Jedro

Okoliščine glede dogovarjanja strank o načinu prenehanja delovnega razmerja ne morejo privesti do zaključka, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma. Redna odpoved iz poslovnega razloga je učinkovala, tožniku je delovno razmerje prenehalo ravno na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga z dne 1. 11. 2009, tožnik je ni izpodbijal, tožena stranka pa niti ne more izpodbijati odpovedi, ki jo je sama podala. Zatrjevano pogajanje, ki samo po sebi nikakor ne more pomeniti sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, ne more imeti večje teže od ostalih razlogov, ki jasno kažejo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga, v posledici česar je podana podlaga za odpravnino po 109. členu ZDR. Ker je dogovor o nižji odpravnini v nasprotju s prisilno zakonsko določbo o višini odpravnine, ne predstavlja ovire za priznanje višje odpravnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati razliko odpravnine 6.147,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2010 dalje do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). Višji zahtevek (za 454,93 EUR) je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo še plačilo tožnikovih stroškov postopka v višini 378,83 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: njen ugodilni del) se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi redne odpovedi iz poslovnega razloga, ampak na podlagi sporazuma, zato mu razlika odpravnine ne pripada. Sodišče je presojalo le veljavnost dogovora o plačilu odpravnine z dne 1. 11. 2009, ne pa navideznosti odpovedi (simulirani pravni posel), ki je prekrivala dejansko sporazumno prenehanje delovnega razmerja (disimulirani pravni posel). Posledično je napačno dosodilo razliko odpravnine. Sklicuje se na sodbo VSRS VIII Ips 89/2001 z dne 26. 2. 2002, kjer je šlo za identičen primer, ter na sodbo VSRS VIII Ips 214/98 z dne 12. 1. 1999. Tožnik odpovedi ni izpodbijal, čeprav je kot starejši delavec sodil v zaščiteno kategorijo. Podpis dogovora o plačilu odpravnine potrjuje istočasen dogovor o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja. Sodišče ni dopustilo vprašanja tožene stranke, ali je tožnik kdaj podal pisno soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi, češ, da če bi listina obstajala, bi jo tožena stranka predložila. Takšna razlaga zavrnitve vprašanja pomeni kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izostanek navedene presoje je v nasprotju z 8. členom ZPP in gre za kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Z vidika dokazne vrednosti ima večjo težo postopanje strank kot to, kar stranke govorijo. Ker dejstev o tem v sodbi ni, sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zaradi napačne opredelitve pravnega razmerja, sodišče ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganih dokazov. Posledično je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. To, da je šlo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, izhaja iz zaslišanja A.A., B.B. in tožnika. To bi lahko potrdil tudi C.C., tedanji direktor tožene stranke, a ga sodišče iz nerazumljivih razlogov ni zaslišalo. Zavrnitev tega dokaznega predloga pomeni najmanj relativno bistveno kršitev določb postopka. Neizvedba dokaza o odločilnem dejstvu pomeni tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker za zavrnitev tega dokaza v sodbi ni najti podlage, gre tudi za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da je šlo za pogajanja in s tem za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Pogajanja so možna le pri sklepanju sporazuma, ne pri odpovedi iz poslovnega razloga. Tožnik je izpovedal, da je dogovor z dne 1. 11. 2009 in odpoved z dne 1. 11. 2009 podpisal naenkrat pri A.A., ki je te listine sestavila, in sicer cca. 14 dni po sestanku z direktorjem. To kaže na predhodna pogajanja. Ocena izpovedi tožnika je izostala, zato gre za kršitev 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Treba bi bilo upoštevati pričanje A.A., da je tožnik prišel v pisarno in izrazil željo, da bi prenehal z delovnim razmerjem, povedal ji je, da se je tako dogovoril z direktorjem, ki je določil višino odpravnine. Izpovedala je še, da ji je direktor rekel, naj tožnik dobi odpoved, ona pa naj naredi sporazum o višini odpravnine. Takšna izpoved je razumljiva le v smislu dogovarjanja o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, saj bi sicer tožnik dogovor z dne 1. 11. 2009 enostavno zavrnil. Tudi glede pričanja B.B. gre za kršitev po 8. členu v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Ker sodba o tem nima razlogov, razlogi pa so tudi kontradiktorni in še protispisni, gre tudi za kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da v posledici razveljavitve zadevo vrne v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži povračilo stroškov postopka tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je tožniku na podlagi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) pravilno priznalo višjo odpravnino, kot je bila določena s posebnim dogovorom med strankama o izplačilu odpravnine v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 11. 2009. 7. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodbo VSRS VIII Ips 89/2001 z dne 26. 2. 2002, predmet katere je bil socialni spor iz naslova pravice do denarnega nadomestila iz naslova brezposelnosti. V teh sporih je na podlagi tretjega odstavka 1. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in nasl.) za pridobitev pravice ključni pogoj, da je zavarovanec ostal brez zaposlitve brez svoje krivde ali proti svoji volji. Zaradi javnega interesa je dopustna presoja, ali je bilo formalni način prenehanja delovnega razmerja v skladu z dejanskim razlogom prenehanja delovnega razmerja. Navedena presoja v obravnavanem sporu ni ključna za odločitev o razliki med odpravnino, določeno z dogovorom, ter zakonsko določeno odpravnino.

