Jedro

Listine, ki jih je tožnik priložil v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj ni izkazal, da dokazov brez svoje krivde ni mogel predložiti že v inšpekcijskem postopku na prvi stopnji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, ki jo je davčni organ izdal v obnovljenem postopku, je bila tožniku za leto 2007 odmerjena dohodnina v znesku 39.381,95 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine znaša 4.447,00 EUR. Ker je tožnik po odpravljeni odločbi že plačal dohodnino v znesku 210,23 EUR, je dolžan plačati razliko v znesku 4.237,76 EUR in sicer v roku 30 dni od vročitve odločbe. V obrazložitvi odločbe prvostopni davčni organ navaja, da je po odmeri dohodnine za leto 2007 izvedel za nova dejstva, ki niso bila ugotovljena v prejšnjem postopku. Zaradi navedenega je bil dne 27. 9. 2011 izdan sklep o dovolitvi obnove postopka. V obnovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da je imel zavezanec v letu 2007 drugačne dohodke, kot so bili upoštevani pri odmeri dohodnine. V inšpekcijskem nadzoru davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2009 je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik sodeloval pri obnovi nepremičnine v Čepincih last A., se tako da je iskal izvajalce gradbenih storitev in kot pooblaščenec na transakcijskem računu skrbel za plačilo opravljenih del. Za dvige gotovine v višini 26.486,00 EUR v letu 2007 tožnik v postopku ni predložil nobene dokumentacije, ki bi dokazovala porabo teh sredstev, zato je davčni organ zaključil, da ta gotovina predstavlja plačilo investitorja tožniku za opravljene storitve. Takšno plačilo pa predstavlja drugi dohodek po 11. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2). Drugi dohodki so vir dohodnine, zato je bilo treba obnoviti postopek ter v njem upoštevati navedeni prejemek tožnika. Tožnik je bil z ugotovitvami inšpekcijskega nadzora seznanjen ter mu je bila v postopku tudi dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, vendar se tožnik na vabilo ni odzval. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo. Odločitev prvostopnega organa je skladna z ugotovitvami inšpekcijskega nadzora, ki je bil opravljen pri tožniku. O tem je bil sestavljen zapisnik dne 17. 5. 2011 ter nato dne 30. 6. 2011 izdana odločba. V inšpekcijskem postopku so bili za tožnika ugotovljeni drugi dohodki v višini 26.486,00 EUR, ki v prvotnem postopku niso bili upoštevani. Na podlagi navedenega je bil tožniku izdan sklep o dovolitvi obnove postopka. V zvezi z navedenim sklepom tožena stranka ugotavlja, da je bil sklep izdan pravočasno, znotraj šest mesečnega roka iz 89. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), prav tako je v zadevi podan obnovitveni razlog, saj je bila izkazana verjetnost, da pri odmeri niso bili upoštevani vsi tožnikovi dohodki, kar pa se je izvedelo šele po dokončnosti odločbe. Glede same vsebine pa tožena stranka ugotavlja, da za dvige gotovine v znesku 6.000,00 EUR dne 12. 1. 2007, 7.500,00 EUR dne 5. 2. 2007, 1.000,00 dne 12. 2. 2007. 5.000,00 EUR dne 1. 3. 2007, 4.686,00 EUR dne 18. 4. 2007, 500,00 EUR dne 26. 4. 2007, 600,00 EUR dne 7. 5. 2007, 800,00 EUR dne 25. 5. 2007 in 400,00 EUR dne 13. 9. 2007 tožnik ni izkazal porabe navedenih sredstev. Šele v pritožbi je tožnik predložil obsežna dokazila o porabi teh sredstev. Navedeni dokazi pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu 238. člena ZUP. Tožnik je bil že v inšpekcijskem postopku seznanjen z ugotovitvami ter pozvan, da predloži dokazila. Tudi v obnovljenem postopku ga je prvostopni organ pozval na predložitev dokazil, vendar se navedenemu pozivu ni odzval. V pritožbi pa tožnik ni pojasnil, zakaj je šele sedaj predložil omenjeno dokumentacijo ter zakaj je ni mogel predložiti prej. Navedeni dokazi zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, zato jih tožena stranka ni upoštevala. Ne glede na to pa je ugotovila, da tudi sicer pritožbi ne bi bilo mogoče ugoditi, saj v zadevi ni natančno izkazano, za katere namene so bila sporna sredstva porabljena. V skladu z določbo 76. člena ZDavP-2 mora zavezanec predložiti dokazila za svoje navedbe. Tožnik pa je v postopku le pavšalno navajal, da je gotovino uporabil za stroške obnove nepremičnine, vendar za to ni nikakršnih dokazil. Plačevanje izvajalcev del z gotovino je tudi nenavadno, saj ni mogoče priskrbeti zanesljivih dokazov o toku gotovine, ki bi izkazovali preglednost poslovanja.

Tožnik v tožbi ugovarja predvsem nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter nepravilno uporabo materialnega prava. V zvezi z inšpekcijskim nadzorom davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2009, ki je bil opravljen zoper tožnika, je bila izdana odločba št. DT 0610-287/2010-16 z dne 30. 6. 2010. Zoper odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za finance zavrnjena. Zoper odločbo ministrstva je tožnik sprožil upravni spor, ki se vidi pod opr. št. I U 510/2012, o katerem pa še ni bilo odločeno. Ker navedeni postopek še ni pravnomočno končan, bi moral davčni organ počakati na pravnomočnost odločbe o davčnem inšpekcijskem nadzoru davka. Sicer pa je tožnik z listinami dokazal porabo spornih sredstev v višini 26.486,00 EUR, ki jih je kot pooblaščenec investitorja dvignil z njegovega transakcijskega računa. Z dvigi, na katere se sklicuje tožena stranka, so bili poplačani izvajalci gradbenih in drugih del, kar izhaja iz listin, ki jih je tožnik priložil pritožbi. Zlasti je to razvidno iz listine, ki nosi naziv „obračun“, kjer se obračunavajo različna dela, med drugim tudi za urejanje in izkop novega ribnika ter razna vrtnarska dela po računih B. d.o.o. Skupen obračun za vsa dela navedenega vrtnarstva je znašal 51.397,00 EUR. Na dvigih gotovine je to tudi jasno navedeno. Gotovinski dvigi so tako bili opravljeni za potrebe obnove hiše in okolice in niso bili osebni dvigi tožnika. Pri plačilu zneska 4.686,00 EUR je šlo za plačilo varnosti na podlagi ponudbe za videonadzorni in protivlomni sistem zaščite podjetja C. d.o.o.. V zvezi z očitkom, da ni predložil dokumentacije, navaja, da je davčni organ sam razpolagal z ustrezno dokumentacijo, ker je pri B. d.o.o. v letu 2010 potekala davčna preiskava, v kateri so bile enake ugotovitve, kot jih sedaj navaja tožnik. Ker tožnik z zapisnikom navedenega inšpekcijskega postopka ni bil seznanjen, je torej njegov dokazni predlog pravočasen. To pa je v pritožbi tudi ustrezno pojasnil in sicer z navedbo, da je šele tedaj pridobil dodatno številno dokumentacijo. ZDavP-2 v 5. členu ureja načelo materialne resnice ter določa, da je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite in pravilne odločbe. Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko odloči le, če tako določa zakon. Davčni organ torej ne more odločiti na podlagi verjetno izkazanih dejstev, kar pa je storil v konkretnem primeru. Predlaga, da sodišče sklep o dovolitvi obnove in odločbo o odmeri dohodnine odpravi ter tožni stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah. V zvezi s tožbenimi ugovori pojasnjuje, da je bilo v davčnem inšpekcijskem nadzoru obravnavano to, kar je sporni predmet tudi v postopku odmere dohodnine. Tožnik je bil tako že v postopku davčne inšpekcije seznanjen z ugotovitvami, prav tako je bil po izdaji sklepa o dovolitvi obnove odmere dohodnine pisno vabljen, da se dne 30. 9. 2011 oglasi pri organu ter da predloži listine. Na vabilo se ni odzval ter svoje odsotnosti tudi ni upravičil. Prav tako ni omenil, da ima kakšne težave pri zbiranju dokazil. Tožnik tako s pojasnilom v pritožbi, da je šele sedaj pridobil dokumentacijo, ni ustrezno pojasnil, niti ni dokazal, zakaj je listine pridobil tako pozno. Glede dejanske porabe gotovine pa je nemogoče ugotoviti, zakaj je bila gotovina dejansko porabljena, saj gotovinsko poslovanje ni izsledljivo. Tožnik tako ni dokazal, da je konkretno gotovino porabil za zatrjevani namen. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega spora se nanaša na odmero dohodnine za leto 2007 v obnovljenem postopku, ki je bil obnovljen na podlagi sklepa o dovolitvi obnove postopka št. DT 4210-24169/2011-1 (10021-04) z dne 27. 9. 2011. Ker tožnik v tem upravnem sporu predlaga odpravo tudi navedenega sklepa (zanj posebna pritožba ni bila dovoljena), sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je bil sklep o dovolitvi obnove postopka izdan v okviru predpisanega šest mesečnega roka iz 89. člena ZDavP-2, torej pravočasno, kakor tudi, da je izkazan obnovitveni razlog iz drugega odstavka istega člena. Davčni organ je namreč na podlagi zapisnika o davčnem inšpekcijskem nadzoru izvedel za nova dejstva, ki bi mogla sama zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Sicer pa tožnik navedenim ugotovitvam v tožbi tudi ne ugovarja.

Tožnik tudi neutemeljeno ugovarja kršitev pravil postopka, ker je davčni organ sporno odločbo o odmeri dohodnine izdal pred pravnomočnostjo odločbe, ki je bila izdana dne 30. 6. 2011 ter v zvezi s katero upravni spor, ki se vodi pod opr. št. I U 510/2012, še ni končan. Z navedeno odločbo je bila tožniku na podlagi ugotovitev v inšpekcijskem postopku odmerjena akontacija dohodnine od drugega odhodka za leto 2006 v znesku 625,00 EUR ter za leto 2007 v znesku 6.621,50 EUR. Akontacija dohodnine za leto 2007 je bila odmerjena od davčne osnove 26.486,00 EUR, navedeni znesek pa je kot drugi dohodek iz 105. člena ZDoh-2 predmet v tem upravnem sporu izpodbijane odmerne odločbe. Vendar pa je odločba o odmeri akontacije izvršljiva, saj v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZDavP-2 pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. To pomeni, da je lahko davčni organ odločil o ponovni odmeri dohodnine, saj zaradi nesuspenzivnosti pritožbe ni bil dolžan z odločanjem počakati do dokončnosti ali celo pravnomočnosti odločbe. Ob tem pa sodišče tudi ugotavlja, da je davčni organ pri odmeri dohodnine upošteval kot plačano akontacijo dohodnine znesek, odmerjen v odločbi z dne 30. 6. 2011. Kolikor bo naknadno prišlo do spremembe navedene odločbe, pa bo to lahko vplivalo na obnovo v tem postopku izpodbijane odločbe.

Sodišče tudi soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da listine, ki jih je tožnik priložil v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto na podlagi 238. člena ZUP. V skladu z določbo tretjega odstavka navedenega člena lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Na podlagi spisov sodišče ugotavlja, da je bil tožnik že tekom inšpekcijskega postopka pozvan, da predloži listine, iz katerih bo razvidna poraba spornih gotovinskih dvigov v znesku 26.486,00 EUR. V zvezi z navedenim je tožnik pojasnjeval, da ne razpolaga z dokumentacijo, ter da si jo bo skušal priskrbeti, česar pa ni storil. Tudi v obnovljenem postopku je davčni organ tožnika pozval, da se osebno oglasi pri organu ter da predloži ustrezna dokazila za svoje navedbe, česar pa ponovno ni storil, niti ni pojasnil, zakaj tega ne more narediti. V pritožbi pa je tožnik zgolj navedel, da je šele sedaj pridobil dodatno številno dokumentacijo, kar pa tudi po mnenju sodišča ne pomeni ustreznega pojasnila. Prav tako ni predložil nobenih dokazil, zakaj dokazov ni mogel predložiti že prej v inšpekcijskem postopku in v postopku na prvi stopnji, zato tudi po presoji sodišča navedeni dokazi predstavljajo nedovoljeno pritožbeno (tožbeno) novoto.

V preostalem pa se sodišče strinja z ugotovitvijo prvostopnega davčnega organa in tožene stranke, da tožnik v postopku ni dokazal porabe gotovinskih dvigov v skupnem znesku 26.486,00 EUR. V zvezi s tem se sodišče v celoti sklicuje na razloge navedene v odločbi tožene stranke (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Davčni organ je res dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve (5. člen ZDavP-2), vendar pa je tudi zavezanec za davek dolžan navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Prav tako mora zavezanec za davek davčnemu organu dajati resnične, pravilne in popolne podatke (10. člen ZDavP-2) ter za svoje trditve predložiti dokaze (76. člen ZDavP-2). Tožnik pa v obravnavanem primeru dokazov za svoje strditve v postopku ni (pravočasno) predložil. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.