Jedro

Pomembno je, da družba ne more uresničevati pravic iz lastnih deležev (četrti odstavek 506. člena ZGD-1), kar pa ob dejstvu, da ima družba A., d. o. o., lastni poslovni delež v višini 50 % osnovnega kapitala, seveda pomeni, da ima vse glasovalne pravice v družbi toženka, ki ima preostalih 50 % osnovnega kapitala, na kar pravilno opozarja tudi pritožba. V situaciji, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi tožnik, če s tožbenim zahtevkom uspe, postal edini družbenik s pravico uresničevanja glasovalne pravice in bi na skupščini odločal o vseh vprašanjih družbe, tudi o imenovanju direktorja, s čimer bi vplival na vodenje družbe. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da položaj tožnika ni varovan že z izdano prepovedjo odsvojitve in obremenitve toženkinega poslovnega deleža (I. točka izpodbijanega sklepa). Prav tako velja pritrditi tožniku, da se s predlagano začasno odredbo ne posega v redno poslovanje in dejavnost družbe. S predlagano začasno odredbo tožnik želi le zavarovati sedanje stanje, ko ima zaradi strukture osnovnega kapitala toženka (kot imetnica 50 % osnovnega kapitala) edina glasovalno pravico v družbi – zavarovanje pa zahteva na način, da se toženki kot družbenici prepove vsa dejanja, s katerimi bi to stanje lahko spremenila, med nje pa sodijo tudi ravnanja, ki jih kot družbenica opravlja pri opravljanju funkcije poslovodje.

Drži tudi pomislek pritožbe, da če tožnik uspe v pravdi v primeru odsvojitve lastnega poslovnega deleža vrnitev darila po stanju ob vložitvi tožbe ne bo več mogoča. S tem pa bi bil tožnikov položaj povsem izvotljen, ker časa ne bi mogli zavrteti nazaj pred odsvojitev lastnega poslovnega deleža (ne bi šlo namreč le za zmanjšanje vrednosti premoženja, kar bi sicer predstavljalo le materialno škodo). Podobno velja za primer, ko bi toženka na skupščini družbe sprejela sklep o pripojitvi družbe drugi družbi, ali sklep o delitvi družbe, saj bi morebitno statusno preoblikovanje, ki ga (kljub izdani začasni odredbi iz I. točke izpodbijanega sklepa) toženka lahko še vedno izvede, vplivalo na možnost vrnitve darila po stanju ob vložitvi tožbe

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijani III. točki razveljavi in zadeva vrne v tem delu v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom (I.) toženki prepovedalo odtujiti in obremeniti poslovni delež v družbi A., d. o. o., (zap. št. deleža 001); (II.) odločilo, da se ta prepoved vpiše v Srg; (III.) zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe glede predlagane prepovedi toženki kot družbenici družbe A., d. o. o., da spremeni velikost poslovnega deleža v tej družbi (zap. št. deleža 001), še zlasti se ji prepoveduje sprejeti kak skupščinski sklep o povečanju ali zmanjšanju osnovnega kapitala, ki bi posegel v velikost poslovnega deleža zap. št. 001, oz. kak skupščinski sklep o statusnem preoblikovanju družbe z združitvijo, delitvijo, prenosom premoženja ali spremembo pravnoorganizacijske oblike. Prav tako je zavrnilo predlog v delu, ko je bila predlagana prepoved toženki kot družbenici in direktorici družbe A., d. o. o., da brez predhodnega pisnega soglasja tožnika odsvoji ali obremeni del ali celoto lastnega poslovnega deleža te družbe (zap. št. deleža 002) ter da se ji prepove omogočiti ali dopustiti drugemu zastopniku, prokuristu ali pooblaščencu družbe da brez predhodnega soglasja tožnika odsvoji ali obremeni del ali celoto nevedenega lastnega poslovnega deleža družbe in da se ta prepoved vpiše v Srg. Predlog je bil zavrnjen tudi v delu, v katerem je bila za kršitve prepovedi iz začasne odredbe predlagana denarna kazen 500.000 EUR. Nadalje je sodišče sklenilo, da (IV.) začasna odredba začne veljati takoj in velja še 30 dni po pravnomočnosti rešitve te pravdne zadeve, (V.) da ugovor ne zadrži izvršitve začasne odredbe in da se (VI.) odločitev o stroških pridrži za končno odločbo.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi zoper III. točko sklepa (zoper zavrnilni del sklepa) uveljavlja vse pritožbene razloge, predlaga razveljavitev tega dela sklepa in vrnitev zadeve v izpodbijanem delu v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da ima družba A., d. o. o., 50 % lastni poslovni delež, s katerim ne more izvrševati glasovalnih pravic, skupščino družbe dejansko predstavlja sama toženka kot edina družbenica z glasovalno pravico. Zato ne drži, da bi z ugoditvijo predlogu posegli v poslovne odločitve družbe A., d. o. o., in da bi se s tem poseglo v upravičenja toženke kot zakonite zastopnice družbe.

Tožnik se ne strinja, da bo njegov pravni položaj varovan že z izdano prepovedjo odsvojitve in obremenitve. Predlagani ukrepi zavarovanja merijo na zagotovitev izročitve poslovnega deleža po stanju v času vložitve tožbe: prepoved zmanjšanja višine deleža preko dokapitalizacije z vstopom novega družbenika, kar bi imelo za posledico, da bi tožnik v primeru uspeha s tožbo pridobil manjšinski delež v družbi, kar bi izničilo pomen sodnega varstva; ali preko statusnega preoblikovanja družbe. Tudi ti ukrepi pa ne zadoščajo za dosego cilja tožnika, da po pridobitvi postane edini družbenik s pravico uresničevanja glasovalne pravice in na skupščini odloča o vseh vprašanjih družbe, tudi o imenovanju direktorja in s tem vpliva na vodenje družbe. Okoliščin, ki objektivno pomenijo, da upnik ob izvršitvi sodbe ne bo dobil izročene iste ali vrednostno enake stvari, ni mogoče preprečiti s prepovedjo odtujitve in obremenitve. Glede na to tožnik meni, da je sklep obremenjen z absolutno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi glede 4. točke predloga se sodišče ni opredelilo do navedb tožnika, da ne gre za zahtevek na ugotovitev, da poslovni delež spada v skupno premoženje, ampak za dajatveni zahtevek na vračilo poslovnega deleža po stanju v času vložitve tožbe. Ključno je zavarovanje stvari v času vložitve tožbe, da je toženka v tem času edina družbenica z glasovalnimi pravicami in edina direktorica družbe ter da prodaja lastnega poslovnega deleža ne spada v okvir rednega poslovanja družbe. Tožnik torej ne posega v redno poslovanje in dejavnost družbe.

V nadaljevanju pritožba opozarja, da je vsebina sklepa o začasni odredbi včasih oblikovana tako, da k določenemu ravnanju neposredno zavezuje tretjo osebo (npr. dolžnikov dolžnik, organizacija za plačilni promet,...). Namen zavarovanja je, da toženka kot družbenica vrne poslovni delež v stanju v času vložitve tožbe in opusti vsa ravnanja s katerimi bi to stanje lahko spremenila.

ZIZ ne vsebuje določbe, ki bi prepovedovala začasno odredbo ki bi zavezovala dolžnika pri opravljanju funkcije zastopnika pri drugem subjektu, če je izkazano, da se s tem doseže namen zavarovanja (prim. prvi odstavek 273. člena ZIZ). Tožnik je v predlogu trdil, da bo v primeru prenosa lastnega poslovnega deleža na drugo osebo vrnitev darila po stanju ob vložitvi tožbe nemogoča: škoda izgube možnosti odločilno vplivati na upravljanje in vodenje družbe bo v tem primeru ireverzibilna, nenadomestljiva oz. težko nadomestljiva. Tudi do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Tožnik meni, da je v konkretnem primeru podana koneksnost med tožbenim zahtevkom in predlagano začasno odredbo: tako tožbeni zahtevek, kot tudi začasna odredba sta uperjeni zoper toženko. Okoliščina, da del predloga meri na toženko kot zastopnico drugega subjekta po prepričanju tožnika ni odločilna, saj se družbi A., d. o. o., nič ne prepoveduje ali nalaga. Subjektivne meje pravnomočnosti ne bodo zajemale družbe A., d. o. o. Prepoved odsvojitve lastnega poslovnega deleža le posredno vpliva na družbo: toženka lahko odstopi z mesta direktorja, preko drugega zastopnika bo potem družba lahko popolnoma prosto oblikovala svojo voljo glede odsvojitve ali obremenitve lastnega poslovnega deleža. Sodišče je nadalje spregledalo, da se del predloga v 4. točki nanaša na toženko kot družbenico in se do teh navedb ni opredelilo. Končno je odločitev v tem delu tudi zmotna, saj se predlog nanaša na toženko kot zastopnico in hkrati družbenico.

