Jedro

Sodišče sprejema utemeljitev navedene odločitve v tem smislu, da iz lastnoročno napisane vloge z dne 2. 3. 2005 in iz izjave, ki jo je tožnica podala ob podaji prošnje za azil, izhaja, da okoliščine, ki jih je tožnica navedla kot obliko preganjanja, ne pomenijo individualiziranega preganjanja niti ne dosegajo intenzivnosti ali trajnosti preganjanja, kot to izhaja iz 2. odstavka 1. člena ZAzil v povezavi z določilom 9. člena Direktive št. 2004783/EC, citirano delo J. C. Hathawaya pa je pravno irelevantno. Ni mogoče vsak azilni primer, v katerem se stranka sklicuje na socialne in ekonomske okoliščine v izvorni državi primerjati z zadevo Francine Van Volsem proti Belgiji in prošnjo za humanitarni azil zavrniti s sklicevanjem na omenjeni primer. Odločitev Komisije za človekove pravice namreč ni splošno veljavni predpis. Glede zadeve Anna pa je sodišče že v sodbi v zadevi U 1625/2004 z dne 23. 9. 2004 navedlo, da ni relevantna v tovrstnih sporih.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določila 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003) kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo za azil AA, roj. ... 1969 v kraju Calarasi, državljanka Moldavije, in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica prošnjo vložila dne 7. 3. 2005. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema prošnjo za azil in sicer, da je matično državo zapustila 20. 2. 2005, njena ciljna država pa je bila Italija ali Portugalska. Njene težave so povezane z volitvami, ki so se odvijale dne 6. 3. 2005. Komunistična oblast noče izgubiti svojega vodilnega položaja, zato so pred tremi meseci začeli izvajati nasilje nad njimi. Politični aktivisti komunistične partije so jo prisilili, da sredi noči, z majhnimi otroci, gladovno stavka. Grozijo jim s pretepanjem, njen mož pa je že nekaj časa na begu in ne ve, kje je. Povedala je tudi, da so predstavniki komunistične stranke hodili po vasi in vpili, da morajo ona in vsi ostali voliti za komuniste, drugače bo izgubila bonitete, ki jih ima zaradi otrok, njene otroke bodo poslali v ruske šole, njenega moža pa bodo pokončali, ko ga bodo dobili. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe nato pravi, da je tožnico soočila z izjavo, ki jo je podala v lastnoročno napisani prošnji za azil z dne 2. 3. 2005. Prosilka je napisala, da je matično državo zapustila zaradi iskanja zaposlitve, saj ima v matični državi štiri otroke in starejšo mamo, ki pa jih ne more sama preživljati, saj nima sredstev za preživljanje in je v velikih dolgovih, v državi pa so na oblasti komunisti in je zato težko dobiti zaposlitev. Zato je zapustila matično državo z namenom, da si najde zaposlitev. Prosilka je v zagovor povedala, da gre za en in isti razlog, saj si je sposodila denar za pobeg. To so dolgovi, ki jih ima, poleg tega pa ima tudi štiri otroke, ki jih mora preživljati. Nadalje je prosilka povedala, da je bil njen ekonomski položaj v matični državi zelo slab ter da so se preživljali z otroškimi dodatki. Če bi se vrnila, bi jo pretepali, na silo bi morala vstajati sredi noči, poleg tega pa tudi ne ve, kaj bi storili njenim otrokom. Tožena stranka se sklicuje tudi na depešo št. ..., v kateri je navedeno, da je prosilka matično državo zapustila iz ekonomskih razlogov ter da je potovala v Republiko Italijo. Po uradni podaji prošnje z dne 7. 3. 2005 je prosilka samovoljno zapustila Azilni dom. Dne 9. 3. 