 16.2.2000 dala policiji obtožena V.P. in je bila pred izločitvijo na listih 1121 do 1122 in izjavo I.K. z dne 19.5.2000, da je zagovornik predlagal, da preiskovalni sodnik primerja izločane uradne zaznamke o teh izjavah z obtoženčevimi prepisi teh izjav, nakar naj izda "ustrezni sklep". Senat je zavrnil tak predlog zagovornika na glavni obravnavi, na zahtevo zagovornika pa je sodišče izdalo tudi posebni sklep. Zagovornik je dne 25.5.2005 zahteval, da se vsi sodniki in sodniki porotniki izločijo zaradi "okuženosti", ker so se seznanili z vsebino teh izjav, senat pa je to zahtevo zavrgel na glavni obravnavi dne 30.5.2005. Zagovornik je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljal, da bi moral biti senat izločen zaradi izločitvenega razloga po 4.a točki 39. člena ZKP, sodišče druge stopnje pa je te pritožbene navedbe zavrnilo.

Vrhovno sodišče na podlagi teh podatkov ugotavlja, da je bila zahteva za izločitev sodnikov in sodnikov porotnikov iz razloga po 4.a točki 39. člena ZKP zavržena na podlagi zakonite in pravilne odločitve sodečega senata, da je pravilno stališče sodišča druge stopnje, ki je zavrnilo pritožbene navedbe o nepravilni odločitvi sodišča prve stopnje, saj zatrjevani obtoženčevi prepisi izjav niso uradni zaznamki o obvestilih, ki so jih dajali obtoženci policiji na podlagi 2. odstavka 148. člena ZKP, preden so bile poučeni o pravicah po 4. odstavku istega člena ZKP. Nobena od sodb se na te obtoženčeve prepise izjav nikjer ne opira. Vrhovno sodišče tudi pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da bi enačenje policijskih uradnih zaznamkov, ki so bili izločeni na podlagi 83. člena ZKP, s prepisi teh zaznamkov, ki jih lahko obtoženec naredi pri uresničevanju svoje pravice, da se seznani z vsemi dokazi zato, da lahko pripravi obrambo, omogočilo neomejene zlorabe te pravice, ki bi lahko zelo otežkočile ali pa celo onemogočile izvedbo postopka. Na podlagi 15. člena ZKP pa je sodišče dolžno onemogočiti kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih ima obtoženec v postopku.

Stališče v zagovornikovi pritožbi, da je sodišče kršilo 29. člen Ustave in točko d) 3. odstavka 6. člena EKČP, ker da obrambi ni omogočilo zaslišanja neidentificiranega informatorja, ki je kriminalistu B.S. povedal, da je najverjetneje Z.V. pripeljal truplo M.T. do Save, ni pravilno. Sodišče lahko izvede le dokaze, ki so pravno dopustni in jih je sploh mogoče pridobiti in izvesti. Tako lahko zasliši le osebo, za katero je znano ime in priimek, prebivališče, poklic in drugi identifikacijski podatki, da se jo lahko vabi za pričo (1. odstavek 239. člena, 3. odstavek 240. člena ZKP). V obravnavanem primeru je obramba zahtevala zaslišanje osebe, katere istovetnost ni bila znana, njene identifikacijske podatke pa bi lahko sodišče pridobilo le tako, da bi jih povedal kriminalist B.S. Toda po določbah 2. in 3. odstavka 56. člena Zakona o policiji je policist dolžan varovati kot uradno tajnost vir prijave ali sporočila, varovanja te tajnosti pa ga lahko odveže le minister za notranje zadeve na zahtevo pristojnega organa. V obravnavani zadevi je sodišče trikrat neuspešno zahtevalo, da minister odveže B.S. dolžnosti varovanja identitete svojega vira informacije o umoru M.T., brez ministrovega dovoljenja pa B.S. identitete vira ni smel razkriti niti sodišču. Sodišče zato ni moglo zaslišati kot pričo osebo, katere identitete ni poznalo in zato ni moglo kršiti pravice obtoženca do zaslišanja prič. Vrhovno sodišče torej pritrjuje enakemu stališču sodišča druge stopnje na triindvajseti strani njegove sodbe in sodišča prve stopnje na straneh sedemnajst do devetnajst njegove sodbe.

Po stališču pritožb naj bi sodišče prve stopnje kršilo obtoženčeve pravice do obrambe tudi z zavrnitvijo drugih dokaznih predlogov (ponovno zaslišanje soobtoženih V.P. in I.K., prebranje intervjuja obtoženega Z.V. v M., rekonstrukcija izvršitve umora M.T., postavitev izvedencev grafologa, strokovnjaka za primerjavo vrvi, psihiatra o osebnih lastnostnih Z.V., sodnomedicinskega izvedenca za lase, telekomunikacijskega izvedenca za funkcioniranje aparata za faksiranje, zaslišanje prič B.F., R.R., M.S., državne tožilke, kriminalistov, ki naj bi "skrivali" V.P., priče in izvedence, ki so bili zaslišani v obtoženčevi nenavzočnosti, policijskega snemalca ter predstavnika S. in T., priskrbeti podatke o poslanih in prejetih faksih na pošti dne 12.1.2000, da S.D. opravi prepoznavo obtožene V.P. in drugih soobtožencev, da se priskrbi poligram za Z.V.).

