Jedro

1. Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo odpravnine po 36. f členu ZDR vprašanje zakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni predhodno vprašanje, zato sodišče iz tega razloga ne more prekiniti postopka. 2. Delodajalec je dolžan izplačati odpravnino v trenutku, ko delavcu preneha delovno razmerje na podlagi dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Po zadnjem odstavku 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur.l. RS št. 40/97) pa morajo biti odpravnine preseženim delavcem izplačane najkasneje do izteka odpovednega roka. Zato je delodajalec, če ne izplača odpravnine, v zamudi z izplačilom odpravnine trajno presežnim delavcem od izteka odpovednega roka oz. od dneva prenehanja delovnega razmerja in delavcu od tega dne pripadajo tudi zakonite zamudne obresti. V primeru, da pa odpade pravna podlaga, na podlagi katere je prišlo do izplačila odpravnine, lahko delodajalec zahteva vračilo že plačane odpravnine, vendar šele po pravnomočni odločitvi sodišča o razveljavitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Gre za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve v skladu s 4. odst. 211. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ Št. 29/78 - 57/89).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek v tej zadevi prekinilo do pravnomočne odločitve v zadevi opravilna številka Pd 475/99. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Po mnenju pritožnika je odločitev sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja pravno zmotna, saj bi to pomenilo spremembo zakonskih določil in določil Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Pravni temelj za izplačilo odpravnine presežnemu delavcu je dokončni in ne pravnomočni sklep o prenehanju delovnega razmerja. Razrešitev spora glede prenehanja delovnega razmerja ni predhodno vprašanje, od katerega bi bila odvisna obveza delodajalca do plačila odpravnine, saj, kot je že navedeno, obveznost plačila nastopi najkasneje na dan prenehanja delovnega razmerja na podlagi dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo zakonitost izpodbijanega sklepa o prekinitvi postopka v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravno nepravilna. Utemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke, da odločanje o odpravnini, ki pripada trajno presežnemu delavcu po 36. f členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) v posledici prenehanja delovnega razmerja, ni mogoče šteti kot odločanje o predhodnem vprašanju. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe 13. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99) in posledično tudi 1. točke 1. odst. 206. člena ZPP, ki določa, da se postopek prekine do pravnomočne odločitve v primeru, če sodišče sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. V 1. odst. 13. člena ZPP je določeno, da kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Pogoj, da lahko sodišče samo rešuje predhodno vprašanje je, da o njem še ni odločilo sodišče ali drug pristojni organ. Kaj je predhodno vprašanje, pa rešuje pravna teorija. Predhodno vprašanje je po teoriji samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost odločanja sodišča ali drugega organa, brez njegove rešitve pa ni mogoče rešiti glavnega vprašanja, ker predhodno ali prejudicialno vprašanje sestavlja del dejanskega stanja za rešitev spornega razmerja. O predhodnem ali o prejudicialnem vprašanju govorimo takrat, kadar je meritorna odločba odvisna od vprašanja ali obstoji ali pa ne obstoji takšna pravica ali pravno razmerje. Navedena zakonska določba vsebuje dve temeljni procesni načeli. Prvo načelo je načelo prirejenosti in enakopravnosti postopkov, ki se kaže v tem, da sodišče lahko samo reši predhodno vprašanje, če to še ni rešeno na matičnem področju, ali če ni drugače predpisano. Drugo načelo je načelo vezanosti na predhodno odločitev sodišča ali drugega pristojnega organa. To pomeni, da je sodišče vezano na rešitev predhodnega vprašanja, pa naj je o njem odločalo sodišče ali upravni organ. Tako stališče izhaja iz vezanosti na pravnomočnost, ki pomeni dokončnost in neizpodbojnost sodne ali druge odločitve. V 206. členu ZPP/99 so našteti taksativni razlogi za prekinitev postopka. Če sodišče sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja s sodnim sklepom, ki je konstitutivnega značaja, prekine postopek. Zakonitost sklepa o prekinitvi postopka pa je prvenstveno odvisna od opredelitve pojma predhodnega vprašanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru ne gre za reševanje predhodnega vprašanja, zato je tudi sklep o prekinitvi izdan v nasprotju z določbami ZPP. Vprašanja ali je tožnica upravičena do izplačila odpravnine po 36. f členu ZDR, ni mogoče opredeliti kot takega vprašanja. Delodajalec je dolžan izplačati odpravnino v trenutku, ko delavcu preneha delovno razmerje na podlagi dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Po zadnjem odstavku 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur.l. RS št. 40/97) pa morajo biti odpravnine presežnim delavcem izplačane najkasneje do izteka odpovednega roka. Zato je delodajalec, če ne izplača odpravnine, v zamudi z izplačilom odpravnine trajno presežnim delavcem od izteka odpovednega roka oz. od dneva prenehanja delovnega razmerja in delavcu od tega dne pripadajo tudi zakonite zamudne obresti. V primeru, da pa odpade pravna podlaga, na podlagi katere je prišlo do izplačila odpravnine, lahko delodajalec zahteva vračilo že plačane odpravnine, vendar to šele v trenutku po pravnomočni odločitvi sodišča o razveljavitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja in to kot zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve v skladu s 4. odst. 211. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije). Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 13. člen ZPP in na podlagi te določbe zmotno po 1. točki 206. člena ZPP prekinilo postopek, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljevanje postopka.