Jedro

Upravni organ je v skladu s 7. odstavkom 7. člena ZPPreb začel postopek ugotovitve dejanskega stalnega prebivališča, si v ta namen pridobil ustrezne listine in povabil na zaslišanje priče, vabljena pa je bila tudi tožeča stranka. Vročitev vabila je bila opravljena v skladu z ZUP (3. in 4. odstavek 87. člena), zato so neutemeljeni očitki o kršenju tožnikove pravice udeleževati se ugotovitvenega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A. z dne 7. 3. 2003, s katero je bila tožeči stranki zavrnjena prijava spremembe naslova stanovanja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pri odločanju o prijavi prebivališča oziroma spremembi naslova stanovanja upravni organ dolžan zasledovati temeljni namen Zakona o prijavi prebivališča, ki je v zagotavljanju pregleda nad stanjem in gibanjem prebivalstva, prav tako je potrebno pri odločanju upoštevati določbo 3. točke 3. člena navedenega zakona, ki določa, da je stalno prebivališče naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva, ker je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in družinskih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Zaradi zagotavljanja temeljnega namena zakona je dolžnost upravnega organa, da v postopku ugotavljanja dejanskega prebivališča posameznika ugotovi dejansko stanje. To pa pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru potrebno ugotoviti kje posameznik dejansko prebiva oziroma lahko v primeru, da podvomi v resničnost podatkov iz prijave preveri le te. V konkretni zadevi je bilo nesporno ugotovljeno, da pogoji za spremembo naslova niso izpolnjeni ker tožeča stranka ne prebiva stalno na naslovu, ki ga je želela prijaviti, kar izhaja celo iz njene pritožbe z dne 29. 3. 2003, kjer navaja, da je prijava na novem naslovu nujna zato, ker tam opravlja svojo dejavnost. Dejstvo, da tožeča stranka na naslovu V.D. 1 opravlja svojo dejavnost ne zadošča za prijavo stalnega prebivališča, izkazuje morda le njegov namen, ki pa ne zadošča, da bi upravni organ sprejel prijavo spremembe naslova. Za prijavo stalnega prebivališča oz. spremembo naslova stanovanja morata biti namreč kumulativno izpolnjena oba pogoja, to je namen in dejanska naselitev, kar izhaja iz že citirane 3. točke 3. člena Zakona o prijavi prebivališča. Tako upravni organ, na osnovi določb navedenega zakona, ugotavlja le, če sta izpolnjena oba kumulativno navedena pogoja, ne spušča pa se v druga pravna razmerja, tudi ne lastninsko pravna. Prijava stalnega prebivališča na naslovu namreč pomeni le registracijo posameznika na naslovu kjer prebiva in mu zagotavlja uresničevanje drugih pravic, ki mu gredo iz prijavljenega stalnega bivališča, kot so pridobitev osebnih dokumentov, uveljavljanje socialno varstvenih pravic, volilne pravice in podobnih pravic, v nobenem primeru pa prijava stalnega prebivališča ne posega v lastninsko pravna razmerja ali prejudicira vprašanja o katerih so pristojni odločati drugi državni organi ali pravosodni organi.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da v postopku pred izdajo odločbe Upravne enote A. z dne 7. 3. 2003 ni imela možnosti sodelovati. S tem pa so jo "strokovno" okradli, saj je to edino delovno mesto s katerim se kot kmet preživlja z delavnikom od jutra do večera, da preživi. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti zavrača navedbe tožeče stranke v njeni tožbi in vztraja pri izpodbijani odločbi. Pri tem še dodaja, da navedbe tožeče stranke da se omejuje njena pravica do soposesti kmetije v V.D. 1, ne morejo vplivati na drugačno odločitev, saj kljub temu, da vztraja pri navedbi, da ni opustila namena prebivanja na spornem naslovu, je nesporno, da na navedenem naslovu dejansko ne prebiva. Dodaja še, da ni uvedla novega postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča dokler tožeča stranka ni prijavila spremembe naslova stalnega prebivališča na naslovu V.D. 1, kjer je že bilo ugotovljeno, da ne prebiva, vendar je tožeča stranka poskušala svoje stalno prebivališče na navedenem naslovu ponovno prijaviti preden je sodišče odločalo v upravnem sporu. Prereka tudi navedbe tožeče stranke, da ji v postopku ni bila dana možnost sodelovanja v postopku in sklicevanje na izdano osebno izkaznico, ki naj bi dokazovala njeno dejansko prebivanje. Iz celotne upravne zadeve na prvi stopnji izhaja, da je bila tožeči stranki vsaj dvakrat dana možnost, da se udeleži postopka. Zaradi nesodelovanja tožeče stranke je prvostopni organ odločil na podlagi zbranih dejstev. Po Zakonu o osebni izkaznici pa je osebna izkaznica javna listina, s katero državljan Republike Slovenije dokazuje svojo istovetnost in državljanstvo. Osebna izkaznica, med drugim vsebuje tudi podatke o prijavljenem stalnem prebivališču imetnika, v skladu z 10. členom navedenega zakona pa mora državljan izročiti pristojnemu organu osebno izkaznico najpozneje v 30 dneh če spremeni priimek ali ime, stalno prebivališče, fotografija ne kaže več njegove prave podobe ali če je poškodovana oz. obrabljena, ali iz kakšnega drugega razloga ni več uporabna. Glede na prijavljeno stalno prebivališče je bila torej tožeča stranka celo dolžna izročiti osebno izkaznico pristojnemu organu in zaprositi za izdajo nove. Zaradi vsega navedenega meni, da navedbe tožeče stranke niso utemeljene in ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi, zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi, ki je odgovor na zgoraj citirani odgovor tožene stranke navaja, da je v V.D. št. 1, kjer je njegova rojstna hiša, bival s pokojnimi starši 30 let. Sedaj je navedeni naslov njegovo delovno mesto in kraj poklicnih, ekonomskih, socialnih in družinskih vezi. Zato predlaga, da izpodbijano odločbo sodišče odpravi.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je hkrati tudi odgovorila na pritožbene navedbe in dala pravilne razloge za zavrnitev pritožbe. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in v izogib ponavljanju ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev ( 2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS). V zvezi z ugovori v tožbi pa še dodaja: Zakon o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 9/01 - ZPPreb) v 7. členu določa postopke prijave oziroma odjave stalnega prebivališča ter prijave spremembe stanovanja. V 7. odstavku navedenega člena ZPPreb pa je določeno, da če pristojni organ ob prijavi stalnega prebivališča in spremembe naslova stanovanja podvomi o resničnosti v prijavi navedenih podatkov oziroma posameznik ob prijavi stalnega prebivališča ne predloži dokaza, da ima pravico do prebivanja na naslovu, ki ga prijavlja, lahko odkloni prijavo stalnega prebivališča in posameznika na tem naslovu prijavi začasno, in sicer za čas, dokler ne preveri resničnosti podatkov prijave, vendar največ za 60 dni, oziroma dokler ne ugotovi ali posameznik dejansko stalno prebiva na tem naslovu. Glede na navedene zakonske določbe je upravni organ prve stopnje v skladu z 8. členom istega zakona uvedel postopke ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, zato je pridobil poročilo Policijske postaje A. in povabil na zaslišanje več prič, ki bivajo v A., Cesta L. št. 20 in z V. D. med katerimi so bile tudi priče, katerih zaslišanje je dne 24. 9. 2002 predlagala tožeča stranka. Vabljena pa je bila tudi tožeča stranka z vabilom z dne 15. 10. 2002, vendar se je osebno zglasila pri upravnem organu in se opravičila. Drugo vabilo ji je bilo poslano dne 17. 2. 2003, ki ga pa ni prevzela. Pošta je pisemsko pošiljko vrnila z oznako "ni dvignil" z navedbo, da je bilo obvestilo tožeči stranki puščeno dne 18. 2. 2003. V skladu z določbo 3. in 4. odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 73/04 - ZUP) se šteje, da je bilo vabilo tožeči stranki za sodelovanju v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča vročeno po preteku 15-dnevnega roka od datuma, ko je pošta pustila tožeči stranki obvestilo o poskušani vročitvi vabila št. 209-8/99. Glede na vse gornje ugotovitve, tudi po presoji sodišča, tožena stranka ni kršila določb Zakona o splošnem upravnem postopku, predvsem 146. člena ZUP, ki daje stranki pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi, saj je bila tožeča stranka obveščena o uvedbi postopka ugotavljanja dejanskega stanja prebivališča in dvakrat vabljena, da se udeleži navedenega postopka.

Glede na navedeno so tožbene navedbe tožeče stranke neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo.