Jedro

Kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj, zaradi katerih je Republika Italija zaprosila za izročitev F.F., v Republiki Sloveniji zoper njega sploh ni tekel in zato tudi ni mogel biti pravnomočno končan. Pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 1. odstavka 420. člena ZKP zato ni izpolnjen.

Izrek

Zahteva zagovornikov F.F. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 8.4.2002 odločilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca F.F. Republiki Italiji, in sicer po prestani kazni 3 let zapora, na katero je bil obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 26.6.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7.2.2001. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 5.6.2002 pritožbo njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovorniki F.F. so dne 31.7.2002, torej že potem, ko jim je bila vročena odločba ministra za pravosodje Republike Slovenije z dne 11.7.2002, s katero je bilo odločeno, da se dovoli izročitev F.F. Republiki Italiji, priporočeno po pošti vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep, s katerim je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izročitev obd. F.F. Republiki Italiji. V njej uvodoma navajajo, da jo vlagajo zaradi bistvene kršitve določb postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi oziroma ju spremeni tako, da ne dovoli izročitve obdolženca Republiki Italiji.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določilu 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti iz razlogov, naštetih v 1. odstavku navedenega člena. Kazenski postopek pa je pravnomočno končan, ko so bodisi obsodilna, oprostilna, zavrnilna sodba ali sklep o sodnem opominu postali pravnomočni oziroma ko je bilo med kazenskim postopkom s pravnomočnim sklepom odločeno, da se kazenski postopek ustavi ali obtožni akt zavrže. Izjema od tega določila je določena v 4. odstavku 420. člena ZKP, kjer je predpisano, da se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti le zoper pravnomočni sklep o odreditvi oziroma podaljšanju pripora.

Zagovorniki F.F. pa z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijajo pravnomočno odločbo, s katero je bilo v skladu z določbami 31. poglavja ZKP ter 7. člena Evropske konvencije o izročitvi ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca F.F. Republiki Italiji. Ta posebni postopek, ki ga urejata navedena predpisa, je torej namenjen izvedbi kazenskega postopka, ki teče oziroma bo tekel v tuji državi. Kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj, zaradi katerih je Republika Italija zaprosila za izročitev F.F., v Republiki Sloveniji zoper obdolženca sploh ni tekel in zato tudi ni mogel biti pravnomočno končan. Zato tudi ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 420. člena ZKP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornikov F.F. za varstvo zakonitosti na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.