8. Tudi, če bi držale navedbe, ki jih izpostavlja pritožba v smeri zatrjevanega sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, te v nobenem primeru ne bi mogle privesti do zaključka, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi redne odpovedi, ampak na podlagi sporazuma. Po 79. členu ZDR je kot pogoj za sporazumno prenehanje delovnega razmerja predpisana obličnost sporazuma - njegova pisnost. Takšna zahteva je v korist delavca, varuje njegov položaj šibkejše stranke delovnega razmerja. Iz istega razloga je Ustavno sodišče RS v odločbi Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005 zavzelo stališče, da je dolžnost delodajalca izplačati delavcu odpravnino, kot jo določa zakon in da izplačilo ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank. To stališče, ki se je uveljavilo v sodni praksi, je ključno za odločitev v predmetnem sporu, kot je pravilno razlogovalo tudi sodišče prve stopnje. Ker je dogovor o nižji odpravnini v nasprotju s prisilno določbo o višini odpravnine, ne predstavlja ovire za priznanje višje odpravnine.

9. Okoliščine, ki jih navaja pritožba, npr. glede dogovarjanja strank o načinu prenehanja delovnega razmerja, ne morejo privesti do zaključka, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma. Kot je v zvezi s tem pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je redna odpoved iz poslovnega razloga učinkovala, tožniku je delovno razmerje prenehalo ravno na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga z dne 1. 11. 2009, tožnik je ni izpodbijal, tožena stranka pa niti ne more izpodbijati odpovedi, ki jo je sama podala. Zatrjevano pogajanje, ki samo po sebi nikakor ne more pomeniti sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, ne more imeti večje teže od ostalih razlogov, ki jasno kažejo v smer dejanskega prenehanja delovnega razmerja na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga, v posledici česar je podana podlaga za odpravnino po 109. členu ZDR.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilnih materialnopravnih izhodišč izvedlo vse potrebne dokaze in ugotovilo vsa odločilna dejstva za odločitev v tem sporu, kar vse je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo, tako da razlogi sodbe nikakor niso kontradiktorni in tudi protispisni ne. Sodišče prve stopnje je jasno in pravilno obrazložilo tudi razloge za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem takratnega direktorja tožene stranke - ker ni bilo potrebno raziskovati obstoja odpovednega razloga. Prav tako toženi stranki pravilno ni dovolilo tožniku postaviti vprašanja o tem, ali je podal pisno soglasje k odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj navedeno ne bi prispevalo k razjasnitvi nobene pomembne okoliščine, je pa sodišče prve stopnje zavrnitev vprašanja tudi obrazložilo z navedbo, da če bi listina o tem obstajala, bi jo tožena stranka lahko predložila. Pri naštetem sodišče prve stopnje ni storilo absolutno bistvenih kršitev postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni storilo relativno bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP (v zvezi z očitano kršitvijo 8. člena ZPP, ki predpisuje oceno dokazov).

11. Sodišče prve stopnje ni zmotno ocenilo izpovedi prič A.A. in B.B.. Prav tako iz izpovedi tožnika ne izhaja, da je šlo pri sklepanju dogovora z dne 1. 11. 2009 za simulirani pravni posel. Predvsem pa pritožba neutemeljeno redno odpoved z dne 1. 11. 2009 označuje za simulirani pravni posel, saj, kot je prav tako pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, pri odpovedi niti ne gre za posel, ampak za enostranski akt delodajalca. Zato so navedbe tožene stranke o odpovedi kot simuliranem pravnem poslu ob uporabi 50. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) že v osnovi napačne in ne morejo privesti do uspeha v pritožbenem postopku. Neutemeljen je torej tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Tudi sodba VSRS VIII Ips 214/1998 z dne 21. 1. 1999, na katero se sklicuje pritožba, ni relevantna za obravnavani primer. V omenjeni zadevi je šlo za delavko s posebnimi pooblastili, ki ji je delovno razmerje prenehalo z njenim soglasjem, sporna je bila uporaba določil individualne pogodbe glede višine odpravnine. Tožnica ni uspela, ker je sodišče ugotovilo simulirani pravni posel in izigravanje zakona, vendar pa okoliščine tega primera niso primerljive z okoliščinami predmetnega spora.

13. Glede na to, da je bila v dogovoru z dne 1. 11. 2009 za 31 let tožnikovega dela pri toženi stranki določena odpravnina 7.500,00 EUR, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo razliko odpravnine v višini 6.147,90 EUR, upoštevaje 109. člen ZDR, da tožniku za vsako leto delo pripada odpravnina v višini 1/3 osnove (1.364,79 EUR), odpravnina pa je omejena na 10-kratnik osnove. Sodišče prve stopnje je pravilno določilo tudi začetek teka zakonskih zamudnih obresti s 1. 4. 2010, ker je plačilna zamuda tožene stranke nastopila naslednji dan po tožnikovem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki (tožena stranka pa v zvezi z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ugovora zastaranja ni uveljavljala).

14. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP). Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ti niso bistveno prispevali k odločitvi o pritožbi (155., 165. člen ZPP).