Sodišče prve stopnje je odločitve o zavrnitvi dokaznih predlogov v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP obrazložilo v sodbi, na kratko pa tudi ob razglasitvi sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga. Sodišče druge stopnje je na enake navedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje na strani deset do štirinajst pojasnilo, da je sodišče prve stopnje kljub drugačnim navedbam obrambe, večini dokaznih predlogov obtoženca in zagovornika ugodilo, tiste, ki jih je zavrnilo, pa je utemeljeno, saj so bili dokazi nepotrebni ali pa že izvedeni in bi bila ponovitev nesmotrna. Okoliščina, da obtoženec ni bil navzoč pri izvajanju nekaterih dokazov, ker je bil v skladu z 2. odstavkom 302. člena ZKP odstranjen iz sodne dvorane navzoč pa je bil njegov zagovornik, pa ne more biti utemeljen razlog za ponovitev dokazov v njegovi navzočnosti. Tudi v tem pogledu torej očitek o kršitvi obtoženčevih pravic do obrambe, ni utemeljen.

Obravnavani pritožbi ne navajata utemeljenih razlogov, ki bi lahko izpodbijali takšno presojo sodišča druge stopnje, zgolj ponavljanje zagovora in navedb iz pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, da sodišče zaradi pristranskosti ni izvedlo vseh predlaganih dokazov obrambe, pa ne more utemeljiti očitka o kršitvi obtoženčevih pravic do izvajanja dokazov v njegovo korist ampak bi morali pritožbi navesti razloge, zakaj stališče sodišča o nepotrebnosti ni pravilno.

Po navedbah pritožb naj bi sodišče kršilo obtoženčeve pravice do obrambe tudi z načinom vodenja glavne obravnave (ker obtožencu ni dovolilo spraševati sodnomedicinskega izvedenca o določenih okoliščinah, ni pravilno protokoliralo izpovedb, zagovorov, pripomb in vprašanj in drugih dogajanj med obravnavo, ni dovolilo tonskega snemanja glavne obravnave, obtoženca naj bi nezakonito odstranilo iz sodne dvorane in mu tako onemogočilo, da bi dajal pripombe in spraševal priče in izvedence, dopustilo naj bi dogovarjanje med obtoženima Z.V. in M.K. o obrambi, v škodo obtoženca razlagalo njegov način obrambe, do katerega je upravičen).

O teh navedbah je Vrhovno sodišče že presodilo v zvezi s pritožbenimi navedbami o pristranskosti sodišča ali nepopolne in zmoten ugotovitve dejanskega stanja. Spraševanje sodnomedicinskega izvedenca o okoliščinah, ki presegajo okvir njegovega posebnega strokovnega znanja v smislu 248. člena ZKP, ni smiselno in sodišče upravičeno ni dopustilo takih vprašanj. Sodišči prve in druge stopnje sta povsem pravilno in zakonito odločili o vprašanju tonskega snemanja glavne obravnave in vodenja zapisnika o njej, pravilno ugotovili, da je obnašanje obtoženca na njej motilo red in normalen potek obravnave, pravilno je ocenilo pomen komuniciranja med soobtoženci, tudi med M.K. in Z.V. Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvam in stališčem nižjih sodišč in zaključuje, da obtožencu niso bile okrnjene možnosti do učinkovite v okvirih zakonitega postopka dopustne obrambe. Presoja, da je obtoženec uporabil pravico, da se zagovarja ali ne zagovarja tako, da je podal zagovor potem, ko so bili v preiskavi že pridobljeni in izvedeni vsi relevantni dokazi zato, da je lahko prilagodil zagovor, je bila ena od okoliščin za oceno verodostojnosti njegovega zagovora. Taka presoja in ocena ni v nasprotju z zakonom in ne pomeni kršitve pravice do obrambe. Obtožencu je bila v popolnosti prepuščena prostovoljna odločitev o času in načinu zagovora, pravica in dolžnost sodišča pa je, da celovito oceni verodostojnost zagovora, na kar med drugimi okoliščinami lahko vpliva ne le vsebina zagovora, ampak tudi obtoženčeva izbira časa oziroma faze postopka, ko poda zagovor. Da je to lahko relevantna okoliščina izhaja že iz pritožbe same, ki navaja, da je obtoženi K. prilagodil svoj zagovor trditvi prej zaslišanega soobtoženega Z.V., da sta se na večer umora M.T. srečala v hiši v S. po 20. uri, ne pa malo po 18. uri, kot se je obtoženi K. zagovarjal kasneje, ko je slišal izpovedbi D.P. in B.M. Tako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje tudi v obravnavani pritožbi obtoženi K. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. V čem naj bi bila ta kršitev pritožbi nista obrazložili. Tako kot sodišče druge stopnje tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da zato te pritožbene navedbe ni mogoče preskusiti, pa tudi sicer ni moglo najti, o katerem delu obtožbe sodba ni odločila.

Zmotno je stališče pritožbe zagovornika, da je sodišče kršilo določbe 27. člena Ustave o domnevi nedolžnosti, ko je ugotovilo, da je obtoženec umoril M.T. zato, da bi prikril kaznivo dejanje ugrabitve tega oškodovanca, ker da za to kaznivo dejanje obtoženec še ni bil pravnomočno obsojen.