2005 je bila zopet prijeta s strani policistov Policijske postaje Koper ob ponovnem ilegalnem poizkusu prehoda državne meje, tokrat z Republiko Italijo. Po prijetju je bila napisana depeša št. ..., v kateri prav tako piše, da je prosilka zapustila matično državo iz ekonomskih razlogov in da je bila namenjena v Republiko Italijo. Tožena stranka se sklicuje tudi na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v primerih domnevnih kršitev 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP). Pravi, da je Evropsko sodišče za človekove pravice obravnavalo različne primere, na primer: Francine Van Volshem v. Belgium (Komisija za človekove pravice, poročilo, 9. 5. 1990, št. primera 14641/89) in Anna Pančenko v. Latvia (Odločitev o dopustnosti, 28. 10. 1999, št. primera 40772/98). Sodišče je v vseh primerih razsodilo, da težke socialne okoliščine in slaba ekonomska situacija nista razlog za kršitev 3. člena EKČP, saj s tem ni dosežena minimalna stopnja dejanj, ki jih Evropsko sodišče označuje in definira kot dejanja mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja. Tožena stranka je na tej podlagi odločila, da je iz izjav prosilke, ki jih je podala ob vložitvi prošnje za azil, očitno, da ji v matični državi ne grozi preganjanje, kot pojem preganjanja v svoji knjigi The Law of Refugee Status, 1991 (Zakon o statusu begunca) opredeljuje James C. Hathaway. Ravno tako tožena stranka ne šteje opisanih okoliščin za preganjanje v smislu ZAzil glede na opredelitev preganjanja po Direktivi Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite (Direktiva št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 - Ul. l. EU št. L 304/12 z dne 30. 9. 2004). Tožena stranka sklepa, da razlogi, ki jih prosilka podaja, ne morejo biti temelj za pridobitev azila, niti ne razlog za uvedbo posebnega ugotovitvenega postopka. Njene navedbe so splošne, poleg tega pa so nekateri deli nelogični, kot na primer izjava, da so jih predstavniki komunistične stranke prisilili k gladovni stavki s tem, da so vpili na njih, naj volijo komuniste. Nenazadnje pa dejanja prosilke, kot na primer poskus prebega v Republiko Italijo, ne kažejo na resnično preganjanje ali pa na potrebo po zaščiti, ki jo prosilki Republika Slovenija nudi, pač pa njene izjave potrjujejo prebeg iz ekonomskih razlogov. Tožena stranka na podlagi dveh izjav podanih na Policijski postaji Koper ter na podlagi lastnoročne izjave tožnice sklepa, da je bistveni in edini razlog za odhod iz matične države pridobitev zaposlitve, torej ekonomski razlog, zaradi česar lahko pristojni organ prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno. Iz prošnje tako izhaja, da je očitno, da ji v njeni izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alineja 2. odstavka 35. člena ZAzil).

Tožnica vlaga tožbo iz vseh razlogov. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča RS (Up 286/2002-2), po katerem mora organ, tudi če odloči po 2. odstavku 35. člena ZAzil, utemeljiti, da prosilec dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Pravi, da odločitev ni obrazložena in da se tožena stranka ni opredelila do navedb prosilke ter ni preverila objektivnih okoliščin v matični državi. Opis preganjanja v tožbi ponavlja, kot ga je navedla ob podaji prošnje za azil. Pravi, da je že bila izpostavljena resnim grožnjam, zaradi katerih je pobegnila iz države. Sklicuje se na mednarodno pravo v zvezi z varstvom pred nečloveškim ravnanjem (3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin). Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena. Sodišče sledi ugotovitvi tožene stranke, da je iz prošnje očitno, da tožnici ne grozi preganjanje v izvorni državi in zato v skladu z določilom 2. odstavka 67. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) ne bo ponavljalo vseh razlogov za utemeljitev odločbe. Sodišče sprejema utemeljitev navedene odločitve v tem smislu, da iz lastnoročno napisane vloge z dne 2. 3. 2005 in iz izjave, ki jo je tožnica podala ob podaji prošnje za azil, izhaja, da okoliščine, ki jih je tožnica navedla kot obliko preganjanja, ne pomenijo individualiziranega preganjanja niti ne dosegajo intenzivnosti ali trajnosti preganjanja, kot to izhaja iz 2. odstavka 1. člena ZAzil v povezavi z določilom 9. člena Direktive št. 2004783/EC; citirano delo J. C. Hathawaya pa je pravno irelevantno. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da je tožnica prišla v Slovenijo iz ekonomskih razlogov. Na to kaže tudi neprerekano dejstvo, da je po podatkih v spisu (takoj) po vložitvi prošnje za azil zapustila azilni dom in odšla proti Italiji. Ugotovitev glede ekonomskih razlogov za prebeg je tudi razlog, da po oceni sodišča dejstva, ki jih je po pravilni oceni tožene stranke tožnica neprepričljivo navedla v upravnem postopku, ne kažejo na potrebo po natančnejši presoji okoliščin z vidika humanitarnega azila. Ta ocena, opravljena s strani tožene stranke, zajema tudi ugotovitev, da prosilka dejansko ne potrebuje zaščite po ZAzil, zato tožbeni ugovor, da tožena stranka ni ugotavljala, ali prosilka dejansko potrebuje zaščito, ne drži. Tožena stranka se je v tem smislu tudi opredelila do bistvenih navedb tožnice in ker ugotovljena dejstva ter ocena teh dejstev z vidika ZAzil po presoji sodišča zadoščata za odločitev, toženi stranki ni bilo treba posebej ugotavljati še objektivnih okoliščin v državi. Ob tem sodišče ponovno pripominja, kot že večkrat v dosedanji sodni praksi, da je sklicevanje tožene stranke na sodno prakso Sodišča za človekove pravice v zvezi z določilom 3. člena MKVČP, ko gre za slabe socialne in ekonomske razmere prosilca za azil v izvorni državi, nepravilno. Stališče Komisije za človekove pravice - ne pa Sodišča za človekove pravice - kot zmotno trdi tožena stranka v zadevi Francine Van Volsem proti Belgiji (št. 14641/89), ne pomeni, da težke socialne okoliščine ali slaba ekonomska situacija na splošno v vseh primerih niso razlogi za kršitev 3. člena MKVČP (Uradni list RS, št. 7/94 - MP, Uradni list RS, št. 33/94), ampak navedena odločitev Komisije za človekove pravice pomeni, da okoliščine v primeru Francine Van Volsem proti Belgiji, ko je bilo pritožnici v Belgiji za določeno obdobje zaradi nezmožnosti plačevanja računov odklopljena elektrika v stanovanju, ne dosegajo stopnje nehumanega oziroma ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena MKVČP. Ni namreč mogoče vsak azilni primer, v katerem se stranka sklicuje na socialne in ekonomske okoliščine v izvorni državi primerjati z zadevo Francine Van Volsem proti Belgiji in prošnjo za humanitarni azil zavrniti s sklicevanjem na omenjeni primer. Odločitev Komisije za človekove pravice namreč ni splošno veljavni predpis. Glede zadeve Anna Pančenko v. Latvija (odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice o sprejemljivosti pravnega sredstva z dne 28. 10. 1999) pa je sodišče že v sodbi v zadevi U 1625/2004 z dne 23. 9. 2004 navedlo, da ni relevantna v tovrstnih sporih, ker se nanaša na situacijo, ko je Anni Pančenko Latvija odvzela dovoljenje za stalno prebivanje v obdobju od 1995 do 1999, kasneje pa je tožnica to dovoljenje pridobila nazaj, a je v postopku pred Evropskim sodiščem za človekove pravice uveljavljala, da v obdobju med 1995 in 1999 ni mogla uveljavljati ugodnosti v zvezi z stanovanjem, pravico do dela, zdravstvene nege in drugih socialnih pravic. Ta primer torej nima nobene smiselne povezave s spornimi okoliščinami v konkretnem upravnem sporu in zato ne more biti uporabljen kot relevantna sodna praksa. Kljub tej zmotni razlagi materialnega prava, sodišče tožbi ni ugodilo zaradi tega, ker je v preostalem delu odločba utemeljena v zvezi z uporabo določila 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določila 2. odstavka 39. člena ZAzil. Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.