Jedro

Predlagateljica je z vložitvijo predloga, ki je povzročil potek postopka in nato z umikom tega predloga povzročila nasprotnemu udeležencu stroške, zato je stroške, ki so nastali po njeni krivdi, dolžna povrniti. V obravnavanem primeru je namreč potrebno uporabiti določilo 5. odst. 35. člena ZNP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da vsaka nepravdna stranka trpi svoje stroške, z utemeljitvijo, da je sodišče tako odločilo na podlagi 1. odst. 35. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), saj v poglavju, ki opredeljuje postopek za delitev stvari in skupnega premoženja, ni nikjer določena izjema v zvezi s kritjem stroškov postopka, skupni stroški pa v tem postopku niso nastali.

Proti temu sklepu se pritožuje nasprotni udeleženec po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je sodišče v tej zadevi postopek ustavilo na podlagi umika predloga, nakar je pooblaščenec nasprotnega udeleženca priglasil stroške postopka. Pritožnik meni, da je izpodbijani sklep pomanjkljiv in nejasen, ker si v njem navedeni razlogi nasprotujejo in ga zato ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Razlogovanje sodišča poteka v smeri navedb, da skupne stroške postopka trpijo solastniki v razmerju z velikostjo svojih solastninskih deležev, čeprav nasprotni udeleženec skupnih stroškov ni priglasil, zaključuje pa se z ugotovitvijo, da jih tudi ni mogel priglasiti, ker niso nastali. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni uporabilo določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki bi jih moralo uporabiti, hkrati pa je nepravilno uporabilo ZNP. V primeru umika predloga je potrebno uporabiti določbe 159. člena ZPP (verjetno pravilno 158. člena ZPP), ki se v nepravdnem postopku smiselno uporablja na podlagi določila 37. člena ZNP in ki določa, da mora stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, ki so ji v postopku nastali. Vedno, ko katero vprašanje ni urejeno v ZNP, je potrebno smiselno uporabiti ZPP in tako je tudi v primeru umika predloga. Pritožnik trdi, da se 35. člen ZNP ne nanaša na primere, pri katerih pride do umika predloga, kar pa ZPP specialno določa v 159. členu. Zato meni, da je treba predlagateljici tega postopka naložiti plačilo vseh stroškov postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej pritožniku pojasnjuje, da v nepravdnem postopku ločimo skupne stroške in stroške postopka. Skupni stroški so stroški za delo sodišča, za izvedbo dokazov itd., kot so na primer stroški izvedenin ali fotografij. Stroški postopka pa so stroški, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, mednje spadajo tudi stroški za nagrade odvetnikom in take stroške je nasprotni udeleženec priglasil po prejemu sklepa o ustavitvi nepravdnega postopka. Zato je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa napisalo, da skupnih stroškov ni mogel priglasiti, ker le-ti v tem postopku niso nastali. Ne drži torej pritožbena trditev, da je obrazložitev v nasprotju sama s seboj ter da je podana bistvena kršitev določb postopka.

Pritožba tudi nima prav, da bi sodišče prve stopnje v primeru umika moralo uporabiti določbe 158. člena ZPP, je pa pravilna pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. 37. člen ZNP namreč določa, da se v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določbe ZPP, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. V obravnavanem primeru se je postopek začel in tekel na predlog predlagateljice, ki pa v teku postopka ni plačala predujma za plačilo stroškov cenilca, zato je sodišče prve stopnje štelo, da pri predlogu ne vztraja več oz. da ga umika in je postopek ustavilo s sklepom z dne 11.1.2005. Nasprotni udeleženec je v skladu z določbo 7. odst. 164. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP priglasil svoje stroške postopka. Predlagateljica je z vložitvijo predloga, ki je povzročil potek postopka in nato z umikom tega predloga povzročila nasprotnemu udeležencu stroške postopka, zato je stroške, ki so nastali po njeni krivdi, dolžna povrniti. ZNP določbe o krivdi posameznega udeleženca za nastanek stroškov vsebuje v 5. odstavku 35. člena, kjer je določeno, da mora udeleženec ne glede na izid postopka drugemu udeležencu povrniti stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njemu primerilo. Ta določba ni procesne, ampak je materialne narave, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo (na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti), ko je odločilo, da na podlagi 1. odst. 35. člena ZNP vsak udeleženec trpi svoje stroške. V obravnavanem primeru je namreč potrebno uporabiti določilo 5. odst. 35. člena ZNP.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava o stroških tega nepravdnega postopka napačna, zaradi česar sodišče prve stopnje stroškov nasprotnega udeleženca ni odmerilo, je moralo pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti v novo odločanje, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati zgoraj obrazloženo stališče pritožbenega sodišča in ponovno odločiti o priglašenih stroških nasprotnega udeleženca.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je kot nepotrebna odpadla, saj pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil.