Jedro

Pravica oškodovanca do nadomestila za telesno okvaro se upošteva tudi takrat, ko oškodovanec noče sprožiti postopka pri ustreznem organu zaradi uveljavitve nadomestila na tej podlagi.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 7.280.816,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa še naložilo, naj povrne pravdne stoške tožnika v višini 499.012,20 SIT.

V končno odločbo je prvo sodišče povzelo tudi sklep, s katerim je tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka, ki izrecno uveljavlja pritožbena razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi ter tožencu naloži tudi plačilo pritožbenih stroškov. Pritožnik navaja, da je dejansko stanje v zvezi z obsegom telesnih bolečin sicer pravilno ugotovljeno, prisojena odškodnina pa prenizka. Ob tem pritožnik vnovič opozarja na izjemen obseg poškodb, na izjemno dolgotrajno zdravljenje ter celo na večanje svojih težav. Ker je hrbtenica najpomembnejši organ in si je tožnik le-to poškodoval, je po naziranju pritožnika upravičen tudi do celotne vtoževane odškodnine iz naslova strahu. Nadalje opozarja, da upoštevaje zmanjšanje tako službenih kot privatnih življenskih aktivnosti, obseg škode utemeljuje prisojo celotne odškodnine tudi iz tega naslova.

Nazadnje pa pritožnik opozarja še na to, da je prvo sodišče neutemeljeno kapitaliziralo in odštelo invalidnino. Ob tem poudarja, da le-te ne prejema ter za ugoditev takemu zahtevku tožnika sploh ni bil sprožen noben postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na zadnje pritožbene navedbe.

190. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se analogno uporablja tudi za določitev obsega povrnitve negmotne škode, določa, da sodišče prisodi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov položaj takšen, kakršen je bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja. Ob tem mora sodišče upoštevati vse okoliščine, nastale po povzročitvi škode. Namen pravila je, da bi oškodovanec ne prejel več, kot znaša škoda, kar v primeru odškodnine za negmotno škodo pomeni, da bi ne prejel zneska, ki presega pravično zadoščenje. V kolikor ima oškodovanec zaradi škodnega dogodka tudi kakšno korist, je potrebno le-to upoštevati pri odmeri odškodnine. Takšno zadoščenje oziroma denarni znesek, ki naj olajša poslabšan položaj oškodovanca, predstavlja tudi znesek invalidnine. V kolikor so v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji, na podlagi katerih je oškodovanec materialnopravno upravičen do invalidnine, mu je le-to v skladu z zgoraj navedeno zakonsko določbo potrebno od prisojenega zneska odškodnine za negmotno škodo odšteti. V nasprotnem primeru bi bil oškodovanec lahko, kakor poudarja že prvo sodišče, neupravičeno obogaten. Iz dejanske podlage bi namreč lahko prejel dvojni znesek.

Slednje pa bi pomenilo, da gre odškodnina na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (200/2 čl. ZOR).

Odločitev prvega sodišča je torej materialnopravno pravilna, ne glede na pritožbene navedbe, češ da oškodovanec invalidnine dejansko ne prejema, saj zanjo še ni sprožil ustreznega postopka. Pravica oškodovanca do nadomestila za telesno okvaro se upošteva namreč tudi takrat, ko oškodovanec noče sprožiti postopka pri pristojnem organu zaradi uveljavitve nadomestila na tej podlagi. V takšnem primeru sodišče kot predhodno vprašanje samo ugotavlja pravico oškodovanca do nadomestila za telesno okvaro, če iz narave in stopnje telesne poškodbe izhaja, da bi oškodovanec po predpisih o invalidskem zavarovanju mogel uveljavljati to nadomestilo. Pritožnikove navedbe, da je prvo sodišče neutemeljeno kapitaliziralo in odštelo invalidnino, so torej neutemeljene.

Kar se tiče ostalih pritožbenih navedb, pa so te neutemeljene.

Čeravno pritožnik izrecno navaja, da se pritožuje tudi iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa v pritožbi le-tega ne izpodbija s konkretnimi navedbami. Vsebinsko pritožnik napada višino prisojene odškodnine. Ob takšnih pavšalnih navedbah pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob nesporno ugotovljenem dejanskem stanju prvo sodišče pravilno uporabilo tudi materialno pravo (200. člen ZOR) ter tožniku prisodilo pravično denarno zadoščenje. Za svojo odločitev je tudi navedlo razloge, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje, da bi ne prišlo do nepotrebnega ponavljanja. Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena, prvo sodišče pa tudi ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je bilo potrebno izpodbijano sodbo potrditi.