Jedro

Zagovor je pravica delavca, da se seznani in opredeli do očitanih kršitev in da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo. Ker je bistvo pravice do zagovora v zagotovitvi možnosti sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zakon ne more določiti strogih meril obličnosti njenega uresničevanja. Vsebina, oblika, način in obseg te pravice je lahko odvisna tudi od volje delavca - ki se ji lahko odreče ali se brani z molkom - dolžnost delodajalca je samo, da mu zagovor omogoči.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice za nedoločen čas na delovnem mestu pevke v opernem zboru II pri toženi stranki ter ugotovilo, da ji delovno razmerje ni prenehalo, zaradi česar mora tožena stranka tožnico pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Hkrati je sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v višini 282.744,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Zavrnilo pa je višji tožničin zahtevek po izplačilu regresa v razliki med dosojenim neto zneskom in vtoževanim bruto zneskom regresa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbo v delu, ki se nanaša na izplačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, pa je zavrglo. Sodišče je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je sprejelo pravno presojo, da so bile v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi storjene absolutno bistvene kršitve postopka s tem, ko tožnici tožena stranka ni omogočila zagovora in ji je pogodbo o zaposlitvi odpovedala, preden je ugotovila obstoj utemeljenih razlogov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti sprejelo dejanske ugotovitve in pravno presojo prvostopenjskega sodišča kot pravilne. V svoji obrazložitvi je še dodalo, da opustitev zagovora po določbi 2. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 - ZDR) predstavlja takšno kršitev postopka, zaradi katere je že iz navedenega razloga odpoved pogodbe nezakonita.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbi obeh nižjih sodišč in vrne zadevo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. V obrazložitvi revizije navaja, da Zakon o delovnih razmerjih ne predpisuje roka, ki ga je delodajalec zavezan upoštevati pri vabljenju na zagovor, prav tako pa tudi Konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca takšnega roka ne predvideva. Z omenjeno konvencijo je delodajalcu naložena obveznost, da delavcu pred prenehanjem delovnega razmerja oziroma pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor, ne določa pa, da je delavcu delovno razmerje oziroma pogodba o zaposlitvi lahko odpovedana le v primeru, ko dejansko poda svoj zagovor. Za obravnavano zadevo je bistveno, da je tožena stranka tožnici omogočila zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, vendar ga je tožnica zaradi pomanjkanja časa zavrnila.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - 2/04 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je pri odločitvi o reviziji Vrhovno sodišče omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji. To pomeni, da postavlja revident s svojo dispozicijo revizijskemu sodišču okvire njegovega odločanja. Tožena stranka sicer uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka, ki pa jih konkretno ne opredeljuje in obrazlaga.

Zato jih revizijsko sodišče ni bilo dolžno preizkušati (371. člen ZPP).

Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava je določba 83. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa "postopek pred odpovedjo s strani delodajalca". Po 2. odstavku omenjenega zakonskega določila mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena tega zakona, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma, če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. O nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga pa mora delodajalec pisno obvestiti delavca (3. odstavek). Čeprav 83. člen uporablja pojem postopka pred odpovedjo s strani delodajalca, to ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen poseben postopek s formalnimi odločitvami (sklepi) ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Gre za odpoved pogodbe, za katero veljajo splošna pravila o odpovedi (obligacijskih) pogodb, in tiste dodatne zahteve oziroma pogoji, ki jih ZDR predpisuje zaradi varstva delavca, kot praviloma šibkejše pogodbene stranke.

Med takimi dodatnimi pogoji je tudi pravica delavca, da se mu zagotovi zagovor, kar po drugi strani pomeni obveznost delodajalca, da mu to omogoči. Izpolnitev te obveznosti zakon v 83. členu natančneje ne ureja, temveč napotuje na smiselno uporabo 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR. Da bi se delavec lahko zagovarjal, mu mora biti jasno predočeno, kakšne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti se mu očitajo, saj se le tako lahko brani oziroma pove svoje stališče o očitkih. Razumljeno v skladu s tem namenom in v obsegu, ki omogoča delavcu uspešno obrambo, je delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi treba vročiti "pisno obdolžitev". Določitev časa in kraja, kjer delavec lahko poda svoj zagovor, služi istemu namenu: omogočiti delavcu zagovor. Pravica do zagovora izhaja tudi iz Konvencije MOD št. 158 in spremljajočega priporočila MOD št. 166. Po določbi 7. člena konvencije delavcu ne sme prenehati delovno razmerje zaradi razloga v zvezi z obnašanjem ali njegovim delom, če mu prej ni omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev, razen če od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da mu to omogoči. Cilj in namen tako omenjenega zakonskega določila iz 83. člena ZDR kot 7. člena konvencije je v tem, da je delavec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga upravičen sodelovati v postopku. Temeljna predpostavka za zagotovitev pravice do primernega časa in možnosti za pripravo zagovora je, da je delavec seznanjen z "obtožbo" - to pomeni, da mora biti seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo.

Zakon o delovnih razmerjih nima podrobnih določil niti glede časa (ali gre za delovni čas ali čas izven delovnega časa) niti glede kraja zagovora. Zakon torej ne določa, da bi moral biti delavcu zagotovljen določen - niti minimalen - čas za pripravo obrambe. To pomeni, da 2. odstavek 83. člena v zvezi s 1. odstavkom 177. člena ZDR ne določa formalne oblike delavčevega zagovora (obličnost ad valorem oziroma obličnost ad probationem), zato lahko delavec uresniči pravico do zagovora tudi na način, ki si ga sam izbere. Za veljavnost zagovora se ne zahteva, da mora biti dan pred delodajalcem v ustni obliki in samo na kraju in ob času, ki ga je on določil. Zagovor je pravica delavca, da se seznani in opredeli do očitanih kršitev in da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo. Ker je bistvo pravice do zagovora v zagotovitvi možnosti sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zakon ne more določiti strogih meril obličnosti njenega uresničevanja. Vsebina, oblika, način in obseg te pravice je lahko odvisna tudi od volje delavca - ki se ji lahko odreče ali se brani z molkom - dolžnost delodajalca je samo, da mu zagovor omogoči. Iz dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč izhaja, da je bila tožnica z dopisom tožene stranke z dne 3.1.2003 povabljena na zagovor oziroma pogovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za dne 6.1.2003 ob 8. uri zjutraj. Hkrati ji je bila vročena pisna obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (priloga A3). Tožnica se vabilu na zagovor sicer ni odzvala, saj je štela, kot izhaja iz njenega dopisa z dne 4.1.2003 (priloga A4), da "nima za pripravo na zagovor na voljo niti ene delovne ure, kaj šele delovnega dne".

Hkrati z odklonitvijo zagovora določenega ji dne, pa je v istem dopisu z dne 4.1.2003 (priloga A4), kar sta obe sodišči prezrli, pisno ugovarjala (ne)utemeljenosti izredne odpovedi oziroma neobstoju razloga zanjo ter poteku subjektivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR (2. in 3. točka dopisa).

Zato je zmotna pravna presoja obeh sodišč, da tožnici pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bil omogočen zagovor. Tožnica je svojo pravico do obrambe uresničila tako, da je pisno zavrnila očitane ji kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Če je to storila v pisni obliki, po pošti in pred potekom časa, določenega ji za zagovor, bi morali sodišči njen zagovor kot pravno učinkovit upoštevati. Za zagovor, kot že povedano, zakon ne zahteva nikakršne oblike.

Ker odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita iz razlogov, kot sta jih sprejeli obe sodišči, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo dejanskega stanja o odločilnih okoliščinah za presojo utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe.