Jedro

Ker je bilo zemljišče, ki je predmet denacionalizacije, podržavljeno kot travnik 3. katastrskega razreda, je glede na 1. in 3. odstavek 44. člena ZDen potrebno njegovo vrednost izračunati po navedenem stanju. V vrednost podržavljenega premoženja in v odškodnino, dano ob podržavljenju, pa se ne všteva odškodnina za posekana drevesa, ker ta niso predmet vračanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 79/2001-12 z dne 5.3.2002, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnika, z izpodbijanim sklepom pa je na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS zavrglo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 11.12.2000, s katero je ta zavrnila pritožbo prvotožnika zoper odločbo Upravne enote C. z dne 26.7.2000. S to odločbo je prvostopni upravni organ v denacionalizacijskem postopku vrnil pravnima prednikoma tožnikov podržavljeno premoženje v naravi. Prvostopno sodišče je v zvezi s tožnikovo tožbo ugotovilo, da sta oba upravna organa v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje ter tudi pravilno uporabila materialne predpise ter za svojo odločitev navedla utemeljene razloge, na katere se prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS tudi sklicuje. Glede tožbenih navedb pa je prvostopno sodišče še dodalo, da tožbena trditev, da je bila sporna menjalna pogodba tožnikovim staršem podtaknjena in nikoli vročena ter da ne gre za pravilne površine zemljišč, ne vpliva na drugačno odločitev. Zemljišča so bila dejansko podržavljena šele na podlagi arondacijske odločbe Oddelka za finance Občinskega ljudskega odbora C. z dne 15.12.1962, ki je bila izdana ob smiselni uporabi 53. do 68. člena Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 43/52), ki je kot pravni temelj za denacionalizacijo naveden v 29. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Zavrnilo je tudi tožbeno trditev, da je bila nepravilno upoštevana odškodnina za sadno drevje. Sadno drevje je bilo namreč v času podržavljenja del zemljišča in sta ga zato oba upravna organa glede na določbo 1. odstavka 44. člena ZDen pravilno upoštevala. V vsakem primeru pa je treba, kadar revalorizirana vrednost odškodnine, dane ob podržavljenju, preseže 30 % vrednosti podržavljenega premoženja, v skladu z 72. členom ZDen upoštevati celotno odškodnino, dano ob podržavljenju. Novega cenitvenega poročila, ki ga je tožbi predložil tožnik, pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo glede na določbo 3. odstavka 14. člena ZUS, saj je imel tožnik možnost v predhodnem postopku dokazovati, kolikšna je bila odškodnina, dana ob podržavljenju. Tožbo tožnice pa je prvostopno sodišče zavrglo, ker je bilo z odločbo tožene stranke odločeno le o pritožbi tožnika zoper prvostopno odločbo, medtem ko o pritožbi tožnice zoper prvostopno odločbo tožena stranka še ni odločila.

Tožnik v pritožbi uveljavlja razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih razlogov. Ponovno poudarja, da je napačno ugotovljena vrednost nadomestnih zemljišč, saj so se ta zmanjšala za 557 m2. Strinja se, da se po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov, in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok), izračunajo tudi vrednosti podržavljenih trajnih nasadov, vendar pa v obravnavanem primeru ni šlo za plantažni sadovnjak in tudi ne za ekstenzivni sadovnjak. Na parceli 910 travnik je bilo le nekaj sadnega drevja jablan, za katere pa je bila ob podržavljenju plačana enkratna odškodnina, ki ne more predstavljati elementov, ki jih določa 4.c člen Odloka. Strinja se s cenitvijo z dne 2.4.1996. Ugovarja tudi trajanju celotnega postopka. Ne drži tudi ugotovitev sodišča, da znaša po novem cenitvenem poročilu odškodnina v času podržavljenja 58,02 %, ker je to vrednost na podlagi dopolnjenega cenitvenega poročila izračunal upravni organ prve stopnje. Sicer pa izvedensko mnenje z dne 18.7.1999 bistveno odstopa od mnenja, ki ga je izvedenec podal 2.4.1996. Celoten izračun v novem cenilnem poročilu je napačen. Takšna nova cenitev pa pomeni novo nacionalizacijo in grobo kršitev človekovih pravic. Sodišče tudi zmotno ugotavlja, da je tožnik predložil novo cenitev oziroma cenitveno poročilo, ki pa ga sodišče ne more upoštevati glede na določbe 3. odstavka 14. člena ZUS. Tožnik ni predložil novega poročila, temveč le izračun na podlagi ugotovitev izvedenca in cenilca z dne 18.7.1999, pri čemer pa je upošteval način izračuna, kot ga je cenilec podal 2.4.1996. Ob takšnem izračunu pa bi znašala odškodnina 36,45 % ne pa 56,39 %, kakor je v svojem mnenju podal izvedenec.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Denacionalizacija je vračanje premoženja, podržavljenega na način iz 3., 4. oziroma 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Pri tem se za podržavljeno premoženje in s tem tudi za premoženje, ki je predmet vračanja, šteje zasebno premoženje (premičmnine, nepremičnine, podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih in kapitalskih družb, 1. odstavek 8. člena ZDen), ne glede na to, ali je z aktom o podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino (2. odstavek 8. člena ZDen). Za podržavljeno premoženje se torej šteje tisto premoženje, ki je navedeno v aktu o podržavljenju oziroma v ugotovitvenih odločbah, izdanih na podlagi akta o podržavljenju. Pri tem se vrednost podržavljenega premoženja ugotavlja po stanju v času podržavljenja (ki je praviloma navedeno že v aktu o podržavljenju oziroma ugotovitveni odločbi, v javnih knjigah in drugih listinah, ki so bile izdelane ob podržavljenju) in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (1. odstavek 44. člena ZDen). Vrednost podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, pa se v postopku denacionalizacije ugotavlja glede na njihovo katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj (3. odstavek 44. člena ZDen), pri čemer metodologijo za vrednotenje določa Odlok.

Iz prvostopne sodbe, izpodbijanih odločb in drugih listin v upravnih spisih v obravnavanem primeru izhaja, da je bilo zemljišče parc. št. 910 v času podržavljenja travnik 3. katastrskega razreda, vendar se je njegova vrednost v prvostopni odločbi izračunala po določbah Odloka, ki veljajo za ekstenzivne sadovnjake. Glede na to pritožbeno sodišče meni, da je bilo v prvostopni upravni odločbi materialno pravo napak uporabljeno, kar je povzročilo tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično napačno odločitev. Prvostopna upravna odločba torej ni pravilna in ne zakonita. Ker teh kršitev ni odpravila tožena stranka, je po presoji pritožbenega sodišča nezakonita tudi njena odločba, ker pa tega ni odpravilo niti prvostopno sodišče, tudi prvostopna sodba v tem delu ni pravilna in tudi ni zakonita.

Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavanem primeru napačno uporabljeno materialno pravo, to je 3. odstavek 44. člena ZDen in Odlok, tudi zato, ker je prvostopni upravni organ v vrednost zemljišča parc. št. 910, ki je bilo po podatkih iz izpodbijane sodbe in obeh upravnih odločb, kar potrjujejo tudi podatki upravnih spisov, ob podržavljenju travnik 3. katastrskega razreda, in v odškodnino, dano zanj ob podržavljenju, všteval tudi vrednost oziroma odškodnino, dano ob podržavljenju za posekana drevesa, oziroma vrednotil to zemljišče kot ekstenzivni sadovnjak. Predmet vračanja v obravnavanem primeru je namreč le zemljišče, ne pa tudi drevesa, pri čemer se vrednost zemljišča izračuna po Odloku glede na stanje zemljišča ob podržavljenju, to pa je bilo travnik 3. razreda. Ker te kršitve materialnega prava in posledične napačne ugotovitve dejanskega stanja ni odpravila tožena stranka, je nezakonita in nepravilna tudi njena odločba.

Odložbo tožene stranke bi torej moralo prvostopno sodišče odpraviti na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. Ker tega ni storilo, temveč je štelo odločbo tožene stranke za pravilno in zakonito ter je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, je bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu, kar je vplivalo na odločitev (2. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo pvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek, upoštevaje pravna stališča iz tega sklepa.

Neutemeljena pa je po presoji pritoženega sodišča pritožbena navedba, ki se nanaša na zmanjšanje površine zemljišč, danih kot nadomestnih ob podržavljenju. Ko so bila ta zemljišča dana kot nadomestna, so po podatkih upravnih spisov merila parc. št. 894 njiva 1 1295 m2 in parc. št. 895/1 travnik 3 1978 m2, skupaj torej 3273 m2. Do njihovega zmanjšanja je prišlo šele naknadno, po tem, ko so bila dana upravičencem kot odškodnina. Zato to po presoji pritožbenega sodišča ne more vplivati na izračun njihove vrednosti ob podržavljenju, ki je glede na 1. odstavek 72. člena ZDen pomembna zaradi upoštevanja ob podržavljenju dane odškodnine.