Jedro

Predpogoj za zaključek, da bi z razlastitvijo dela nepremičnin gospodarski pomen izgubila tudi lastninska pravica na preostalih nepremičninah, predstavlja ugotovitev, da je pred razlastitvijo gospodarski pomen za razlastitvenega zavezanca lastninska pravica na teh ostalih nepremičninah dejansko imela, oziroma da ga je imela v povezavi z gospodarskim pomenom lastninske pravice na nepremičninah, ki se razlaščajo, in da je gospodarski pomen lastninske pravice na ostalih nepremičninah zaradi razlastitve izgubljen. Navedeno hkrati pomeni, da je treba ocenjevati izgubo tistega in takšnega gospodarskega pomena lastninske pravice na ostalih nepremičninah, kakršnega so te nepremičnine pred razlastitvijo za zavezanca dejansko imele, ne pa potencialnega ali morebitnega gospodarskega pomena, kakršnega bi lahko imele, pa ga razlastitveni zavezanec pred razlastitvijo ni realiziral in razlastitev na njegovo realizacijo tudi ni vplivala.

Zemljiški dolg, ki je stvarna pravica, lahko ugasne tudi na podlagi 108. člena ZUreP-1. Pogoj za to je, da predlagatelj razlastitve to zahteva, v tem primeru pa mora upravni organ ugotoviti, ali je ugasnitev pravice nujno potrebna in sorazmerna z javno koristjo, ki se zasleduje z razlastitvijo.

Izrek

Tožbi se delno ugodi. Odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 35020-2/2008-21 z dne 25. 5. 2012 se v 1. točki izreka odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

V ostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z zgoraj navedeno prvostopno odločbo je prvostopni organ odločil, da se postopek za razlastitev nepremičnin s parc. št. 34/1 in 35, obe k.o. ... in postopek za razlastitev nepremičnin s parc. št. 177/22 k.o. ... združita v en postopek, ki se vodi pod opr. št. 352-127/2007 (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je odločil, da se razlastitveni zavezanec družba A. d.o.o. zaradi gradnje mednarodnega mejnega prehoda Zavrč razlasti zemljišč s parc. št. 177/22, 34/1, in 35, vse k.o. ... Republiki Sloveniji je naložil, da prevzame v last in posest tudi nepremičnine s parc. št. 177/21 in 177/18, obe k.o. ... (3. točka izreka). Republika Slovenija kot razlastitvena upravičenka na temelju 104. člena Zakona o urejanju prostora z dnem vročitve te odločbe prevzema v last in posest nepremičnine navedene v 2. in 3. točki izreka te odločbe. Pritožba zoper to odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti na razlaščenem premoženju (4. točka izreka). Republika Slovenija je kot razlastitvena upravičenka dolžna začeti z gradbenimi deli na parcelah, ki so predmet razlastitve v roku enega leta od pridobitve veljavnega gradbenega dovoljenja (5. točka izreka). S 6. točko izreka je bilo odločeno, da na razlaščeni nepremičnini ugasnejo in se izbrišejo stvarne pravice: - na nepremičnin s parc. št. 34/1 k.o ... vknjižen zemljiškoknjižni dolg lastnika A. za nominalni znesek 369.265,00 €, - na nepremičnini s parc. št. 34/1 vknjižen zemljiškoknjižni dolg lastnika A. d.o.o. za nominalni znesek 1,222.659,00 €, - na nepremičnini s parc. št. 35 k.o. ... vknjižen zemljiškoknjižni dolg lastnika A. d.o.o. za nominalni znesek 369.265,00 €, - na nepremičnin s parc. št. 35 k.o. ... vknjižen zemljiškoknjižni dolg lastnika A. d.o.o. za nominalni znesek 1,222.659,00 €, - na nepremičnini s parc. št. 177/22 k.o. ... vknjižen zemljiškoknjižni dolg lastnika A. d.o.o. za nominalni znesek 369.265,00 € in - na nepremičnini s parc. št. 177/22 k.o. ... vknjižen zemljiškoknjižni dolg lastnika A. d.o.o. za nominalni znesek 1,222.659,00 €.

