Jedro

Delodajalec je dolžan navesti oziroma pisno obrazložiti, ne samo pravno podlago, temveč tudi dejansko podlago odpovednega razloga. To pa stori tako, da navede dejstva, s katerimi utemeljuje odpovedni razlog, pri čemer je dolžan to obrazložiti. Delodajalec ne more sanirati teh napak v sodnem postopku. Sodišče lahko presoja le zakonitost podane odpovedi, pri čemer iz konkretne odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da je bila podana zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela in ne morda kot redna odpoved iz krivdnega razloga ali izredna odpoved. Ker tožena stranka v konkretnem primeru ni vsebinsko navedla in obrazložila dejstev in okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, zakaj tožnik ni uspešno opravil poskusnega dela, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo: da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 29. 2. 2016 nezakonita in se ugotovi, da je tožniku delovno razmerje trajalo tudi po 6. 3. 2016 in sicer do vključno 14. 4. 2016 (I/1. točka); da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 7. 3. 2016 do vključno 14. 4. 2016 obračunati nadomestila plač v višini 800,00 EUR bruto, zanj plačati davke in prispevke ter mu nato izplačati ustrezna neto nadomestila plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnega nadomestila ter od 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (I/2. točka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati tudi ustrezen sorazmerni del regresa za leto 2016 v višini 237,49 EUR bruto, zanj plačati davek ter nato plačati tožeči stranki ustrezen sorazmerni del regresa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 dalje (I/3. točka). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače (ugotovitev trajanja delovnega razmerja tudi za dan 15. 4. 2016; obračun nadomestila plače tudi za dan 15. 4. 2016, ter po odvodu davka in prispevkov za ta dan plačilo nadomestila neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2016 dalje do plačila; plačilo zakonskih zamudnih obresti od sorazmernega neto zneska regresa za redni letni dopust 2016, za čas od 16. 4. 2016 do 1. 7. 2016) je sodišče zavrnilo (II. točka). Nadalje je odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka. Za tožečo stranko pa je tožena stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka in sicer v višini 927,41 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, s št. ..., sklic na št. ..., v roku 15 dni, šteto od dneva prejema te sodne odločbe ter v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (III. točka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo in navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna, zato jo tožena stranka izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Obrazložitev je v nasprotju sama s seboj, je v nasprotju z izrekom, saj je nedvoumno, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s poskusnim delom, kot tudi, da je delodajalec njegovo poskusno delo spremljal. Tožena stranka je prepričana, da sodišče prve stopnje nima prav in da s strani tožnika predloženih sms sporočil ne izhaja nič od tega, kar sodišče zatrjuje. Tožena stranka je sicer res 22. 2. 2016 poslala sms z vsebino „trenutno sem na slikanju“ ter „še ne vem za naprej“ ter potem ob 15.13 „v redu, pokličem, ko bom konec“ ter potem še 23. 2. 2016 ob 19.25 „jutri sporočim za naslednje dni, ker imam jutri zjutraj slikanje hrbtenice“ in 26. 2. 2016 ob 10.46 „sem klical nazaj, vendar se ne javite“. Iz teh poskusov komunikacije ne izhaja prav nobena za obstoj delovnega razmerja merodajna trditev ali obvestilo. Sodišče je obrazložilo, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nadalje je zapisalo tudi, da ni mogoče sanirati napak tekom sodnega postopka. Podana odpoved izpolnjuje minimalno obrazloženost na način, da se ta da preizkusiti. Sicer pa iz sodbe očitno izhaja, da bi tožena stranka tožniku lahko podala tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženec (pravilno: tožnik) je zamujal v službo, delodajalčevih navodil ni spoštoval, povzročil je tudi pomembno materialno škodo, s tem, ko je krivdno povzročil prometno nesrečo. Nenazadnje se delodajalcu sploh ni odzival, niti ga ni seznanjal, zakaj ne pride v službo, prav tako ni bil v bolniškem staležu, saj po lastnih navedbah še doslej ni dobil bolniškega lista. Tožena stranka je ubrala milejšo varianto odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot je izredna. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je sicer podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom iz sklepa ali če sklep sploh nima razlogov ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Obrazložitev ni v nasprotju sama s seboj, niti ni v nasprotju z izrekom, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s poskusnim delom, da delodajalec njegovo poskusno delo ni ustrezno spremljal, niti podana odpoved ne zadošča minimalnemu standardu obrazloženosti.

6. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z zaslišanjem tožnika A.A. in tožene stranke B.B., priče C.C. ter po vpogledu v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno odločilo, da je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 29. 2. 2016 nezakonita ter da se ugotovi, da je tožniku delovno razmerje trajalo tudi po 6. 3. 2016 in je trajalo do vključno 14. 4. 2016. Posledično je sodišče tožniku priznalo za ta čas tudi reintegracijo in reparacijo vključno s pripadajočim sorazmernim regresom za letni dopust. 7. Sodišče prve stopnje je pri tem ugotovilo, da med strankama ni sporno, da sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta 5. 1. 2016 z nastopom 11. 1. 2016, pri čemer sta se dogovorili za poskusno delo v trajanju šest mesecev, pri čemer je komisija, ki bo ocenjevala delo B.B., kot to izhaja iz 3. člena podpisane pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi s poskusnim delom šest mesecev je zakonita, saj 125. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) določa, da sme poskusno delo trajati največ šest mesecev in se lahko podaljša v primeru začasne odsotnosti z dela, pri čemer lahko delodajalec v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil ter delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka, za katero velja kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 43/2015 - KP) sicer v 49. členu določa, da mora delodajalec določiti tudi način spremljanja dela v poskusni dobi, kar pa tožena stranka ni upoštevala.

8. Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da je obrazložitev podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi dovolj jasna ter da že sam naslov odpovedi govori o tem, da ni tožnik uspešno opravil predvidenega poskusnega dela ter da podana odpoved izpolnjuje minimalni kriterij obrazloženosti. Pritožbeno sodišče navaja, da je na podlagi 5. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 delavcu mogoče podati odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela, pri čemer pa delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je po določilih drugega odstavka 87. člena ZDR potrebno, da delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazloži dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da je dolžan navesti oziroma pisno obrazložiti, ne samo pravno podlago, temveč tudi dejansko podlago odpovednega razloga. To pa stori tako, da navede dejstva, s katerimi utemeljuje odpovedni razlog, pri čemer je dolžan to obrazložiti. Dejstvo tudi je, da delodajalec ne more sanirati teh napak v sodnem postopku, kot to zmotno ocenjuje tožena stranka, prav tako pa sodišče ne more presojati odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno odpravljenega poskusnega dela v smislu redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot to ocenjuje tožena stranka, ki si sicer delno zmotno razlaga obrazložitev sodišča prve stopnje. Sodišče lahko presoja le zakonitost podane odpovedi, pri čemer iz konkretne odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da je bila podana zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela in ne morda kot redna odpoved iz krivdnega razloga ali izredna odpoved. Tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so navedbe tožene stranke o tem, da je tožnik izostal z dela najmanj 5 dni zaporedoma od 22. 2. 2016 do 29. 2. 2016 in o razlogih ni obvestil delodajalca, nerelevantne, pri čemer pa je bilo tudi sicer ugotovljeno, da gre za odsotnost v zvezi s prometno nesrečo tožnika.

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj v pritožbenem postopku ni uspela, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh v pravdi. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.