Jedro

Po določbi 322. člena ZGD-1 imenuje sodišče na predlog delničarjev izrednega revizorja, če obstaja vzrok za domnevo, da so v računovodskih izkazih, ki so sestavni del sprejetega letnega poročila, posamezne postavke bistveno podcenjene. Da obstaja vzrok za domnevo, je pravni standard, ki ga je sicer potrebno vsebinsko napolniti v vsakem posameznem primeru, pomeni pa z vidika trditvenega in dokaznega bremena, da mora predlagatelj postopka zatrjevati take okoliščine (vzroke), da je na njihovi podlagi verjetno sklepati, da so posamezne postavke v računovodskih izkazih bistveno podcenjene (ni pa mu potrebno podcenjenosti že dokazati).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo predlog za izredno revizijo po 322. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ker predlagatelj ni konkretizirano navedel, zakaj meni, da so bila osnovna sredstva podcenjena. Res je v računovodskem izkazu za leto 2013 prišlo do bistvenega zmanjšanja dolgoročnih finančnih naložb v odvisna podjetja in do znižanja vrednosti naložbenih nepremičnin, vendar zgolj dvom predlagatelja v vrednosti iz računovodskih izkazov v primerjavi z vrednostmi iz leta 2012 ne zadošča. Predlagatelj najprej ni niti trdil, da so sredstva bistveno podcenjena (trdil je le, da ima upravičen dvom v vrednost), poleg tega pa bi moral izkazati vzroke, zakaj šteje, da so sredstva bistveno podcenjena.

Zoper sklep se predlagatelj pritožuje. Meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker mu ni omogočilo, da se opredeli do navedb nasprotnega udeleženca v odgovoru na predlog in bi že zato moral biti sklep razveljavljen. V tej zadevi gre za boj med Davidom in Goljatom. Predlagatelj kot manjšinski delničar nima dostopa do konkretnih podatkov o konkretnih sredstvih v lasti nasprotnega udeleženca, njihovi vrednosti in metodah, ki so bile uporabljene za določitev vrednosti. Predlagatelj je na skupščini sicer zahteval, da se mu omogoči vpogled v elaborate, vendar je nasprotni udeleženec ta predlog zavrnil. Predlagatelj je zato lahko navedel samo tiste podatke, s katerimi razpolaga (zbirni podatki iz računovodskih izkazov). S tem, ko se je nasprotni udeleženec odločil za skrivanje podatkov, je samo poglobil dvome predlagatelja v pravilnost računovodskih izkazov. Predlagatelj je edine podatke, s katerimi je razpolagal, primerjal z zabeleženim padcem cen na gradbenem in nepremičninskem trgu v RS. Ker so odstopanja enormna, je ocenil, da so bili odpisi vrednosti preveliki in posledično vrednosti sredstev bistveno podcenjene. Če bo sodišče ocenilo, da ti podatki ne zadoščajo, bo ostal institut izredne revizije mrtva črka na papirju. Ni sporno, da morajo biti v računovodskih izkazih navedene poštene vrednosti sredstev. Iz dejstva, da so odpisi vrednosti v letu 2013 znašali pri finančnih naložbah 43,40 %, pri naložbenih nepremičninah pa 32,67 % (čeprav je bil padec cen nepremičnin le med 5 in 8 %), je predlagatelj upravičeno sklepal, da so vrednosti sredstev v izkazih za leto 2013 zaradi prevelikih odpisov bistveno podcenjene. Nasprotni udeleženec je sicer v odgovoru poskušal pojasniti razloge za takšen odpis, vendar teh navedb ni mogoče preizkusiti brez dodatnih podatkov in izvedbe potrebnih analiz, kar pa je vse v domeni izrednega revizorja. Tudi sodišče se strinja, da je bil nasprotni udeleženec v odgovoru deloma zelo skop, kar je v nasprotju s tistim delom obrazložitve, v katerem sodišče ta pojasnila sprejema kot sprejemljiva. Prav tako je trditev, da gre le za 13 % vrednosti vseh sredstev, neprimerna. 13 % je v današnjih razmerah ogromno.

V odgovoru na pritožbo je nasprotni udeleženec nasprotoval pritožbenim navedbam in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 322. člena ZGD-1 imenuje sodišče na predlog delničarjev izrednega revizorja, če obstaja vzrok za domnevo, da so v računovodskih izkazih, ki so sestavni del sprejetega letnega poročila, posamezne postavke bistveno podcenjene. Da obstaja vzrok za domnevo, je pravni standard, ki ga je sicer potrebno vsebinsko napolniti v vsakem posameznem primeru, pomeni pa z vidika trditvenega in dokaznega bremena, da mora predlagatelj postopka zatrjevati take okoliščine (vzroke), da je na njihovi podlagi verjetno sklepati, da so posamezne postavke v računovodskih izkazih bistveno podcenjene (ni pa mu potrebno podcenjenosti že dokazati). Predlagatelj v zvezi s podcenjenostjo finančnih naložb ni navajal ničesar konkretnega (razen dejstva, da se je ta postavka zmanjšala za več kot 40 %). Zato je treba v celoti pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da predlagatelj ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu glede obstoja vzrokov za domnevo podcenjenosti. Predlog je bil zato v tem delu pravilno zavrnjen.

Glede naložbenih nepremičnin je predlagatelj sicer navedel okoliščino, ki načeloma zbuja dvom v ustrezno vrednost računovodske postavke (cene nepremičnin so na trgu padle za bistveno manj kot se je zmanjšala računovodska postavka), vendar je nasprotni udeleženec v odgovoru na predlog zelo konkretno pojasnil, na katere nepremičnine se znižanje nanaša. Ni šlo za neko linearno zmanjšanje vrednosti nepremičnin, temveč za primere nepremičnin, obremenjenih s hipotekami, nepremičnin, ki so predmet pravdnih postopkov in jih je nasprotni udeleženec pravnomočno izgubil, in podobno. Ob naštetih konkretnih razlogih za oslabitve se siceršnji padec cen na nepremičninskem trgu izkaže za nerelevantnega. Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da tudi glede postavke naložbenih nepremičnin predlagatelj ni izkazal vzrokov za domnevo podcenjenosti in je bil predlog tudi v tem delu pravilno zavrnjen.

Drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pred odločanjem o predlogu, odgovora na predlog ni vročilo predlagatelju, vendar pritožnik spregleda, da pa je odgovor na predlog prejel hkrati z izpodbijanim sklepom. Predlagatelj bi torej lahko v pritožbi konkretno odgovoril na pojasnila nasprotnega udeleženca (take navedbe bi bile v opisani situaciji pravočasne), pa se za to ni odločil. Namesto tega je vztrajal pri le pavšalnih očitkih. Pravica do izjave predlagatelju zato ni bila odvzeta, temveč je le ni izkoristil. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) ni podana.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da se načeloma strinja s pritožnikom, da je njegov položaj bistveno slabši od položaja nasprotnega udeleženca, ki edini razpolaga s potrebnimi informacijami. V taki situaciji je zato možna tudi omilitev siceršnje prepovedi informativnih dokazov, vendar to ne pomeni, da predlagatelju ni potrebno navesti prav ničesar. Še vedno mora izpostaviti vsaj minimalne okoliščine, ki kažejo na bistveno podcenjenost posameznih konkretnih postavk. Zgolj nek subjektiven dvom ne zadošča. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 35. člena ZNP.