Jedro

Ugoditev tožbenim zahtevkom, ki so predmet tega spora, ne more biti pogojena s predhodno ugotovitvijo, da je delodajalec huje zlorabil odpoved pogodbe o zaposlitvi za namen oškodovanja oziroma šikaniranja delavca oziroma ravnal samovoljno in arbitrarno.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da obračuna odškodnini v višini 9.970,42 EUR bruto in 491,62 EUR bruto, od teh zneskov odvede akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost, tožnici pa izplača neto zneska z obrestmi od 15. 10. 2019 do plačila (I. in II. točka izreka). Plačati ji mora tudi 275,17 EUR z obrestmi od 15. 10. 2019 do plačila (III. točka izreka). Kar je bilo zahtevano več ali drugače iz naslova odškodnine in teka obresti od prisojenih zneskov, je zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da mora toženka plačati tožnici 33,73 % stroškov postopka, ta pa toženki 66,27 % (V. in VI. točka izreka).

2.Tožnica vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov zoper del zavrnilne odločitve1 in zoper stroškovno odločitev. S sklicevanjem na opomin in poziv k spoštovanju pravnomočne sodne odločbe z dne 15. 1. 2019 zatrjuje, da je toženka prišla v plačilno zamudo dne 24. 1. 2019, in ne šele 15. 10. 2019 kot je ugotovilo sodišče. Glede na to zahteva obresti od neto glavnic od 24. 1. 2019 dalje. Očita, da je sodišče napačno ugotovilo višino plače, ki bi ji v vtoževanem obdobju pripadala pri toženki. Iz predloženih listin, ki jih ni upoštevalo, izhaja, da bi bila upravičena do 53. plačnega razreda, ki z dodatkom za delovno dobo znaša 3.720,15 EUR bruto mesečno. V I. točki izreka bi ji zato morala biti iz naslova odškodnine zaradi razlik v plači prisojena glavnica v višini 12.741,46 EUR. Ugotovitev, da ni prerekala toženkinega izračuna razlik v plači, je napačna in predstavlja kršitev drugega odstavka 214. člena ZPP in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek o stroških postopka je v nasprotju z obrazložitvijo. Priglaša stroške pritožbe.

3.Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja bistveno kršitev postopka, ker je sodišče obstoj t.i. kvalificirane protipravnosti njenega ravnanja ugotovilo mimo tožbenih trditev. Tožnica ji namreč ni očitala opustitve dolžnosti presoje, ali bi bilo mogoče nadaljevati delovno razmerje s tožnico pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, niti opustitve presoje, ali bi lahko posegla po milejših ukrepih. Tudi sicer je sodišče sprejelo napačno odločitev. Pri presoji kvalificiranega protipravnega ravnanja bi moralo obravnavati odpovedni postopek kot celoto, upoštevati vse zamude na delo, ki so bile v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitane tožnici in tudi tiste, ki so bile predmet zakonitega pisnega opozorila. Toženka je z ukrepanjem zasledovala legitimen cilj, tj. nemoten delovni proces na način, da je tožnica prisotna na delovnem mestu v predpisanem času. Ni pravilna ugotovitev, da zaradi prepoznih tožničinih prihodov ni prišlo do motenj delovnega procesa. Da je bilo njeno zamujanje moteče, je potrdil A. A. Glede izpovedi B. B. v tem delu je sodišče zapisalo, da ji ni sledilo, čeprav izpovedi sploh ni dokazno ocenilo. Ker so bile tožničine kršitve ponavljajoče in ker pisno opozorilo ni doseglo namena, je bila podaja odpovedi neizogibna, očitek toženki, da ni uporabila milejšega ukrepa, pa je napačen. Odpoved ni pomenila arbitrarnega in šikanoznega ravnanja. Ne drži ugotovitev, da se tožnica, ki se je vozila na delo iz C., ni mogla izogniti krajšim zamudam. Nepojasnjeno ostaja, zakaj se ni odpravila od doma dovolj zgodaj. Toženka je ni obravnavala drugače kot ostalih zaposlenih, saj so ti za razliko od tožnice že po ustnem opozorilu vodje prenehali z zamujanjem. Sodišče se ni opredelilo do toženkine navedbe, da je A. A. prenehal s potrjevanjem dovolilnic za prepozen prihod šele, ko ga je kadrovska služba opozorila, da to pomeni legaliziranje tožničinega ravnanja, ki glede na pisno opozorilo ni bilo več sprejemljivo. V 26. točki obrazložitve ne bi smelo opreti odločitve na dejstvo, da je tožnica vdova z dvema otrokoma, saj je o tem le izpovedala, ni pa tega navedla v trditveni podlagi. Izrek o stroških postopka glede na obrazložitev predstavlja očitno pomoto. Priglaša stroške pritožbe.

4.Vsaka stranka v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke prereka njene navedbe, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in priglaša stroške odgovora.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je v pravnomočno končanem sporu (sodba I Pd 571/2018 z dne 23. 10. 2018) tožnica dosegla ugotovitev nezakonitosti sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, reintegracijo k toženki in plačilo reparacije za čas od 19. 4. 2018 do 31. 5. 2018 (ko je bila brezposelna). Od 1. 6. 2018 do 15. 12. 2018 je bila pri drugem delodajalcu v delovnem razmerju za določen čas in prejemala nižjo mesečno plačo, kot bi jo pri toženki, če ji delovno razmerje pri njej ne bi prenehalo. Delo pri toženki je ponovno nastopila 19. 1. 2019.

7.V tem sporu tožnica zahteva odškodnino za premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi toženkine nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer: razliko v plači za obdobje od 1. 6. 2018 do 31. 12. 2018; razliko regresa za letni dopust za leto 2018; znesek vplačil zavarovalnih premij v pokojninski sklad javnih uslužbencev za čas od junija 2018 do decembra 2018.

8.Če je javnemu uslužbencu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom pri organu, jo mora povrniti delodajalec po splošnih načelih civilnega prava; odškodninska odgovornost se nanaša tudi na škodo, ki jo delodajalec povzroči javnemu uslužbencu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja (prvi in drugi odstavek 140. člena Zakona o javnih uslužbencih - ZJU).

9.Sodišče prve stopnje je obstoj temelja vtoževanih terjatev utemeljilo z naslednjimi razlogi: za škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec odgovarja po pravilih o deliktni odškodninski odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - OZ); nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama po sebi ne pomeni protipravnega ravnanja delodajalca; ta odškodninsko odgovarja le, če je huje zlorabil odpoved za namen oškodovanja oziroma šikaniranja delavca in ravnal samovoljno in arbitrarno; ravnanje toženke v odnosu na tožnici podano odpoved je bilo protipravno in arbitrarno, saj je opustila najmanj navadno skrbnost pri presoji, ali ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja s tožnico pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, in tudi ni presojala, ali lahko poseže po milejših ukrepih; vtoževana materialna škoda je posledica kršitve tožničinih pravic iz delovnega razmerja.

10.Obširne pritožbene navedbe, s katerimi toženka izpodbija prvostopenjsko ugotovitev o obstoju t. i. kvalificirane protipravnosti njenega ravnanja (arbitrarno postopanje pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici), niso odločilnega pomena za presojo spora (prvi odstavek 360. člena ZPP). Že tožnica je v vlogi z dne 19. 4. 2024 (in 11. 6. 2024) pravilno opozorila, da je napačno pravno stališče, po katerem za odločitev v tem sporu ne zadošča ugotovitev o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da mora biti podana hujša zloraba tega instituta; odškodninsko odgovornost je utemeljila s trditvami, da protipravno ravnanje toženke predstavlja nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je vtoževana pravno priznana škoda v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ugoditev tožbenim zahtevkom, ki so predmet tega spora, ne more biti pogojena s predhodno ugotovitvijo, da je delodajalec huje zlorabil odpoved pogodbe o zaposlitvi za namen oškodovanja oziroma šikaniranja delavca oziroma ravnal samovoljno in arbitrarno.2

11.Stranki, med katerima obstaja delovno razmerje, vstopita v pogodbeni odnos s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 53. člena ZJU). Delodajalec z oblikovalnim ravnanjem (podaja redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) enostransko doseže prenehanje tega pogodbenega odnosa. Če je pogodbo o zaposlitvi odpovedal nezakonito, to pomeni kršitev pogodbe in obenem kršitev pravic iz delovnega razmerja v smislu 140. člena ZJU. Glavni učinek veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi je namreč pravica vsake pogodbene stranke, da zahteva od nasprotne stranke izvrševanje dogovorjenega izpolnitvenega ravnanja v celotnem času, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Takšno izpolnjevanje pogodbe pa je nezakonito prekinjeno z delodajalčevo podajo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V 239. členu OZ vsebovano splošno pravilo o povrnitvi premoženjske škode velja za vse primere kršitve pogodbe, torej tudi za primer, ko je premoženjska škoda nastala zaradi nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Tako nastala premoženjska škoda zato predpostavlja pogodbeno odškodninsko odgovornost delodajalca, in ne nepogodbeno (deliktno).

