Jedro

V podružnico (filiala) vložene devize imajo enake pravne učinke kot v samo banko, vložene devize.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se v odločbi glede varščine (I. tč. 3 izreka) sklep sodišča prve stopnje razveljavi in postopek v tem delu ustavi.

V ostalem delu se pritožba zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor krajevne nepristojnosti, predlog za prekinitev postopka in zahtevek za položitev varščine ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 10.685,50 DEM, 205,51 ATS, 193,67 CHF, 518.608,00 ITL in 97,53 USD z obrestmi od posameznih zneskov kot veljajo za hranilne devizne vloge na vpogled vezane nad eno leto od 1.4.1994 dalje do plačila in mu povrniti 128.200,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1997 dalje do plačila.

Zoper tako odločbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da gre v konkretnem primeru za predhodno vprašanje o pravnem nasledstvu in bi moralo sodišče prekiniti postopek. Tožena stranka nadalje navaja, da iz izreka sodbe ne izhaja, da gre za izplačilo iz določene devizne knjižice, saj gre za naveden dajatveni zahtevek in bi lahko tožnik imel dva pravna naslova iz sodbe in iz hranilne knjižice. Za deponirana sredstva je s posebnim zakonom jamčila takratna država. Ni utemeljen zahtevek za zavrnitev varščine, saj je tožena stranka 21.11.1996 v tem delu umaknila zahtevek.

Pritožba je deloma utemeljena.

O pritožbi zoper sklepa: V tej dolgotrajni zadevi (sodba izdana 20.1.1997) je sodišče prve stopnje predlog za prekinitev postopka zavrnilo, vendar pa je že po vloženi pritožbi, s posebnim sklepom postopek prekinilo (sklep z dne 5.7.1997, l. št. 30). Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 7.1.2010 (l. št. 34) odločilo, da se postopek, ki je bil prekinjen nadaljuje od 22.12.2009 dalje, ker je Ustavno sodišče RS z odločbo Up 1857/07 in U-I 161/07, odločilo, da se čl. 23 Zakona o Skladu Republike za nasledstvo in visokem predstavniku Republike za nasledstvo, ki je določal prekinitev, razveljavi. S tem je odpadla podlaga za prekinitev postopka. Ker v konkretnem primeru ni bilo zakonskih pogojev za prekinitev postopka, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev postopka do rešitve predhodnega vprašanja delitve premoženja med novo nastalimi državami, nastalimi na območju nekdanje SFRJ.

Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo zahtevek za varščino, saj je tožena stranka v vlogi na l.št. 9 umaknila zahtevo za varščino ter je bilo zaradi tega v tem delu razveljaviti sklep in postopek za položitev varščine ustaviti.

O pritožbi zoper sodbo: Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o bančnem depozitu, sprejetem na hranilno knjižico pri filiali tožene stranke v Zagrebu in ker je tožnik sklenil depozitno pogodbo lahko zahteva vrnitev deponiranih deviznih sredstev kadarkoli. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na smiseln ugovor pasivne legitimacije, ker je za hranilne vloge jamčila SFRJ. V podružnico (filiala) vložene devize imajo enake pravne učinke kot v samo banko, vložene devize. Ustavni zakon v 3. odstavku 19. člena v zvezi s tretjo alineo drugega odstavka s tretjim odst. 22.b člena (ustavni zakon o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije – Ur. l. RS, št. 45/94) opredeljuje devizne vloge, za katere prevzame jamstvo Republika Slovenija in v zvezi s tem povsem jasno določa, da LB d.d. obdrži odnos do dosedanjih podružnic s sedeži v drugih republikah nekdanje SFRJ iz naslova hranilnih deviznih vlog. Iz določil tretje alinee drugega odstavka čl. 22 b Ustavnega zakona izhaja, da ta zakon ni posegel v pravice varčevalcev iz depozitnega razmerja in tudi ne v jamstvo tožene stranke za devizne vloge, vložene v filialah ali podružnicah tožene stranke in je za to smiseln ugovor pasivne legitimacije tožene stranke neutemeljen (enako odločba Vrhovnega sodišča II Ips 614/96). Neutemeljen je nadaljnji ugovor tožene stranke, da bi morala biti v izreku navedena hranilna knjižica, saj hranilna knjižica ne predstavlja izvršilnega naslova kot neutemeljeno trdi tožena stranka. Dajatveni zahtevek tožnika je jasen in se nanaša na stanje na hranilni knjižici.

Glede na navedeno je bilo pritožbi delno ugoditi in razveljaviti odločitev glede varščine in postopek ustaviti, v ostalem delu pa pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano odločbo (čl. 365 tč. 2 in 3 in člen 353 ZPP).