Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je tožniku hrvaški nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja priznal pravico do predčasne pokojnine ob upoštevanju zavarovalne dobe, dopolnjene tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem, je s tem izpolnjen dejanski stan po 36. čl. Sporazuma o socialnem zavarovanju med RS in R Hrvaško, kajti pravica do pokojnine je bila priznana pred 8.10.1991 ob upoštevanju zavarovalnih dob v obeh državah. V tem primeru pa izplačevanje pokojnine ostane obveznost organa, ki je to pokojnino priznal, zato tožbeni zahtevek za priznanje starostne pokojnine pri ZPIZ ni utemeljen.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi odločba toženca opr. št. P-1005327 z dne 17.10.2000 in da se mu prizna pravica do starostne pokojnine. Odločbo toženca št. P-1005327 z dne
17.10.2000 je kot pravilno in zakonito potrdilo ter odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.
Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da so mu kršene njegove že pridobljene pravice, kajti na območju Republike Slovenije ima izkazanih 27 let in 11 mesecev pokojninske dobe. Le manjši del pokojninske dobe ima izkazane na območju Republike Hrvaške. S tem v zvezi mu je hrvaški nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja dne 1.7.1991 izdal odločbo o priznanju pravice do pokojnine od 1.1.1991 dalje. Ker je večino delovne dobe dopolnil na območju Republike Slovenije, je pri hrvaškem nosilcu podal zahtevo, da se mu prizna pravica do izbire nosilca zavarovanja po pretežnosti dobe, kar je bilo tudi ugodno rešeno in sicer dne
22.5.1992. Na podlagi navedenega je tožnik že tedaj pri Območni enoti ZPIZ v C. predlagal, da se mu odmeri in prizna starostna pokojnina, vendar pa je bil njegov zahtevek zavrnjen. Tožnik je ponovno zahteval priznanje pravice v letu 1999. Svoje pravice ne uveljavlja za nazaj, temveč le od dneva vložitve predloga za priznanje pravice do starostne pokojnine dalje. V tem primeru bi morali zadevo obravnavati skladno s stališči in prakso iz leta
1999. Formalistično gledanje na ta primer je namreč nesprejemljivo. Novo nastali državi Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta dne 28.4.1997 sklenili sporazum o socialnem zavarovanju, s katerim sta med drugim medsebojno uredili tudi dajatve po prejšnjih pravnih predpisih. S tem v zvezi tožnik poudarja, da je še v letu 1992 urejal dokumentacijo v zvezi z osnovo za izračun pokojnine. Ker mu je bila 22.5.1992 s strani hrvaškega nosilca zavarovanja izdana odločba, glede izbire skupnosti po pretežnosti dobe, tožnik meni, da ni možno z gotovostjo trditi, da je bil postopek o odmeri pokojnine iz Republike Hrvaške zaključen pred 8.10.1991. Dejansko se je še v letu 1992 vodil postopek za ugotavljanje višine pokojnine. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Obenem priglaša tudi pritožbene stroške.
V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.
Pritožba ni utemeljena.
Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/04 - ZPP).
Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.
Tožnik je zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine po slovenskih predpisih vložil dne 10.9.1999, torej v času, ko je že veljal Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 21/97, v nadaljevanju sporazum). V 36. čl. navedenega sporazuma je tako določeno, da dajatve, ki jih je pristojni nosilec ene države pogodbenice do 8. oktobra 1991 priznal po pravnih predpisih nekdanje Socialistične federativne Republike Jugoslavije z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, ostanejo obveznost pristojnega nosilca države pogodbenice, ki je te dajatve priznal. Kot to izhaja iz dokumentacije v spisu in kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je tožniku hrvaški nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja z odločbo z dne
1.7.1991 priznal pravico do predčasne starostne pokojnine od
1.1.1991 dalje. Pravica je bila priznana ob upoštevanju tako dobe, dopolnjene na Hrvaškem, kot tudi dobe, dopolnjene v Sloveniji, torej skupaj 35 let. Glede na navedeno je tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjen dejanski stan po že citiranem 36. čl. sporazuma, kajti pravica do pokojnine je bila tožniku priznana pred 8. oktobrom 1991, upoštevane pa so bile tudi zavarovalne dobe, dopolnjene v obeh državah. V tem primeru pa izplačevanje pokojnine ostane obveznost organa, ki je to pokojnino priznal, konkretno torej obveznost hrvaškega nosilca pokojninskega in invalidske zavarovanja. Odločilen je torej datum priznanja pravice, ne pa morebitni kasnejši postopki v zvezi z odmero pokojnine oz. v zvezi z odločitvijo o izbiri nosilca zavarovanja.
Prav tako v predmetni zadevi tudi niso izpolnjeni pogoji po 254. čl. v času vložitve zahteve veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ), kajti kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, je bil tožnik nazadnje pred upokojitvijo zavarovan v Republiki Hrvaški, razen tega je tudi hrvaški državljan, medtem ko skladno s prej citiranim 3. odst. 254. člena, pravico do starostne, invalidske ali družinske pokojnine lahko uveljavi pri zavodu le državljan Republike Slovenije, ki je pretežni del svoje zavarovalne dobe prebil na območju zavoda, razen če je drugače določeno z mednarodno pogodbo. Kako je to urejeno z mednarodno pogodbo, pa je bilo že obrazloženo.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 36. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94 - ZDSS) v zvezi s 1. odst. 84. čl. ZDSS-1 ter ob upoštevanju 154. čl. ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.