Jedro

V kolikor sedaj pritožnik v pritožbi zatrjuje nedopusten poseg v načelo enakosti pred zakonom in s tem kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije, ko zatrjuje, da sodišče ni enako obravnavalo obrestne zahtevke upnikov, ki so od dolžnikov uveljavljali terjatev z devizno klavzulo, s tistimi, ki so imeli terjatev v domači valuti, je pritožniku pojasniti, da bi moral kršitev tega ustavnega načela oziroma ustavne pravice uveljavljati v postopku, iz katerega izvršilni naslov izhaja, ne pa sedaj v izvršilnem postopku, ker izvršilno sodišče le prisilno izvršuje plačilo terjatev, ki izhajajo iz izvršilnih naslovov, v sam izvršilni naslov pa ne more posegati. V konkretnem izvršilnem postopku izvršilno sodišče glede na samo dikcijo izreka izvršilnega naslova, kjer je višina obrestne mere že dokončno določena, neposredno ne uporablja četrtega odstavka 399. člena ZOR, zato ni podlage, da bi sprožilo postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 399. člena ZOR. Kolikor je namreč upnik menil, da izvršilni naslov temelji na neustavnem določilu četrtega odstavka 399. člena ZOR, bi moral že v postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov, uveljavljati kršitev te ustavne pravice in v pravdnem postopku postaviti zahtevo za prekinitev postopka in vložitev zahteve za za oceno ustavnosti četrtega odstavka 399. člena ZOR.

Iz 156. člena Ustave Republike Slovenije in 23. člena Zakona o ustavnem sodišču jasno izhaja, da sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank zahteva, prekiniti postopka. Tako je dolžno ravnati le tedaj, ko samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, neskladen z Ustavo RS.

Izvršilni postopek je res trajal dolgo, vendar pa je upniku dana pravica, v kolikor izkaže nesorazmerno dolgo trajanja postopka in odškodninsko odgovornost Republike Slovenije zaradi ravnanja sodišča, da doseže zadoščenje po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo: "I. Ugovorom po izreku roka z dne 28. 5. 2021, z dne 13. 10. 2021 in z dne 14. 10. 2021 se ugodi in se izvršba ustavi.

II. Zaznamba izvršbe v zemljiški knjigi pri nepremičninah ID znak parcela 000, ID znak parcela 001, ID znak parcela 002, ID znak parcela 003, ID znak parcela 004, ID znak parcela 005 se razveljavi.

III. Upnik mora dolžnikom v roku 8 dni povrniti 1.967,24 EUR stroškov ugovornega postopka, v presežku se stroškovni predlog dolžnikov zavrne.

IV. Predlog upnika za povrnitev stroškov vloge z dne 16. 6. 2021, odgovora na ugovor z dne 9. 7. 2021, vloge z dne 12. 10. 2021, vloge z dne 14. 10. 2021, vloge z dne 15. 11. 2021, odgovora na ugovor z dne 15. 11. 2021, vloge z dne 29. 12. 2021 ter zastopanja na naroku 2. 2. 2022 se zavrne."

2. Zoper navedeni sklep je v delu, razen v kolikor je sodišče prve stopnje pod točko III stroškovni predlog dolžnikov zavrnilo, upnik vložil pritožbo in predlog za prekinitev postopka in začetek postopka za presojo ustavnosti. Uveljavlja kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave, RS, nedopusten poseg v načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, poseg v ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS in zmotno in protiustavno uporabo materialnega prava pri ugotovitvi obrestne mere. Predlaga da sodišče samo odloči o ugovorih po izteku roka in jih zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek z ustrezno stroškovno posledico. Priglaša stroške vložene pritožbe.

3. V okviru pritožbe uveljavlja protiustavno materialnopravno stališče sodišča glede obrestne mere ter zatrjuje, da upnik v letu 1995 ni mogel pridobiti drugačnega izvršilnega naslova za obresti, saj je bilo potrebno pri postavljanju zahtevkov in odločanju upoštevati sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 116/93 z dne 22. 9. 1993, posledično pa se je lahko nateklo v 27 letih čakanja zgolj 21.606,53 EUR obresti. Meni, da je stališče sodišča, da se v konkretnem primeru ne more uporabiti nobena drugačna obrestna mera, kot tista, ki izhaja iz izvršilnega naslova, pretogo in prestrogo. Nedopustno dolgo trajanje izvršilnega postopka, ki je produkt zavlačevanja dolžnikov in počasnega dela sodišča, predstavlja očitan nedopusten poseg v upnikove ustavno zagotovljene pravice. Navedeni postopek je nezdružljiv z ustavnim načelom pravne države iz 2. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče upniku ne omogoča, da bi bil upravičen do pravične obrestne mere, s tem pa mu je hudo poslabšalo pravni položaj in kršilo njegovo pravico do povrnitve obresti kot nadomestila za nezmožnost uporabe denarja. Kršen je tudi 14. člen Ustave RS in je podan nedopusten poseg v načelo enakosti pred zakonom. Stališče sodišča glede obrestne mere v izpodbijanem sklepu pri terjatvah z devizno klavzulo postavlja upnika nedopustno v neenak položaj z upniki terjatev v takrat domači valuti. Sodišče bi moralo obravnavati bistveno enake primere enako in bistveno neenake različno. Pri terjatvah z devizno klavzulo je v času izdaje izvršilnega naslova sodna praksa v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi uporabljala določbo četrtega odstavka 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, po kateri "če so obresti dogovorjene, nista pa določeni obrestna mera in zapadlost, velja med posamezniki obrestna mera, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled." Opozarja na drugačno pravno stališče pravnih strokovnjakov dr. Mihe Juharta in Hinka Jenulla, kot je bilo zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 116/93. Pravno naziranje sodbe Vrhovnega sodišča pomeni, da prestavljajo zamudne obresti samo nadomestilo za neupravičeno uporabo tujega kapitala, ne upravljajo pa kazenske funkcije pritiska na dolžnika, s tem pa tako določene obresti iz izvršilnega naslova predstavljajo popolno zanikanje ključnega namena zamudnih obresti. Do neenakosti je prišlo samo iz razloga, ker ima upnik terjatev v tolarski protivrednosti zneska v DEM, če bi bila upnikova terjatev nevalorizirana oziroma valorizirana na drug način na podlagi temeljne obrestne mere, bi se zanjo uporabljala splošna obrestna mera določena s takrat veljavnim zakonom. Glede na izračune v konkretnem primeru je jasno, da zamudne obresti v konkretnem primeru ne zagotavljajo svojega namena in je prišlo do grobega in nesorazmernega posega v načelo enakosti pred zakonom. Sodišče bi moralo glede na specifično konkretno situacijo slediti ustavnim načelom in upniku priznati pravično obrestno mero. Pritožnik uveljavlja tudi poseg v upnikovo ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. Stranki, ki ji je s pravnomočno odločbo priznana pravica, mora biti dana možnost in sredstva, da to pravico tudi dejansko uveljavi, 27 let trajajoč izvršilni postopek je jasna negacija sodnega varstva. Izpodbijani sklep pomeni tudi poseg v upnikovo ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Upnik je bil prikrajšan pri uživanju svoje lastnine. Dolžnikom oziroma pravnemu predniku dolžnikov je posodil denarni znesek in utemeljeno zahteval njegovo vračilo. Ker ga niso prostovoljno vrnili, je bil prisiljen sprožiti izvršilni postopek. Ker upnik denarja ni mogel uporabljati, si za nezmožnost uporabe zasluži vsaj primerno nadomestilo v obliki obresti. Poudarja, da znesek v višini 21.606,53 EUR, do katerega naj bi upravičen na podlagi stališča iz izpodbijanega sklepa, nikakor ne more biti sorazmerno in pravično nadomestilo za 27 letno nezmožnost uporabe glavnice, zato bi moralo sodišče preseči togo in nekritično uporabo izvršilnega naslova in upniku zagotoviti uporabo poštene obrestne mere. Na koncu pritožbe predlaga, v kolikor sodišče meni, da določb ni mogoče razlagati drugače, da sodišče predmetni postopek na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prekine in na Ustavno sodišče RS na podlagi določbe prvega odstavka 47. člena Zakona o ustavnem sodišču vloži zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 399. člena ZOR. Ta določba lahko velja samo za pogodbene obresti, na kar nakazuje tudi naslov določbe 399. člena ZOR „pogodbena obrestna mera,“ nikakor pa ne za zamudne obresti, saj ignorira kazenski element zamudnih obresti in dolžnika ne sili k čimprejšnji izpolnitvi, s tem pa upnike s terjatvami z devizno klavzulo postavlja v neenak položaj z upniki nevaloriziranih ali drugače valoriziranih terjatev. Nenazadnje pa upnik meni, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo pri ugotovitvi obrestne mere. Skladno z določbo prvega odstavka 13. člena Zakona o uporabi evra se z dnem uvedbe evra šteje, da se tolarski zneski navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih, vrednostnih papirjih, pogodbah, drugih pravnih aktih, plačilnih instrumentih razen bankovcev in kovancev, listinah, obvestilih, obračunih in evidencah in v drugih sredstvih s pravnim upnikom glasijo na evro, preračunano po tečaju zamenjave. Tej določbi je sodišče sledilo le glede glavnice, ki jo je od dneva uvedbe evra preračunalo in obravnavalo v evrih, ni pa uporabilo navedenega zakona glede obrestne mere. Ker od dne 1. 1. 2007 uradna valuta RS ni bila ne nemška marka (DEM) ne slovenski tolar (SIT), bi moralo sodišče tudi obrestno mero, ki je slonela na uporabi DEM in SIT prilagoditi glede na ZUE, na to nakazuje tudi določba 18. člena ZUE po kateri, če po uvedbi evra preneha obstajati referenčna obrestna mera, indeks ali tečaj ali se zaradi uvedba evra spremeni metoda ali osnova njihovega izračuna, to ne vpliva na veljavnost aktov. Zaradi uvedbe evra se je nedvomno spremenila osnova in metoda izračuna obrestne mere, od uvedbe evra namreč osnova obrestne mere, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo devizne vloge na vpogled v DEM, ne obstaja več, saj DEM več ne obstaja. Glavnica od 1. 1. 2007 tudi ni več v tuji valuti, saj je bila na podlagi ZUE preračunana v evre, zato tudi ne gre več za tujo valuto in ni podlage za uporabo določbe četrtega odstavka 339. člena ZOR, vsaj od dne 1. 1. 2007 bi se torej morala uporabiti zakonita obrestna mera za zamudne obresti iz drugega odstavka 378. člena OZ. Ker izpodbijani sklep tega ne upošteva, je nepravilen in nezakonit in mora biti razveljavljen.

