Jedro

Zamudne obresti so glede nastanka (277. člen ZOR) in zastaranja (369. člen ZOR) akcesorne glavni trjatvi, ne glede na to, ali se uveljavljajo kot samostojna terjatev. Na tako stališče napotuje splošno določilo 1. odstavka 361. člena ZOR o začetku teka zastaralnega roka. Ta začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitv obveznosti. Terjatev na plačilo zamudnih obresti pa je imel upnik pravico zahtevati takoj po dnevu zapadlosti glavne terjatve (primerjaj 277. člen ZOR). ZOR namreč začetka teka zastaralnega roka za plačilo zamudnih obresti ne veže na dejstvo plačila glavnice in s tem prenehanje teka zamudnih obresti. V 372. členu ZOR govori le o času, ki je potreben za zastaranje, ne govori pa o tem, kdaj zastaranje začne teči.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati 259.842,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.4.1995 dalje do plačila in 21.140,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.4.1995 dalje od plačila (1. točka izreka). V preostalem delu je izvršilni sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka) ter toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 162.159,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1999 dalje do plačila. Zoper navedeno sodbo v delu, v katerem ni uspela (1. in 3. točka izreka sodbe - prim. 1. odstavek 350. člena ZPP), se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavljala pritožbena razloga bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Utemeljeno pritožnik opozarja na zmotno uporabo materialnega prava glede začetka teka in poteka zastaralnega roka vtoževanega obračuna obresti. Zamudne obresti so glede nastanka (277. člen ZOR) in zastaranja (369. člen ZOR) akcesorne glavni trjatvi, ne glede na to, ali se uveljavljajo kot samostojna terjatev. Na tako stališče napotuje splošno določilo 1. odstavka 361. člena ZOR o začetku teka zastaralnega roka. Ta začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitv obveznosti. Terjatev na plačilo zamudnih obresti pa je imel upnik pravico zahtevati takoj po dnevu zapadlosti glavne terjatve (primerjaj 277. člen ZOR). ZOR namreč začetka teka zastaralnega roka za plačilo zamudnih obresti ne veže na dejstvo plačila glavnice in s tem prenehanje teka zamudnih obresti. V 372. členu ZOR govori le o času, ki je potreben za zastaranje, ne govori pa o tem, kdaj zastaranje začne teči. Ker pa stranske terjatve, kot so tudi obresti, zastarajo po 369. členu ZOR najkasneje takrat, ko zastara glavna terjatev, ni logično, da bi bilo plačilo glavnice okoliščina, ki pretrga zastaranje terjatve na plačilo zamudnih obresti. Izhajajoč iz navedene argmentacije o začetku in zaključku teka zastaralnega roka za izterjavo zamudnih obresti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je začetek teka zastaralnega roka za izterjavo zamudnih obresti vezalo na dejstvo plačila glavnice. Zato ni ugotavljalo pravno relevantnega dejstva za odločitev o utemeljenosti toženčevega ugovora zastaranja terjatve na plačilo zamudnih obresti, torej dejstva začetka teka zamudnih obresti (primerjaj 1. odstavek 361. člena ZOR) in dejstva delitve usode zamudnih obresti kot stranske terjatve z usodo glavnice glede poteka zastaranja (369. člen ZOR). Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo pravno relevantnega dejanskega stanja, in s tem odločilnih okoliščin za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Izpodbijane sodbe zato ni mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 399. člena ZPP). Na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi toženca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.