Jedro

Dejstvo, da v sporazumu niso navedene proračunske postavke, zakonite pravne podlage ter datumi plačila na samo veljavnost sporazuma nimajo vpliva, saj ne gre za bistvene sestavine sporazuma.

Tožena stranka bi morala pred podpisom sporazuma poskrbeti, da bi se predhodno opravil postopek iz prej citiranega Pravilnika, ne more pa se po podpisu sporazuma sklicevati na nepravilnosti, ki jih je zaradi lastne neskrbnosti zagrešila sama. Svoje neskrbnosti pri vstopanju v pravno poslovni odnos ne more naprtiti tožeči stranki.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je toženki naložilo plačilo zneska 772.199,95 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2010 dalje do plačila, vključno s povrnitvijo pravdnih stroškov tožnic v višini 6.788,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za obresti od 1. 1. 2010 do 21. 10. 2010).

2. Zoper ugodilni del in stroške vlaga pritožbo tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Opozarja, da sporni sporazum sicer vsebuje zavezo ministrstva, da bo krilo 50 % stroškov izdelave dokumentacije, vendar pa v njem niso navedeni: (1) zakonita pravna podlaga, (2) proračunske postavke, iz katerih se bodo ta sredstva krila, (3) izostali pa so tudi roki oz. datumi plačila. Izpostavlja dvanajsto poglavje Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (2). Poudarja, da pri sklepanju sporazuma niso bile upoštevane določbe od 214. člena do 230. člena Pravilnika. Ministrstvo za okolje in prostor ni izvedlo v Pravilniku predpisanih postopkov, pri čemer v obravnavani zadevi ne gre za situacijo, ki jo opredeljuje 215. člen Pravilnika - primeri, ko se določbe prej citiranega poglavja ne uporabljajo. Poudarja, da je sporni sporazum po svoji naravi zgolj pismo o nameri, in sicer o sodelovanju pri sofinanciranju izdelave dokumentacije za projekt „O.“, saj ni pogojen z obveznostjo in rokom oddaje kohezijske vloge, pa tudi ne s sankcijami v primeru neoddaje vloge v predpisanem roku. V sporazumu ni opredeljen rok izdelave dokumentacije, manjka tudi številka proračunske postavke, na kateri so zagotovljena sredstva za sofinanciranje. Iz citiranega sporazuma ne izhaja obveznost, da bi bilo Ministrstvo za okolje in prostor dolžno skleniti aneks k sklenjenemu sporazumu, saj je to obveznost občin (delitev stroškov med posameznimi občinami). Sporazum iz leta 2007 tako ne predstavlja sofinancerske pogodbe po 13. členu Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2007 do 2013, niti ne izjeme po 215. členu Pravilnika; po naravi pa ga tudi ni moč opredeliti kot pogodbe, sklenjene v skladu s predpisanimi postopki, ki veljajo za neposredne proračunske uporabnike. Zato odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, posledično pa je bilo nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka pritrjuje zaključkom in argumentaciji sodišča prve stopnje ter ponavlja navedbe iz tožbe in pripravljalne vloge.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je svoj zahtevek utemeljevala na sporazumu o sodelovanju pri sofinanciranju izdelave dokumentacije za projekt „O.“(3), ki toženo stranko zavezuje k plačilu 50 % nastalih stroškov pri pripravi dokumentacije.

6. Pravno relevantno dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji, tvorijo sledeča dejstva: - pravdni stranki sta 18. 12. 2007 sklenili veljavno pogodbo – sporazum, šifra 5443-2/2007/7; - pogodbeni stranki sta se strinjali z načinom izbire izvajalca izdelave projektne dokumentacije; - med tožečo stranko kot naročnico ter izvajalcem H., d. o. o. je bila 18. 6. 2008 sklenjena pogodba št. 430-0016/2008-07 o izdelavi projektne dokumentacije za projekt „O.“; - vrednost storitve je znašala 1.544.399,99 EUR, pri čemer se je polovico tega zneska v skladu s sporazumom zavezala poravnati tožena stranka.

7. Izpodbijana sodba na podlagi navedenih ugotovitev izpostavlja, da v obligacijskem pravu velja načelo pacta sunt servanda, ki nalaga udeležencem dolžnost izpolnitve obveznosti in odgovornost za njeno izpolnitev, obveznost pa lahko ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona (9. člen Obligacijskega zakonika) (4).

8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče sodišča prve stopnje, da sporazuma ni moč interpretirati v smislu pisma o nameri. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da sporazuma ni mogoče umestiti v fazo pogajanj, ki strank ne bi zavezovala. Pritrditi je tudi njegovemu stališču, da so obveznosti pogodbenih strank v sporazumu povsem določno opredeljene. V sporazumu je natančno naveden predmet, pa tudi delež obveznosti, ki odpade na toženo stranko. Natančno je določen način izbire izvajalca ter rok šestdesetih dni za pokritje pripadajočega dela stroškov izdelane dokumentacije. Dejstvo, da v sporazumu niso navedene proračunske postavke, zakonite pravne podlage ter datumi plačila na samo veljavnost sporazuma nimajo vpliva, saj, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, ne gre za bistvene sestavine sporazuma.

9. Sklicevanje tožene stranke na neupoštevanje Pravilnika za konkretno zadevo ne more biti pravno upoštevno. Predmetni Pravilnik glede prevzemanja obveznosti zavezuje ministrstvo kot neposrednega uporabnika državnega proračuna, ne more pa v pogodbenem odnosu zavezovati tožeče stranke. Tožena stranka bi morala pred podpisom sporazuma poskrbeti, da bi se predhodno opravil postopek iz prej citiranega Pravilnika, ne more pa se po podpisu sporazuma sklicevati na nepravilnosti, ki jih je zaradi lastne neskrbnosti zagrešila sama. Svoje neskrbnosti pri vstopanju v pravno poslovni odnos ne more naprtiti tožeči stranki. Tudi toženo stranko pri urejanju obligacijskih razmerij zavezuje načelo vestnosti in poštenja, obveznost skrbnega ravnanja, ki je določeno kot načelo in kot pravni standard; pri čemer pa pri urejanju obligacijskih razmerij velja avtonomija volje. Zato neupoštevanje Pravilnika, ki toženi stranki nalaga ustrezno postopanje pri prevzemanju obveznosti v breme proračuna, ne more iti na škodo tožeče stranke. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka dolguje tožeči stranki znesek v višini 772.199,95 EUR, kar predstavlja 50 % dogovorjene pogodbene cene, je glede na izvedeni dokazni postopek povsem pravilen. Glede na zgoraj navedeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 353.člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

10. Pritožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Uradni list RS, št. 50/07, v nadaljevanju: Pravilnik.

(3) V nadaljevanju: sporazum.

(4) Uradni list RS, št. 83/2001 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