4. Vsi dolžniki so odgovorili na pritožbo po svojem pooblaščencu, predlagali zavrnitev in priglasili stroške odgovora na pritožbo, dolžnika A. A. in B. B. pa sta vložila še dodatno odgovor na pritožbo po odvetniku iz Ptuja ter prav tako priglasila stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Uvodoma višje sodišče odgovarja najprej pritožniku glede zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava pri ugotovitvi obrestne mere. Višje sodišče upniku pojasnjuje, da so njegova materialnopravna prepričanja napačna. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je v skladu z načelom stroge formalne legalitete izvršilno sodišče na izvršilni naslov vezano v skladu z 17. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V konkretnem primeru je sicer sporno le dejstvo, v kakšni višini in na kakšen način se obračunavajo zamudne obresti od prisojene glavnice v višini 420.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije ob dejstvu, da iz izvršilnega naslova, to je sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ip 137/95 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1173/95 z dne 15. 11. 1995, izhaja obveznost plačila zamudnih obresti, kot se v kraju izpolnitve obrestujejo devizne vloge v DEM na vpogled od 21. 5. 1994 dalje do plačila v tolarski protivrednosti. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni mogoče izvršbe dovoliti za karkoli več kot to, kar izhaja iz izvršilnega naslova. Res iz izvršilnega naslova izhaja, da so zamudne obresti določene kot se obrestujejo devizne vloge na vpogled v DEM ter da DEM kot tuje valute ni več, vendar pa je že sodišče prve stopnje zapisalo, da je potrebno upoštevati, da je na podlagi Uredbe Sveta št. 2866/98 z dne 31. decembra 1998 valuta DEM (nemška marka) prenehala obstajati dne 1. 1. 1999 ter jo je nadomestila za nas takrat tuja valuta EUR. Navedeno pomeni, da je na podlagi te Uredbe Sveta št. 2866/98 bilo potrebno izvršilni naslov glede teka zakonskih zamudnih obresti sedaj razlagati, da je izvršba dovoljena za pripadajoče zamudne obresti, kot se v kraju izpolnitve obrestujejo devizne vloge na vpogled v EUR od 1. 1. 1999 dalje do 1. 1. 2007. Drži sicer tudi pritožbena trditev, da od dne 1. 1. 2007 uradna valuta Republike Slovenije ni bila ne nemška marka ne slovenski tolar, ampak je bil na podlagi Zakona o uvedbi evra (ZUE, Ur. l. RS št. 114/06) uveden evro kot valuta Republike Slovenije in se v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZUE z dnem uvedbe evra šteje, da se tolarski zneski glasijo na evre preračunano po tečaju zamenjave. Vendar pa navedeno na točno opredeljeno višino zamudnih obresti v izvršilnem naslovu (kot se obrestujejo devizne vloge na vpogled) ni vplivalo, saj je že na podlagi Uredbe Sveta št. 2866/98 z dne 31. 12. 1998 bil, kot je že navedeno, v izvršilnem naslovu zapis DEM le nadomeščen z zapisom EUR. Tudi 18. člen ZUE, na katerega se sklicuje pritožnik v pritožbi, v konkretnem primeru na spremembo opredeljene višine obresti v samem izvršilnem naslovu ni vplival, nasprotno, saj izrecno prvi odstavek 18. člena ZUE navaja, da morebitne spremembe (našteva tako: referenčno obrestno mero, indeks ali tečaj ali dejstvo zaradi uvedbe evra spremembo metode ali osnove izračuna) ne vplivajo na veljavnost aktov. Torej, ker je sodna odločba sodni akt, sprememba domače valute ne more vplivati na veljavnost konkretnega izvršilnega naslova, kjer je višina zamudnih obresti že konkretno opredeljena in ni uporabljen le pravni termin „z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Povedano drugače, ker s 1. 1. 2007 evro tako ni več tuja valuta, ampak domača, bi v konkretnem primeru v izvršilnem postopku lahko izvršilno sodišče pri obračunu zamudnih obresti uporabilo drugi odstavek 378. člena OZ, ki določa, da obrestna mera zamudnih obresti znaša 8 % letno, ob upoštevanju 22. člena ZIZ, v kolikor bi iz izvršilnega naslova izhajal le termin „zakonske zamudne obresti." V konkretnem primeru, ko iz izvršilnega naslova ne izhaja le dolžnost plačila zakonskih zamudnih obresti, ampak je višina le teh podrobno specificirana v samem izvršilnem naslovu, ko ta izvršilni naslov opredeli pripadajoče zamudne obresti z dopolnilom: "kot se v kraju izpolnitve obrestujejo devizne vloge na vpogled v DEM„ (zdaj EUR), pa drugačna razlaga vezanosti na izvršilni naslov, kot jo je že opredelilo sodišče prve stopnje, ni materialnopravno pravilna. Posledično pa tudi ni sprejeto materialnopravno stališče v nasprotju z ustavnimi načeli. Upnik bi, v kolikor bi hotel doseči uporabo drugega odstavka 378. člena OZ po uvedbi evra v Sloveniji, razliko med priznanimi vpoglednimi obrestmi v izvršilnem naslovu in zakonito obrestno mero določeno v drugem odstavku 378. člena OZ, moral uveljavljati v posebnem pravdnem postopku.

7. V kolikor sedaj pritožnik v pritožbi zatrjuje nedopusten poseg v načelo enakosti pred zakonom in s tem kršitev 14. člena Ustave Republike Slovenije, ko zatrjuje, da sodišče ni enako obravnavalo obrestne zahtevke upnikov, ki so od dolžnikov uveljavljali terjatev z devizno klavzulo, s tistimi, ki so imeli terjatev v domači valuti, pa je pritožniku pojasniti, da bi moral kršitev tega ustavnega načela oziroma ustavne pravice uveljavljati v postopku, iz katerega izvršilni naslov izhaja, ne pa sedaj v izvršilnem postopku, ker izvršilno sodišče le prisilno izvršuje plačilo terjatev, ki izhajajo iz izvršilnih naslovov, v sam izvršilni naslov pa, kot je že navedeno, ne more posegati. V konkretnem izvršilnem postopku izvršilno sodišče glede na samo dikcijo izreka izvršilnega naslova, kjer je višina obrestne mere že dokončno določena, neposredno ne uporablja četrtega odstavka 399. člena ZOR, zato ni podlage, da bi sprožilo postopek za oceno ustavnosti četrtega odstavka 399. člena ZOR. Kolikor je namreč upnik menil, da izvršilni naslov temelji na neustavnem določilu četrtega odstavka 399. člena ZOR, bi moral že v postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov, uveljavljati kršitev te ustavne pravice in v pravdnem postopku postaviti zahtevo za prekinitev postopka in vložitev zahteve za za oceno ustavnosti četrtega odstavka 399. člena ZOR. Pri odločitvi o predlogu za prekinitev višje sodišče pojasnjuje, da je potrebno upoštevati, da iz 156. člena Ustave Republike Slovenije in 23. člena Zakona o ustavnem sodišču jasno izhaja, da sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank zahteva, prekiniti postopka. Tako je dolžno ravnati le tedaj, ko samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, neskladen z Ustavo RS. V konkretnem primeru pa, kot je že navedeno, izvršilno sodišče svoje odločitve ni oprlo na četrti odstavek 399. člena ZOR, ampak na določila 17. člena ZIZ in sam izrek izvršilnega naslova, zato ni razloga za prekinitev postopka. Zgoraj navedeno stališče višjega sodišča je tako odgovor na predlog upnika za prekinitev postopka in začetek postopka za presojo ustavnosti in zakonitosti četrtega odstavka 339. člena ZOR. Ker višje sodišče teh razlogov ne vidi, je lahko odločalo o pritožbi.

8. Upnik v pritožbi še trdi, da izpodbijani sklep nedopustno posega v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS zaradi dolgotrajnosti samega postopka oziroma neizvršene sodne odločbe. Višje sodišče ugotavlja, da je sam izvršilni postopek res trajal dolgo, vendar pa je upniku dana pravica, v kolikor izkaže nesorazmerno dolgo trajanja postopka in odškodninsko odgovornost Republike Slovenije zaradi ravnanja sodišča, da doseže zadoščenje po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9. Upnik še uveljavlja kršitev ustavno zagotovljene pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Trdi, da ker denarja zaradi dolgotrajnega postopka ni mogel uporabljati, si za nezmožnost uporabe zasluži vsaj primerno nadomestilo v obliki obresti in ne zgolj v višini 21.606,53 EUR. Res varstvo ustavnega pojma lastnine zajema tudi terjatve, to je premoženjske pravice upnikov v razmerju do dolžnika, ki naj opravi določeno izpolnitev. Posledično zakonodaja določa, da dolžnik upniku dolguje tudi zamudne obresti, ki imajo funkcijo nadomestila uporabe denarja in siljenje dolžnika k izpolnitvi terjatve. Vendar pa višje sodišče opozarja upnika na drugi odstavek 380. člena OZ, ki določa, da ima upnik v primeru, če je škoda, ki mu je nastala zaradi dolžnikove zamude, večja od zneska, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti, pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. Torej je upniku dana možnost uveljavljati odškodnino zaradi posega v njegovo zasebno lastnino v drugih postopkih, ne pa v konkretnem izvršilnem postopku, kjer se prisilno izterjuje le terjatve, o katerih je že pravnomočno odločeno. Posledično pa tudi z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ni poseglo v upnikovo ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine.

10. Ker niso podani ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je višje sodišče pritožbo upnika zavrnilo in sklep v izpodbijanih delih (razen zavrnilnega dela točke III sklepa) potrdilo.

11. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi zahteve za povračilo pritožbenih stroškov, saj pritožnik s pritožbo ni uspel, ter torej ne gre za stroške potrebne za izvršbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in petim odstavkom 38. člena ZIZ).

12. Višje sodišče je odločilo, da dolžniki sami krijejo stroške odgovorov na pritožbo, saj navedbe v odgovorih na pritožbo niso prispevale k hitrejši rešitvi zadeve ter torej ne gre za stroške, ki bi jih upnik dolžnikom neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ).