Jedro

Odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode (neupravičen pripor) je odškodnina za osebno škodo iz 216. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2,078.010,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2000 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Takšno sodbo prvostopnega sodišča izpodbija tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo prvostopnega sodišča spremeni oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo materialno pravo in posledično tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. V konkretnem primeru, ko so bila pravna podlaga za izplačilo odškodnine, vračilo katere se zahteva, določila Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ne pride v poštev uporaba določb 216. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ter načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 30.6.2004, ki se nanašata le na izplačane odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti. Ker je v razlogih sodbe ugotovljeno, da je bila odškodnina izplačana zaradi neutemeljenega pripora, nato pa uporabljeno določilo 216. člena ZOR, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj so takšni razlogi sami s seboj v nasprotju ter v nasprotju z listinami v spisu. V zvezi z zahtevki za vračilo preveč plačane odškodnine pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije pojasnilo, kdaj pravno mnenje Vrhovnega sodišča ne vzdrži. V nadaljevanju se pritožba ne strinja, da je toženec za revizijo izvedel šele ob vročitvi revizijske sodbe, saj je bila pooblaščencu toženca revizija vročena s strani sodišča, toženec pa je vložil odgovor na revizijo neposredno in tudi po svojem odvetniku.

Toženec je odgovoril na pritožbo, ji nasprotoval in sodišču druge stopnje predlagal, da potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena navedba o nasprotju v razlogih sodbe ter o nasprotju med obrazložitvijo in listinami v spisu ni utemeljena, saj sodba nima takšnih pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen pritožbeni preizkus. Ta pritožbeni očitek se dejansko nanaša na nestrinjanje tožeče stranke z materialnopravno podlago, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev o neutemeljenosti zahtevka tožeče stranke, da ji je toženec dolžan vrniti del odškodnine, ki mu jo je plačala na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje v postopku z izrednim pravnim sredstvom spremenjena tako, da je bila odškodnina znižana.

Po mnenju sodišča druge stopnje pa so neutemeljene tudi takšne navedbe pritožbe o zmotni uporabi materialnega prava.

Osnovno načelo vračanja je opredeljeno v določilu 210. člena ZOR, kjer je postavljena obveznost, da kadar je del premoženja ene osebe prešel na kakršenkoli način na premoženje druge osebe, pa za to ni bilo podlage, ali je ta odpadla, je pridobitelj dolžan to vrniti, če je mogoče, sicer pa se lahko nadomesti vrednost dosežene koristi. Omejitev tega načela pa izhaja iz 216. člena ZOR, ko določa, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku.

V obravnavanem primeru tožeča stranka uveljavlja plačilo preveč plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode, kar je pravno priznana škoda iz 200. člena ZOR in njene zakonske podlage ne predstavljajo določbe ZKP, kot to napačno navaja pritožba. Tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pravno podlago v tej zadevi predstavlja 216. člen ZOR, na podlagi katerega v primeru plačila poštenemu prejemniku zahtevek na vrnitev ni utemeljen. Ta določba namreč preprečuje vrnitveni zahtevek nasproti poštenemu prejemniku v primeru neutemeljeno plačanih odškodnin za osebno škodo, kar je tudi odškodnina zaradi porušenega duševnega ravnovesja zaradi okrnitve osebne svobode (neupravičenega pripora), saj pomeni poseg v duševno zdravje, torej prizadetost zdravja, in je drugačno stališče tožeče stranke zmotno. Iz enakih razlogov je pravilna tudi uporaba načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 30.6.2004, ki je nadomestilo pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 19.12.2000 o tem, da zavarovalnica, ki je na podlagi pravnomočne sodbe, proti kateri je vložila revizijo, plačala odškodnino zaradi telesnih poškodb in prizadetega zdravja, lahko od oškodovanca, ki mu je bil del tožbenega zahtevka v revizijskem postopku zavrnjen, utemeljeno zahteva vrnitev preveč plačanega zneska. V skladu s pravnim mnenjem z dne 30.6.2004 pa lahko zavarovalnica, ki je plačala odškodnino zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, na podlagi pravnomočne sodbe, proti kateri je bila vložena revizija, zahteva vrnitev preveč plačanega zneska od oškodovanca, ki mu je bil del tožbenega zahtevka v revizijskem postopku zavrnjen le, če ni bil pošten, kot to izhaja iz 216. člena ZOR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v konkretnem primeru plačilo odškodnine tožencu s strani tožeče stranke delno neutemeljeno zaradi odločitve revizijskega sodišča o znižanju pravnomočno prisojene odškodnine, kar je predmet tožbenega zahtevka. Prav tako je v razlogih sodbe ugotovljeno, da je toženec do takrat, ko je plačilo postalo delno neutemeljeno zaradi odpadle pravne podlage za plačilo, prejeto odškodnino že v celoti porabil in tudi, da od odškodnine nima nobene koristi, kar ni pritožbeno izpodbijano. Ker je po določilu 216. člen ZOR mogoče prejeto odškodnino obdržati, če je bila ta plačana poštenemu prejemniku in ker (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) tožeča stranka s svojimi pritožbenimi navedbami ne uspe izpodbiti zaključka prvostopnega sodišča, da je bil toženec v vsem času od prejema odškodnine do njene porabe pošteni prejemnik, je pravilna zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožeča stranka v svoji pritožbi prvič navaja,da je bil toženec o vloženi reviziji seznanjen pred prejemom odločbe revizijskega sodišča, saj je vložil odgovor na revizijo, pri čemer ne izkaže, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (ob obstoju pogojev iz 286. člena ZPP). Tako gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje na podlagi določil I. odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati, zato pritožba ne uspe izpodbiti po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, da je toženec za možnost, da bi ga lahko zadela dolžnost vrnitve neutemeljenega plačila, izvedel šele, ko je prejel odločbo revizijskega sodišča. Takšni dejanski zaključki temeljijo na prepričljivi in argumentirani dokazni oceni izpovedbe toženca o tem, da do vročitve odločbe revizijskega sodišča ni vedel za to, da bi lahko odpadla pravna podlaga za prejeto plačilo. Tako je tudi po mnenju sodišča druge stopnje toženec, na katerem je dokazno breme, uspel dokazati, da je bil do navedenega trenutka pošten in se ni zavedal, da je nekaj prejel brez pravne podlage. Ko je izvedel za to, da je za del odškodnine, ki jo je prejel, odpadla pravna podlaga, pa je denarno odškodnino že porabil in od tega nima nobene korist, čemur pritožba ne nasprotuje. Glede na takšne pritožbeno neizpodbijane oziroma neuspešno izpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, je ob pravilni uporabi materialnega prava (216. člena ZOR) tako pritrditi zaključku izpodbijane sodbe, da toženec ni dolžan tožeči stranki vrniti neutemeljenega plačila, saj ob trošenju denarja ni vedel za možnost znižanja odškodnine in je bil torej pošten.

Odgovor na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dopis toženčevega pooblaščenca in dejstvo vložene izvršbe ni potreben, ker se ne nanašajo na pravno relevantna dejstva v tej zadevi, kot navaja že sama pritožba (I. odstavek 360.člena ZPP).

Glede na vse navedeno pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je pravilna tako v dejanskem kot tudi materialnopravnem smislu (353. člen ZPP). V postopku pred sodiščem prve stopnje namreč tudi ni najti kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Zaradi neuspeha s pritožbo tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov v zvezi pritožbo (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Uporaba določb ZOR v tej zadevi temelji na določilu 1060. člena Obligacijskega zakonika.