Jedro

Sodišče strankam ni razkrilo, da je zanj sporno vprašanje procesne legitimacije za vložitev tožbe, zato predstavlja izpodbijani sklep (zavrženje tožbe) sklep presenečenja.

Tožnici je bila odvzeta možnost, da bi glede obveščanja pristojnega belgijskega organa ponudila trditve in dokaze, ki bi potrjevali, da je sledila postopku, ki ga za izterjavo davčne obveznosti predpisuje zakon.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo za ugotovitev neučinkovitosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene 12. 12. 2006 med A. P. in N. P. ter D. P., v razmerju do tožnice in dopustitev, da tožnica poseže na predmetno nepremičnino z izvršbo zaradi izterjave izvršljive terjatve v višini 340.692,03 EUR in tožnici naložilo, da tožeči stranki (pravilno tožencema) povrne pravdne stroške v znesku 1.890,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter mu zadevo vrne v nov postopek, podrejeno pa, da ga razveljavi in s sodbo ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, vse s stroškovno posledico. V pritožbi in njeni (pravočasni) dopolnitvi nasprotuje stališču sklepa, da ni podana njena procesna legitimacija, ker je tožbo vložila brez zaprosila belgijskega davčnega organa. Sodišče je napačno uporabilo tretji odstavek 236. člena Zakona o davčnem postopku (1) (v nadaljevanju ZDavP-2), ker je štelo, da je pristojni organ v Belgiji zaprosilo umaknil. S tem je kršilo določbe ZPP o zavrženju tožbe zaradi pomanjkanja procesne legitimacije, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka procesni legitimaciji ni ugovarjala, sodišče pa med postopkom in glede na način izvajanja dokazov, v okviru materialnoprocesnega vodstva, tega vprašanja ni niti izpostavljalo. Če bi sodišče tožnico opozorilo, da ocenjuje, da vodi tožbo brez ustreznega zaprosila, bi pravočasno postavila trditve in predložila dokaze, da temu ni tako. Tožnica ni vedela, da je dejstvo (pomanjkanje procesne legitimacije za vložitev tožbe) sporno, sicer bi navedla in predložila ustrezne dokaze. Gre za sporočilo belgijskega organa z dne 16. 7. 2007, iz katerega je razvidno, da lahko slovenska davčna uprava takoj začne s postopkom vložitve izpodbojne tožbe in predloga za izvršbo na nepremičninah dolžnika. Omenjenega dokaza prej brez svoje krivde ni mogla predložiti, ker ni bila opozorjena, da je slednje dejstvo sploh sporno. Sporočilo belgijskega davčnega organa je bilo posredovano Generalnemu davčnemu uradu preko uradnega komunikacijskega omrežja CCN-maila, pri čemer se vsa pisanja v okviru tega omrežja smatrajo za uradno komunikacijo med pristojnimi organi v primerih medsebojne upravne pomoči. Sicer pa že prvo zaprosilo belgijskega organa z dne 4. 10. 2006 (Davčni urad Ljubljana ga je prejel 16. 11. 2006, kot je razvidno iz zapisnika Davčnega urada Ljubljana z dne 23. 2. 2007) predstavlja zaprosilo za vložitev tožbe, saj je vsebovalo vse potrebne podatke v skladu s tretjim odstavkom 234. člena ZDavP-2. Novo zaprosilo v smislu tretjega odstavka 236. člena ZDavP-2 ni bilo potrebno. Davčna izvršba z vidika davčnega organa ni bila neuspešna, kot v 14. točki sklepa ugotavlja sodišče. Tožeča stranka je v skladu drugim odstavkom 236. člena ZDavP-2 vsakih 6 mesecev obveščala belgijski davčni organ o stanju postopka. Zaprosila je tudi belgijski organ za ravnanje oziroma za pooblastilo za vložitev tožbe, ki ga je belgijski organ posredoval 21. 7. 2007. Na poizvedbo slovenskega davčnega organa po odobritvi začetka vložitve tožbe 3. 7. 2007, je odgovoril belgijski organ z e-mailom 16. 7. 2007. Belgijski davčni organ pa je obveščala glede postopka tožbe tudi kasneje, kar je razvidno iz dopisa generalnega davčnega organa z dne 1. 4. 2008, ki ga prilaga pritožbi. Teh dokazov prej ni predložila, ker dejstva do izdaje izpodbijanega sklep niso bila izpostavljena kot sporna. Sodišče je torej napačno ugotovilo, da je bila tožba vložena brez zaprosila. Nepravilna pa je tudi sicer interpretacija sodišča tretjega odstavka 236. člena ZPP, da bi bilo potrebno ponovno zaprosilo. To je potrebno le v primeru, ko je izid postopka negativen, torej, če davčna izvršba po mnenju pristojnega zaprošenega organa ne bi bila več mogoča. Na 22. sestanku Odbora za izterjavo 19. marca 2012 je bilo podano pojasnilo (tožnica ga prilaga kot dokaz, ker ga prej brez svoje krivde ni predložila, ker dejstvo ni bilo sporno) je bilo pojasnjeno, da je treba 20. člen Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 1189/2001 z dne 18. 11. 2011, ki se neposredno uporablja, interpretirati tako, da organu prosilca ni treba zaprositi za ponovno uvedbo postopka za izterjavo ali zavarovanje plačila terjatev, če prejme samo podatke o napredovanju postopka o aktivnostih, ki jih izvaja in nadaljuje zaprošeni organ. Tako je na ta način treba interpretirati tudi tretji odstavek 236. člena ZDavP-2. V primeru dvoma pa naj sodišče postopek prekine in naslovi vprašanje na sodišče evropskih skupnosti za pravilno interpretacijo. V konkretnem primeru gre le za nadaljevanje postopka davčne izvršbe na podlagi prvotno prejetega zaprosila in novo zaprosilo ni potrebno.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V predmetnem postopku je tožnica vložila tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika A. P. (očeta tožencev) na podlagi določb ZDavP-2 in Direktive Sveta Evropskih skupnosti št. 308/76 z dne 15. 3. 1976 o vzajemni pomoči pri poravnavi terjatev, ki izhajajo iz poslovanja, ki je del sistema financiranja evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada, ter iz prelemanov in carin (2) (v nadaljevanju Direktiva Sveta 76/5808/EGS). Aktivno legitimacijo za vložitev tožbe opira na njen 6. člen. Navaja, da vlaga tožbo na podlagi zaprosila belgijskega davčnega organa z dne 4. 10. 2006, ki ga prilaga in s katerim jo je zaprosil za opravo davčne izvršbe zoper dolžnika A. P., zoper katerega ima davčno terjatev iz naslova že zapadlih davčnih obveznosti 340.692,00 EUR (gre za dolg Zvezni javni službi za finance, Uradu za pobiranje DDV, Centralnemu uradu za DDV za tuje obdavčljive osebe, Bruselj, Belgija).

6. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja „procesne aktivne legitimacije“. Sklep zavzema stališče, da je tožeča stranka vložila tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika brez zaprosila, ki je glavna predpostavka za vložitev predmetne tožbe. Na podlagi ugotovitev, 1) da je pristojni organ države prosilke zaprosilo odposlal 4. 10. 2006, 2) da ga je zaprošeni organ zagotovo prejel 1. 12. 2006 (najkasneje 7 dni pred izdajo obvestila o neplačanih davkih z dne 7. 12. 2006, ki ga je poslal A. P.), 3) da bi pristojni belgijski organ moral najkasneje do 1. 8. 2007 izdati novo zaprosilo (6 mesecev po obvestilu o neuspešnosti izvršbe), 4) da je dolžnik nepremičnino odtujil 12. 12. 2006 (več mesecev pred tem, ko bi moralo biti novo zaprosilo že izdano) in 5) da je DURS vedel za neuspešnost izvršbe, je zaključilo, da za vložitev tožbe 22. 11. 2007 (več kot leto po preteku roka za izdajo zaprosila za nadaljevanje izvršbe) tožeča stranka ni imela zaprosila belgijskega organa. Na podlagi tretjega odstavka 236. člena ZDavP-2 je štelo, da je pristojni organ v Belgiji zaprosilo umaknil. Navedlo je še, da tožeča stranka ni podala trditev ali predložila dokazov, ki bi potrjevali, da je sledila postopku, ki ga za izterjavo davčne obveznosti predpisuje zakon. Pristojni zaprošeni organ oziroma Davčna uprava RS (DURS) bi v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZDavP-2 moral o neuspešnosti izvršbe najkasneje v šestih mesecih obvestiti pristojni organ države prosilke.

