Jedro

ZGO-1 ne daje neposrednega odgovora na vprašanje, kje je meja med rekonstrukcijo in novogradnjo, zato je treba ta odgovor poiskati v vsaki zadevi posebej. Tožnika zmotno menita, da gre v tej zadevi za rekonstrukcijo, ker se po predvideni odstranitvi (večjega) dela objekta, ohranja del objekta, ki ga je mogoče definirati kot stavbo. To namreč za presojo pravne kvalifikacije obravnavanega posega ni bistveno. Odločilno pa je, da bo pretežni del objekta (vključno s temelji) v celoti odstranjen, na tem mestu pa bo skupaj s temelji zgrajen nov objekt.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za (delno) odstranitev obstoječega objekta in rekonstrukcijo objekta na zemljiščih s parc. št. 286/2, 286/1, 286/7 in 286/9 k. o. ... ter ugotovil, da posebni stroški za izdajo te odločbe niso zaznamovani.

2. Iz obrazložitve izhaja, da po presoji organa v tej zadevi ne gre za rekonstrukcijo v smislu določb Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), temveč za novogradnjo. Predvidena je namreč odstranitev večine konstrukcijskih elementov objekta, ohranjen pa bo le manjši del objekta, zaradi česar ni mogoče govoriti o obstoječem objektu, saj so odstranjeni njegovi bistveni elementi, in sicer do globine 1 m, torej tudi temelji. Da gre v tem primeru za nov objekt, potrjuje tudi opredelitev pojma gradnje novega objekta iz 7.1. točke 2. člena ZGO-1, saj se v tem primeru zunanji izgled objekta bistveno spremeni (etažnost, oblikovanje strehe), prav tako pa se spremenijo gabariti oziroma stavbni volumen. Ugotavlja še, da novogradnja v tem primeru ni skladna z določbami prostorskega akta, saj je presežen faktor zazidanosti, ni pa zagotovljen niti ustrezen delež zelenih površin.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil. V obrazložitvi med drugim na podlagi podatkov o bruto tlorisni površini in bruto prostornini novozgrajenega objekta in starega objekta, ki naj bi se ne porušil, ugotavlja, da je predvideno rušenje večjega dela objekta oziroma da naj bi neporušene ostalo le 19 % bruto prostornine obstoječega objekta. Navaja še, da iz PGD izhaja, da se v večjem delu objekta konstrukcija objekta odstrani v celoti, pri čemer se teren odkoplje do globine - 1 m in se na tem mestu zgradi nova temeljna plošča debeline 35 cm in na njej novi del stavbe. Navedeno po njegovi presoji pomeni, da ne gre za spreminjanje konstrukcijskih elementov, saj konstrukcije po odstranitvi ni več, zaradi česar ne gre za rekonstrukcijo.

4. Tožnika se z izpodbijano odločbe ne strinjata in zoper njo vlagata tožbo, v kateri uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari oziroma naj zadevo vrne organu v ponoven postopek.

5. Uveljavljata, da je v tem primeru sporna opredelitev pojma rekonstrukcije in v tem okviru pojma obstoječega objekta. Poudarjata, da beseda spreminjanje, ki je vsebovana v „avtentični razlagi“ rekonstrukcije, tako kot v občem/laičnem smislu pomeni nadomeščanje, torej tudi odstranitev in nadomestitev z novim delom/elementom, razlog za zavrnitev pa je, po njunem mnenju, v nestrinjanju z opredelitvijo pojma obstoječi objekt. Ta pojem v zakonu ni opredeljen, zato je naloga sodne prakse, da ga zapolni.

6. Sklicujeta se na sodbo tega sodišča I U 1733/2015 in navajata, da sodišče v njej razmeji pojma rekonstrukcije in novogradnje tako, da za opredelilni element vzame ostanek objekta po odstranitvi konstrukcijskih elementov, ki se bodo nadomestili/rekonstruirali. Če je ostanek objekta stavba, kot je opredeljena v 1.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1, gre nedvomno za rekonstrukcijo obstoječega objekta. Menita, da je besedilo iz 14. točke obrazložitve sodbe „odstranjena oziroma nadomeščena večina konstrukcijskih elementov objekta“ treba razumeti v povezavi z njeno 15. točko na način, da je večna konstrukcijskih elementov objekta odstranjena, ko na mestu obstoječega objekta ne stoji več stavba v smislu 2. člena ZGO-1. 7. Sklicujeta se še na sodbi IV U 28/2013 in III U 81/2012, iz katerih naj bi izhajalo, da se objekt obravnava kot neločljiva celota. Navedeni zadevi se od obravnavane razlikujeta v tem, da je šlo tam za rekonstrukcijo v vertikalni smeri, v tej zadevi pa gre za rekonstrukcijo v horizontalni smeri. Navedena sodna praksa naj bi tudi negirala stališče organa, da gre za novogradnjo, ker se spremeni zunanji izgled objekta.

8. Trdita tudi, da je s pojmom obstoječi objekt zakonodajalec opredelil objekte, ki ob začetku gradbenega posega že obstajajo in so vpisani v register stavb. Na tem obstoječem objektu so možni posegi, ki jih opredeljuje 7.2. točka 2. člena ZGO-1, po končani rekonstrukciji pa objekt volumensko ne sme odstopati za več kod 10 % od objekta, ki je prej obstajal na istem mestu. Pravilnost te razlage izhaja tudi iz Gradbenega zakona (GZ), v zvezi s katerim citirata tudi opredelitev pojma novogradnje in obrazložitev predloga zakona, iz katere izhaja, da je namen prenove definicij „poenotiti prakso na področju izdaje gradbenih dovoljenj, da ne bi prihajalo do razlik pri uporabi izrazov in zato do različnega odločanje v podobnih zadevah kot posledica različnega tolmačenja istega pojma“. Omenjata tudi razlago pojma rekonstrukcije na uradni strani E-uprave.

9. Sodišče je tožbo vročilo toženki, ki pa nanjo ni odgovorila.

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je sporno, ali je predvidena gradnja rekonstrukcija objekta ali gradnja novega objekta po določbah ZGO-1, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi prvega odstavka 106. člena GZ.

12. Iz ugotovitev organov v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi, ki jim tožnika ne oporekata, izhaja, da je obravnavani poseg predviden na objektu, ki je bil v preteklosti dozidan, in sicer je predvidena celotna odstranitev starejšega (večjega) dela objekta, etažnosti P + M, do približno 1 m v globino, ohranja pa se manjši, dozidani del, ter da bo na mestu odstranjenega dela zgrajen novi del objekta vključno s temeljno ploščo debeline 35 cm, pritličjem in nadstropjem z ravno pohodno streho s teraso.

13. Sodišče se strinja z upravnima organoma, da navedenega posega ni mogoče opredeliti kot rekonstrukcijo v smislu določbe ZGO-1, temveč kot gradnjo novega objekta.

14. ZGO-1 v 7.2. točki prvega odstavka 2. člena rekonstrukcijo objekta definira kot spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedbo del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kakor 10%.

15. Gradnjo novega objekta ZGO-1 definira v 7.1. točki pravega odstavka 2. člena, in sicer kot izvedbo del, s katerimi se zgradi nov objekt oziroma se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled.

16. Ker navedeni določbi ZGO-1 ne dajeta neposrednega odgovora na vprašanje, kje je meja med rekonstrukcijo in novogradnjo, je treba ta odgovor poiskati v vsaki zadevi posebej. Iz upravnosodne prakse tega sodišča izhaja, da je rekonstrukcijo smiselno mogoče izvesti le na obstoječem objektu, ki se zaradi posegov in izboljšav ne sme bistveno spremeniti in mora ohraniti svoje bistvene elemente (prim. sodbe I U 1733/2015, II 442/2016, I U 1335/2016, I U 1616/2017, I U 1316/2016, itd.).

17. Tožnika zmotno menita, da gre v tej zadevi za rekonstrukcijo, ker se po predvideni odstranitvi (večjega) dela objekta, ohranja del objekta, ki ga je mogoče definirati kot stavbo. To namreč za presojo pravne kvalifikacije obravnavanega posega ni bistveno. Odločilno pa je, da bo pretežni del objekta (vključno s temelji) v celoti odstranjen, na tem mestu pa bo skupaj s temelji zgrajen nov objekt. To je nedvomno gradnja novega objekta v smislu točke 7.1. prvega odstavka 2. člena ZGO-1, in sicer ne glede na to, ali bosta ohranjeni in novozgrajeni del po zaključeni gradnji en objekt. 18. Razlaga, po kateri bi za potrebe opredelitve posega kot rekonstrukcije zadostovalo, da se od obstoječega objekta ohrani katerikoli njegov del, ki bi ga bilo še mogoče definirati kot stavbo, v preostalem delu pa se objekt (z vsemi ali pretežnim delom konstrukcijskih elementov) odstrani in zgradi na novo, bi pomenila obid zakona, predvsem pa prostorskih aktov, ki po posameznih enotah uporabe prostora lahko določajo različne pogoje za rekonstrukcijo in gradnjo novih objektov. Bistvo razlikovanja med rekonstrukcijo in novogradnjo je namreč ravno v tem, da so s prostorskimi akti pogoji za dovoljenost posegov na že obstoječem objektu lahko drugačni (milejši) od pogojev za gradnjo novega objekta (v konkretnem primeru npr. glede faktorja zazidanosti) ali pa gradnja novega objekta na določenem območju celo sploh ni dovoljena.

19. Za odločitev v tej zadevi pa ni pomembno, kako je treba za potrebe opredelitve rekonstrukcije opredeliti pojem obstoječega objekta. Ker je namreč predvidena odstranitev (večjega) dela objekta vključno s temelji, ostal pa naj bi (manjši) del, ki ga je sicer mogoče definirati kot stavbo, namreč ne gre za vprašanje, kaj je obstoječi objekt, temveč kaj se rekonstruira oziroma kaj je predmet rekonstrukcije. Iz opisanega pa izhaja, da ne gre za rekonstrukcijo ohranjenega dela objekta, temveč je zraven njega, na mestu odstranjenega dela, predvidena novogradnja, pri čemer za tak sklep ni bistveno, ali novogradnja ostaja v gabaritih odstranjenega dela, niti (kot že rečeno) ali je predvideno, da bosta ohranjeni in novozgrajeni del po zaključeni gradnji celota - en objekt. 20. Glede na povedano za odločitev v tej zadevi zato ni pomembno niti, da spreminjanje konstrukcijskih elementov v smislu definicije rekonstrukcije iz 7.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 lahko pomeni tudi njihovo zamenjavo, torej odstranitev konstrukcijskih elementov, saj po odstranitvi vseh (ali večine) konstrukcijskih elementov objekta ni več mogoča njegova rekonstrukcija, temveč gre na odstranjenem delu za novogradnjo.

21. Glede na povedano tožnika ne moreta uspeti s sklicevanjem na sodbe tega sodišča I U 1733/2015, IV U 28/2013 in III 81/2012, saj glede na pojasnjeno na njihovi podlagi obravnavanega posega ni mogoče prepoznati za rekonstrukcijo. Ne moreta pa uspeti niti s sklicevanjem na definicijo rekonstrukcije, kot jo opredeljuje GZ, ki ga v tem primeru, kot rečeno, glede na prvi odstavek 106. člena ni mogoče uporabiti. Poleg tega pa glede na opisani obseg predvidenega posega, ki vključuje tudi poseg v temelje objekta, v tem primeru ne gre niti za rekonstrukcijo v smislu 35. točke prvega odstavka 3. člena GZ. Prav tako neutemeljeno pa je tudi tožbeno sklicevanje na definicijo rekonstrukcije na portalu E-uprava, saj sodišče ni vezano na razlago predpisov s strani drugih organov.

22. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker dejstva, na katera je sodišče oprlo svojo odločitev, v zadevi niso bila sporna, temveč je šlo za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.