Jedro

Zavod RS za zaposlovanje je Upravno enoto obvestil, da predpisanega soglasja ni mogoče izdati, ker niso kumulativno izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Ker je s tem podan razlog za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja iz 1. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, je Upravna enota praviloma zakonito zavrnila zaprošeno izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota A. (v nadaljevanju Upravna enota, sedaj tožena stranka) zavrnila prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo B.B., državljanke Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BIH), ki jo je dne 21. 12. 2017 podal delodajalec C. s.p., ..., Ljubljana, sedaj tožeča stranka oziroma tožnik.

2. Iz obrazložitve sledi, da je bila prošnji priložena izjava delodajalca, barvna fotografija in overjena fotokopija potnega lista, pogodba o zaposlitvi, obrazec PDM-1, obvestilo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, izpis iz knjige rojstev, potrdilo nekaznovanju in izpis knjigovodske kartice davčnega zavezanca. Ob upoštevanju 6. odstavka 37. člena in 37. a člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) v povezavi s 5. odstavkom 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je navedeno vlogo Upravna enota posredovala Zavodu RS za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod) za izdajo predpisanega soglasja k izdaji zaprošenega dovoljenja, vendar je dne 27. 2. 2018 prejela odgovor Zavoda, da predpisanega soglasja ni mogoče izdati, ker niso kumulativno izpolnjeni vsi zakonski pogoji. O tem je Upravna enota z dopisom z dne 13. 3. 2018 seznanila delodajalca, ki je v svojem odgovoru na poslano pisno seznanitev v danem roku navedel, da sam ne vidi nobenih zadržkov za zavrnitev njegove vloge, kar bi pomenilo odrekanje zaposlitve edini prijavljeni kandidatki, tudi če so v uradnih evidencah brezposelne osebe, saj dela očitno ne želijo opravljati in to ne bi smelo preprečiti zaposlitve edini osebi, ki se je prijavila na prosto delovno mesto, čeprav je tuja državljanka, ki za delo potrebuje predpisano dovoljenje. Navedeno izjavo delodajalca je Upravna enota posredovala Zavodu, pa je v nadaljevanju Upravno enoto zgolj obvestil, da za spremembo odločitve Zavoda ni razlogov. Ker je s tem podan razlog za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja iz 1. alineje 1. odstavka 55. člena Ztuj-2, je Upravna enota zavrnila zaprošeno izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca - B.B., državljanke BIH. Dodatno je v obrazložitvi izpodbijane odločbe Upravna enota še pojasnila, da s tem niso kršene pravice B.B. do prebivanja v RS, ker je izdaja predpisanega soglasja Zavoda vezana zgolj na morebitno zaposlitev.

3. Tožnik v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 - A7), najprej pojasnjuje, da je v mesecu oktobru 2017 na Zavod preko portala e-VEM podal vlogo za objavo prostega delovnega mesta NKV delavca za opravljanje pomožnih del na gradbišču, čiščenje prostorov trgovin, z zahtevo, da kandidati pošljejo vloge za zaposlitev na njegov e-poštni naslov.

