Jedro

Zakaj je, upoštevaje obseg in težavnost storitve, organ za BPP sestavo ustavne pritožbe v kazenski zadevi ovrednotil nižje, kot velja za povprečen primer (za katerega se določi nagrada v srednji vrednosti v razponu), je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel: ker so bile v ustavni pritožbi znova izpostavljene vse okoliščine, ki so bile s strani tožnika kot odvetnika izpostavljene že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato sodišče tožniku ne pritrjuje, da bi bil izpodbijani sklep z vidika uporabe pravičnega preudarka nezadostno obrazložen in da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu (v nadaljevanju organ za BPP) je z izpodbijanim sklepom tožniku za opravljeno delo po odločbi Bpp 274/2016 z dne 8. 8. 2014 priznalo znesek 614,40 EUR (v 1. točki izreka) ter v preostanku predlog zavrnilo (v 2. točki izreka). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila z odločbo tega organa Bpp 274/2016 z dne 8. 8. 2014 prosilcu A.A. dodeljena redna brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) za vložitev ustavne pritožbe v zadevi I K 35342/2013 Okrajnega sodišča v Novem mestu, za izvajanje BPP pa je bil določen tožnik, ki je 18. 8. 2016 vrnil izpolnjeno napotnico s predlogom za odmero stroškov in priložil listine v dokaz utemeljenosti priglasitve nagrade. Organ za BPP se v nadaljevanju sklicuje na šesti odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter navaja, da je tožniku nagrado in stroške za opravljeno delo odmeril na podlagi priglašenega stroškovnika v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Tožniku je bila za opravljeno delo odmerjena nagrada po tarifni številki 3470, vendar ne po srednji vrednosti nagrade (v priglašenem znesku 1000 EUR), temveč v višini 500 EUR. Pri tem je organ za BPP upošteval 13. člen ZOdvT. Upoštevaje navedeno je organ nagrado določil po pravičnem preudarku; upošteval je zlasti, da so bile v ustavni pritožbi (znova) izpostavljene vse okoliščine, ki so bile s strani odvetnika izpostavljene že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti. Obseg in težavnost odvetniške storitve v tem primeru opravičujeta odmero nagrade v višini, nižji od priglašene srednje vrednosti.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, saj je organ za BPP v nasprotju z določbami ZOdvT tožniku odmeril bistveno prenizko nagrado za ustavno pritožbo. Tožnik je za sestavo ustavne pritožbe priglasil stroške oziroma nagrado v znesku 1000 EUR, kolikor znaša srednja vrednost nagrade za tovrstno opravilo po tarifni številki 3470 Tarife v zvezi s 13. členom ZOdvT, in je do tega zneska po njegovem mnenju v celoti upravičen. Organ za BPP je tožniku neutemeljeno priznal zgolj znesek 500 EUR, kar je po zakonu najnižja nagrada za opravo te storitve, za kar pa organ nima nikakršnega razloga. ZOdvT v 13. členu izrecno določa, da se v povprečnem primeru določi srednja vrednost nagrade v razponu, zato bi organ takšen znesek tožniku moral priznati, saj konkretni primer v ničemer ne odstopa od povprečnih primerov. Organ pa tudi sicer v ničemer ne obrazloži, v čem naj bi konkretni primer bil manj zahteven od povprečnega primera oziroma zakaj naj bi bil podpovprečen. Navaja sicer, da naj bi priznano višino nagrade opravičevala obseg in težavnost odvetniške storitve, kar pa ne drži, pri čemer organ svojih navedb tudi z ničemer ne pojasni in sklepa ni mogoče preizkusiti. Tožnik vztraja, da opravljena storitev tako po obsegu kot tudi po težavnosti in glede na vse druge okoliščine primera v ničemer ne odstopa od povprečnih primerov in je zato upravičen do nagrade v celotnem priglašenem znesku. V ustavni pritožbi je bilo seveda potrebno ponovno izpostaviti vse okoliščine, katere so bile sicer izpostavljene že v pritožbi in zahtevi za varstvo zakonitosti, saj je bilo to nujno potrebno za obravnavanje same ustavne pritožbe in za sam uspeh. Organ za BPP pa zanemari, da je bilo nadalje potrebno v ustavni pritožbi opozoriti na vse kršitve ustavnih pravic upravičenca, te razdelati in podati vse ustrezne argumente in razloge, pred tem pa se v zadevo ustrezno poglobiti, kar ni zahtevalo nič manjšega angažmaja v primerjavi z drugimi povprečnimi primeri. V ustavni pritožbi je bilo izpostavljenih več kršitev ustavnih pravic upravičenca (pravice do izvajanja dokazov, do sojenja v navzočnosti, do neposredne navzočnosti ob zaslišanju obremenilnih prič, do obrambe s pomočjo zagovornika itd.) in zadeva tudi po sami vsebini še zdaleč ni enostavna ter se postavlja več vprašanj (vprašanje nujnosti navzočnosti obdolženca na glavni obravnavi, vprašanje veljavne odpovedi sojenja v navzočnosti, vprašanje neposrednega izvajanja dokazov itd.), katere vse je bilo potrebno v ustavni pritožbi razdelati z vidika kršitve človekovih pravic (kar ni bilo predmet niti pritožbe niti zahteve za varstvo zakonitosti), kot vse jasno izhaja iz same ustavne pritožbe, ki tudi po obsegu v ničemer ne odstopa od drugih ustavnih pritožb. Tožnik sodišču predlaga, naj izvede naslednje dokaze: zasliši tožnika, zasliši organ za BPP, vpogleda v spisno dokumentacijo upravnega spisa v zadevi, vpogleda v ustavno pritožbo z dne 9. 5. 2016, vpogleda v spis I K 35342/2013 Okrožnega sodišča v Novem mestu ter po potrebi izvede še druge dokaze. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne organu za BPP v nov postopek, da pravilno odmeri priglašene stroške tožnika. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila.

4. Sodišče je tožbo poslalo v odgovor kot stranki z interesom A.A., vendar ta na tožbo ni odgovoril. 5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna višina tožniku kot odvetniku priznanih stroškov za nudenje BPP po odločbi Bpp 274/2016 z dne 8. 8. 2014, s katero je bila prosilcu A.A. dodeljena redna BPP za vložitev ustavne pritožbe v kazenski zadevi, vodeni pri Okrajnem sodišču v Novem mestu pod I K 35342/2013. 7. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je organ za BPP tožniku priznal namesto zahtevane nagrade za postopek 1000,00 EUR (le) nagrado v višini 500,00 EUR. Pri tem se je skliceval na 30. člen ZBPP, tar. št. 3470 Tarife ter 13. člen ZOdvT, in zlasti upoštevaje obseg in težavnost odvetniške storitve odmeril nagrado v nižji vrednosti od priglašene srednje vrednosti.

8. Po šestem odstavku 30. člena ZBPP je za pravno pomoč po tem zakonu odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči. 9. Po Tarifi se (med drugim) za postopke pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, po opombi 3.4.7 za vse vrste zadev, uporabijo nagrade, določene v podpoglavju 4.7 oziroma v tar. št. 3470, 3471 in 3472. Nagrada za postopek (med drugim) pred Ustavnim sodiščem je določena v tar. št. 3470, in sicer v razponu od 500,00 do 1.500,00 EUR.

10. Kadar so nagrade določene v razponu, se po 13. členu ZOdvT nagrada v posameznem primeru določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke; v povprečnem primeru se določi srednja vrednost nagrade v razponu.

11. Da je organ za BPP pri odločanju o nagradi (pravičen) preudarek uporabil, kot to narekuje ZOdvT, iz izpodbijanega sklepa izhaja. Organ je namreč tako v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izrecno navedel, poleg tega pa je odločitev oprl kot na nosilni dejanski razlog na svojo oceno, da opravljena odvetniška storitev, tj. sestava ustavne pritožbe v kazenski zadevi zadevi I K 35342/2013 Okrajnega sodišča v Novem mestu, glede na obseg in težavnost opravičuje odmero nagrade v višini, nižji od priglašene srednje vrednosti.

12. Organ za BPP sicer v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni izrecno navedel tudi, da je upošteval in kako v 13. členu ZOdvT primeroma navedene še druge okoliščine: uporabo tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika. Vendar tega, da te okoliščine v izpodbijanem sklepu niso posebej izpostavljene ter da naj bi glede na te okoliščine tožnikova storitev ne bila pravilno ovrednotena pri odmeri nagrade, tožnik v tožbi niti ne navaja.

13. Zakaj je, upoštevaje obseg in težavnost storitve, organ za BPP sestavo ustavne pritožbe v opredeljeni kazenski zadevi ovrednotil nižje, kot velja za povprečen primer (za katerega se določi nagrada v srednji vrednosti v razponu), pa je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel: ker so bile v ustavni pritožbi znova izpostavljene vse okoliščine, ki so bile s strani tožnika kot odvetnika izpostavljene že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato sodišče tožniku ne pritrjuje, da bi bil izpodbijani sklep z vidika uporabe pravičnega preudarka nezadostno obrazložen in da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti.

14. Sicer pa tožnik oporeka pravilnosti ocene organa - ki jo tudi sodišče razume v pomenu, da ustavna pritožba v bistvenem le ponovno navaja okoliščine, ki so bile izpostavljene že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo in v zahtevi za varstvo zakonitosti (ki ju je tudi sestavil tožnik) - ter izpostavlja, da pa je bilo treba opozoriti tudi na vse kršitve človekovih pravic, pri čemer navede katere, te razdelati in ustrezno argumentirati, kar naj bi ne bilo predmet niti pritožbe niti zahteve za varstvo zakonitosti. Vendar tožnik sodišča s podanimi navedbami ne prepriča ter navedene tožbene navedbe sodišče presoja kot neutemeljene. (Že) Ustava RS v tretjem odstavku 160. člena določa, da če zakon ne določa drugače, da odloča ustavno sodišče o ustavni pritožbi le, če je bilo izčrpano pravno varstvo. Nadalje Zakon o ustavnem sodišču v prvem odstavku 51. člena določa, da se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju pravnih sredstev pa pomeni tudi to, da morajo pritožniki zatrjevati (po vsebini) kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin že v postopkih s pravnimi sredstvi pred (rednimi) sodišči (t. i. materialna izčrpanost).(1) (Kajti) ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo, s katerim Ustavno sodišče nadzoruje, ali sodna oblast pri izvrševanju svojih pristojnosti spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine.(2) Kar pa pomeni, da tudi v pogledu zatrjevanja kršitev človekovih pravic ustavna pritožba (da bi je ustavno sodišče ne zavrglo in da bi jo sprejelo v obravnavo) ne bi mogla obsegati nove ali bistveno drugačne vsebine kot je bila obsežena v predhodno uveljavljanih pravnih sredstvih. Tudi kolikor pa se tožnik ob tem sklicuje na (dodatno) argumentacijo, mu sodišče odgovarja, da ne gre za neobičajen sestavni del ustavne pritožbe, in da mu je bila nagrada za sestavljeno ustavno pritožbo tudi določena. Da bi šlo za argumentacijo, ki bi morala biti upoštevana kot bolj ali izjemno zahtevna, ker bi vsebovala (obsežno) domačo in tujo judikaturo, judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice ipd., in glede na kar bi lahko bila dana podlaga za določitev nagrade po srednji (ali najvišji) vrednosti, pa tožnik niti ne zatrjuje, niti ni iz upravnega spisa razvidno, da bi na tak način utemeljeval predloženi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči. 15. Ker je po navedenem sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo. Z vpogledom v spisno dokumentacijo je kot njen sestavni del lahko vpogledalo tudi v relevantne listine kazenskega spisa I K 35342/2013 in zadeve Bpp 274/2016 ter predmetno ustavno pritožbo in je že na tej podlagi lahko presodilo zakonitost odločitve v izpodbijanem sklepu. Zato teh dokazov ni bilo potrebno izvajati na glavni obravnavi. Dokazna predloga za zaslišanje tožnika in organa za BPP pa nista substancirana ter niti ni jasno, katera dejstva bi tožnik z njima dokazoval, tako da sodišče ni imelo podlage za oceno, da je ta dokaza potrebno izvesti.

16. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

opomba (1) : Tako dr. Jadranka Sovdat v Ustavno procesno pravo Praktikum, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2015, str. 186 opomba (2) : Prav tam, str. 188