Zemljiška knjiga izvede izbris stvarnih pravic iz 6. točke izreka te odločbe in izbris vknjižene lastninske pravice na nepremičninah navedenih v 2. in 3. točki izreka te odločbe, ki glasi na razlastitvenega zavezanca družbo A. d.o.o. do celote ter na istih nepremičninah, ki so navedene v 2. in 3. točki izreka te odločbe izvede vknjižbo lastninske pravice za razlastitveno upravičenko Republiko Slovenijo. Izbris stvarnih pravic in lastninske pravice dosedanjega lastnika ter vknjižbo novega lastnika izvede naslovno sodišče takoj po vročitvi te odločbe (7. točka izreka). Predlog Republike Slovenije za omejitev subsidiarne odgovornosti do višine vrednosti obremenjenih nepremičnin za zemljiškoknjižne dolgove, ustanovljene na podlagi notarskega zapisa - akta o ustanovitvi štirih zemljiškoknjižnih dolgov z dne 13. 7. 2005, SV 808/05 se zavrne (8. točka izreka). Odmero odškodnine za razlaščeno zemljišče in odvzete stvarne pravice lahko stranke uveljavljajo pred pristojnim sodiščem v nepravdnem postopku (9. točka izreka). O stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom (10. točka izreka). S to odločbo se nadomesti odločba Upravne enote Ptuj, št. 352-127/2007-110 (04058) z dne 21. 12. 2012 (11. točka izreka).

Pritožbo zoper to odločbo sta vložila družba A. in Republika Slovenija. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je z odločbo št. 35020-2/2008-21 z dne 25. 5. 2012 pritožbi Republike Slovenije ugodilo in odpravilo 3. točko izreka prvostopne odločbe tako, da se le-ta nadomesti z novo 3. točko izreka, ki v celoti glasi: Zahtevek razlastitvenega zavezanca A., da naj razlastitvena upravičenka Republika Slovenija prevzame v last nepremičnine s parc. št. 177/21 in 177/18, obe k.o. ... se zavrne. V ostalem je ministrstvo vzdržalo izpodbijano odločbo v veljavi, pritožbo A. d.o.o. pa kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka je vložila tožbo zoper zgoraj navedeni odločbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izrecno navaja, da izpodbija 6. točko izreka prvostopne odločbe v celoti in 7. točko izreka prvostopne odločbe, v delu, ki se nanaša na izbris zemljiških dolgov iz zemljiške knjige. Razen tega tožeča stranka izpodbija tudi drugostopno odločbo, razen 3. točke, ki se nanaša na stroške postopka. Tožeča stranka je predlagala, da sodišče v izpodbijanem delu odločbi odpravi, svojo tožbo pa je še dopolnila s pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da se ne strinja s stališčem drugostopnega organa, ki je odločil, da se zahteva tožeče stranke, da razlastitvena upravičenka Republika Slovenija prevzame v last tudi nepremičnini s parc. št. 177/21 in 177/18, zavrne. Ne strinja se s stališčem drugostopnega organa, da je za zaključek, da bi z razlastitvijo dela nepremičnin gospodarski pomen izgubila tudi lastninska pravica na preostalih nepremičninah, predpogoj ugotovitev, da je pred razlastitvijo gospodarski pomen za razlastitvenega zavezanca lastninska pravica na teh ostalih nepremičninah dejansko imela oziroma, da ga je imela v povezavi s gospodarskim pomenom lastninske pravice na nepremičninah, ki se razlaščajo in da je gospodarski pomen lastninske pravice na ostalih nepremičninah zaradi razlastitve izgubljen. Gospodarski pomen določa 99. člen Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), ta pa je lahko ne samo sedanji ampak tudi bodoči. Razen tega pa tožeča stranka zatrjuje, da v konkretnem primeru ne gre samo za izgubo gospodarskega pomena na preostalih nepremičninah za tožečo stranko, ampak je obravnavano gospodarsko korist po izgradnji novega mejnega prehoda Zavrč začela izrabljati razlastitvena upravičenka in to počne še danes.

Tožeča stranka je imela gospodarski pomen na nepremičnini s parc. št. 177/21 k.o. ..., imela je sklenjene trajne pogodbe, na podlagi katerih je med drugim tudi zaradi gospodarske uporabe nepremičnine s parc. št. 177/10 k.o. ... od pogodbenih strank (špedicij) prejemala redne mesečne prihodke, ki so se z izgradnjo novega mejnega prehoda Zavrč v začetku leta 2008 prekinili. Nepremičnina s parc. št. 177/21 k.o. ... je nastala iz nepremičnine 177/10, ki je bila tudi predmet pogodb, katere je tožeča stranka imela sklenjene s špedicijami. Parcelacija je nastala več let po sklenitvi pogodb s špedicijami, zato je nepremičnina s parc. št. 177/21 predstavljala gospodarski pomen za tožečo stranko. Uradna vrsta rabe posameznih nepremičnin je po mnenju tožeče stranke za ocenjevanje izgube gospodarskega pomena irelevantna.

