Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter obtoženca utemeljeno oprostilo očitanega mu kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je s citirano sodbo oprostilo obt. M.F. obtožbe zaradi poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/II v zvezi s čl. 22 KZ in odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka proračun.

Zoper sodbo je vložila pritožbo okrožna državna tožilka svetnica NN zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obtoženčev zagovornik odvetnik Z.D. je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

Višja državna tožilka NN je na seji senata predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ocenilo po pregledu kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani posamezni indici, ki kažejo, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, kar pa je premalo za obsodilno sodbo, kjer mora biti obtoženčeva krivda ugotovljena brez sence dvoma. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje izvedlo vse možne dokaze in jih ocenilo, v izpodbijani sodbi pa svoje zaključke tudi primerno obrazložilo in so zato neutemeljene pritožbene navedbe, češ da naj bi ključne dokaze ugotovilo napačno in zmotno in zato tudi nepravilno oprostilo obtoženca. Ravno tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, češ da naj bi šel obtoženec mirno s kustosinjo zato, ker naj bi bil vajen takšnih situacij in naj bi imel že večkrat tovrstne izkušnje. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da se šteje obtoženec za nekaznovanega, saj je bila pogojna obsodba brisana že 3.7.1996, iz podatkov sodnika za prekrške pa je razvidno, da je bil v postopkih predvsem zaradi kršitev prometnega zakona. Po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče prezreti, da je obtoženec prišel najavljen v muzej novejše zgodovine, zaradi trenutne odsotnosti kustosinje U. je bil napoten na ogled razstave, vedel je, da je ves prostor nadzorovan z videokamerami in zato ni verjetno, da bi v takšnih okoliščinah vlamljal in kradel, zlasti, ker na vratih niso našli nobenih sledi poškodb in je bila ključavnica v zaklenjenem položaju, zaradi česar ni mogoče izključiti obtoženčevega zagovora, da so se vrata odprla, ko se je nanje naslonil, oziroma pritisnil na kljuko, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje in zato utemeljeno zaključilo, da obtožencu naklep ni dokazan.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.