Jedro

Golo sklicevanje na zakonsko podlago splošne obveznosti vzdrževanja cest ne more nadomestiti konkretnega očitka kršitve te obveznosti.

Solidarnost dolžnikov ne pomeni, da ti kot stranke v procesu nastopajo kot enotni sosporniki.

O pripoznavi zahtevka je možno govoriti zgolj med konkretnima pravdnima strankama. Zavarovalnica tožeče stranke ni stranka tega postopka, zato se morebitnega njej opravljenega plačila ne more šteti za priznanje obstoja obravnavane terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 323,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2008 dalje do plačila (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo v plačilo 90,00 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico. Razlogi sodbe naj bi bili v nasprotju z vsebino spisa, saj je po mnenju pritožbe tožeča stranka popolnoma jasno podala trditveno podlago tožbenega zahtevka in predlagala ustrezne dokaze. V pritožbi ponavlja svoje navedbe, da vtoževana terjatev izhaja iz plačila kasko odbitne franšize, ki jo je morala plačati za škodo, ki jo je na njegovem vozilu povzročilo kamenje; da zakonska obveznost obeh toženih strank izhaja iz 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z določbama 25. in 40. člena Zakona o javnih cestah (ZJC); da vzdrževalec in upravljalec državne ceste nista v zadostni meri poskrbela za vzdrževanje pobočja nad kritičnim odsekom državne ceste. Nadalje naj bi tožeča stranka pojasnila, da glede na naravo dogodka, sama ni mogla ničesar storiti za preprečitev dogodka. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe neutemeljeno sledilo ugovoru prve tožene stranke o pravnem pomenu plačila regresnega zahtevka zavarovalnice. Če je prva tožena stranka menila, da je šlo za nepravilno vročitev sklepa o izvršbi, bi morala kršitev procesnega prava uveljavljati s pravnimi sredstvi v izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje naj bi tudi napačno razlagalo pomen priznanja vtoževane terjatve v stečajnem postopku vzdrževalca ceste in bi moralo posledično ugoditi zahtevku zoper zavarovalnico upravljalca (pravilno: vzdrževalca) državne ceste. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba, s katero je končan postopek v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), razen če sodišče druge stopnje ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V takem primeru razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je tožeča stranka za njegovo utemeljenost ponudila pomanjkljivo trditveno podlago. S pritožbenimi očitki o domnevnem neskladju razlogov sodbe z vsebino spisa tožeča stranka smiselno uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča takšna kršitev ni podana. Kot je to izpostavilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka vzdrževalcu in upravljalcu državne ceste ni očitala konkretnega protipravnega ravnanja (storitve ali opustitve), temveč se je splošno sklicevala na njuno dolžnost vzdrževanja državnih cest (ta očitek ponavlja tudi v pritožbi). Takšna trditvena podlaga ni zadostna za ugotovitev protipravnosti ravnanja, še posebej ob upoštevanju ugovorov toženih strank, ki so v svojih vlogah izpostavile, da gre za nevaren odsek ceste, kjer so postavljene zaščitne mreže za zadrževanje kamenja; da so bile te mreže nepoškodovane; da preprečevanje naleta kamenja z višje ležečega pobočja ne sodi v okvir rednega vzdrževanja ceste, ampak bi se ga dalo preprečiti samo z izgradnjo ustrezne galerije; in da je o nevarnosti kamenja voznike opozarjala ustrezna signalizacija. Golo sklicevanje na zakonsko podlago splošne obveznosti vzdrževanja cest ne more nadomestiti konkretnega očitka kršitve te obveznosti v obravnavanem primeru. Da bi nalet kamenja lahko izhajal iz drugih, od toženih strank neodvisnih razlogov, je podrobno obrazložilo že sodišče prve stopnje.(1)

7. Neutemeljen pa je tudi v pritožbi ponovljen očitek, da je prva tožena stranka zahtevek tožeče stranke pripoznala s tem, ko je zavarovalnici plačala regresni zahtevek. Poleg argumentov o napačni vročitvi sklepa o izvršbi, ki jih vsebuje izpodbijana sodba, pritožbeno sodišče še dodaja, da je o pripoznavi zahtevka možno govoriti zgolj med konkretnima pravdnima strankama. Zavarovalnica tožeče stranke ni stranka tega postopka, zato se morebitnega njej opravljenega plačila ne more šteti za priznanje obstoja obravnavane terjatve.

8. S podobno argumentacijo je treba zavrniti tudi pritožbeni očitek o priznanju terjatve v stečaju vzdrževalca ceste. Res je sicer, da je priznanje terjatve v stečajnem postopku mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku, vendar je v posledici tega dejstva sodišče prve stopnje s sklepom pravilno zavrglo tožbeni zahtevek zoper vzdrževalca ceste (prvi odstavek 274. člena ZPP). Pripoznava v stečaju pa ne vpliva na postopek tožeče stranke zoper zavarovalnico vzdrževalca. Solidarnost dolžnikov ne pomeni, da ti kot stranke v procesu nastopajo kot enotni sosporniki. Za enotno sosporništvo (196. člen ZPP) gre, če je zoper vse sospornike mogoče izdati le enako sodbo. Če pa se lahko izda za vsakega sospornika različna sodba, govorimo o navadnem sosporništvu.(2) Zakon ne določa, da bi bilo treba spor, v katerem bi na pasivni strani nastopala zavarovalnica in domnevno odgovorna oseba, rešiti na enak način za oba, to pa tudi ne izhaja iz narave pravnega razmerja. Njuna obveznost do oškodovanca se namreč razlikuje po temelju, pa tudi po obsegu ni nujno pri obeh enaka.

9. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevane kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej 7. točko obrazložitve.

Op. št. (2): Prim. sodbo VSRS II Ips 435/2000.