Jedro

Sodišče se strinja s tožnicama, da iz primerjave stanja objekta v letu 1965 in v letu 1968, ki sicer kaže na to, da so bili v vmesnem času opravljeni posegi v konstrukcijo objekta, še ni mogoče sklepati, da so bili ti posegi opravljeni po 31. 12. 1967. Prav tako tega ni mogoče sklepati iz navedb tožnic, da se je v letu 1968 „kopalnica uredila bolj sodobno“ da so bile tedaj „urejene“ tudi stopnice v objektu ter da „se je strop nad pritličjem bolj gosto zaprl“. Kot upravičeno opozarjata tožnici, take navedbe same po sebi ne pomenijo posegov v konstrukcijo objekta, po mnenju sodišča pa bi se smiselno lahko nanašale tudi na zaključna dela po gradnji oziroma posegih v konstrukcijo, do katerih bi prišlo prej. Letnica 1968 na pročelju hiše, ki se očitno nanaša na leto, ko je bila hiša (dokončno) obnovljena, take možnosti v ničemer ne izključuje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Izola št. 351-293/2013 z dne 28. 2. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnic za izdajo potrdila, da ima stanovanjska stavba z naslovom A., z oznako..., na parceli št. 2667/1 k.o. ..., uporabno dovoljenje po zakonu.

Iz obrazložitve izhaja, da se je organ oprl na izjavo priče B.B. in prodajno pogodbo, po katerih je v času nakupa (leta 1965) šlo za majhno, napol podrto hišo s črno kuhinjo, brez kopalnice, stopnic in stropov. Organ temu dodaja, da je bilo to, da je bila hiša brez kopalnice, tipična arhitekturna značilna za istrski tip hiše, grajene v 19. stoletju. Ker tožnici navajata, da so bile v letu 1968 v objektu izvedena nekatera dela, kot ureditev kopalnice in stopnic, strop nad pritličjem pa „se je bolj gosto zaprl“, organ meni, da je bil objekt tega leta rekonstruiran. Sklicuje se na opredelitev rekonstrukcije v Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), po kateri je rekonstrukcija med drugim spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in dela, s katerimi se spreminjajo konstrukcijski elementi, kar zajema tudi našteta dela, saj so bili nekateri konstrukcijski deli objekta (npr. medetažna stropna plošča) izvedeni povsem na novo, pri drugih gradbenih delih pa je bilo poseženo v obstoječe konstrukcijske elemente, saj je bilo treba nove konstrukcijske elemente (stropno ploščo) in druge gradbenega elemente (stopnišče) vpeti v obstoječe konstrukcijske elemente objekta (nosilni obodni zid). Za izvedbo nove kopalnice je bilo treba napeljati tudi notranje instalacije, pri izvedbi teh del pa je bilo treba posegati v konstrukcijo talne plošče. Ta dela so bila izvedena po 31. 12. 