12.Splošno pravilo o obsegu odškodnine za premoženjsko škodo vsebuje prvi odstavek 243. člena OZ, na podlagi katerega ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Predpostavka povrnitve škode zaradi kršitve pogodbe je torej predvidljivost škode. Ker je bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi opravljanje dela v pogodbeno dogovorjenem času v zameno za plačilo opravljenega dela, je za delodajalca ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi povsem predvidljivo dejstvo, da nezakonitemu prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki ima za posledico neveljavno prenehanje izpolnjevanja delodajalčevih pogodbenih obveznosti, v primeru uveljavljanja pravnega varstva delavca sledi kot sankcija (reintegracijski in) reparacijski zahtevek, tj. zahtevek za (naknadno) izpolnitev obveznosti. Načelo popolne odškodnine (169. člen OZ) namreč terja odpravo vseh negativnih posledic kršitve pogodbe, kar pomeni, da mora biti delavec postavljen tudi v takšen premoženjski položaj, v kakršnem bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka (nezakonite odpovedi) in bi se pogodba o zaposlitvi ves čas pravilno izpolnjevala. Pravno relevantno premoženjsko škodo tako predstavlja tudi škoda, ki je predmet terjatev v tem sporu in ki je tožnici v pravilno ugotovljenem obsegu nastala v obdobju do ponovne reintegracije k toženki.

13.Glede na obrazloženo sta za presojo spora odločilni naslednji, v prvostopenjski sodbi ugotovljeni dejstvi: odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici, je bila s pravnomočno sodbo spoznana za nezakonito; v posledici nezakonite odpovedi je tožnici v obdobju do ponovne reintegracije nazaj k toženki nastala premoženjska škoda. Ti dejstvi upoštevaje zgornja pravna stališča utemeljujeta zaključek o pogodbeni odškodninski odgovornosti toženke (obstoju temelja) za vtoževane terjatve.3

14.Sodišče prve stopnje se je v razlogih sklicevalo tudi na sodno prakso (VIII Ips 263/2012, VIII Ips 97/2011, Pdp 211/2017, Pdp 1036/2018, Pdp 77/2024), vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je v citiranih judikatih predmet spora drugače kot v obravnavani zadevi nanašal na plačilo nepremoženjske škode zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi.4

15.Glede konkretizacije višine odškodnine zaradi razlike v plači je tožnica v tožbi navedla, da je pri toženki njena plača znašala 3.892,20 EUR bruto na mesec in da je od tega zneska odštela bruto plačo, ki jo je prejela za posamezen mesec pri drugem delodajalcu. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnica pri osnovi za izračun škode napačno izhajala iz zneska 3.892,20 EUR (54. plačni razred z vključenim dodatkom za delovno dobo), saj je do njega upravičena šele od 18. 1. 2019 dalje (na podlagi aneksa št. 4, ki je bil sklenjen 17. 1. 2019 - torej po vtoževanem obdobju). Po toženkini trditvi v odgovoru na tožbo je kot osnovo za izračun razlike treba upoštevati povprečje tožničinih bruto mesečnih plač za zadnje tri mesece pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja pri toženki (3.451,43 EUR, kar ustreza 51. plačnemu razredu), opozorila pa je tudi, da bi tožnica od osnove morala odšteti celotno prejeto bruto plačo pri drugem delodajalcu (tudi izplačane dodatke, ne le osnovno plačo, ki jo je odštela v tožbi). Izhajajoč iz teh trditev je toženka izdelala izračun škode (mesečne razlike v plači za vtoževno obdobje). Sodišče prve stopnje je tožnici pripadajočo odškodnino zaradi razlike v plači oprlo na toženkin izračun, glede katerega je ugotovilo, da mu tožnica ni oporekala.

16.Tožnica v pritožbi zmotno izpodbija prvostopenjsko ugotovitev, da ni oporekala toženkinemu izračunu. Pritožbeno sodišče soglaša, da je toženka v odgovoru na tožbo z listinskim dokazilom uspešno ovrgla tožničino trditev, da je njena plača pri toženki znašala 3.892,20 EUR bruto na mesec. Toženka je zatrdila in dokazovala drugačen znesek tožničine mesečne bruto plače (3.451,43 EUR), ki predstavlja podlago obračunu razlik v plači. Glede na to, se je na tožnico prevalilo trditveno in dokazno breme glede dejstva, do kolikšne mesečne plače, ki je podlaga za izračun škode iz naslova razlik v plači, bi bila upravičena pri toženki. V pritožbi zmotno očita kršitev drugega odstavka 214. člena ZPP in kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje ne upoštevalo, da je prerekanje toženkinih trditev glede višine razlik v plačah izhajalo iz tožničine trditvene in dokazne podlage. Tožnica v prvostopenjskem postopku ni obrazloženo prerekala toženkinega izračuna škode. Šele v pritožbi je začela zatrjevati, da je aprila 2018 napredovala za dva plačna razreda, zaradi česar naj bi ji za vtoževano obdobje pripadala mesečna bruto plača za 53. plačni razred (oziroma 3.720,15 EUR vključujoč dodatek za delovno dobo). Takšno utemeljevanje višine tožbenega zahtevka predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker je toženka uspešno ovrgla tožničino trditev o plači v višini 3.892,20 EUR bruto, ker drugačne bruto višine plače tožnica v prvostopenjskem postopku ni zatrjevala in ker ni obrazloženo zanikala pravilnosti toženkinega izračuna škode, je sodišče prve stopnje nanj utemeljeno oprlo odločitev o višini tožbenega zahtevka (drugi odstavek 214. člena ZPP). Pritožbeno zavzemanje, da bi bilo treba tožnici odmeriti odškodnino izhajajoč iz mesečne bruto plače 3.720,15 EUR, glede na vse obrazloženo ni utemeljeno.

17.Tožnica v pritožbi navaja, da iz njenih listin (1. alineja prvega člena aneksa št. 4 k pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 12. 2015, ki je bil sklenjen 17. 1. 2019; tretji odstavek na drugi strani opomina in poziva k spoštovanju pravnomočne sodne odločbe z dne 15. 1. 2019) in iz listine toženke (aneks št. 3 k pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 12. 2015, ki je bil sklenjen 26. 3. 2018) izhaja, da je bila od 1. 4. 2018 dalje uvrščena v 53. plačni razred (3.720,15 EUR). Zmoten je pritožbeni očitek o postopkovni kršitvi, ker sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine odškodnine ni upoštevalo teh listin. Aneks št. 4 je tožnica predložila zaradi dokazovanja trditve, kdaj se je vrnila nazaj na delo k toženki, opomin pa zaradi dokazovanja, da je dejanska vrnitev na delo k toženki nastopila šele po izrecnem pisnem pozivu tožnice. Tožnica teh listin torej ni predložila zaradi dokazovanja trditev o višini odškodnine oziroma pripadajoče ji razlike v plači (kar velja tudi za listino, ki jo je predložila toženka). Zaradi izostanka tovrstnih trditev v zvezi z navedenimi listinami (prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP) sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi pri ugotavljanju višine odškodnine samo izhajalo iz vsebine teh listin.

18.Sodišče prve stopnje je glede vseh glavničnih terjatev prisodilo tožnici od neto zneskov zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 15. 10. 2019 do plačila. Upoštevalo je toženkino trditev, da jo je tožnica pozvala k plačilu odškodnine z zahtevkom z dne 30. 9. 2019 in v njem postavila 15-dnevni rok za prostovoljno izpolnitev. Tožnica se v pritožbi zavzema za tek obresti od 24. 1. 2019 dalje, kar utemeljuje s trditvijo, da se je navedenega dne iztekel 8-dnevni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, ki ga je tožnica določila v opominu in pozivu k spoštovanju pravnomočne sodne odločbe z dne 15. 1. 2019 (in ki je vseboval tudi poziv za plačilo razlike v plači za čas od 1. 6. 2018 do 15. 12. 2018). Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Z opominom, na katerega se sklicuje v pritožbi, je tožnica v prvostopenjskem postopku dokazovala le zatrjevano naklepno zavlačevanje toženke pri realizaciji pravnomočne sodbe I Pd 571/2018. Ker z vsebino opomina v prvostopenjskem postopku ni utemeljevala obrestnega zahtevka, predstavljajo tovrstne pritožbene navedbe nedopustno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) in tožnica z njimi ne more doseči drugačnega teka obresti.

19.Toženka v pritožbi očita, da sodišče prve stopnje odločitve v 26. točki obrazložitve ne bi smelo opreti na dejstvo, da je tožnica vdova z dvema otrokoma, saj je o tem le izpovedala, ni pa tega dejstva navedla v trditveni podlagi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpostavljeno dejstvo ni omenjeno v citirani točki prvostopenjske obrazložitve, temveč v 25. točki, v kateri je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena dejstva pravilno zaključilo, da je tožnica po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženki zmanjševala škodo po svojih najboljših močeh. Med drugim je zapisalo tudi: "Tožnica je nenazadnje vdova in z dvema otrokoma in je zagotovo nujno potrebovala prihodke ...", s čimer pa po presoji pritožbenega sodišča ni nadomestilo izostale trditvene podlage. Tožnica je namreč v vlogi z dne 10. 11. 2021 zatrdila, da je bilo povpraševanje po primerljivih delovnih mestih v tistem obdobju zelo majhno, zato je bila zaradi svoje ekonomske eksistence primorana sprejeti ponujeno službo (pri drugem delodajalcu, za nižje plačilo). S tem povezano dodatno pojasnilo v izpovedi, da je vdova z dvema otrokoma, ne pomeni nadomeščanja izostale trditvene podlage, ki je pomembna glede odločilnih dejstev. Navedeni tožničin status pa ni odločilnega pomena, saj se načeloma vsak delavec, kateremu je delodajalec podal (nezakonito) odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi nadaljnje zagotovitve prihodkov zaposli pri drugem delodajalcu.

20.Sodišče prve stopnje je o stroških postopka pravilno odločilo upoštevaje temeljno načelo uspeha strank v postopku (154. člen ZPP). Kot je pravilno obrazložilo, je tožnica uspela s 66,27 %, toženka pa s 33,73 %, kar pomeni, da sta upravičeni do povrnitve navedenega odstotka stroškov postopka. Glede stroškovne odločitve obe pritožbi pravilno opozarjata na očitno pisno pomoto, saj je v izreku sodbe sodišče prve stopnje strankama priznalo povračilo tolikšnega odstotka stroškov postopka, do katerega je dejansko upravičena nasprotna stranka. Očitno pisno pomoto je sodišče prve stopnje dolžno popraviti s pisnim sklepom (328. člen ZPP).

21.Ker pritožbene navedbe strank (ki bi terjale poseg v meritorno odločitev) niso utemeljene in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi obeh strank zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22.Stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta sami s tem nastale stroške, pa tudi stroške odgovora na pritožbo nasprotne stranke (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Vsebinsko ne izpodbija odločitve v IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za: plačilo zneska nad 12.741,46 EUR do 15.428,47 EUR (v zvezi z glavnico iz I. točke izreka); plačilo zneska nad 275,17 EUR do 281,89 EUR (v zvezi z glavnico iz III. točke izreka); plačilo obresti za čas pred 24. 1. 2019 glede prisojenih terjatev in tek obresti od bruto zneskov.

2Tudi v judikatih, v katerih je bilo sprejeto stališče, da delavcu za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu pripada odškodnina v višini razlike med plačo, ki bi jo sicer prejel pri delodajalcu, pri katerem mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje, in plačo, ki jo je prejel pri drugem delodajalcu, odškodninska odgovornost ni pogojena z zahtevo po predhodni ugotovitvi, da je delodajalec huje zlorabil odpoved za namen oškodovanja oziroma šikaniranja delavca (prim. VIII Ips 136/2018, tč. 7; VIII Ips 98/2012, tč. 9 idr.).

3S sklicevanjem zgolj na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in 169. člen OZ je bila odškodnina v višini razlike med plačo, prejeto pri drugem delodajalcu, in plačo, ki bi jo delavec prejel, če mu pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana, priznana tudi v zadevah Pdp 300/2022 (tč. 13), Pdp 519/2016 (tč. 7) idr.

4Tudi sicer je v pravni teoriji izpostavljena vprašljivost pravilnosti stališča, sprejetega v citiranih judikatih (da se odgovornost za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi presoja po pravilih o deliktni odškodninski odgovornosti). Prim. dr. Špelca Mežnar: Pogodbena odškodninska odgovornost v sodobnem slovenskem obligacijskem pravu, Pravosodni bilten št. 4/2013, str. 25 - 36; mag. Marijan Debelak: Odškodninske terjatve iz delovnega razmerja v novejši sodni praksi, Delavci in delodajalci št. 2-3/2014, str. 334 - 338; dr. Damjan Možina: Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo št. 2/2016, str. 260-289.