Jedro

Tožnik kljub navedbam, da bi po vsebini zahtevi za razveljavitev po nadzorstveni pravici moralo biti ugodeno, saj je bil v izvršilnem naslovu očitno prekršen materialni predpis, ni izkazal, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali upravno-sodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen. Zgolj izkaz teh posledic bi lahko bil utemeljen razlog za ugoditev tožbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe v 1. točki izreka ugotovil, da je odločba Inšpekcije za okolje in naravo št. 06117-13/2012/29 z dne 30. 1. 2014, s katero je bilo v 1. točki izreka zavezancu - tožniku odrejeno, da mora višino odvodnika dimnih plinov iz parnega kotla znamke J., ki se nahaja na lokaciji …, zvišati tako, da bo višina odvodnika dimnih plinov najmanj 3 m višja od slemen streh sosednjih stavb, v 2. točki izreka te odločbe pa, da v kolikor tožnik višine odvodnika dimnikih plinov ne bo zvišal, da mora prenehati z uporabo navedenega parnega kotla, z dnem 2. 3. 2016 v celoti izvršljiva in se dovoljuje njena izvršba; v 2. točki izreka, da zavezanec iz odločbe do izdaje sklepa ni izpolnil naložene obveznosti, ker ni zvišal višine odvodnika dimnih plinov niti ni prenehal uporabljati parnega kotla znamke J.; v 3. točki izreka, da se s tem sklepom zavezancu nalaga nov rok za izvršitev 1. točke navedene odločbe, in sicer 7. 6. 2016; v 4. točki izreka, da če bo zavezanec še naprej deloval v nasprotju z naloženo obveznostjo, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 10.000,00 EUR ter v 5. točki izreka, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži začete izvršbe. V obrazložitvi je navedeno, da tožnik pritožbe zoper odločbo z dne 30. 1. 2014 ni vložil, je pa Inšpekcija za okolje in naravo to odločbo poslala v presojo nadzornemu organu, Ministrstvu za okolje in prostor, ki pa je s sklepom št. 0613-7/2015-2 z dne 18. 2. 2016 potrdilo prvostopno odločbo z dne 30. 1. 2014. Dne 1. 3. 2016 je bil pri zavezancu opravljen inšpekcijski pregled, pri čemer je bilo ugotovljeno, da zavezanec še vedno ni zvišal višine odvodnika dimnih plinov in da še vedno uporablja parni kotel znamke J. za potrebe obratovanja kemične čistilnice. Tega dne je bil zavezancu osebno vročen sklep Ministrstva za okolje z dne 18. 2. 2016. Odločba z dne 30. 1. 2014 je izvršljiva in se dovoljuje njena izvršba. Denarna kazen temelji na določbi 298. člena ZUP in 157.b členu Zakona o varstvu okolja (ZVO).

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. 3. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Namreč smisel inšpekcijskih odločb in ukrepov je vzpostavitev zakonitega stanja. V zvezi s tem pa je potrebno navesti, da ne glede na to, da je odločba z dne 30. 1. 2014, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora višino odvodnika dimnih plinov zvišati, pravnomočna, ni mogoče mimo dejstva, da obstoječe stanje odvodnika dimnih plinov predstavlja zakonito stanje. Odločba z dne 30. 1. 2014, ki je podlaga za izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe, je namreč posledica velike napake inšpektorja, saj je bil z njo očitno grobo prekršen materialni predpis. Stanje odvodnika dimnih plinov nikakor ni nezakonito stanje, kar je inšpektor sam ugotovil, ko je bila predmetna odločba že izdana, torej da je v skladu z veljavno Uredbo o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaženja, ter da pri izdaji odločbe ni upošteval določila šestega odstavka priloge 3 te Uredbe, ki določa, da je višina odvodnika dimnih plinov obvezna le v primeru, če bi bil masni pretok SO2 in NOx iz kurilne naprave vsaj 2 kg/h. V konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno in to je ugotovil tudi sam inšpektor, da je masni pretok NOx vsaj tisočkrat manjši od 2 kg/h. Odločba z dne 30. 1. 2014 je bila torej materialnopravno napačna. Ko je inšpektor ugotovil svojo grobo strokovno napako, je sam vložil zahtevo za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, vendar je bila s strani drugostopnega organa zavržena, ker jo je inšpektor vložil po preteku enega leta od izdaje oziroma vročitve odločbe. Vložil jo je torej prepozno. Ni pa mogoče mimo dejstva, da je obstoječe stanje odvodnika dimnih plinov in kotla povsem zakonito, vzpostavitev zakonitega stanja pa je smisel inšpekcijskih ukrepov. V zadevi je potrebno upoštevati specifične okoliščine konkretnega primera, da je zakonito stanje glede odvodnika dimnih plinov pri tožniku ves čas vzpostavljeno. Inšpektor je storil grobo napako, ki jo je sam spoznal in vložil prepozno zahtevo za razveljavitev odločbe. Inšpektorju je namreč tožnik dne 5. 1. 2017 predložil pozitivno strokovno mnenje - Dimnikarsko soglasje A. d.o.o. za parni kotel znamke J., na podlagi katerega je bilo mogoče ugotoviti, da pri izdaji odločbe inšpektor ni upošteval določila šestega odstavka priloge 3. Dejstvo tudi je, da je imel inšpektor po 5. 1. 2015, ko se je s tem soglasjem seznanil, še več kot mesec dni časa za vložitev zahteve, pa tega ni pravočasno storil. Nevzdržno je, da trpi tožnik sedaj posledice nezakonitega in malomarnega ravnanja inšpektorja. Tožnik je soočen z absurdno situacijo, pravnomočna je nezakonita odločba, ki je bila izdana na podlagi očitno prekršenega materialnega predpisa. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izda ugotovitveno sodbo, v kateri naj ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice in pravne koristi oziroma podrejeno, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti odpravi.

4. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporen sklep o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo z denarno kaznijo, ki ga je prvostopni organ izdal, ker tožnik ni izpolnil obveznosti iz inšpekcijske odločbe z dne 30. 1. 2014. 7. Upravna izvršba, za katero je pristojen organ, ki odloči o zadevi na prvi stopnji, se opravi na podlagi izvršljive odločbe in sklepa o dovolitvi izvršbe (prvi odstavek 291. člena ZUP). Sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim se odloči oziroma ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe, izda po uradni dolžnosti oziroma na zahtevo upravičenca organ, ki je pristojen za upravno izvršbo (prvi odstavek 290. člena ZUP).

8. Na podlagi ustaljene sodne prakse je sodno varstvo zoper sklepe o dovolitvi izvršbe v upravnem sporu zagotovljeno le v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe (npr. ugovor neskladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe; ugovor že izpolnjene obveznosti, ki je bila naložena z izvršilnim naslovom; ugovor, ki se nanaša na način izvršbe; ugovor, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali upravno-sodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen). Stališča o obsegu takšnih ugovorov je Vrhovno sodišče sprejelo že v več svojih odločbah (I Up 532/2012 in I Up 196/2010).

9. Sodišče razume tožnikov ugovor, ki se nanaša na zakonitost izvršilnega naslova kot ugovor, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali upravno-sodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen, ker tožnik navaja, da je organ, ki je izdal odločbo, ki je izvršilni naslov, sam podal z zahtevo za razveljavitev po nadzorstveni pravici, na podlagi s strani tožnika predloženega strokovnega mnenja, vendar prepozno. S tem sodišče meni, da tožnik utemeljuje, da bi izvršilni naslov moral biti odpravljen oziroma razveljavljen, kar naj sodišče v postopku upravnega spora upošteva.

10. Sodišče ugovoru ne more slediti, saj tožnik kljub navedbam, da bi po vsebini zahtevi za razveljavitev po nadzorstveni pravici moralo biti ugodeno, saj je bil v izvršilnem naslovu očitno prekršen materialni predpis, ni izkazal, da je bil akt, katerega prisilna izvršba se dovoljuje, v nadaljnjem upravnem ali upravno-sodnem postopku spremenjen, odpravljen ali razveljavljen. Zgolj izkaz teh posledic bi lahko bil utemeljen razlog za ugoditev tožbi. Sklicevanje na malomarnost inšpektorja v zvezi s prepozno zahtevo za razveljavitev po drugem odstavku 274. člena ZUP ni na mestu, saj bi tožnik, glede na prvi odstavek 275. člena ZUP, lahko zahtevo vložil tudi sam.

11. Tudi po tožnikovem mnenju nezakonita odločba je predmet izvršitve in sklepa o dovolitvi izvršbe. V postopku za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe organ ne ugotavlja, niti ne presoja, ali je izvršilni naslov zakonit. Ugovori tožnika, ki se nanašajo na zakonitost izvršilnega naslova, v postopku upravnega spora niso relevantni za presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa o dovolitvi izvršbe.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.