Jedro

Če je bila delavcu kot način izvršitve disciplinske kršitve, to je grobega posega v čast in dostojanstvo direktorja tožene stranke, očitana vložitev neutemeljene ovadbe in očitanje kaznivega dejanja (smiselno 173. členu KZ RS) sodišče izven tako postavljenega okvira opredelitve disciplinske kršitve ne sme poseči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (delno?) ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločbo disciplinske komisije tožene stranke, potrjeno z odločbo njenega upravnega odbora z dne 14.8.1992, na podlagi katere je tožniku zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehalo delovno razmerje (1. točka izreka). V posledici te odločitve je priznalo tožniku trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki tudi od 30.8.1992 dalje z vsemi pravicami iz tega razmerja (2. točka). Toženi stranki je naložilo, da mu povrne stroške postopka v znesku 190.532,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi (3. točka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (ne da bi opredelilo ta del tožbenega zahtevka - 4. točka). Sodišče je ugotovilo, da ni podana tožnikova disciplinska odgovornost za očitano hujšo kršitev delovne obveznosti iz 42. točke 53. člena Pravilnika o delovnih razmerjih in osebnih dohodkih tožene stranke, opredeljene kot grobo žalitev časti in dostojanstva sodelavcev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje kot pravilno. V obrazložitvi je tudi poudarilo, da za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR).

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka dne 12.7.2001 vložila revizijo in dne 16.7.2001 še eno. Uveljavlja revizijski razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi revizije očita sodišču prve in druge stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodbi ne moreta preizkusiti.

Dokazni zaključki v njunih obrazložitvah so zgolj pavšalni, saj ne temeljijo na konkretno navedenih listinah in izhajajo iz dejstva, da že samo lastništvo tuje firme zadostuje za protipravno delovanje direktorja tožene stranke. Ker tudi niso jasni razlogi o utemeljenosti vložitve tožnikove ovadbe oziroma jih obe sodbi ne vsebujeta, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.

Sicer pa, kot poudarja revizija, vložena dne 12.7.2001, tožena stranka ne odreka tožniku pravice do vložitve kazenske ovadbe pristojnemu tožilstvu, odreka pa mu pravico, da z vsebino ovadbe obvešča širši krog ljudi. Pritožbenemu sodišču ta revizija očita, da ni odgovorilo in ni obravnavalo vseh pritožbenih razlogov. Zmotno pa sta obe sodišči uporabili določbo 42. točke 53. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke. Pri interpretaciji vsebine omenjene avtonomne norme bi morali sodišči izhajati iz določb 169. člena do 173. člena KZ RS, s katerimi so določena kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. Pri razžalitvi, kot jo določa 169. člen KZ RS, zaničljivi namen ni zakonski stan tega kaznivega dejanja. Zato bi morali sodišči ob ugotovitvi, da je tožnik utemeljeno verjel v resničnost tistega, kar je trdil in raznašal, oceniti v smislu tega določila. Ker je pravno priznana tudi nematerialna škoda, ki jo je direktor tožene stranke utrpel, ni bila v postopku pravilno uporabljena določba 89. člena ZDR. Sodišče je ob ugotovitvi, da tožena stranka ni mogla dokazati višine (materialne) škode, ki ji je nastala zaradi tožnikovega ravnanja, zaključilo, da kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena ZDR ne obstoje. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da se izpodbijana sodba spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podredno, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo novega zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), je glede na določilo 498. člena ZPP uporabiti tako v pritožbenem kot v revizijskem postopku določbe zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77). V obeh postopkovnih zakonih so določbe, na katere se sklicuje revizija glede absolutnih bistvenih kršitev postopka, enako urejene.

Po določbi 390. člena ZPP-77 je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77) revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb ZPP-77 iz 10. točke 2. odstavka 354. člena.

Tudi očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77 ni podana. Revizijske navedbe, ki se nanašajo na nejasne razloge o odločilnih dejstvih, ni mogoče obravnavati kot zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb postopka. Razlogi, ki jih je sodišče navedlo kot neutemeljene za presojo, da je tožnik razpolagal z verodostojnimi podatki iz izpiska Registrskega sodišča v Celovcu kot javne listine, so razlogi dejanske narave in razlogi materialnopravne presoje. Zato je pojmovno zgrešen očitek, da so ti razlogi premalo določni.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni presodilo vseh pritožbenih navedb. Ta kršitev - tudi če bi obstajala - bi lahko predstavljala takoimenovano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP-77. Besedna zveza relativna bistvena kršitev pomeni, da se mora revident izrecno sklicevati in tudi utemeljiti, ali je uveljavljana kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Teh kršitev relativnega značaja revizija ne uveljavlja. V postopku odločanja o reviziji se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se sklicuje revident (386. člen ZPP-77). Po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77 in pravilno uporabo materialnega prava. To pomeni, da pri ugotavljanju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni preizkusa po uradni dolžnosti, po revidentu uveljavljena kršitev pa mora biti konkretizirana in določno pravno opredeljena. Če bi določbo razlagali drugače, bi to pomenilo, da sodišče v revizijskem postopku preizkuša izpodbijano odločbo izven ali celo v nasprotju z načelom dispozicije strank, ki je uveljavljeno pri tem izrednem pravnem sredstvu.

Z revizijskimi trditvami o verodostojnosti in popolnosti dokazov, njihovi oceni in dokaznih sklepih pa se tožena stranka spušča v grajo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Po izrecni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP-77 izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja kot podlage spora na revizijski stopnji ni več dopustno.

Ugotovljeno dejansko stanje je dajalo podlago tako sodišču prve stopnje kot tudi sodišču druge stopnje za presojo vprašanja glede obstoja znakov tožniku očitane kršitve delovnih obveznosti in odgovornosti zanjo. Obe sodišči sta se pri svoji materialnopravni presoji oprli na ugotavljanje obstoja dejanskega stanu žaljive obdolžitve (po 171. členu KZ RS). Pri tem sta spregledali, da so bili tožniku kot načinu izvršitve disciplinske kršitve to je grobega posega v čast in dostojanstvo direktorja tožene stranke, očitana vložitev neutemeljene ovadbe in očitanje kaznivega dejanja (smiselno 173. členu KZ RS). Izven tako postavljenega okvira opredelitve disciplinske kršitve in ugotavljanja disciplinske odgovornosti zanje sodišče ni smelo poseči. Pravico do osebnega dostojanstva in varnosti varujeta že 34. in 35. člen Ustave Republike Slovenije (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic). Obe ustavni določili tvorita celoto, vsaj v delu ko 34. člen govori o dostojanstvu, 35. člen pa o človekovi telesni in duševni celovitosti. Posamezni elementi te pravice in njihovo vrednotenje se oblikujejo v določenem širšem družbenem okolju, meje in vsebino pa jim ob vsakem konkretnem primeru določa predvsem sodna praksa (primerjaj Marijan Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1998 stran 142 in 178). Razmerje med varovanjem časti in dobrega imena na eni strani ter obrambo kakšne druge pravice in varstvom drugih upravičenih koristi na drugi strani, razrešuje kazenska zakonodaja za področje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, predvsem v členih od 169 do 173 Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94 - KZ). Ti so enaki kot pred tem veljavni 106. do 110. člen KZ SRS, ki je veljal v času storitve očitane disciplinske kršitve.

Po določilu 1. odstavka 173. člena KZ (110. člen) to dejanje stori, kdor z namenom zaničevanja komu očita, da je storil kaznivo dejanje, ali da je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja ali to z istim namenom komu pove. To dejanje se lahko stori le z direktnim naklepom, podan mora biti namen zaničevanja drugega. Zaničevalni namen se izraža s tem, da prizadeto osebo v zvezi s kaznivim dejanjem prikaže na način, ki žali njegovo osebnost in človeško dostojanstvo. Izvršitveno dejanje je v očitanju kaznivega dejanja prizadetemu (lahko med štirimi očmi) ali proti tretjim osebam v njegovi nenavzočnosti.

V obravnavanem primeru je iz izreka disciplinske odločbe z dne 15.7.1992 razvidno, da je tožnik: "... z očitanjem kaznivega dejanja gospodu M. pred sodno odločitvijo o krivdi, grobo žalil čast in dostojanstvo sodelavca in pri tem povzročil večjo škodo ugledu direktorja in podjetju M.". Iz tako oblikovanega izreka kršitev, za katero je bil tožnik spoznan za odgovornega, sploh ni bila niti vsebinsko, časovno in krajevno opredeljena. Opredelitev disciplinske kršitve vsebuje zgolj abstraktne znake tožniku očitane kršitve, ne vsebuje pa opisa dejanja, s katerim je bila storjena.

Iz temeljnih določb zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) in ZDR izhaja, da je pri vseh oblikah ugotavljanja odgovornosti upoštevati načelo zakonitosti. Tožena stranka je v 54. členu Pravilnika o delovnih razmerjih določila, da se za postopek pred disciplinsko komisijo smiselno uporabljajo določbe ZKP. Iz teh določb pa nedvomno izhaja, da mora biti že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka in v odločbi disciplinskega organa opis dejanja, iz katerega izhajajo vsi elementi disciplinske kršitve, čas in kraj storitve ter druga dejstva in okoliščine, ki so potrebne, da se disciplinska kršitev kar najbolj natančno označi. Dejstva in okoliščine predstavljajo namreč dejanski in ne pravni opis disciplinske kršitve.

Načelo zakonitosti, kot eno temeljnih načel disciplinskega postopka, pa je bilo v obravnavanem primeru kršeno, saj tožniku očitana disciplinska kršitev, opredeljena kot očitanje kaznivega dejanja direktorju tožene stranke, sploh ni bila natančno in konkretno, z dejstvi in okoliščinami opisana. Izpodbijana disciplinska odločba predpisanih sestavin (niti v izreku niti v obrazložitvi) ne vsebuje, saj tožniku nedoločno - brez vsake konkretizacije očita nedopustno ravnanje. Pri tem pa niti ne pove, kdaj, komu, na kakšen način in s kakšnim namenom in ravnanjem je tožnik očitanje kaznivega dejanja direktorju storil. Razžalitev je napad na čast in dobro ime posameznika v obliki žaljive vrednostne ocene. Ker te tožnikova ovadba ne vsebuje, ne vsebuje pa je tudi izpodbijana disciplinska odločba, tožniku ni mogoče očitati storitve v njej navedene kršitve in odgovornosti zanjo.

Že tako ugotovljena formalna nezakonitost izpodbijane disciplinske odločbe bi dajala sodišču zadostno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku. Kajti drugo obliko načina izvršitve tožniku očitane kršitve, to je vložitev ovadbe (ne glede na njeno utemeljenost) izključuje njena dopustnost. Po 1. odstavku 146. člena ZKP ima vsakdo pravico naznaniti kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. To pa pomeni, da je tožniku očitana oblika izvršitve izgubila element protipravnosti.

Ker tožnikova odgovornost za očitano kršitev iz navedenih razlogov ni podana, in je izrečeni ukrep nezakonit, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem uporabe 89. člena ZDR.

Glede na navedeno reviziji ni mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).