Jedro

V veleblagovnici ni nerazumno pričakovati, da se nadpovprečno drsno pohodno površino v bližini vhoda ob deževnem vremenu večkrat pobriše.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki (poleg v I. točki izreka prisojenih 7.571,36 EUR) v 15 dneh plačati še 175 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2016. II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem zavrnilnem delu (II. točka izreka) potrdi.

III. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka potrdi.

IV. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je 15. 10. 2015 padla ob odhodu iz trgovine M. in si poškodovala levi komolec. Zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 7.571,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2016 in 2.099,50 EUR pravdnih stroškov; višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

3. Zoper takšno sodbo se pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki.

4. Tožnica meni, da je prisojena odškodnina prenizka. Ker sodišče prve stopnje odmere odškodnine ni obrazložilo s primerjavo z odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožnici se zdi primerljiva zadeva VSL II Cp 3308/2012, v kateri je bila prisojena dvakrat tako visoka odškodnina kot v obravnavani. Sicer pa posplošeno zaključi, da so odškodnine v tožničinem podobnih primerih 2,5 do 3 krat višje.

Vsebinsko opozarja predvsem na odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zaradi ugotovljenih posledic v funkcionalnem smislu je morala tožnica opustiti jogo, s tem pa svoje karierne sanje, kar ji povzroča hude duševne bolečine. Nameravala je opraviti licenco za vaditeljico joge in se s tem preživljati.

Izpodbija tudi odmero odškodnine za premoženjsko škodo.

5. Tožena stranka ne sprejema zaključkov sodišča prve stopnje o protipravnosti svojega ravnanja.

Meni, da tožnica ni dokazala, da je do škodnega dogodka prišlo ravno zaradi mokrih tal. Tudi če je, sama ni opustila ničesar in njena odgovornost ni podana. Tožnica je bila z vremenskimi razmerami seznanjena, mokrota je bila nekaj običajnega in bi z njo morala računati. Mokra tla na območju glavnega vhoda v blagovnico predstavljajo običajen in pričakovan rizik, ki ne terja posebnega ukrepanja. Pritožnica se sklicuje na odločbe VSL II Cp 2999/2013, I Cp 1284/2015, II Cp 2883/2013 in II Cp 2180/2015. Življenjsko nemogoče je 100 % preprečiti padce. Tožnica je zaradi svoje nepazljivosti gotovo vsaj prispevala k nastanku škodnega dogodka.

Sodišče ni pojasnilo, kako pogosto bi morala tožena stranka izvajati brisanje tal, da bi zadostila pojmu rednega brisanja. Ta pojem je širok in neopredeljen in se zato sodbe ne da preizkusiti.

6. Pritožbi sta bili vročeni pravdnima strankama; tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev, tožena stranka pa na pritožbo ni dogovorila.

7. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O temelju (pritožba tožene stranke)

8. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bila ob tožničinem padcu tla v veleblagovnici mokra. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni niti nasprotovala trditvam tožnice, da je tistega dne deževalo, po ugotovitvah sodišča prve stopnje je v veleblagovnico vstopalo več ljudi, ki so zapirali dežnike, kar pomeni, da je od njih kapljalo. Tla so bila torej nedvomno mokra, kar ves čas postopka priznava tudi tožena stranka, zato so brezpredmetne pritožbene navedbe o le manjši količini vode, mokroti v obliki kapljic ali majhnem mokrem madežu. Vse našteto predstavlja mokra tla.

9. Tožnica je v tožbi trdila, da ji je zaradi mokrih in spolzkih tal zdrsnilo. Toženka trditvam o vzroku padca v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni nasprotovala. Trdila je, da so bila tla le malo pokapljana in da ji zato ni mogoče očitati nobene odgovornosti, če že, pa bi morala biti tudi tožnica bolj pazljiva pri hoji in izbiri obutve. Sodišče prve stopnje je po ogledu posnetka nadzorne kamere ugotovilo, da je tožnica hodila, nato pa je kar naenkrat padla, kot da jo je nekaj „spodneslo“. Ugotovilo je še, da je hodila previdno, ni hitela, imela pa je obute zimske čevlje s polnim gumijastim podplatom in polno peto1, zaradi česar ji ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem prispevala k nastanku škode. Ob tem, ko tožena stranka tožničinim trditvam o vzroku padca sploh ni nasprotovala, v pritožbi pa tudi ne pojasni, kaj naj bi bil vzrok padca, če ne mokra tla, višje sodišče nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica padla prav zaradi mokrih tal. 10. Pritožnica ob izpodbijanju zaključka o svoji odgovornosti za nastanek škodnega dogodka spregleda odločilno ugotovitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi - da so meritve drsnosti pokazale, da talna obloga v veleblagovnici, kjer je padla tožnica, ni bila ustrezna. Koeficient drsnosti namreč ni bil večji od 0,5 ne pri suhi ne pri mokri oblogi.2 Da se je tožena stranka drsnosti tal zavedala, kaže že nesporna postavitev opozorilne table ob vratih. V takšni situaciji od nje ni prav nič pretirano pričakovati še kakšnega drugega ukrepa za zagotovitev varnosti kupcev.