Ker je po celotni meji med nepremičninama s parc. št. 177/21 in 177/22 razlastitvena upravičenka postavila približno 2 metra visoko ograjo, je tožeči stranki nadaljevanje izvajanje gospodarske koristi na nepremičnin s parc. št. 177/21 k.o. ... tudi preprečila. Tožeča stranka se sklicuje tudi na mnenje izvedenca B.B., predloženo v upravnem postopku, iz katerega izhaja, da je za opravljanje obravnavane gospodarske dejavnosti bistvenega pomena lokacija in daljši neposreden stik z glavno cesto. Z razlastitvijo pa preostala nepremičnina parc. št. 177/21 k.o. ... z javno cesto sploh ne meji več.

V nadaljevanju tožeča stranka opozarja na to, da drugostopni organ 4. točke izreka drugostopne odločbe ni spreminjal in je v svoji odločbi tudi navedel, da v preostalem (to je razen 3. točke izreka prvostopne odločbe) ostane izpodbijana odločba v veljavi, torej tudi glede 4. točke izreka, v 4. točki izreka prvostopne odločbe pa se navaja, da razlastitvena upravičenka prevzame v last in posest nepremičnine, ki so navedene v 2. in 3. točki izreka prvostopne odločbe, čeprav je drugostopni organ s svojo odločbo 3. točko izreka prvostopne odločbe odpravil. Tožeča stranka nasprotuje še odločitvi glede ugasnitve zemljiških dolgov. Zatrjuje, da v obravnavanem primeru ni bilo dokazano, da je ugasnitev zemljiških dolgov nujna in sorazmerna s posegom v pravico. Vsakokratni lastnik obremenjene nepremičnine je upravičenemu imetniku zemljiškega pisma ob zapadlosti in ob predložitvi le tega na njegovo zahtevo dolžan izplačati njegovo terjatev, vendar le v vrednosti obremenjene nepremičnine. Ob morebitni realizaciji zemljiškega dolga bi bila razlastitvena upravičenka upravičenemu imetniku zemljiškega pisma dolžna izplačati le vrednost, ki v nobenem primeru ne bo mogla biti višja od vrednosti obremenjene nepremičnine. Obremenitev razlaščenih nepremičnin se v obravnavanem primeru upošteva v nepravdnem postopku, njihova vrednost pa se lahko pri določanju višine odškodnine zaradi tega zniža ali pa se odškodnina, ki se določi v nepravdnem postopku v obsegu obremenjenega dela deponira na sodišču v korist prinositelja zemljiškega pisma. Vknjiženi zemljiški dolgovi tudi v ničemer ne ovirajo javne koristi, ki jo izvaja razlastitvena upravičenka. Tožeča stranka torej zatrjuje, da izbris zemljiških dolgov ni nujen in je nesorazmeren s posegom v zasebno lastnino. Razen tega tožeča stranka še navaja, da je zemljiški dolg iz zemljiške knjige mogoče izbrisati le ob predložitvi zemljiškega pisma. Zatrjuje, da zakonski pogoji za ugasnitev zemljiških dolgov niso izpolnjeni in dejstvo, da so bili pogoji za razlastitev nepremičnine izpolnjeni ne pomeni, da so izpolnjeni tudi pogoji za ugasnitev zemljiških dolgov.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Odgovor na tožbo je vložila tudi Republika Slovenija, ki v predmetni zadevi nastopa kot prizadeta stranka v skladu s 3. alineo 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po njenem stališču je izpodbijana odločitev pravilna in utemeljena, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

K I. točki izreka: Tožba je delno utemeljena.

Kot je zgoraj navedeno, je v predmetni zadevi sporna odločitev glede prevzema preostalih nepremičnin po 99. členu ZUreP-1 in odločitev o izbrisu zemljiškoknjižnih dolgov. V prvem delu je tožba utemeljena. ZUreP-1 v 99. členu določa, da če razlastitveni zavezanec v postopku razlastitve ugotovi, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na ostalem delu njegovih nepremičnin, lahko zahteva, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi te nepremičnine. Razlastitveni zavezanec vloži zahtevo iz prejšnjega odstavka pri upravnem organu, ki vodi postopek razlastitve. O zahtevi mora upravni organ odločiti hkrati z odločitvijo o razlastitvi.

Sodišče se strinja s stališčem drugostopnega organa, da je predpogoj za zaključek, da bi z razlastitvijo dela nepremičnin gospodarski pomen izgubila tudi lastninska pravica na preostalih nepremičninah, ugotovitev, da je pred razlastitvijo gospodarski pomen za razlastitvenega zavezanca lastninska pravica na teh ostalih nepremičninah dejansko imela, oziroma da ga je imela v povezavi z gospodarskim pomenom lastninske pravice na nepremičninah, ki se razlaščajo, in da je gospodarski pomen lastninske pravice na ostalih nepremičninah zaradi razlastitve izgubljen. Navedeno hkrati pomeni, da je treba ocenjevati izgubo tistega in takšnega gospodarskega pomena lastninske pravice na ostalih nepremičninah, kakršnega so te nepremičnine pred razlastitvijo za zavezanca dejansko imele, ne pa potencialnega ali morebitnega gospodarskega pomena, kakršnega bi lahko imele, pa ga razlastitveni zavezanec pred razlastitvijo ni realiziral in razlastitev na njegovo realizacijo tudi ni vplivala.

Sodišče se strinja tudi z nadaljnjimi ugotovitvami drugostopnega organa, ki jih v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 povzema, da sta parc. št. 177/21 in 177/18 po vrsti rabe gozd in na teh parcelah zavezanec pred izdajo izpodbijane odločbe in pred uvedbo razlastitvenega postopka ni izvajal nikakršne gospodarske dejavnosti, predvsem pa tudi ne takšne, ki bi bila povezana z gospodarsko dejavnostjo (špedicijo), ki jo je izvajal na razlaščenih parcelah. Zavezanec je gospodarsko dejavnost izvajal zgolj na razlaščenih parcelah, njegova lastninska pravica na parcelah št. 177/21 in 177/18 pa z gospodarsko dejavnostjo na razlaščenih parcelah ni imela nikakršne zveze. Zgolj lega slednjih parcel v neposredni bližini razlaščenih parcel, ne da bi razlastitveni zavezanec sporne parcele, katerih prevzem zahteva, uporabljal za kakršenkoli namen, ki bi mu bil z razlastitvijo onemogočen ali otežen, ne more utemeljevati domnevne izgube gospodarskega pomena lastninske pravice na teh nepremičninah. Izgube gospodarskega pomena ne more utemeljevati niti s spremenjenim dostopom do svojih parcel. Izvedensko mnenje B.B. namreč izhaja zgolj iz dejstva, da bo dostop do preostalih nepremičnin spremenjen oziroma, da se preostala nepremičnina ne bo v celotni dolžini stikala z javno cesto, ne obravnava pa konkretne izgube gospodarskega pomena parcel. št. 177/21 in 177/18. Izgube gospodarske koristi tudi ni mogoče utemeljevati z načrti bodoče rabe spornih parcel oziroma z načrtovanjem bodočih posegov na teh parcelah. Pri tem razlastitveni zavezanec, ki se sklicuje na zavrnjeno gradbeno dovoljenje za gradnjo skladišč na parc. št. 177/21, zoper to odločbo ni vložil nobenega pravnega sredstva, zavrnitev pa temelji na neskladju ustreznih prostorskih aktov, ki ga je treba razrešiti v ustreznih nadaljnjih postopkih. Gospodarski pomen parc. št. 177/21 in 177/18 se zaradi razlastitve ni spremenil, ker razlastitveni zavezanec zaradi razlastitve ni opustil ali spremenil dotedanje rabe teh parcel, lastninska pravica na teh nepremičninah pa tudi ni bila v nikakršni zvezi z dejavnostjo, ki jo je zavezanec izvajal na razlaščenih nepremičninah. Takšno stališče je Upravno sodišče RS zavzelo tudi v zadevi U 784/2008. Po obrazloženem sodišče nima pomislekov glede stališča drugostopnega organa, da pogoji za prevzem navedenih nepremičnin v predmetni zadevi niso izpolnjeni. Vendar pa je sodišče v tem delu tožbi ugodilo iz drugega razloga. Prvostopni organ je s 3. točko izreka svoje odločbe odločil, da je Republika Slovenija kot razlastitvena upravičenka dolžna prevzeti v last in posest tudi nepremičnine s parc. št. 177/21 in 177/18, obe k.o. ... Po pritožbi razlastitvene upravičenke je drugostopni organ s 1. točko izreka svoje odločbe navedeno 3. točko izreka prvostopne odločbe odpravil in odločil, da se zahtevek razlastitvenega zavezanca, naj razlastitvena upravičenka Republika Slovenija prevzame v last nepremičnine s parc. št. 177/21 in 177/18, obe k.o. ... zavrne. Pri tem pa drugostopni organ ni posegal v 4. točko izreka prvostopne odločbe, s katero je bilo odločeno, da razlastitvena upravičenka z dnem vročitve te odločbe prevzame v last in posest nepremičnine, navedene v 2. točki izreka te odločbe (to je nepremičnine, glede katerih je bil razlastitveni zavezanec razlaščen), hkrati pa tudi nepremičnine iz 3. točke izreka te odločbe, katerih prevzem je zahteval razlastitveni zavezanec v skladu z 99. členom ZUreP-1. Enako velja tudi glede 7. točke izreka prvostopne odločbe, ki se nanaša na izbris vknjižene lastninske pravice in vknjižbo lastninske pravice na razlastitveno upravičenko, ki prav tako zajema izvedbo v zvezi s 3. točko izreka prvostopne odločbe, to je glede prevzema v last in posest po 99. členu ZureP-1. Ker je torej v tem delu prišlo do neskladja med z odločbo drugostopnega organa na novo določeno 3. točko izreka ter 4. in 7. točko izreka prvostopne odločbe, je sodišče v tem delu tožbi ugodilo in drugostopno odločbo v 1. točki izreka, v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ko tudi niso podani pogoji za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1, odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo v tem obsegu vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev upravnega postopka in ponovno odločiti o zadevi.

