Jedro

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da si je tožnik resnično prizadeval, da bi bila sredstva za plačilo dolga ob dospetju pravočasno zagotovljena, in sodišča druge stopnje, da je tožnik storil vse, kar se je lahko v takšnem primeru od njega pričakovalo, znaki hujše kršitve delovne obveznosti, malomarnega izpolnjevanja delovne obveznosti niso podani.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa disciplinske komisije z dne 2.3.1994, s katerim je bil spoznan za odgovornega hujše kršitve delovne obveznosti in mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, in sklepa komisije za vloge in pritožbe z dne 1.4.1994, s katerim je bil zavrnjen tožnikov ugovor zoper sklep disciplinske komisije. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik storil hujšo kršitev delovne obveznosti, da kot vodja finančno-računskega sektorja ni zagotovil, da bi imel toženec 9.12.1993 na razpolago dovolj denarnih sredstev za plačilo prvega obroka po sklenjeni pogodbi o sovlaganju. Čeprav sodišče iz listin v spisu zaključuje, da si je tožnik resnično prizadeval, da bi bila pravočasno zagotovljena vsa sredstva, je po mnenju sodišča tožniku dokazana malomarnost, ker od firme, pri kateri je toženec imel sredstva, ni zahteval trdnejše garancije, da bo denar toženca dejansko pravočasno nakazan na ustrezne naslove.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo ugodilo pritožbi tožnika in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožnikovemu zahtevku ugodilo. Sodišče ugotavlja, da je bila za plačilo spornega obroka zavezana firma, toženec pa je za plačilo le garantiral. S firmo je bil sklenjen poseben dogovor, da bo do 5.11.1993 nakazala za račun zapadle obveznosti 133.680,00 DEM, razliko pa toženec do 12.11.1993. Tožnik je po mnenju sodišča storil vse potrebno, da bi bilo plačilo zapadle obveznosti izvršeno pravočasno.

Toženec je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 354. člena Zakona o pravdnem postopku, in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji revident navaja, da je tožnik nepravilno postopal že pred spornim dogodkom, ker je vedel, da je firma revidentu dolgovala velika sredstva in jih ni zmogla vrniti, ter da je nesolidna. Kljub temu pa je tej firmi verjel, da bo plačala prvi obrok 8.12.1993 v znesku 168.430,00 12 DEM. Po mnenju revidenta je dvomljiv zaključek sodišča druge stopnje, da je tožnik ravnal primerno in da je naredil vse, kar se je v poslovnem svetu v takšnih primerih od njega pričakovalo.

Tožnik je bil malomaren, ker glede na svoje izkušnje s firmo od nje ni zahteval trdnejše garancije za pravočasno nakazilo denarja.

Revident predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da drugostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru na revizijo tožnik navaja, da je sodišče druge stopnje dovolj prepričljivo in natančno obrazložilo svojo odločitev, zato uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Revident bi moral konkretno navesti, kaj bi še moral tožnik storiti, ne samo zatrjevati, da ni storil vsega. Predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne in toženi stranki naloži plačilo stroškov odgovora na revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa kdaj in zaradi katerih razlogov jo je dovoljeno vložiti in v kakšnem obsegu sme revizijsko sodišče preizkusiti z revizijo izpodbijano sodbo.

Zakon določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revident v reviziji ni obrazložil, v čem je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, zato revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti, kot je že navedeno.

Glede na citirano zakonsko določbo revizijsko sodišče z revizijo izpodbijane sodbe ne more presojati, ali je dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno, kot tudi ne upoštevati revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje. Zato revizijsko sodišče presoja pravilnost uporabe materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik je bil v disciplinskem postopku spoznan za odgovornega za hujšo kršitev delovnih obveznosti po 1. točki 51. člena pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev in varstvo pravic delavcev, ki je lahko storjena z neizpolnjevanjem ter nevestnim, nepravočasnim ali malomarnim izpolnjevanjem delovnih in drugih obveznosti, pa je to neposredno vplivalo na potek delovnega procesa tako, da je delovni proces zaustavilo ali bistveno upočasnilo. To kršitev bi naj tožnik storil s tem, da je kot vodja finančno-računovodskega sektorja nevestno in malomarno opravljal svoje delovne obveznosti in sicer na ta način, da ni zagotovil, da bi revident imel 9.12.1993 na razpolago dovolj sredstev za plačilo svoje obveznosti iz pogodbe o sovlaganju. Sodišče prve stopnje, ki je sicer zavrnilo tožnikov zahtevek, je ugotovilo, da si je tožnik resnično prizadeval, da bi bila sredstva pravočasno zagotovljena. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da je tožnik naredil vse, kar se je lahko v takšnem primeru od njega pričakovalo. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, znaki hujše kršitve delovnih obveznosti za katero je bil tožnik spoznan za odgovornega, niso podani (ugotovljeni), zato je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je spremenilo prvostopno sodbo tako, da je ugodilo tožnikovemu zahtevku. Kot je že navedeno revizijsko sodišče ne more presojati ali je dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Sodišče je o stroških odločilo na podlagi 1. odstavka 166. člena, v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).