3. V odgovoru na pritožbo toženec pritrjuje izpodbijanemu delu sklepa, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo sodno prakso v primerih, ko gre za zavarovanje zahtevka, ki načeloma ne dopušča posegov v pravno poslovne odločitve pravne osebe, ki ni stranka postopka, in ki tudi poudarja, da takšne omejitve niso primerno sredstvo za zavarovanja,1 saj gre na eni strani za pravdni stranki, na drugi strani pa za samostojen pravni subjekt (družbo z omejeno odgovornostjo) ki je ločen od družbenikov oz. lastnikov.2 Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve tudi opravilo pravilno analizo odnosa med pravdnima strankama in gospodarsko družbo ter tudi položaja ene od pravdnih strank kot poslovodje te družbe. Vendar pa je treba pri presoji vedno izhajati iz konkretnih okoliščin posameznega spora – tudi sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče, temelji na konkretnih okoliščinah zadeve, ki je bila obravnavana, zato posameznih zaključkov ni mogoče vedno posploševati. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo med drugim tudi naslednja dejstva: pravdni stranki sta od 1999 živela v zunajzakonski zvezi, leta 2004 sta sklenila zakonsko zvezo, ki je bila razvezana v letu 2021; družba A., d. o. o., je bila ustanovljena v letu 1991, njen edini ustanovitelj je bil tožnik, ki je v letu 2016 brezplačno izročil polovico svojega poslovnega deleža toženki, nato pa je svojo polovico v letu 2021 prodal družbi A., d. o. o., za lastni poslovni delež; toženka je imetnica 50 % osnovnega kapitala družbe A., d. o. o., preostalih 50 % pa predstavlja lastni poslovni delež družbe; predmet tožbenega zahtevka je vračilo v letu 2016 izročenega poslovnega deleža (nedenarna terjatev); toženka je kot direktorica družbe A., d. o. o., edina pooblaščena za njeno zastopanje.

6. Pomembno je, da družba ne more uresničevati pravic iz lastnih deležev (četrti odstavek 506. člena ZGD-1), kar pa ob dejstvu, da ima družba A., d. o. o., lastni poslovni delež v višini 50 % osnovnega kapitala, seveda pomeni, da ima vse glasovalne pravice v družbi toženka, ki ima preostalih 50 % osnovnega kapitala, na kar pravilno opozarja tudi pritožba. V situaciji, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi tožnik, če s tožbenim zahtevkom uspe, postal edini družbenik s pravico uresničevanja glasovalne pravice in bi na skupščini odločal o vseh vprašanjih družbe, tudi o imenovanju direktorja, s čimer bi vplival na vodenje družbe. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da položaj tožnika ni varovan že z izdano prepovedjo odsvojitve in obremenitve toženkinega poslovnega deleža (I. točka izpodbijanega sklepa). Prav tako velja pritrditi tožniku, da se s predlagano začasno odredbo ne posega v redno poslovanje in dejavnost družbe. S predlagano začasno odredbo tožnik želi le zavarovati sedanje stanje, ko ima zaradi strukture osnovnega kapitala toženka (kot imetnica 50 % osnovnega kapitala) edina glasovalno pravico v družbi – zavarovanje pa zahteva na način, da se toženki kot družbenici prepove vsa dejanja, s katerimi bi to stanje lahko spremenila, med nje pa sodijo tudi ravnanja, ki jih kot družbenica opravlja pri opravljanju funkcije poslovodje.

7. Drži tudi pomislek pritožbe, da če tožnik uspe v pravdi v primeru odsvojitve lastnega poslovnega deleža vrnitev darila po stanju ob vložitvi tožbe ne bo več mogoča. S tem pa bi bil tožnikov položaj povsem izvotljen, ker časa ne bi mogli zavrteti nazaj pred odsvojitev lastnega poslovnega deleža (ne bi šlo namreč le za zmanjšanje vrednosti premoženja, kar bi sicer predstavljalo le materialno škodo). Podobno velja za primer, ko bi toženka na skupščini družbe sprejela sklep o pripojitvi družbe drugi družbi, ali sklep o delitvi družbe, saj bi morebitno statusno preoblikovanje, ki ga (kljub izdani začasni odredbi iz I. točke izpodbijanega sklepa) toženka lahko še vedno izvede, vplivalo na možnost vrnitve darila po stanju ob vložitvi tožbe.

8. Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz zmotne materialno pravne presoje, ni presodilo obstoja vseh pogojev, ki morajo biti po določbi 272. člena ZIZ izpolnjeni za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče namreč ne more samo odločiti o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj bi s tem onemogočilo ugovorni postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju gornjega stališča ponovno presoditi vse pogoje za izdajo začasne odredbe in ponovno odločiti o predlogu za zavarovanje.

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Npr. VSL sklep I Cp 1751/99, VSL Sklep I Cpg 137/2022. 2 4. člen ZGD-1.