K II. točki izreka: V ostalem se tožba zavrne.

Glede izbrisa odkupnih pravic pa sta tako prvostopni kot drugostopni organ tudi po presoji sodišča pravilno odločila, da je zahteva za ugasnitev zemljiškoknjižnih dolgov utemeljena. Pri tem sta se pravilno sklicevala na določilo 108. člena ZUreP-1. Ugotovljeno je bilo, da je obravnavana stvarna pravica zemljiški dolg, ki ga je na podlagi enostranskih pravnih poslov v skladu z zakonom ustanovil pritožnik sam in da torej v času nastanka zemljiškega dolga ni druge stranke, katerega pravice je treba varovati.

Sodišče se s takšnim stališčem upravnih organov strinja. Zemljiški dolg je pravica zahtevati poplačilo določenega denarnega zneska iz vrednosti nepremičnine pred drugim upniki s slabšim vrstnim redom (prvi odstavek 192. člena Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Zemljiški dolg nastane na podlagi enostranskega pravnega posla z vpisom v zemljiško knjigo in izstavitvijo zemljiškega pisma. Enostranski pravni posel o ustanovitvi zemljiškega dolga mora biti sestavljen v obliki notarskega zapisa (prvi odstavek 195. člena SPZ). Trditev tožeče stranke je, da prav iz tega razloga ugasnitev zemljiškega dolga ob razlastitvi ni dopustna. Pri tem se sklicuje na 200. člen SPZ, ki določa, da zemljiški dolg preneha z izbrisom iz zemljiške knjige, izbris pa se lahko opravi samo ob predložitvi zemljiškega pisma. Vendar pa po presoji sodišča to velja, kadar se izbris opravi po volji lastnika obremenjene nepremičnine. Le-ta je namreč upravičeni predlagatelj izbrisa iz zemljiške knjige (glej tudi Komentar Stvarnopravnega zakonika). Zemljiški dolg, ki je, kot izhaja iz 2. člena SPZ, stvarna pravica, pa lahko ugasne tudi na podlagi 108. člena ZUreP-1. Pogoj za to je, da predlagatelj razlastitve to zahteva, v tem primeru pa mora upravni organ ugotoviti ali je ugasnitev pravice nujno potrebna in sorazmerna z javno koristjo, ki se zasleduje z razlastitvijo. Tudi sodišče se strinja z upravnima organoma, da je v javnem interesu, da razlastitvena upravičenka dobi v last neobremenjene nepremičnine, zaradi česar je ugasnitev zemljiških dolgov nujno potrebna. Razlastitveni upravičenec pa prevzame subsidiarno odgovornost za terjatve (peti odstavek 108. člena ZUreP-1).

Izpodbijani upravni akt je torej v ostalem s tožbo izpodbijanem delu, to je glede izbrisa zemljiškoknjižnih dolgov, tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče v tem delu tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.