Jedro

Če bi tožena stranka preko pravilno projektiranega bazenčka postavila brv za prehod za zaposlene, bi s tem omogočila tudi gostom drugačen prehod, kot ga terjajo strogi sanitarni pogoji. Tožena stranka je zato utemeljeno odklonila zaposlenim drugačen prehod, saj bi s tem kršila sanitarne predpise. O tem je zaposlene seznanila, zato ji s takšnim ravnanjem ni mogoče očitati nobene nepravilnosti in se trditve tožnice o krivdni odgovornosti tožene stranke, ki zaposlenim ni omogočila drugačnega prehoda preko bazenčka, niso dokazale.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v delovni nezgodi 11.7.2000, ko je ob spremstvu gosta preskočila bazenček, ki je namenjen za dezinfekcijo nog. Ker bi tožnica, čeprav je bila v termah zaposlena morala bazenček uporabiti enako kot vsi ostali gostje, je sama odgovorna za škodo, ki jo je utrpela, ko je namesto pravilnega prehoda, ta bazenček preskočila in pri tem padla.

Zoper sodbo je vložila tožnica pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zaposleni so prehajali čez bazenček drugače kot gostje. Odgovornost tožene stranke pa je v tem, da zaposlenim ni omogočila, da bi na primeren in varen način prešli čez dezinfekcijski bazenček. Tožnica je dnevno spremljala številne goste. Posebej je bil njen obseg dela povečan v času sezone. Bila je prisiljena prehajati čez bazenček zaradi dela z gosti in ker tožena stranka ni pravilno organizirala tega prehoda, je po njenem mnenju odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala, ko je pri takšnem prehodu padla. Po mnenju tožnice ne pride v poštev sklicevanje na stroge sanitarne predpise, saj se ti predpisi v glavnem nanašajo na goste, kot uporabnike storitev v termah. Prehod za strokovno osebje pa bi moral biti organiziran drugače od tistega za goste. Ne more veljati enak režim razkuževanja nog za goste kot za zaposlene v termah. Tožnica ni bila dolžna prehajati čez bazenček tako, da se sezuje. Za delo je uporabljala predpisano obutev, cokle oz. natikače. Sodišče je odločilo formalistično. Tožnica ne razume, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje inšpektorja za varstvo pri delu, ki je bil po dogodku pri toženi stranki in v pisnem poročilu podal svoje strokovno mnenje in ugotovitve. Zato tožnica meni, da bi ga sodišče moralo zaslišati, saj bi njegovo zaslišanje prispevalo k boljši in celovitejši razjasnitvi dejanskega stanja. Postavlja si tudi vprašanje, zakaj je tožena stranka po dogodku ob bazenčku vgradila oprijemalko. S tem je po mnenju tožnice priznala svojo napako iz preteklosti, ker ni uredila prehoda ob bazenčku za delavce, zato mora tožena stranka nositi vso odgovornost za nastalo škodo, ki jo je utrpela tožnica. Bazenček je bil po vsej verjetnosti res projektiran in zgrajen v skladu s sanitarnimi zahtevami, vendar to še ne pomeni, da tožena stranka ni bila dolžna zagotoviti varnega dela ob bazenčku za tožnico in ostale zaposlene. Predlaga razveljavitev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Zakaj ni v dokaznem postopku zaslišalo inšpektorja varstva pri delu, to je priče D. A., je v razlogih sodbe pojasnilo. Ta dokazni predlog je bil v tožbi samo navržen brez konkretizacije kaj bi z zaslišanjem te priče sodišče ugotovilo. Tudi v pritožbi tožnica ne pove konkretno kaj bi ta priča od njenih navedb potrdila, saj le ugiba, da bi se z zaslišanjem te priče dejansko stanje bolj razjasnilo. V čem bi se bolj razjasnilo, ni jasno, saj so bile okoliščine, v katerih je prišlo do delovne nesreče, dovolj pojasnjene. Ni sporno, da je tožnica padla, ko je preskočila bazenček, ki služi razkuževanju nog. Sporno je samo, ali bi morala tožena stranka prehod preko bazenčka za zaposlene urediti drugače kot za goste. Sodišče prve stopnje se je na ogledu prepričalo, da je bazenček projektiran in zgrajen tako, da drugačnega prehoda preko tega bazenčka, kot na način, da se vsak, ki prehaja preko njega, sezuje in tako poskrbi za dezinfekcijo nog, ni. Na ogledu je prepričljivo ugotovilo, je bazen postavljen tako, da "suh" prehod bazenčka ni predviden za nikogar, torej tudi ne za zaposlene. Da so bili s tem seznanjeni tudi zaposleni, pa dokazuje tudi tožničina izpoved, saj je povedala, da so zaposleni večkrat postavili vprašanje ureditve ustreznega mostička za zaposlene, vendar je bil vedno odgovor, da tega tožena stranka ne more urediti, ker bi to izrabili tudi gostje in si ne bi razkužili nog. Izpoved tožnice je potrdila tudi priča F. F. Ker veljajo v termalnih kopališčih visoki sanitarni standardi, ki se jih morajo držati vsi zaposleni in obiskovalci term, ni bilo ugodeno predlogom zaposlenih, da bi se uredil poseben koridor za prehod bazenčka. Zaposlenim je bilo pojasnjeno, da velja enak režim prehoda tako za zaposlene kot za goste. Tudi okoliščino, da je tožena stranka po dogodku ob bazenčku vgradila oprijemalko, je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, saj oprijemalka služi varnemu prehodu tistih, ki dezinfekcijski bazenček uporabljajo za prehod, kot je predviden. Da je bil bazenček po vsej verjetnosti projektiran in zgrajen v skladu s sanitarnimi zahtevami, tožnica priznava še v pritožbi. Na obeh straneh bazenčka je stena. Če bi tožena stranka preko pravilno projektiranega bazenčka postavila brv za prehod za zaposlene, bi s tem omogočila tudi gostom drugačen prehod, kot ga terjajo strogi sanitarni pogoji. Tožena stranka je zato utemeljeno odklonila zaposlenim drugačen prehod, saj bi s tem kršila sanitarne predpise. O tem je zaposlene seznanila, zato ji s takšnim ravnanjem ni mogoče očitati nobene nepravilnosti in se trditve tožnice o krivdni odgovornosti tožene stranke, ki zaposlenim ni omogočila drugačnega prehoda preko bazenčka, niso dokazale. Do tožničine poškodbe je prišlo, ker je sama nepravilno prešla bazenček s preskokom, namesto, da bi ga prehodila na način, kot je bil prehod urejen. Ker je bila poškodba, ki jo je utrpela posledica preskoka, za to škodo ni odgovorna tožena stranka. Trditve, da se je za tak prehod odločila, ker bi potrebovala s sezuvanjem obuval preveč časa, ne prepričajo. Glede na poletni čas, prav v tem obdobju pa naj bi bilo število gostov, ki jih je morala spremiti čez ta bazenček, povečan, ji opravilo z obuvanjem in sezuvanjem natikačev ni moglo vzeti pretiranega časa. Trditve tožnice, da tožena stranka ni poskrbela za varno delo zaposlenih, se tako niso potrdile, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).