4. Navaja, da je bilo navedeno prosto delovno mesto s strani Zavoda objavljeno pod številko ... Ob objavi je Zavod tožnika tudi obvestil, da v evidenci brezposelnih oseb obstajajo ustrezni kandidati, ki izpolnjujejo pogoje za zasedbo objavljenega delovnega mesta ter ga dodatno še obvestil, da je na objavljeno prosto delovno mesto Zavod napotil 6 kandidatov, ki so vpisani v evidenco iskalcev zaposlitve. Nadalje v tožbi navaja, da je tožnik na svoj elektronski poštni naslov prejel samo eno vlogo za zaposlitev na objavljenem delovnem mestu, ki jo je podala B.B., državljanka BIH, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za bivanje (pravilno: dovoljenje za prebivanje). Tožnik je izbral edino prijavljeno kandidatko, ki je tudi izpolnjevala vse razpisne pogoje. Po zaključenem izbirnem postopku je tožnik obvestil Zavod, da z nobenim izmed napotenih kandidatov ni bil opravljeni izbirni postopek, ker nihče izmed njih ni oddal vloge za zaposlitev. Ker je potreboval delavca, je za zasedbo navedenega delovnega mesta tožnik podal vlogo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo za edino prijavljeno kandidatko, ker je izbrana kandidatka tujka, ki ima dovoljenje za delo tujca (pravilno: dovoljenje za prebivanje). V tej zvezi tožnik v tožbi opozarja na 5. odstavek 3. člena Sporazuma med Vlado RS in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine. Tožnik navaja, da je iz sicer nerazumljive obrazložitve izpodbijane odločbe mogoče razbrati, da je Zavod izdajo soglasja zavrnil zaradi tega, ker so v evidenci brezposelnih oseb ustrezni kandidati. Ker mu tožena stranka ni posredovala dopisov, ki jih je Zavod pošiljal Upravni enoti, jih zato tožnik ne more komentirati. Četudi se tožnik strinja, da Zakon o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT) sicer res določa, da Zavod zavrne soglasje k izdaji enotnega dovoljenja, če so v evidenci brezposelnih oseb vpisani ustrezni kandidati, vendar meni, da sta Upravna enota in tudi Zavod napačno razlagala pravno nedoločen pojem "ustrezen kandidat". Po stališču tožnika v času objave njegovega razpisa prostega delovnega mesta v evidenci brezposelnih oseb tedaj ni bilo brezposelnih oseb, ki bi bili "ustrezni kandidati", saj pojma „ustreznosti“ ni dopustno razlagati le v administrativnem smislu, kot ga razlagata Upravna enota in Zavod, in sicer, da so ustrezni vsi kandidati, ki so vpisani v evidenco brezposelnih oseb, češ da je potrebno pojem „ustreznost kandidata“ razlagati tudi v smislu pripravljenosti te osebe za opravljanje dela na razpisanem delovnem mestu. Kolikor kandidat, za katerega Zavod meni, da je „ustrezen“, vendar ob predpostavki, da ni pripravljen opravljati dela na razpisanem delovnem mestu, s tem, da delodajalcu niti ne pošlje vloge za zaposlitev, tožnik nasprotno od Zavoda meni, da ni možno trditi, da Zavod razpolaga z „ustreznimi kandidati“. Po oceni tožnika bi razlaga pojma „ustrezen kandidat“, kot ju uporabljata Zavod in Upravna enota, lahko privedla do tega, da bi bil delodajalec prisiljen prenehati opravljati dejavnost, če ne bi dobil nobenega kandidata, četudi so v evidenci brezposelnih oseb pri Zavodu vpisani iskalci zaposlitve, tujca pa ne bi smel zaposliti zaradi domnevno „ustreznih kandidatov“, ki so vpisani v evidenci brezposelnih oseb. Tako v končni posledici trpi delovni proces in s tem produktivnost delodajalca, ki se znajde v začaranem krogu, da bo primoran prenehati z opravljanjem dejavnosti, ker ne bo imel delavcev, četudi Zavod trdi, da ima "ustrezne kandidate", ki pa nočejo delati, saj po mnenju tožnika ni dolžnost delodajalca, da vabi na razgovore kandidate, ki jih je napotil Zavod, brez da bi podali vloge (na elektronski poštni naslov), kar še toliko bolj velja, ker je na podlagi Ustave prisilno delo prepovedano. Tožnik meni, da je iz opisanih razlogov očitno, da v RS ni "ustreznih" oseb, ki bi se lahko zaposlile na razpisanem delovnem mestu. V takem primeru pa se delodajalcu ne bi smelo odreči izdaje soglasja Zavoda oziroma s tem odreči zaposlitve edine osebe, ki se je na objavljeno prosto delovno mesto prijavila, če gre za tujca, ki za delo potrebuje ustrezno dovoljenje države. Sodišču predlaga, naj na glavni obravnavi v dokazne namene zasliši tožnika in imenovano pričo B.B. V tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče spremeni izpodbijano odločbo tako, da se B.B., državljanki BIH, izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo, oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne Upravni enoti v ponovno odločanje, hkrati pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v danem roku predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo. Tožena stranka navaja, da se v svojem odgovoru na tožbo ne opredeljuje do navedb tožnika glede postopka, ki je potekal med zavodom in tožnikom pred vložitvijo predmetne vloge za izdajo enotnega dovoljenja za zaposlitev in delo tujca, niti do odločitve zavoda o izdaji soglasja, ker to glede na citirano določilo 4. odstavka 37.a člena ZTuj-2 ni v njeni pristojnosti. Pač pa se izrecno opredeljuje do tožbene navedbe, da tožnik ne more komentirati dopisov Zavoda, ker jih ni nikoli prejel, pri čemer tožena stranka poudarja, da je sama dne 13. 3. 2018 pisno seznanila tožnika z navedbami Zavoda o razlogih za zavrnitev izdaje soglasja. Navedeno seznanitev je tožnik glede na njegov odgovor z dne 21. 3. 2018 tudi prebral, tožena stranka pa je tudi v izpodbijani odločbi ponovno navedla vse razloge Zavoda za ne izdajo soglasja. Tožena stranka se ne strinja niti s tožbeno navedbo, da je določitev pomena „ustreznosti kandidata“ v domeni organa, ki izdaja dovoljenje, saj to, glede na citirano določilo 4. odstavka 37.a člena ZTuj-2, ne drži. Glede na ugotovljeno dejansko stanje - ne izdajo soglasja Zavoda, tožena stranka meni, da ni mogla odločiti drugače, kot je odločila v izpodbijani odločbi.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 3. 7. 2018 odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo.

7. Tožena stranka je dne 5. 4. 2019 sodišču sporočila, da je z dnem 31. 1. 2019 B.B. pridobila dovoljenje za stalno prebivanje, s čimer je pridobila tudi pravico do prostega dostopa do trga dela, skladno z 2. odstavkom 6. člena ZZSDT, kar pomeni, da se v RS lahko zaposli, samozaposli ali opravlja delo brez soglasij k enotnemu dovoljenju ali modri karti EU ali brez dovoljenja za sezonsko delo.

8. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 30. 4. 2019 izrecno vztraja pri vloženi tožbi zoper izpodbijano odločbo, češ da še vedno izkazuje tudi pravni interes za predmetno tožbo, enako kot tudi B.B., ker naj bi jima v tej zvezi nastala določena škoda in zato nameravata vložiti tudi odškodninsko tožbo zoper RS, kar predstavlja pravni interes za vodenje predmetnega postopka.

9. K točki 1:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Sodišče po vpogledu tožbe in tožbenih prilog ter podatkov v listinah predloženega upravnega spisa ugotavlja, da med strankama ni sporno dejstvo, ki je za sprejeto zavrnilno odločitev odločilnega pomena, da je po prejemu vloge Upravne enote za izdajo soglasja Zavod na podlagi 11. člena ZZSDT, 37. člena ZTuj-2 in 209. člena ZUP s pisnim aktom, poimenovanim: "Ne izdaja soglasja za izdajo enotnega dovoljenja za izdajo enotnega dovoljenja za namen zaposlitve", št. EDS: 11105-7289/2017-3 z dne 26. 2. 2018, odklonil izdajo soglasja ob ugotovitvi, da izdaja soglasja ni možna, ker zakonski pogoji za izdajo soglasja niso izpolnjeni.

12. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih določilih 33. člena1, 37. člena2 in 3. odstavka 37. a člena3 ZTuj-2 zvezi s 1. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 ter izhaja tudi iz podatkov v predloženem upravnem spisu, zanjo pa je tožena stranka navedla utemeljene razloge, na katere se sodišče v skladu s pooblastilom zakonodajalca v 2. odstavku 71. člena ZUS-1, da jih na tem mestu ne ponavlja, izrecno in v celoti sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

13. Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da so uveljavljani tožbeni razlogi nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe predpisov in bistvene kršitve določb upravnega postopka podani z okoliščinami, na katere se sklicuje tožnik v zvezi z njegovo objavo prostega delovnega mesta reg. št. ... (ki vsebuje posebne zahteve delodajalca: želimo zaposliti delavca tujca - nova zaposlitev tujca z dovoljenjem za prebivanje št. dovoljenja za prebivanje: ..., upravna enota izdaje: A.). V skladu z določilom 1. odstavka 2. člena ZUS-1 je dopusten predmet sodne presoje v konkretnem primeru zgolj zakonitost uvodoma navedene izpodbijane odločbe, ki jo je izdala Upravna enota, v okviru svojih pristojnosti, na podlagi citiranih določb 33., 37. in 37.a člena v zvezi s 1. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, o vlogi tožnika za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo tujca (B.B., državljanke BIH). Sodišče namreč ne more slediti tožbenemu očitku, da sta tako Upravna enota kot tudi Zavod napačno razlagala nedoločni pravni pojem „ustrezen kandidat“, saj je, kar zadeva izpodbijano odločbo, navedena trditev v očitnem nasprotju s podatki upravnega spisa, kolikor pa se nanaša na Zavod v zvezi s tožnikovo objavo prostega delovnega mesta reg. št. ..., pa - glede na na opisani predmet in pravni okvir sodne presoje za konkretni primer ni pravno relevantna. Prav tako - glede na opisani dopusten predmet sodne presoje, za konkreten primer ni relevanten niti tožbeni očitek, da „v evidenci brezposelnih oseb, ki jo vodi Zavod v času objave prostega delovnega mesta, ni bilo brezposelnih oseb, ki bi bile ustrezne“, za kar pa sicer tožnik tudi ne predlaga in ne ponudi prav nobenega dokaza.

14. Sodišče je glede na navedeno tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Odločilo je na nejavni seji brez glavne obravnave, ker med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je v zadevi relevantno za sprejeto zavrnilno odločitev (to je odrečeno soglasje Zavoda k zaprošeni izdaji enotnega dovoljenja za bivanje in delo), pač je sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama postopka niti niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki 2:

15. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Določilo 4. odstavka 33. člena ZTuj-2 določa: "Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora poleg pogojev iz prejšnjega odstavka izpolnjevati tudi pogoje, ki so s tem zakonom določeni za posamezno vrsto dovoljenja za prebivanje." 2 Določilo 1. odstavka 37. člena ZTuj-2 določa: "Enotno dovoljenje za prebivanje in delo je dovoljenje za začasno prebivanje in delo, ki tujcu omogoča da vstopi, prebiva in dela v Republiki Sloveniji.“ Določilo 2. odstavka 37. člena ZTuj-2 določa: "Tujcu, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, se lahko izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo, če izpolnjuje pogoje iz 3. odstavka 33. člena tega zakona, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja in ne obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 9., 10. ali 11. alineje 1. odstavka 55. člena tega zakona." 3 Določilo 3. odstavka 37. a člena ZTuj-2 določa: "Pristojni organ po prejemu prošnje za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja po uradni dolžnosti zahteva od organa, pristojnega za podajo soglasja k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, da poda soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja. Organ, pristojen za podajo soglasja, mora o zahtevi za podajo soglasja k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja odločiti v roku 15 dni od prejema prošnje za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja. Če organ, pristojen za podajo soglasja ne poda v roku, se šteje, da soglasje ni podano, kar pa se ne šteje kot razlog za zavrnitev prošnje za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja. Pristojni organ začne s preverjanjem izpolnjevanja ostalih pogojev za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja iz prejšnjega člena še pred podajo soglasja k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja."