Jedro

Tožnik v roku, ki mu ga je ob vročitvi izvedenskega mnenja postavilo sodišče, na izvedensko mnenje ni podal pripomb. Zato zgolj pavšalnega prerekanja ugotovitev sodnega izvedenca in predloga za postavitev novega sodnega izvedenca, podanega na naroku, sodišče ni dolžno upoštevati.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi št. ... z dne 28. 10. 2009 in št. ... z dne 10. 6. 2010, s katerima je tožena stranka tožnika od 6. 10. 2009 dalje razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljal lažje delo brez dviganja bremen nad 5 kg, kjer ni potrebno dvigovanje leve zgornje okončine nad 60º abdukcije in brez del, ki zahtevajo sunkovito ponavljajoče se gibe, s polnim delovnim časom. Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in bolezni v enakem deležu in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto ter določilo dodatne omejitve pri delu s polnim delovnim časom od 6. 10. 2009 dalje. Razsodilo je tudi, da kontrolni pregled ni potreben, da se je tožnik dolžan v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje, priznalo pravico do nadomestila za invalidnost ter toženi stranki naložilo, da o odmeri in izplačevanju nadomestila tožniku izda odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe. Tožbo (pravilno tožbeni zahtevek), da se tožnik razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe izven dela ter da se mu od 6. 10. 2009 dalje prizna pravica do invalidske pokojnine, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 335,24 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del, to je zoper odločitev, da ni invalid prve kategorije invalidnosti in bi se mu na tej podlagi priznala pravica do invalidske pokojnine, se je, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožil tožnik. Navaja, da je tudi po drugih predpisih, po Zakonu o vojnih veteranih, vojnih invalidih in žrtvah vojnega nasilja invalid I. stopnje s popolnoma izgubljeno delovno zmožnostjo. Pri njem je prisotna poklicna invalidnost in nima preostale delovne zmožnosti, zlasti ne za opravljanje dela kmeta. Opisuje težke socialne razmere v katerih se je znašel. Smiselno zahteva, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in prizna pravica do invalidske pokojnine.

Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava zoper odločitev v četrtem in petem odstavku II. točke izreka, da se tožniku prizna pravica do nadomestila za invalidnost ter da je dolžna odločiti o odmeri in izplačevanju nadomestila. Navaja, da je tožnik na Zavodu RS za zaposlovanje prijavljen od 27. 11. 2009, z odločbo tožene stranke z dne 30. 8. 2010, ki je bila potrjena v reviziji z odločbo z dne 14. 10. 2010, je že pridobil pravico do nadomestila za invalidnost od 6. 10. 2009 dalje. Z odločitvijo v četrtem odstavku II. točke izreka je sodišče poseglo v že pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 14. 10. 2010 v zvezi z odločbo z dne 30. 8. 2010. Z izvršitvijo petega odstavka II. točke izreka pa bi tožnik za isto obdobje prejel nadomestilo za invalidnost v dvakratnem znesku. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče odločalo o dokončno in pravnomočno priznani pravici tožnika do nadomestila za invalidnost in sodbe v izpodbijanem delu ni mogoče izvršiti. Tožnik je z zahtevkom uspel največ v višini 50 % in le sorazmerno z uspehom, bi mu lahko sodišče prve stopnje priznalo povračilo stroškov. Do spremembe glede na izpodbijani odločbi je prišlo le deloma pri vzroku nastanka invalidnosti, ki je sedaj v enakem delu bolezen, dodane pa so tudi nove omejitve pri delu.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke: Tožnik odločitev prvostopenjskega sodišča izpodbija s trditvijo, da zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma je pri njem podana poklicna invalidnost in nima več preostale delovne zmožnosti. Iz predloga osebnega zdravnika za uvedbo postopka za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja izhaja, da ima tožnik zaradi posledic poškodbe ortopedske težave, na delovno zmožnost pa vplivajo tudi psihične težave. Fiziater in travmatolog sta ugotovila afunkcionalno levo roko, bila sta mnenja, da ni zmožen za fizično delo z levico ter priporočila oceno po invalidski komisiji. Glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost je pri tožniku stanje po rupturi rotatorne manšete leve rame, kasne posledice po poškodbah, ki zajemajo več telesnih področij ter stanje po več poškodbah glave s posledično post travmatsko spremenjenostjo. Po mnenju osebnega zdravnika, podanem dne 20. 4. 2009, je tožnikova delovna zmožnost popolnoma izgubljena, saj ni zmožen opravljati nobenega dela niti v skrajšanjem delovnem času. Nezmožen je tudi, da bi se s poklicno rehabilitacijo usposobil za drugo delo ali drug poklic s polnim delovnim časom.

Izvedensko mnenje v postopku uveljavljanja pravic iz zavarovanja po 261. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 - ZDIU12), Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) dajejo invalidske komisije, zdravniki posamezniki in druge strokovne institucije, ki jih imenuje pristojni organ tožene stranke. Obe invalidski komisiji, tako prve kot druge stopnje, sta bili strokovno ustrezno sestavljeni, pri delu prve so sodelovali specialist kirurg, specialist fizikalne medicine in strokovnjak za varstvo pri delu, pri delu drugostopenjske pa specialistka medicine dela, specialist ortoped in enako strokovnjak za varnost pri delu. Mnenje obeh komisij je skladno, da tožnikova delovna zmožnost ni popolnoma izgubljena. S polnim delovnim časom je brez nevarnosti za poslabšanje invalidnosti zmožen opravljati drugo lažje delo, kjer ne bo dvigoval bremen težjih od 5 kg, kjer ni potrebno dvigovanje leve roke nad 60º abdukcije ter brez del, ki zahtevajo sunkovite, ponavljajoče se gibe v levem ramenu. Sprememba v zdravstvenem stanju ter invalidnost v smislu definicij iz 60. in 61. člena ZPIZ-1 sta strokovni vprašanji, na kateri sodišče, kot določa 243. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US), pridobi odgovor s pomočjo mnenj medicinskih strokovnjakov. Sodišče prve stopnje je pridobilo mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani in sicer gre za mnenje dveh strokovnjakov, specialista za področje medicine dela in specialista kirurga. V mnenju sta se opredelila do zbrane medicinske dokumentacije ter tožnika osebno pregledala. Opravila sta meritve oziroma objektivne preiskave gibljivosti tožnikovih udov in na tej podlagi ugotovila, da je tožnik od 6. 10. 2009 zaradi posledic poškodbe izven dela ter bolezni v izenačenem deležu invalid III. kategorije invalidnosti. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne bo poslabšal invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo z omejitvami, kot sta jih določili že invalidski komisiji. Dodatno pa sta izvedenca mnenja, da tožnik ni zmožen za delo z vsiljenim tempom in ritmom dela ter za delo, ki zahteva daljše hoje, delo na višini ali lestvi oziroma delo, ki zahteva soročnost, lahko pa opravlja dela, kjer je leva roka le bolj v pomoč desnici. Izvedensko mnenje je sodišče dne 19. 9. 2011 vročilo pooblaščencu tožnika ter ga pozvalo, da se do mnenja opredeli v 15 dneh. V postavljenem roku tožnik oziroma pooblaščenec pripomb k izvedenskemu mnenju nista poslala. Tudi na naroku dne 2. 3. 2012 je tožnik le pavšalno prerekal ugotovitve izvedencev in predlagal postavitev novega izvedenskega organa, ne da bi konkretno navedel v čem je izvedensko mnenje pomanjkljivo ali v nasprotju z ostalimi listinami ter ugotovitvami medicinskih strokovnjakov v upravnem spisu. Sodišče po prvem odstavku 286. a. člena ZPP lahko strankam med glavno obravnavo s pisnim pozivom naloži, da se izjavijo o izvedenskem mnenju ali drugih izvedenih dokazih. Vloge in listine oziroma izjave, posredovane sodišču, ki se predložijo po poteku roka, kot ga je določilo sodišče, se upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Enako velja za strankine navedbe na naroku. Ker tožnik pripomb k izvedenskem mnenju ni podal pravočasno, kot je bil pozvan, sodišče torej ni dolžno upoštevati predloga za pridobitev drugega izvedenskega mnenja, kot ga je tožnik, s tem, ko je izrazil nasprotovanje že pridobljenemu mnenju, postavil na naroku dne 2. 3. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izvedensko mnenje.

Izvedenca v mnenju ugotavljata, da je vzrok invalidnosti tudi psihoorganski sindrom z znižanim kognitivnim funkcioniranjem, deficitom na področju pozornosti in spominskega funkcioniranja. Sklicujeta se na izvid psihologa, ob osebnem pregledu pa teh zdravstvenih težav nista mogla ugotoviti. S tem v zvezi bi lahko bilo pomembno izvedensko mnenje psihiatra, vendar tožnik pripomb k sestavi izvedenskega organa v tem smislu ni podal, še vedno pa je možen ponovni predlog osebnega zdravnika za popolnejšo ugotovitev invalidnosti tudi s pridobitvijo mnenja psihiatra ali psihologa. Glede na ugotovljena dejstva in dokaze, h katerim tožnik ni podal pravočasnih pripomb, je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.

O pritožbi tožene stranke: Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje, ker je sodišče prve stopnje tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost in toženi stranki naložilo izdajo odločbe o odmeri in izplačevanju nadomestila. V socialnem sporu sodišče po drugem odstavku 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04), če tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. S prvostopenjsko sodbo so bile tožniku v okviru III. kategorije invalidnosti priznane dodatne omejitve pri delu in s tem spremenjena pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kot jo določa 91. člen ZPIZ-1. Sodišče je presojalo dokončno odločbo in odločilo o pravici, ki je tožena stranka z dokončno odločbo, ki je bila predmet sodne presoje, še ni priznala.

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke zaradi priznanih stroškov postopka, ker je sodišče prve sodišče pravilno štelo, da je tožnik zaradi drugačnega vzroka nastanka invalidnosti, priznanih dodatnih omejitev in ustrezno spremenjene pravice do premestitve, v okviru ugotovljene III. kategorije invalidnosti, uspel v sporu v višini 75 %. Tožnik je uspel z zahtevkom, da se odpravi nezakonita dokončna odločba. Njegov uspeh je zato več kot polovičen in ni razloga za drugačno oceno uspeha v sporu od ocene, kot jo je, ob upoštevanju vseh okoliščin, sprejelo sodišče prve stopnje. Zato je sodišče druge stopnje tudi v tem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča o 75 % povračilu stroškov postopka.