Domneva nedolžnosti po 27. členu Ustave in 3. členu ZKP je ena od temeljnih človekovih pravic, ki pa ni absolutna in neizpodbojna, ima pa določen pomen v kazenskem postopku (glede dokaznega bremena, pravice obdolženca da molči, da je za obsodbo potrebna gotovost o krivdi). Kadar je predhodna storitev kaznivega dejanja zakoniti znak določenega drugega kaznivega dejanja sodišče ta znak ugotavlja tako kot vsak drug znak kaznivega dejanja in istočasno z ostalimi zakonskimi znaki, ne pa kor predhodno vprašanje v smislu 23. člena ZKP, o katerem mora pristojno sodišče najprej pravnomočno izreči obsodilno sodbo.

Pritožbi obtoženca in zagovornika očitata izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje več kršitev kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, toda neutemeljeno. Trditev v pritožbi obtoženca, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve predloga, da se prebere intervju obtoženega V. v M., ni točna: sodba je to obrazložila v zadnjem odstavku na štiriinštirideseti strani in 1. odstavku na petinštirideseti strani. Tudi stališče v njegovi pritožbi, da bi moralo sodišče izdati posebni sklep o zavrnitvi tega dokaznega predloga ni pravilno: o dokaznih predlogih med glavno obravnavo odloča senat, sklep senata se s kratko obrazložitvijo (3., 4. in 5. odstavek 299. člena ZKP) vpiše v zapisnik, obrazložitev pa se v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP navede tudi v pisnem odpravku sodbe.

Pritožbena trditev, da je sodišče druge stopnje v nasprotju z listinskimi dokazi, priloženimi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navedlo, da pritožba ni predložila novih dokazov o finančnem položaju obtoženca, ni pravilna: pritožbi priložene listine o vlaganju obtoženca v obnovo gostišča J. v resnici niso mogle izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje o finančnem stanju obtoženca v času storitve kaznivih dejanj, saj so se podatki v teh listinah navezovali na dogodke pred storitvijo kaznivih dejanj ali po njih, kot je že bilo pojasnjeno v zvezi s pritožbenimi navedbami o zmotni ugotovitvi premoženjskega stanja obdolženca.

Pritožba zagovornika trdi, da se sodbi prve in druge stopnje nista opredelili do trditev obrambe,da je bil obtoženi Z.V. že pred 20. uro v hiši v S., kar naj bi dokazoval izpis telefonskega pogovora, da je ob 18.39 uri telefoniral I.M. z območja bazne postaje A S. Sodbi se izrecno res nista opredelili o pomenu tega telefonskega pogovora, toda na 19., 20. in 25. strani svoje sodbe je sodišče druge stopnje pojasnilo, zakaj zavrača navedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje o času umora M.T. Vrhovno sodišče je že prej pojasnilo, da sam ta pogovor ne dokazuje, da je bil obtoženi V. v hiši v S. v času telefonskega pogovora, ampak le, da je telefoniral z območja, ki ga pokriva bazna postaja A S. Ta okoliščina pa ob upoštevanju prepričljivih drugih dokazov ni odločilnega pomena za presojo, ali sta obtožena K. in V. prišla v hišo v S. po 20. uri ali po 18. uri. Za ugotavljanje časa njunega prihoda v hišo v S. se kaže ta telefonski pogovor kot nebistvena okoliščina, zato morebitni pomanjkljivi razlogi o njej ne pomenijo kršitve postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po trditvah pritožbe sodba sodišča prve stopnje na 28. strani v nasprotju z zapisnikom o njunem zaslišanju navaja, da sta obtožena Z.V. in M.K. opisala, kako je bil M.T. pri S. zvezan, obtežen in vržen v vodo. Toda vsebina zapisnikov o njunem zaslišanju o bistvenih okoliščinah je ustrezno povzeta v sodbo sodišča prve stopnje: na šesti strani sodba povzema zagovor V., da je obtoženi K. iz kombija vzel dva "cegla" (betonska bloka), ju odnesel na obrežje S., da sta nato obtožena K. in M.K., po spremenjenem zagovoru pa K. sam, spremljal pa ga je M.K., odvedla M.T. do obrežja, kjer mu je obtoženi K. navezal betonska bloka, na 7. strani pa zagovor M.K., da je po zaustavitvi kombija pri brunarici ob Savi šel na malo potrebo, ko se je vrnil k avtu se je tja vračal tudi obtoženi K. (obtoženi M.K. torej ni videl, da je K. odnesel betonska bloka na obrežje), nato pa je K. odvedel T. po bregu do vode, pri čemer ga je spremljal, videl pa je tudi, "kako K. zavezuje T." in M.T. teči po plitvi vodi v smeri toka Save. Ta zagovora sta deloma skladna, kot to ugotavlja sodba, deloma pa se dopolnjujeta. Vrhovno sodišče zato šteje, da obrazložitev sodbe ne navaja drugačne vsebine zagovorov teh dveh obtožencev, kot izhaja iz zapisnikov o njunem zaslišanju, zato zatrjevana kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ni podana.

Tudi ni utemeljena pritožbena trditev, da sodba nima razlogov o tem, kako ocenjuje nasprotje med zagovoroma obtožene V.P., da ji je V. povedal, da je obtoženi K. pri utopitvi M.T. uporabil vejo in Z.V., ki je zanikal, da bi ji to rekel. Sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. odstavku na 24. strani navaja, da se sodišče za ugotovitve o načinu umora M.T. opira poleg zagovorov vseh treh udeleženih obtožencev, izvedenskega mnenja dr. K. in video posnetka o ogledu kraja najdbe trupla M.T., tudi na zagovor soobtožene V.P. in na njeno "kronologijo", ki jo je ocenilo kot verodostojen dokazni vir, čeprav se tudi obtoženi V. ni v celoti strinjal s trditvami v njej. Sodišče je na ta način zavzelo stališče o tistih navedbah v "kronologiji", ki z njimi V. ni soglašal, tudi glede uporabe veje pri utopitvi M.T. Pritožba zagovornika neutemeljeno trdi, da je sodišče druge stopnje zagrešilo enako kršitev postopka ker da nima razlogov glede grozovitosti umora M.T. Sodba sodišča druge stopnje ima ustrezne razloge o tem vprašanju v 3. odstavku na 33., 44. in v 1. odstavku 41. strani.

b) Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbene navedbe obtoženega J.K. in zagovornika, ker zgolj ponavljata zagovor obtoženca brez upoštevanja drugih dokazov, ki mu nasprotujejo. Iztrgano in brez kritične primerjave z drugimi dokazi sta se pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje sklicevali na izpovedbi prič D.P. in B.M., čeprav podatki o telefonskih klicih in "kronologija" obtožene V.P. dokazujejo drugačne lokacije obtoženca v času umora. Zavrnilo je tudi navedbe pritožb o verodostojnosti obtoženčevega zagovora in neverodostojnosti soobtoženih Z.V., M.K. in V.P. ter njene "kronologije".

V pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje obtoženec in zagovornik ponavljata navedbe iz njunih pritožb zoper sodbo sodišča prve stopnje o verodostojnosti obtoženega K. v nasprotju z neverodostojnimi zagovori soobtožencev. Vrhovno sodišče je že v zvezi z obravnavanjem enakih pritožbenih navedb v zvezi z drugimi kaznivimi dejanji pojasnilo, da pritožbi zgolj s ponavljanjem zagovorov obtoženca in navedb v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje brez navedbe razlogov, zakaj so presoje nižjih sodišč napačne, ne moreta vzbuditi dvoma v pravilnost ocene sodišča o dokazni vrednosti in utemeljenosti zagovorov.

Sodišči sta ocenili, da zagovor obtoženega K. ni verodostojen: ni verjetno, da bi zvezanega, s prevezanimi očmi in fizično težkega M.T. premestili iz obtoženčevega kombija v oškodovančev avtomobil na parkirišču med stanovanjskimi bloki pri W., ker je bila velika nevarnost, da bi jih kdo videl. Pritožbena navedba, da je ta argument šibek, saj so T. tudi ugrabili na javnem parkirišču sredi belega dne ob še večji nevarnosti opazitve, ni utemeljena. M.T. se je na kraj ugrabitve pripeljal sam, zvabili so ga v neposredno bližino obtoženčevega kombija in ga v trenutku, ko so ocenili, da ni nevarnosti opazitve, v hipu potisnili v kombi; premeščanje telesno velikega pa zaradi okoliščin okorno premikajočega se oškodovanca, ki naj bi ga obtoženci zvlekli iz K. kombija, ga določeno razdaljo vodili do njegovega avtomobila in ga posedli vanj, bi trajalo bistveno dalj časa in bi zato bila nevarnost opazitve mnogo večja, zlasti ker so ob parkirišču stanovanjski bloki.

V skrivnem pismu je obtoženec zabičal soobtoženemu M.K., naj se drži njunega dogovora in ga ne obremenjuje, taka "navodila" pa ne bi bila potrebna, če bi bil obtoženčev zagovor resničen. Sodišči sta ugotovili, da je imel obtoženec ključe zapuščene hiše v S., ko so iz nje odpeljali M.T., zato obtožena Z.V. in M.K. nista mogla T. odpeljati nazaj v hišo in ga tam umoriti kot to nakazuje obtoženec. Navedba v pritožbi, da je dal V. napraviti dvojnik ključa je povsem nedokazana in neprepričljiva, saj ni videti razloga, zakaj naj bi si dal napraviti dvojnik ključa, če mu je ključ obtoženec izročil, kot je sam trdil. Ni prepričljiv zagovor obtoženca, da ga M.K. po nedolžnem obremenjuje, saj si M.K. s pojasnjevanjem vloge in udeležbe obtoženega K. pri umoru M.T. svojega položaja ni olajšal, razen tega pa je obtoženec začel obremenjevati in očrnjevati M.K. šele po tem, ko je ta spremenil zagovor v obtoženčevo škodo. Na podlagi izpisa telefonskih klicev sta sodišči ugotovili, da je obtoženi V. na večer umora klical M.K., ki je bil v hiši v S., ob 19.58 uri in ga obvestil, da prihaja tja, kar ovrže obtoženčev zagovor, da so približno ob 19.00 uri oškodovanca pripeljali na parkirišče pri W., da ga osvobodijo.

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je "kronologija" V.P. neverodostojna, ker da jo je obtoženka napravila zato, da bi ga izsiljevala, in ker nasprotuje navedbam obtoženega V. v pritožbi zoper sklep o priporu, da je bila P. iniciator in organizator ugrabitve M.T.; o neverodostojnosti izjave P., ki jo je dala policiji in njenih zagovorov glede telefonskih klicev in glede prodaje avtomobila M.T., ker so v nasprotju z zagovori obtoženih V. in I.K.; "kronologija" glede pištole in veje, s katero naj bi obtoženec tiščal T. pod vodo, nasprotuje zagovoroma obtoženih V. in V.P.; o T. "goltanju" tablet nasprotuje zagovoroma V.P. in V. ter obdukcijskemu izvidu; o "obtežitvi" M.T. nasprotuje zagovoroma V.P. in Z.V.; o ravnanju s predmeti, ki so jih odvzeli T. je neskladje z zagovorom obtožene V.P.; zagovora V.P. in Z.V. se ne skladata med seboj in s podatki v "kronologiji" glede obiska V. pri P. po umoru T., glede tega, ali bi T. lahko prepoznal K. in glede motiva za ugrabitev T. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da noben od obtožencev, ki so bili udeleženi pri umoru M.T. v zagovoru ni bil povsem iskren, zato sta resničnost njihovega zagovora o vsaki pomembni okoliščini presojali v povezavi z drugimi dokazi, tudi s podatki v "kronologiji". Ocenili sta, da je "kronologija" sicer posreden a verodostojen prikaz načina umora M.T. razen glede časovne opredelitve. Kjer podatki "kronologiji" niso skladni z zagovori obtožencev je sodišče nasprotje med njimi pravilno in v skladu z določbo 2. odstavka 355. člena ZKP in 1. odstavkom 18. člena ZKP ocenjevalo po prostem poudarku, po prepričljivosti in razumnosti dogajanja. Navidezne ali resnične neskladnosti o nepomembnih podrobnostih zato "kronologiji" ne jemljejo verodostojnosti nasploh. Vrhovno sodišče pritrjuje oceni sodišč prve in druge stopnje o verodostojnosti "kronologije" tudi zato, ker obtožena Z.V. in V.P. ne bi mogla razumno izsiljevati obtoženca z njo, če bi bili v njej opisani izmišljeni dogodki, kot to trdi obtoženec.

Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve in druge stopnje, da je zagovor obtoženega K. neživljenjski in neprepričljiv, upoštevajoč tudi njegovo udeležbo pri ostalih kaznivih dejanjih, obravnavanih v tem kazenskem postopku, zlasti njegovo vodilno vlogo in organiziranje ugrabitve M.T. Priči D.P. in B.M. sta posredno podprli obtoženčev zagovor, ker naj bi videli, da so dne 28.11.1999 med 18. in 19. uro na parkirišču W. v L. trije moški (domnevno obtoženi K., V. in M.K.) premestili iz kombija (domnevno K.) večjega moškega (domnevno M.T.) v A., ki je bil v bližini parkiran, nakar naj bi se dva od njih (domnevno obtožena K. in M.K.) s kombijem odpeljala, tretji (domnevno V.) naj bi ostal v A. z osebo, ki so jo vanj posedli, čez približno pol ure naj bi se domnevno K. vrnil s svojim avtom ... na parkirišče, nato pa naj bi se A. in ... odpeljala. Ti izpovedbi naj bi potrdili obtoženčev zagovor, da sta obtožena V. in M.K. odpeljala T. nazaj v hišo v S., ga umorila in truplo odvrgla v S. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da izpovedbi nista verodostojni, ker ni bilo mogoče razjasniti, kako je obramba "našla" priči, ki trdita, da o dogodku nista nikomur povedali; da sta priči vedeli, o čem naj pričata, čeprav o tem nista bili prej seznanjeni; da ni verjetno, da bi s pregretim motorjem avtomobila peljala še precej poti, čeprav so ob obvoznici od rondoja v T. do parkirišča pri W. primernejši kraji za varno zaustavitev; da mesto ustavitve ni ob vozišču obvoznice kar bi bilo logično, ampak sta priči po razmeroma ozki cesti ustavili na parkirišču med stanovanjskimi bloki pri W.; da o dogodku nista obvestili policije niti anonimno, čeprav ju je močno prizadel in sta se celo vrnila v M. namesto nadaljevala pot na O., da ni resnična trditev D.P., da o dogodku ni nikogar obvestil zato, da njegova žena ne bi izvedela, da je bil skupaj z B.M., saj je bil takrat že v slabih odnosih z ženo in je večinoma živel ločeno od nje na O.; da je poznavanje nekaterih podrobnosti o oškodovancu neživljenjsko; da opis Z.V. (da ob dogodku ni imel brade, ker je ni imel na sojenju) ni ustrezal; da je imel A. Registracijo ..., ker naj bi bil priča P. obveščen, da je bil T. z G. (dejansko pa je bila registracija ...); da so bile šipe avtomobila zarošene in so pregled ovirala druga vozila in zato ni verjetno, da bi lahko dobro opazovala; da je B.M. opisala podrobnosti, čeprav naj bi bila v šoku in si ni upala opazovati dogodka; da so njune časovne opredelitve dogodka izključene na podlagi drugih prepričljivih dokazov. Vrhovno sodišče tudi v tem delu pritrjuje analizi sodišč prve in druge stopnje o izpovedbah teh prič in presoji njune verodostojnosti tudi zato, ker jo je sodišče prve stopnje v skladu z načelom neposrednosti napravilo tudi na podlagi neposrednega vtisa na samem zaslišanju prič.

Vrhovno sodišče pritrjuje tudi analizi in oceni sodišča prve in druge stopnje o verodostojnosti zagovorov obtoženih Z.V. in M.K., za katera (tako kot za obtoženega K.) ugotavljata, da noben od njiju ni bil v celoti resnicoljuben (1. odstavek na 42. strani sodbe sodišča prve stopnje). Obtoženčeva pritožba navaja, da je obtoženi V. v zagovoru povedal tri "zgodbe" o umoru M.T., nazadnje je svojo navzočnost pri umoru "opravičeval" z nalogo, ki jo je dobil kot tajni sodelavec varnostno obveščevalne službe. Sodišči nista verjeti temu delu zagovora in sta presojo razumno utemeljili (na 12. in 13. strani sodbe sodišča prve stopnje, na 16. strani sodbe sodišča druge stopnje). Tudi druga nasprotja v njegovem zagovoru sta ugotovili in presodili, zagovor pa sprejeli v delu, kjer so bile zatrjevane okoliščine podprte z zagovori ostalih udeležencev in drugimi dokazi. Tako metodo ocenjevanja verodostojnosti zagovorov sta sodišči uporabili tudi pri zagovorih pri V.P., M. in I.K. (1. odstavek na 17. strani sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče pritrjuje uporabi take metode analize in ocenjevanja dokazov tudi v tem primeru iz razlogov, ki jih je že prej navedlo.

Vrhovno sodišče pritrjuje tudi oceni sodišč prve in druge stopnje o dokazih, da je bila "kronologija" faksirana podjetju J. v L. po pomoti poštne delavke, ne pa iz kakih drugih razlogov, na kar namiguje pritožba obtoženca.

Pritožbi poskušata prikazati, da je obtoženčev prvotni zagovor, da je prišel 28.11.1999 v hišo v S. šele po 20. uri napačen, ker da ga je vanj zavedel obtoženi V., toda Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da je bil prvotni zagovor o času prihoda obtoženca resničen, spremenil pa ga je zato, da ga je prilagodil izpovedbama D.P. in B.M., da bi bil vzdržal njuno verodostojnost. Po analizi podatkov v izpisih telefonskih klicev za 28.11.1999 popoldne in zvečer po baznih postajah sta sodišči prve in druge stopnje ob upoštevanju zagovorov zanesljivo ugotovili (strani 31 - 33, 36 in 41 sodbe sodišča prve stopnje, strani 19, 20 in 25 sodbe sodišča druge stopnje), da so se obtoženi K., V. in V.P. po predhodnem dogovoru okoli 18. ure sestali na tržnici v K., medtem pa je M.K. stražil M.T. v hiši v S.; da sta se obtožena K. in V. dogovorila, da se ob 20. uri sestaneta z M.K. v hiši v S., kjer je ta stražil T.; da je tja ob dogovorjeni uri najprej prišel obtoženi V., kmalu za njim tudi obtoženi K., nakar so z obtoženčevim kombijem vsi trije prepeljali oškodovanca iz hiše v S. v bližino brunarice ob desnem bregu Save nad Črnuškim mostom ter ga utopili na način in z udeležbo vsakega od njih kot je opisano v sodbah. Umor so dokončali do 21.17 ure, ker sta se takrat obtoženi V. in I.K. po telefonu že dogovarjala o načinu izročitve T. avtomobila neznanemu kupcu, prodaja katerega je bila očitno že prej dogovorjena. Sodišči ugotavljata, da umor M.T. ni bil izvršen pred 20. uro prav na podlagi izpisov o telefonskih klicev med obtoženci, ki je bil pridobljen na predlog obrambe obtoženega K., iz katerih izhaja, da je obtoženi V. ob 19.58 uri tik preden je prišel v hišo v S. v skladu z dogovorom na tržnici v K. obvestil M.K., da prihaja. S tem v zvezi pritožba zagovornika navaja, da je obtoženi M.K. vprašal obtoženega K. ob 18.19 uri zakaj zamuja, kar naj bi po mnenju pritožbe dokazovalo, da med obtoženci ni bilo dogovora, da se sestanejo šele ob 20. uri. Ta pritožbena navedba pa ni utemeljena: omenjeni klic ne dokazuje, da takega dogovora ni bilo, pritožba pa tudi prezre, da je obtoženi M.K. klical K. pozneje še ob 18.19 uri in ob 19.18 uri, kot to izhaja iz izpisov telefonskih klicev, kar dodatno dokazuje, da je bil dogovor za sestanek šele ob 20. uri.

Pritožbena trditev, da je obtoženi V. ob 18.39 uri klical I.M. z območja bazne postaje A S., ne izpodbija zagovorov obtoženih V. in M.K. o času njihovega sestanka, ki je potrjen s telefonskim pogovorom med V. in M.K. ob 19.58 uri; pogovor z I.M. lahko dokazuje kvečjemu to, da ga je obtoženi V. klical z neugotovljenega kraja z območja, ki ga pokriva bazna postaja A S. Enak zaključek velja tudi glede pritožbene navedbe, da je obtoženi V. ob 19.13 uri klical I.K. in V.P. z območja bazne postaje, ki pokriva W. Zagovor obtoženca in trditve v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje, da sta obtožena V. in M.K. po odhodu obtoženega K. odpeljala M.T. nazaj v hišo v S., kar ponavljata tudi obravnavani pritožbi, sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zavrnili, trditev, da si je dal obtoženi V. napraviti dvojnik ključa te hiše pa je neprepričljiva, ker pritožba ni pojasnila, čemu naj bi to naredil, ko mu je obtoženi K. po njegovi trditvi izročil ključ.

Trditvi v pritožbah, da sta obtožena V. in M.K. umorila M.T. z udarci s količkom, ki je bil najden v hiši v S. in da količek, ki je priložen spisu, ni tisti, s katerim je bil T. umorjen, ker da na njem ni las, ki jih omenja zapisnik o ogledu kraja in zasegu predmetov, si nasprotujeta, kar ugotavlja tudi sodba sodišča druge stopnje na 22. strani. Trditvi pa sta tudi povsem neprepričljivi in v nasprotju z dokazi, na podlagi katerih sta sodišči prve in druge stopnje zunaj vsakega dvoma ugotovili, da je količek, ki je priložen spisu, isti kot je bil najden v hiši v S. (strani 15 in 16 sodbe sodišča prve stopnje, strani 21 in 22 sodbe sodišča druge stopnje), da pa z njim (ali drugim podobnim predmetom) T. ni bil umorjen, ampak je bil utopljen.

Trditev v obtoženčevi pritožbi, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je obtoženi K. sam v približno desetih minutah na bregu S. navezal na M.T. betonska kvadra in da je T. poskušal zbežati, ker da to objektivno ni bilo mogoče, ne zbuja dvoma v pravilnost teh ugotovitev. Ugotovitve sodišča o teh okoliščinah umora se opirajo na zagovora obtoženih M.K. in Z.V., na "kronologijo" V.P. in njen zagovor ter ugotovitve in mnenje sodno medicinskega izvedenca (strani 26 - 29 sodbe sodišča prve stopnje). Vrhovno sodišče ne dvomi, da je bilo mogoče v času malo po 20. uri, ko naj bi se obtoženi K., V. in M.K. sestali v hiši v S. in do pogovora med obtoženima V. in I.K. ob 21.17 uri, prepeljati M.T. od hiše v S. do obrežja Save, saj je razdalja med obema krajema le nekaj minut vožnje; ga v tem času tudi zvezati in nanj navezati betonska kvadra, ga potisniti v vodo in utopiti, ker tudi ta dejanja ne zahtevajo daljšega časa. Glede na psihično in fizično stanje oškodovanca in okoliščino, da so bili pri dejanju udeleženi trije storilci, je tak način izvršitve umora, ne le mogoč, ampak zelo verjeten in na podlagi izvedenih dokazov tudi z gotovostjo ugotovljen.

M.T. je bil po ugotovitvah sodb visokorasel in tudi razmeroma dober plavalec, ki je v zadnjem hipu zbral moči in odločnost, da pobegne. Sodišče je ugotovilo, da je bila gladina vode v času izvršitve kaznivega dejanja komaj do kolen in da je dolžina vrvi med koleni in gležnji oškodovanca omogočala korake (29. stran sodbe sodišča prve stopnje, 20. stran sodišča druge stopnje) zato tudi Vrhovno sodišče ne vidi utemeljenega razloga za dvom, da si je oškodovanec poskusil rešiti življenje tako, kot sta to opisala M.K., Z.V. ter "kronologija" V.P. Pritožbene navedbe, da bi moral izvedenec ugotoviti, ali je bila "kronologija" faksirana zaradi pomote poštne delavke, ne more zbuditi dvoma v ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je samo izvedlo preskus in tako zanesljivo ugotovilo možnost take pomote in posledice. Za takšen preskus ni potrebno posebno znanje v smislu 248. člena ZKP in ga lahko sodišče opravi samo v okviru določb 329. člena ZKP.

Navedbe v obeh pritožbah, da sodišče ni zanesljivo ugotovilo, kako je obtožena V.P. prišla do podatkov o umoru M.T., ki jih je zapisala v "kronologiji", kje sta bila betonska kvadra, preden so jih navezali na T., ali sta bili T. roki zvezani z vrvjo ali vklenjeni z lisicami oziroma kdaj so bile lisice nadomeščene z vrvjo in kdo je imel ključe T. avtomobila, niso utemeljene. Sodišče je z zadostno gotovostjo ugotovilo, da je podatke za "kronologijo" P. dobila od Z.V., kar sta oba potrdila. Okoliščina, da je obtoženi V. zanikal nekatere okoliščine v "kronologiji" ne zbuja dvoma v temeljno ugotovitev o tem, da je bil V. vir informacije za "kronologijo". Sodišče je na podlagi zagovora obtoženega V. in ugotovitev ob najdbi trupla M.T. in raztelešenju ter hišni preiskavi gostilne J. zanesljivo ugotovilo, da sta bila betonska kvadra v enakih plastičnih vrečah, kot jih je policija našla v gostilni J., pripeljana do brunarice ob Savi z obtoženčevim kombijem in privezana na telo oškodovanca.

Na podlagi dokazov je sodišče povsem zunaj dvoma ugotovilo, da sta bili nogi in trup M.T. ob najdbi trupla zvezani z vrvjo; vprašanje ali je bil T. najprej vklenjen z lisicami in kasneje zvezan z vrvjo pa ni pomembno.

Tudi posest ključev T. avtomobila je bila zanesljivo razčiščena na podlagi zagovorov Z.V. in I.K. ter izpovedbe N.J. Zagovornikova navedba, da sodišče ni zanesljivo ugotovilo, da je bil M.T. umorjen na grozovit način oziroma kako je bil umorjen, ni utemeljena. Sodišče je na podlagi zagovorov obtoženega V. in M.K., "kronologije" V.P. ter ugotovitev in mnenja sodno medicinskega izvedenca imelo prepričljivo podlago za ugotovitev, da je obtoženi K. (s sostorilstvom Z.V. in M.K.) z neposredno fizično silo utopil M.T. potem, ko ga je zvezal, ga obtežil z betonskima kvadroma in mu preprečil pobeg na kraju samem (37. in 38. stran sodbe sodišča prve stopnje, 27. in 28. stran sodbe sodišča druge stopnje).

Sodišči prve in drugi stopnje sta tudi obrazložili subjektivne in objektivne okoliščine, zaradi katerih sta presodili, da je bil način izvršitve umora M.T. grozovit (40. in 41. stran sodbe sodišča prve stopnje, 33. stran sodbe sodišča druge stopnje), Vrhovno sodišče pa tem ugotovitvam in presoji obeh nižjih sodišč pritrjuje.

Dodatni razlogi, ki jih je obtoženec navedel na pritožbeni seji za utemeljitev navedbe, da je kazenski postopek policijski konstrukt (ki ga je vodil M.P., bil zanj "nagrajen" s sodniškim položajem, nato pa je nezakonito odredil izvršitev kazni zapora, da je policija odstranila bloke registrske blagajne, s katerimi bi obtoženec lahko dokazal, da ni sodeloval pri ugrabitvi D.M., da je bila zoper obtoženca "medijska gonja"), ne morejo ovreči z gotovostjo ugotovljenih dejstev o vlogi in udeležbi obtoženca pri vseh kaznivih dejanjih. Povedano je že bilo, da policija ni pokazala kakšne izjemne vneme pri odkrivanju in zbiranju dokazov o vlogi obtoženca v primerjavi z ostalimi soobtoženci ali z drugimi primeri hudih kaznivih dejanj. Po trditvi obtoženca bi registrski trak dokazal, da je bil obtoženec ob 22.30 v gostilni J., M. pa je bil ugrabljen med 19. in 20. uro, zato izginuli trak blagajne ne bi mogel vplivati na ugotovitev, da je obtoženec sodeloval pri tem kaznivem dejanju in s tem, da ne gre za "montiran" postopek.

c) O odločbi o kazni Zagovornik je vložil pritožbo tudi zoper odločbo o kazenski sankciji iz razloga po 4. odstavku 370. člena ZKP, torej zaradi neprimerne kazni, vendar pa tega pritožbenega razloga posebej ni obrazložil. Ne glede na to pa mora pritožbeno sodišče na podlagi 386. člena ZKP preizkusiti tudi primernost izrečene kazenske sankcije, ker je bila vložena pritožba tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tako kot nižji sodišči tudi Vrhovno sodišče poudarja, da se sme kazen zapora 30 let izreči le za posebno hude načine storitve in druge okoliščine v smislu 41. člena KZ za kazniva dejanja, za katera je ta kazen izjemoma predpisana. Vrhovno sodišče pritrjuje dejanskim ugotovitvam in pravnim zaključkom na 46. strani sodbe sodišča prve stopnje, s katerimi je soglašalo tudi sodišče druge stopnje o tem, da je izrek te kazni obtoženemu K. upravičen in utemeljen.

č.) O preizkusu po uradni dolžnosti Po določbah 1. odstavka 383. člena ZKP mora pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti izpodbijano sodbo, ali so podane kršitve kazenskega postopka iz 1., 5., 6. ter 8. do 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ali je bil v nasprotju z zakonom sojen v nenavzočnosti ali v nenavzočnosti zagovornika, čeprav je bila njegova navzočnost obvezna ter ali je bil v škodo obtoženca kršen kazenski zakon. Pritožbi obtoženca in zagovornika sta neutemeljeno uveljavljali nekatere od teh kršitev kazenskega postopka (po 1. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP), drugih kršitev kazenskega postopka, ki jih mora pritožbeno sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti na podlagi 1. točke 383. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona pa Vrhovno sodišče ni ugotovilo.

d) O stroških postopka Po določbah 1. odstavka 95. člena ZKP krivi obdolženec povrne stroške kazenskega postopka, vendar sme sodišče na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP obdolženca oprostiti povrnitve stroškov, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo njegovo vzdrževanje.

Sodišče druge stopnje je pritožbama obtoženca in zagovornika zoper odločbo o stroških ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje, ki je obtožencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, spremenilo tako, da ga je oprostilo plačila stroškov postopka, nagrada in izdatki zagovornika pa obremenjujejo proračun, ker je ugotovilo, da obtoženec ni sposoben plačila teh izdatkov.

Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvam in stališču Višjega sodišča, zato je obtoženca oprostilo plačila stroškov postopka od 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP v zvezi z njunima pritožbama pred Vrhovnim sodiščem.