7. Med ukrepe upravne pomoči med državami članicami EU med drugim sodi tudi izterjava davčne obveznosti davčnega zavezanca v drugi državi članici EU, ki je tudi predmet predmetne pravde. Podrobnejša pravila za izvajanje ukrepov medsebojne upravne pomoči med državami članicami Evropske unije (EU) določa, da je ob vložitvi tožbe veljaven ZDavP-2 (3), ki je v slovenski pravni red prevzel tudi evropsko zakonodajo. Ureditev vzajemne pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi je bila prvič urejena v Direktivi Sveta 76/308/EGS, katere vsebino je v slovenski pravni red prevzel ZDavP-2 (1. člen ZDavP-2). Omenjena Direktiva je bila večkrat spremenjena, zaradi prenosa Direktive 24/2010/EU o vzajemni pomoči z dne 16. 3. 2010 (4), pa je, kot je razvidno iz zakonodajnega gradiva (5), prišlo do spremembe ZDavP-2 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZDavP (6) (ZDavP-2E).

8. Slovenski pristojni organ (7) nudi pravno pomoč pristojnemu organu druge države članice EU na podlagi njegovega popolnega zaprosila (prvi odstavek 214. člena ZDavP-2). V skladu s 3. točko prvega odstavka 214. člena ZDavP-2 se zaprosilo lahko nanaša tudi na izterjavo davčne obveznosti davčnega zavezanca v drugi državi članici EU (v predmetni zadevi zaprosilo belgijskega davčnega organa z dne 4. 10. 2006 zoper davčnega zavezanca A. P.).

9. Določba 236. člena ZDavP-2, na katero sodišče prve stopnje opira odločitev in ki je veljala ob vložitvi tožbe, se glasi: „(1) Če glede na okoliščine primera, celotne ali dela terjatve ni mogoče izterjati v razumnem času, pristojni organ o tem obvesti organ države prosilke in navede razloge za to.

(2) Pristojni organ v vsakem primeru obvesti organ države prosilke o trenutnem stanju postopka vsakih 6 mesecev po datumu, ko je potrdil prejem zaprosila.

(3) Organ države prosilke lahko na podlagi podatkov, ki jih je pridobil od pristojnega organa v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, v 2 mesecih po prejemu obvestila o izidu opravljenih dejanj pisno zahteva, da se nadaljuje s postopkom za izvršbo, ali za zavarovanje davčne obveznosti. V tem primeru davčni organ obravnava ponovno zaprosilo v skladu z določbami, ki se uporabljajo za prvotno zaprosilo. Če organ države prosilke v roku iz prvega odstavka tega člena ne zahteva nadaljevanja postopka, se šteje, da je zaprosilo umaknil. V tem primeru se že izvršena dejanja razveljavijo“.

S spremembo ZDavP (8) z dne 29. 12. 2009 je bil 236. člen spremenjen tako, da se je glasil: „Pristojni organ takoj obvesti organ države prosilke o ukrepih, ki jih je sprejel v zvezi z zaprosilom za izterjavo“.

S spremembo ZDavP-2 (9) z dne 4. 5. 2012 (velja od 5. 5. 2012) pa je bil 236. člen črtan. Do omenjenih sprememb ZDavP-2 je prišlo zaradi implementacije direktiv Sveta evropskih skupnosti v slovenski pravni red, nazadnje Direktive 24/2010/EU. Za podrobno izvajanje slednje pa je sprejeta tudi Izvedbena uredba Komisije EU št. 1189/2011 (v nadaljevanju Uredba) z dne 18. 11. 2011, ki je neposredno uporabljiva. Nanjo se v pritožbi sklicuje tudi tožnica, ki kot dokaz prilaga pojasnilo 22. sestanka Odbora za izterjavo z dne 19. 3. 2012 (gre za dokaz, ki ga tožnica brez svoje krivde ni predložila prej), po katerem je treba 20. člen Uredbe interpretirati tako, da organu prosilcu ni treba zaprositi za ponovno uvedbo postopka za izterjavo ali zavarovanje plačila terjatev, če prejme samo podatke o napredovanju postopka, o aktivnostih, ki jih izvaja in nadaljuje zaprošeni organ.

10. Predstavljena slovenska in evropska zakonodaja, ki jo je treba upoštevati, vzbuja resen dvom v pravilnost stališča sklepa, da bi morala imeti tožeča stranka za vložitev tožbe (novo) zaprosilo. Sicer pa izpodbijani sklep predstavlja, kot upravičeno opozarja tožnica, sklep presenečenja, ki pomeni kršitev strankine pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje strankam pred izdajo izpodbijanega sklepa ni razkrilo, da je zanj sporno vprašanje procesne legitimacije za vložitev tožbe. Tožnice ni opozorilo, da po njegovi oceni vodi tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj toženca brez ustreznega zaprosila, toženec pa je ugovarjal le obstoju aktivne legitimacije.(10) Še več, dokazni postopek je usmerilo v ugotavljanje okoliščin sklenitve pravnega posla in dobrovernosti tožencev, kar so okoliščine, pomembne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi 255. člena OZ. Tožnici je bila odvzeta možnost, da bi glede obveščanja pristojnega belgijskega organa ponudila trditve in dokaze, ki bi potrjevali, da je sledila postopku, ki ga za izterjavo davčne obveznosti predpisuje zakon (11). Gre za v pritožbi podane navedbe, da je slovenski davčni organ pred vložitvijo tožbe opravil poizvedbo o odobritvi začetka vložitve tožbe, na katero je podal belgijski davčni organ odgovor z e-mailom 16. 7. 2007, obvestila o poteku postopka v letu 2008 in predložene dokaze (dopis MF DURS, Generalni davčni urad z dne 24. 7. 2007, sporočilo belgijskega organa z dne 16. 7. 2007, e-mail z dne 28. 3. 2007, 3. 7. 2007, 2. 4. 2008, 19. 3. 2008, dopis Generalnega davčnega urada z dne 1. 3. 2007 v slovenskem jeziku in z dne 2. 3. 2007 v angleškem jeziku, dopis Generalnega davčnega organa z dne 1. 4. 2008).

11. Trditve, podprte z dokazi, predstavljajo dopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 286. člena ZPP) in vzbujajo dvom v pravilnost ugotovitev sodišča, da pristojni belgjiski organ do 1. 8. 2007 ni dal novega zaprosila za nadaljevanje davčne izvršbe, kar sklep upošteva kot nosilni razlog za zavrženje tožbe. Za tako ugotovitev pa sodišče tudi sicer ni imelo ne trditvene ne dokazne podlage. Glede na datum zaprosila (4. 10. 2006) je sklepalo, da je tožnica zaprosilo morala prejeti 1. 12. 2006 (iz zapisnika DURS z dne 23. 2. 2007 je razvidno, da ga je prejela 16. 11. 2006) in upoštevaje določbo drugega odstavka 236. člena ZDavP-2 zaključilo, da bi pristojni belgijski organ moral do 1. 8. 2007 izdati novo zaprosilo (15., 16. točka obrazložitve).

12. Ugotovljena absolutna bistvena kršitev določb postopka (glede na njeno naravo je pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo) in zaradi dopustnih pritožbenih novot nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, sta narekovala ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče ne more samo odločiti o zadevi, čeprav s pritožnico soglaša, da novega zaprosila (po dokazih, predloženih v pritožbi, ga je sicer tožnica imela) za vložitev tožbe tožnica ni potrebovala. Prvo zaprosilo z dne 4. 10. 2006, ki ga je tožnica priložila pritožbi je, kot ugotavlja tudi sodišče (11. točka obrazložitve), izpolnjevalo vsebinske kriterije (234. člen ZDavP-2). Sodišče prve stopnje se, zaradi stališča, da ni podana procesna legitimacija, namreč do drugih vprašanj, ki so za odločitev pomembna (okoliščine, pomembne za utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi 255. člena OZ), ni opredelilo.

14. Posebni napotki, glede na obrazloženo, niso potrebni. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju slovenske in evropske zakonodaje (ponovno) presoditi, ali so podani pogoji za vložitev tožbe (upoštevati bo moralo tudi navedbe in dokaze predložene v pritožbi) in v odvisnosti od te presoje, vsebinsko (po ustrezno izvedenem dokaznem postopku) odločiti o tožbenem zahtevku.

15. Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (3. točka 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS št. 117/2006 s spremembami in dopolnitvami

(2) UL L št.73 z dne 19. 3. 1976

(3) Ur. l. RS 117/2006

(4) UL L 84 z dne 31. 3. 2010

(5) Poročilo DZ k predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku z dne 5. 4. 2012

(6) Ur. l. RS 32/2012 z dne 4. 5. 2012

(7) Na podlagi 216. člena ZDaVP-2 je na področju davkov to DURS

(8) Ur. l. RS, št. 110/2009

(9) Ur. l. RS, št. 32/2012

(10) Po stališču sklepa ima tožeča stranka aktivno legitimacijo na podlagi drugega odstavka 6. člena Direktive 76/308/EGS.

(11) V 16. točki sklepa sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni podala nikakršnih trditev ali predložila dokazov, ki bi potrjevali, da je sledila postopku, ki ga za izterjavo davčne obveznosti predpisuje zakon.