1967, za njih pa bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnic zavrnil, v obrazložitvi pa navaja, da se strinja s prvostopenjskim, da tožnici nista uspeli dokazati, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zahtevanega potrdila. Sami sta namreč navedli, da je bila predmetna stavba delno obnovljena leta 1968, vendar tega, da so bila v tem letu izvedena le posamezna vzdrževalna dela, z ničemer ne izkazujeta. Njune izjave so v nasprotju z izjavo povsem neobremenjene priče B.B., po kateri v času nakupa ni bilo ne kopalnice, ne stopnic in ne stropov, zato drugostopenjskemu organu ni jasno, kako naj bi se že tri leta kasneje ti gradbeni elementi zgolj vzdrževali. Gradbena dela, ki na novo vzpostavijo naštete prostore in konstrukcijske elemente, ne pomenijo vzdrževanja, temveč rekonstrukcijo s poseganjem v konstrukcijske elemente ali pa novogradnjo slednjih. Obravnavani objekt zato „nesporno“ ni bil dokončno zgrajen do 31. 12. 1967, kar je eden izmed pogojev, ki jih ZGO-1 predpisuje za pridobitev zahtevanega potrdila. V zvezi z zatrjevano kršitvijo upravnega postopka drugostopenjski organ navaja, da sta bili tožnici pisno seznanjeni z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev, na podlagi česar bi lahko zahtevali vpogled v spis in se seznanili tudi s pogodbo o prodaji obravnavanega objekta iz leta 1965. Tožnici se z odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri navajata, da s prodajno pogodbo iz leta 1965 nista seznanjeni, navedba upravnega organa, da bi si jo lahko ogledali v upravnem spisu, pa ne vzdrži resne presoje, saj tudi o tej možnosti nista bili obveščeni, kar pomeni kršitev načela zaslišanja strank. Izjava B.B. o stanju hiše ob nakupu se nanaša na leto 1965 in ne 1968, letnica 1968 na pročelju stavbe pa lahko pomeni tudi to, da so se obnovitvena oziroma vzdrževalna dela vršila že pred tem, torej pred 31. 12. 1967. To okoliščino bi lahko toženka preverila z zaslišanjem prič, česar ni storila, kar je nerazumljivo, saj sama ugotavlja, da čas izvedbe adaptacije ni nesporno ugotovljen. Pričevanje B.B. je presplošno, da bi bilo mogoče na njegovi podlagi sklepati, da je bila v letu 1968 res izvršena rekonstrukcija. Toženka ne pojasni, v katere konstrukcijske elemente naj bi bilo poseženo in na kakšen način, zato njenih ugotovitev, da je šlo za rekonstrukcijo, sploh ni mogoče preveriti. Zaradi načela proste presoje dokazov nima prodajna pogodba iz leta 1965 nič večje dokazne vrednosti od ostalih dokaznih sredstev, podatkom iz nje pa sta tožnici „uspešno dokazno konkurirali“ z navedbo, da so bila v letu 1968 opravljena le posamezna vzdrževalna dela. To pomeni, da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Menita še, da zavrnitev dokaznega predloga za njuno zaslišanje pomeni „nedopusten poseg v ustavno zagotovljeno enako varstvo pravic“, v nasprotju z Ustavo pa je tudi prepoved uporabe posameznih dokazov in omejevanje dokaznih sredstev. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, saj obstaja nasprotje med izjavo B.B. in navedbami pooblaščenca tožnic v vlogi z dne 9. 1. 2014, tožnicama pa glede teh okoliščin ni bila dana možnost, da bi se o njih izjavili. Poleg tega bi moral prvostopenjski organ izpeljati poseben ugotovitveni postopek, saj za skrajšani ugotovitveni postopek niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.

Iz navedenih razlogov sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek ter toženki naloži plačilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 197. člena ZGO-1 se šteje, da imajo neglede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967, če se jim namembnost po tem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru. Po četrtem odstavku istega člena lahko pristojni upravni organ za gradbene zadeve na zahtevo lastnika objekta iz prvega odstavka tega člena izda potrdilo, da ima takšen objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, če so zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določa prvi odstavek tega člena, za takšna dokazila pa se lahko štejejo tudi izjave izvedencev, prič in ogledi objektov v skladu s predpisi, ki urejajo splošni upravni postopek.

Iz navedene pravne podlage izhaja, da mora stranka zahtevi za izdajo potrdila o obstoju uporabnega dovoljenja po samem zakonu priložiti dokazila, iz katerih izhaja, da je bila stavba, na katero se zahteva nanaša, zgrajena pred 31. 12. 1967, da se njena namembnost po tem datumu ni bistveno spremenila in da so bila zemljišča, na katerih je zgrajen, z dnem uveljavitve ZGO-1 (1. 1. 2003) na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru.

Toženka je zavrnitev zahteve tožnic za izdajo potrdila oprla izključno na ugotovitev, da tožnici s predloženimi dokazi nista uspeli dokazati, da je bila obravnavana stavba v sedanjem obsegu in obliki zgrajena pred 31. 12. 1967. Sodišče zato v tem upravnem sporu kot sporno obravnava izključno to ugotovitev oziroma okoliščino. Pri tem se strinja s toženko, da je mogoče šteti, da je bila stavba zgrajena pred 31. 12. 1967 le v primeru, če po tem datumu niso bila na njej opravljena nobena dela, za katera bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. V nasprotnem primeru bi prvi odstavek 197. člena ZGO-1 pomenil avtomatično legalizacijo vseh del na objektih, zgrajenih pred navedenim datumom, kar pa ne izhaja ne iz njegovega siceršnjega besedila, ne iz ostalih določb ZGO-1. Toženka svoje stališče, da je bila na obravnavanem objektu po 31. 12. 1967 opravljena rekonstrukcija, opira na podatke o stanju objekta v letu 1965, izjave obeh tožnic o tem, katera dela naj bi bila opravljena v letu 1968, in na lastna sklepanja o arhitektonskih značilnostih istrskih hiš v 19. stoletju. Pri tem stanje objekta v letu 1965 med strankami ni sporno, sporno pa je, katera dela so bila opravljena v letu 1968 in ali ta dela pomenijo rekonstrukcijo objekta.

Sodišče se strinja s tožnicama, da iz primerjave stanja objekta v letu 1965 in v letu 1968, ki sicer kaže na to, da so bili v vmesnem času opravljeni posegi v konstrukcijo objekta, še ni mogoče sklepati, da so bili ti posegi opravljeni po 31. 12. 1967. Prav tako tega ni mogoče sklepati iz navedb tožnic, da se je v letu 1968 „kopalnica uredila bolj sodobno“ da so bile tedaj „urejene“ tudi stopnice v objektu ter da „se je strop nad pritličjem bolj gosto zaprl“. Kot upravičeno opozarjata tožnici, take navedbe same po sebi ne pomenijo posegov v konstrukcijo objekta, po mnenju sodišča pa bi se smiselno lahko nanašale tudi na zaključna dela po gradnji oziroma posegih v konstrukcijo, do katerih bi prišlo prej. Letnica 1968 na pročelju hiše, ki se očitno nanaša na leto, ko je bila hiša (dokončno) obnovljena, take možnosti v ničemer ne izključuje.

Sodišče še posebej opozarja, da sta tožnici ves čas postopka trdili, da vsebina njunih izjav ni bila taka, kot jima jo pripisuje toženka, in da v letu 1968 posegi, o katerih toženka sklepa na podlagi teh izjav, niso bili opravljeni. Edini razlog, ki ga toženka navaja za svojo oceno izjave tožnic je, da ni verjetno, da bi bile pravkar izdelane kopalnica, stopnice in stropna plošča v letu 1968 že obnavljane. Vendar pa iz listin v spisu ne izhaja, da bi se navedbe tožnic nanašale na obnovo, temveč na „ureditev“. Vsi ostali dokazi, na katere se opira toženka, se nanašajo zgolj na to, katera dela so glede na stanje hiše verjetno morala biti opravljena, in ne na to, kdaj so bila opravljena.

Izpodbijana odločba se torej glede tega, kdaj naj bi prišlo do posegov, ki jih toženka šteje za rekonstrukcijo (posegi v talno ploščo, nosilne stene in stropno konstrukcijo) ter so zato bistvenega pomena za odločitev v zadevi, opira izključno na vsebino, ki jo izjavi tožnic pripisuje toženka. Ob tem toženka ni navedla prepričljivih razlogov, na podlagi katerih ni sledila navedbam tožnic, zakaj je taka razlaga njune izjave napačna, niti ni vsebine te izjave kritično ocenila na podlagi drugih dokazov.

To pa pomeni, da so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena, tako da sodišče na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijanega akta, ne more rešiti spora. Zato je v skladu z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je izpodbijano odločbo izdal, v ponoven postopek. V tem postopku bo morala toženka svoje ugotovitve opreti na obširnejši oziroma temeljitejši ugotovitveni postopek, posebno ker iz upravnega spisa izhaja, da naj bi bili dokazi za tak postopek na voljo. Šele na podlagi takega postopka se bo lahko zanesljivo opredelila do protislovij med nekaterimi dokazi in tudi vsebine izjav tožnic, ki jih sami razumeta in razlagata povsem drugače kot toženka.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnici pa je v upravnem sporu zastopala odvetniška družba, se jima priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Navedeni znesek se poviša še za zahtevani 22 % DDV (62,70 EUR), saj je družba zavezanka za plačilo DDV. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).