Jedro

Ker je po mnenju sodišča treba v denacionalizacijskem postopku po ZDen, če so seveda izpolnjeni tudi drugi predpisani pogoji, vrniti prejšnjemu lastniku celotno podržavljeno premoženje v revalorizirani vrednosti neto aktive celotnega podjetja ob podržavljenju, ne glede na to, če se je del te neto aktive ob podržavljenju nahajal v Republiki Hrvaški, razen če bi imel upravičenec pravico dobiti odškodnino za ta del podjetja od druge države - Republike Hrvaške oz. bi lahko uveljavljal vračilo tega premoženja po predpisih o vračanju premoženja Republike Hrvaške (drugi odstavek 10. člena ZDen), je treba iz istega razloga v neto aktivo podjetja vštevati tudi v bilanci oz. zapisniku o vrednotenju izkazane terjatve nacionaliziranega podjetja do tretjih, tudi če jih je izkazovala poslovna enota, še zlasti, če so bile te terjatve nacionaliziranega podjetja plačane podjetju, ki je premoženje in dejavnost nacionaliziranega podjetja prevzelo.

Izrek

Tožba AA se zavrže.¤Tožbi BB, CC, DD in EE, se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 29. 9. 1999, se odpravi in se zadeva vrne v nov postopek Ministrstvu za gospodarstvo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote A z dne 13. 1. 1998, s katero je prvostopni organ odločil, da je Slovenski odškodninski sklad (zdaj Slovenska odškodninska družba, v nadaljevanju: SOD) dolžna plačati odškodnino za premoženje gradbenega podjetja AAA iz B, podržavljeno na območju Republike Slovenije (1. točka); da se zavrne zahteva za denacionalizacijo v delu, ki se nanaša na premoženje gradbenega podjetja AAA iz B, podržavljeno na območju Republike Hrvaške (2. točka); da odškodnina za premoženje iz 1. točke znaša 298.484,77 USD in da je zahtevek nad tem zneskom zavrnjen (3. točka); da mora plačati odškodnino po pravnomočnosti odločbe v obliki obveznic, in sicer mora obveznice izročiti BB, ki bo z njimi upravljala do pravnomočnosti odločitve o dedovanju kot skrbnica za posebne primere (4. točka); da z dnem pravnomočnosti te odločbe preneha veljati sklep Sekretariata za gospodarstvo Občine A z dne 8. 11. 1994 (5. točka); da mora Slovenska razvojna družba SOD-u v 15 dneh po izročitvi obveznic po tej odločbi povrniti vrednost po navedenem sklepu zavarovanega družbenega kapitala BBB, ki ustreza vrednosti obveznic SOD (5. točka); da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (6. točka). Tožena stranka je ugotovila, da je navedena prvostopna odločba izdana v izvrševanju odločbe Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 11. 10. 1995. Ugotovila je, da so v prvostopni odločbi v celoti upoštevana napotila iz prejšnje odločbe tožene stranke. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ pravilno odločil o primarno postavljenem zahtevku, ki se je glasil na obveznice SOD v višini 7.287.450,00 DEM, in pri tem uporabil metodologijo za vrednotenje premoženja, ki je predpisana z ZDen. Zato ni utemeljen očitek pritožnikov, da ni odločil o zahtevku zavezanca, ki naj bi se, kot zatrjujejo tožniki, nanašal na dva zavezanca, in da je pri odločanju napačno uporabil materialno pravo. Prvostopni organ je pravilno ugotovil, da premoženja podjetja, ki je bilo v času podržavljenja izven območja Republike Slovenije, ni mogoče vrniti po slovenskih predpisih o denacionalizaciji. Republika Slovenija po naravi stvari lahko vrača le takšno in tisto po bivši FLRJ podržavljeno premoženje podjetij, katerih sedež družbe je bil na njenem območju, pri čemer pa se v vrednost premoženja podržavljene družbe ob denacionalizaciji ne more šteti tistih kapitalskih naložb, ki so bile določene v družbe izven območja Republike Slovenije, kakor tudi ne premičnih in nepremičnih stvari, podržavljenih po bivši FLRJ, ki ležijo izven Republike Slovenije. To izhaja iz načela teritorialne suverenosti Republike Slovenije in to ne glede na dejstvo, da je bila naložba v banko ali drugo pravno osebo sestavni del aktive podržavljenega podjetja. Kapitalske naložbe izven Slovenije v pogledu vračanja premoženja tudi ne morejo biti vir za kritje v obveznicah SOD v postopkih denacionalizacije v Republiki Sloveniji.

Tožniki v tožbi navajajo, da tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ v odločbi v celoti sledil njenim napotilom iz njene prvotne odločbe iz leta 1995, kar pa ni res, saj je v nasprotju z njenim stališčem, da naj se vrednost ugotavlja po predpisih o lastninskem preoblikovanju podjetij, prvostopni organ to vrednost ugotavljal na podlagi vrednosti iz zapisnika Okrožnega sodišča v B z dne 21. 3. 1947 in zapisniku predložene bilance, ter to revaloriziral v skladu z Odredbo o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (v nadaljevanju: Odredba). V postopku na prvi stopnji tudi niso bile napravljene relativne kršitve procesnega prava, kot tolmači tožena stranka, temveč absolutne procesne kršitve. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da del aktive nacionaliziranega podjetja, ki se nahaja izven Republike Slovenije, ne more biti predmet vračanja po ZDen. Tožena stranka glede aktive loči med naložbami, nepremičninami in premičninami, ki so bile v času nacionalizacije izven Slovenije, in enakimi stvarmi, ki so bile v času podržavljenja v Sloveniji, za kar pa ni podlage v ZDen. Ta nikjer ne določa, da predmet vračanja naj ne bi bilo aktiva nacionaliziranega podjetja, ki se v trenutku nacionalizacije ni nahajala na območju Republike Slovenije. 8. člen ZDen določa, da se s premoženjem štejejo deleži v osebnih in kapitalskih družbah. Če bi zakonodajalec želel, da se vrača le premoženje, ki je v Sloveniji, ali je bilo v Sloveniji, bi to prav gotovo v zakon zapisal. Stališče, ki mu sledi tožena stranka z drugimi besedami pomeni, da zakonodajalec dela razliko med oškodovanci, ki jim je bilo odvzeto premoženje in se aktiva še vedno nahaja v Republiki Sloveniji, in tistimi, ki jim je bilo premoženje odvzeto in je aktiva v celoti ali delno izven Republike Slovenije. Torej gre za kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom, ki je v vsakem primeru nad izpodbijanim načelom teritorialnosti, na katerega se sklicuje tožena stranka. Takšne obrazložitve tožene stranke in takšne razlage načela teritorialnosti sploh ni mogoče preizkusiti. Tudi v pravni teoriji obstojajo številne teorije o tem, kaj naj bi načelo teritorialnosti obsegalo, in pravna stroka še ni prišla do enotnega stališča. Tako je tožena stranka kršila tudi materialno pravne predpise, ko je utemeljevala pravilnost odločbe organa prve stopnje, in seveda storila tudi kršitve procesnega prava. Tožena stranka je pritrdila tudi odločitvi organa prve stopnje glede postavljenega zneska 713.695,00 SIT. Tožniki pa menijo, da je obrazložitev prvostopnega organa glede tega zahtevka, s katerim je zavrnil vračilo dela premoženja, skregan z vsako logiko in predstavlja napačno presojo dokazov. Iz dokazov, ki jih je organ prve stopnje citiral, izhaja, da je dela, za katera je bil plačan ta znesek, izvedlo nacionalizirano podjetje. Iz nakazila CCC iz C, Hrvaška z dne 24. 5. 1948 izhaja, da je bil omenjeni znesek plačan za izvršena dela na pomolu. Iz citiranih dokumentov nadalje izhaja, da je bil znesek prenakazan pravnemu predniku BBB in da je bil slednji za ta znesek obogaten, saj ga je prejel. To med pravnim naslednikom podjetja BBB in upravičenci niti ni sporno. Če pa je imel SOD pripombe glede tega, pa bi v smislu dokaznega bremena moral trditev, da se premoženje pravnega prednika BBB ni povečalo, dokazati. Da ni imel pravni prednik BBB po 31. 3. 1947 nobene zveze z odvzetim premoženje, ni točno, saj v nasprotnem primeru ne bi dobil nazaj 713.695,03 din. Glede na to, da zakonodajalec ne dela razlike med tem, kje se je podržavljena aktiva v času nacionalizacije nahaja, je treba ugotoviti, da je tudi premoženje podružnice v C, Hrvaška predmet vračanja v tem postopku. Prvostopni organ ugotavlja, da je prišlo do spojitve nacionaliziranega podjetja s podjetjem DDD 7. 3. 1947. Istočasno pa ugotavlja, da je 31. 3. 1947 podružnica v C prešla pod upravo Ministrstva za pomorstvo. Kot ugotavlja prvostopni organ, od 31. 3. 1947 dalje podjetje v Sloveniji (pravni prednik zavezanca), ni imelo več nobenega posla s premoženjem v C. Iz tega pa je mogoč samo takšen zaključek: Z dnem spojitve 31. 3. 1947 (verjetno je mišljeno 7. 3. 1947) je bila podružnica v C sestavni del premoženja pravnega prednika BBB in je bila odvzeta iz njegovega premoženja 31. 3. 1947. Premoženje v C je bilo torej vsaj 24 dni v lasti (upravljanju) pravnega prednika BBB. Ali je ta dobil za odvzeto premoženje kakšno nadomestilo ali ne, niti ni znano, niti je za to zadevo pravno pomembno. Če ni dobil nadomestila, bi moral poskrbeti, da bi nadomestilo dobil. Tožniki predlagajo, da sodišče odločbo tožene stranke in prvostopno odločbo odpravi in zadevo vrne v novo odločanje. V dopolnitvi tožbe tožnica EE predlaga, da se pred opravo glavne obravnave stranke povabijo na uradni narok v smeri poravnave, če bo seveda zavezana stranka na to pristala. Če pa to ne bo mogoče, pa v vsakem primeru zahteva opravo javne obravnave, saj dejansko stanje ni razčiščeno in torej ne gre le za vprašanja pravilnosti uporabe materialnega prava.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi te odločbe, in predlaga, da naslovno sodišče tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo v tem postopku priglasilo.

Prizadeti stranki v tem postopku Slovenska razvojna družba in Slovenska odškodninska družba odgovora na vročeno tožbo nista dali.

K 1. točki Tožbo AA je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov: Po podatkih upravnih spisov je AA, prejšnji lastnik podjetja, ki je predmet denacionalizacije v tej zadevi, torej denacionalizacijski upravičenec, umrl 8. 4. 1976. Ker pa pokojna oseba ne more biti nosilka pravic in obveznosti, tudi ne more biti stranka v upravnem sporu, zato je sodišče njegovo tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

K 2. točki V obravnavanem primeru je sporno, ali se v postopku denacionalizacije po ZDen (Uradni list RS, št, 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, in 54-I/02 - odl. US) v okviru podržavljenega podjetja vrača tudi vrednost neto aktive, ki jo je imelo slovensko podjetje v svoji podružnici v C v Republiki Hrvaški, in ali se v vrednost tega podjetja všteva tudi plačilo dela, ki ga je opravilo nacionalizirano podjetje pred nacionalizacijo, plačilo pa je bilo realizirano po nacionalizaciji in nakazano na račun podjetja, ki je prevzelo premoženje nacionaliziranega podjetja.

Po presoji sodišča imajo tožniki prav, ko navajajo, da se po ZDen vrača podržavljeno podjetje, in sicer ne glede na to, ali se je del njegovega premoženja ob podržavljenju nahajalo izven Slovenije, saj se vrača neto aktiva podjetja kot pravne osebe, ki je nosilka premoženjskih pravic, v obliki, ki jo želi upravičenec oz. njegov pravni naslednik in je tudi glede na siceršnje določbe ZDen ali drugih zakonov dopustna in možna.

Denacionalizacija je z ZDen urejen gospodarsko političen ukrep, za katerega se je kot samostojna suverena država odločila Republika Slovenija z namenom poprave krivic, ki so bile lastnikom premoženja, ki izpolnjujejo pogoje iz 9. člena ZDen, storjene s podržavljenjem njihovega premoženja na način iz 3., 4. oz. 5. člena ZDen, pri čemer je kot primarno obliko vračanja opredelila vračilo v naravi (2. člen), če pa to ni mogoče pa v obliki odškodnine z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah, ki jih ima v lasti Republika Slovenija, ali na zahtevo upravičenca v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (prvi odstavek 42. člena ZDen), hkrati pa dencionaliazcija tudi oblika lastninjenja družbenega premoženja pravnih oseb, katerih lastninsko preoblikovanje, to je preobrazba družbene lastnine v lastnino z znanimi lastniki in posledično statusno preoblikovanje v civilne pravne oz. javne pravne osebe je v pristojnosti Republike Slovenije. Torej se je lahko Republika Slovenije zavezala za vračilo podržavljenega premoženja le s premoženjem, ki je bilo ob uveljavitvi ZDen kot družbena lastnina pod njeno ingerenco. To pa ni premoženje tuje pravne osebe, tudi če leži na območju Republike Slovenije, še zlasti pa bi bilo neizvedljivo po slovenskih predpisih v naravi vrniti tuje podjetje oziroma delež v njem ali pa stvari - nepremičnine, ki ležijo v tujini, saj tega slovenski organi niti ne bi mogli izvršiti.

To pa ne pomeni, da se Republika Slovenija z ZDen ni zavezala vrniti vsega na način iz 3., 4. oz. 5. člena ZDen podržavljenega premoženja, če so za to izpolnjeni z ZDen predpisani pogoji, med drugim tudi, da tega premoženja ni mogoče vrniti po predpisih kakšne druge države oz. da upravičenec za tako podržavljeno premoženje ni imel možnosti dobiti odškodnine od tuje države (drugi odstavek 10. člena ZDen), le da je treba obliko vračanja prilagoditi možnosti izvršitve odločbe, torej je takšno premoženje možno vrniti v obliki obveznic SOD. ZDen namreč ne določa, da bi se od podržavljenega podjetja vrnilo le premoženje - neto aktiva, ki je bila v času nacionalizacije na območju Republike Slovenije, pač pa v 8. členu določa, da se med podržavljeno premoženje štejejo tudi deleži v osebnih in kapitalskih družbah.

V obravnavanem primeru pa je predmet vračanja podržavljeno gradbeno podjetje AAA, ki je bilo nacionalizirano s 5. 12. 1946 z Zakonom o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij v zvezi z razglasom Prezidija Ustavodajne skupščine Ljudske republike Slovenije o določitvi gospodarskih podjetij republiškega značaja na ozemlju LRS, v celoti, torej tudi poslovna enota v C. Iz upravnih spisov je nadalje razvidno, da je bilo nacionalizirano podjetje na podlagi odločbe Ministrstva za gradnje LRS z dne 7. 3. 1947 spojeno z državnim gospodarskim podjetjem DDD, dalje je razvidno, da je bilo prvo vrednotenje podjetja izvršeno 5. 12. 1946, pri čemer ni jasno, ali se obe vrednotenji (list. št. 6 in 7) nanašata na celo podjetje, ali se katero od vrednotenj nanaša na podružnico v C, in da je bilo nadaljnje vrednotenje vneseno v zapisnik Okrožnega sodišča v B z dne 22. 3. 1947, iz katerega tudi izhaja, da je imelo navedeno podjetje stavbišče v C, ki pa je bilo razglašeno za nacionalizirano podjetje zveznega značaja, ter se zato premoženje te podružnice ter podružnica v C v tem zapisniku ni popisalo in ocenilo. Je pa v upravnih spisih kot list. št. 9, popis inventarja podružnice v C z dne 5. 12. 1946, in kot list. št. 12 zapisnik o vrednotenju te podružnice z dne 12. 9. 1947. Iz navedenega je torej možno ugotoviti vrednost neto aktive celotnega podjetja in na tej podlagi tudi določiti odškodnino za celotno podjetje.

Ker je torej po mnenju sodišča treba v denacionalizacijskem postopku po ZDen, če so seveda izpolnjeni tudi drugi predpisani pogoji, vrniti prejšnjemu lastniku celotno podržavljeno premoženje v revalorizirani vrednosti neto aktive celotnega podjetja ob podržavljenju, ne glede na to, če se je del te neto aktive ob podržavljenju nahajal v Republiki Hrvaški, razen če bi imel upravičenec pravico dobiti odškodnino za ta del podjetja od druge države - Republike Hrvaške oz. bi lahko uveljavljal vračilo tega premoženja po predpisih o vračanju premoženja Republike Hrvaške (drugi odstavek 10. člena ZDen), je treba iz istega razloga v neto aktivo podjetja vštevati tudi v bilanci oz. zapisniku o vrednotenju izkazane terjatve nacionaliziranega podjetja do tretjih, tudi če jih je izkazovala poslovna enota, še zlasti, če so bile te terjatve nacionaliziranega podjetja plačane podjetju, ki je premoženje in dejavnost nacionaliziranega podjetja prevzelo.

Ker pa odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi temelji na drugačni razlagi ZDen, in je zato po presoji sodišča v nasprotju z določbami ZDen, je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena ZUS ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek. V novem postopku naj tožena stranka upošteva navedena stališča sodišča in ugotovi, ali bi imel upravičenec pravico dobiti odškodnino za podržavljeno vrednost neto aktive, ki se je ob podržavljenju nahajala v Republiki Hrvaški od Republike Hrvaške oz. ali bi imel možnost vračilo tega dela neto aktive podržavljenega podjetja uveljavljati po hrvaškem zakonu, ki ureja vračanje premoženja, če teh možnosti brez svoje krivde ni imel (oziroma jih nima), je po mnenju sodišča upravičen dobiti po ZDen celotno revalorizirano vrednost neto aktive celotnega podjetja, vključno z vrednostjo poslovne enote v C, pri čemer je treba v to vrednost vključiti tudi vse izkazane terjatev nacionaliziranega podjetja do tretjih oseb. Zato bo treba v ponovljenem postopku tudi ponovno oceniti dolg CCC iz C v višini 713.659 takratnih din za izgradnjo pomola, in sicer glede na to, katero podjetje je ta dela opravilo in bilo zato upravičeno do plačila, razen seveda, če se ne dokaže, da je to plačilo podjetje ali pa njegov prejšnji lastnik že prejel.