11. V sodni praksi je res sprejeto stališče, da so mokra tla v deževnem vremenu običajen in pričakovan rizik (na katerega povprečno skrbnega človeka ni treba opominjati s tablo „pazi drsi“), a takšna stališča so bila sprejeta v drugačnih dejanskih okoliščinah - v takšnih, ko so bila tla zaradi mokrote „običajno in pričakovano drseča“. V zadevi VSL I Cp 2675/2015 je bilo na primer kot odločilno izpostavljeno, da je bil faktor trenja pri mokrem marmorju v mrliški vežici ustrezen, tla pa, ko so bila mokra, dokaj varna. V zadevi VSL I Cp 1284/2015, na katero se sklicuje pritožnica, je bilo ugotovljeno, da je tožnica ob pranju opreme za golf padla na mokri leseni podlogi iz masivnega lesa bankirai, uporabnega za zunanje pode, ki je bil narebričen, kar praviloma zmanjšuje drsnost, ob tem pa posebnih pravil, ki bi določala standarde za zunanje lesne površine, ni. V zadevi VSL II Cp 2883/2013, na katero se tudi sklicuje pritožnica, je tožnici zdrsnilo na politem milu v šolskem stranišču. Za zavrnitev tožbenega zahtevka je bilo odločilno to, da pri tovrstni nečistoči ne gre za nič neobičajnega, tožnica kot čistilka, pa bi morala s tem računati. V zadevi II Cp 2999/2013, na katero se sklicuje tožena stranka, je bilo res ugotovljeno, da so bile ploščice, ki so obdajale rešeto na stopnicah, nadpovprečno zdrsljive, za zavrnitev tožbenega zahtevka pa je bilo odločilno, da je šlo za zunanje stopnice, zdrsljiva je bila le majhna površina ploščic, ki so obdajale (nedrseče) rešeto, stopnice tik nad tem so bile obložene s protizdrsno oblogo, ob njih je bila ograja; rizik, ki je nastal, ko se je sporna površina zmočila, je bilo mogoče zlahka nevtralizirati s povprečno previdnostjo (stopiti drugam, ne ravno v lužico), tožena stranka pa ne more biti odgovorna, če se na stopnice polula pes. V zadevi II Cp 2180/2015, ki jo še izpostavlja pritožnica, pa je sodišče vzrok za nezgodo našlo v tožničini konkretno ugotovljeni neprevidni hoji in neprimerni obutvi. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni ugotovilo ničesar takšnega. Nasprotno - kot je bilo zgoraj že obrazloženo, je ugotovilo, da je tožnica nosila varne zimske čevlje z gumijastim podplatom, zaradi mokrih tal je hodila previdno, ni se ji mudilo, ampak se je kot običajno sprehodila po pritličju trgovine. Pritožnica sicer posplošeno zapiše, da je zaradi nepazljivosti v veliki meri prispevala k nastanku škodnega dogodka, v čem naj bi bila njena nepazljivost, pa sploh ne pojasni. Zaključek sodišča prve stopnje, da je vzrok tožničinega padca zgolj v ravnanju tožene stranke, je zato pravilen.

12. V veleblagovnici ni nerazumno pričakovati, da se nadpovprečno drsno pohodno površino v bližini vhoda ob deževnem vremenu večkrat pobriše. Pojasnilo sodišča prve stopnje, da ravnanje tožene stranke, ko nadpovprečno drsna tla ob deževnem vremenu dve uri in pol niso bila osušena, ni ustrezalo zahtevani skrbnosti, je pravilno. Kako pogosto bi morala tožena stranka pobrisati tla, sodišču prve stopnje ni bilo treba razglabljati. Tožena stranka je tista, ki bi morala dokazati, da ni kriva, da je torej storila vse, kar je v danih okoliščinah morala in mogla, pa tega ni dokazala. Pritožbeno izpostavljanje izpovedi priče V. B. toženi stranki ni v korist - izpovedal namreč je, da ob razlitju večje količine vode pokličejo čistilni servis, ki tla očisti strojno, ob manjši količini vode pa čistilke tla pobrišejo s krpo po potrebi. Očitno torej je, da tožena stranka ni ravnala niti v skladu s svojo lastno prakso. Zahteva po neprestanem čiščenju mokrih tal bi bila res pretirana in neživljenjska3, zahteva po vsaj občasni osušitvi tal, ki so (celo suha) nadpovprečno drsna, pa ne. Če se zdi toženi stranki pretirano to, da mokra tla ob dežju občasno osuši, pa je očitno povsem na mestu opozorilo sodišča prve stopnje, da bi lahko z drugimi ukrepi, na primer s protizdrsnim premazom, preprečila ali zmanjšala škodne nevarnosti, ki so jih predstavljala mokra drseča tla.

13. Pritožbeno stališče, da gre pri tožničinem padcu zgolj za nesrečno naključje, ki je bilo posledica običajnega rizika, za katerega tožena stranka ne odgovarja, je torej napačno.

O višini odškodnine (pritožba tožeče stranke) Najprej o očitku bistvene kršitve določb pravdnega postopka

14. Netransparentnost sodišča prve stopnje pri uporabi načela objektivne pogojenosti odškodnine4, predstavlja pomanjkljivost obrazložitve. Vsaka obrazložitvena pomanjkljivost pa še ne predstavlja kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.5 Res je, da izpodbijana sodba o uporabi načela objektivne pogojenosti nima konkretnih razlogov, a ob tem, ko iz nje jasno izhaja, kakšno škodo je utrpela tožnica in kakšno odškodnino je sodišče prve stopnje prisodilo za vsako od oblik nepremoženjske škode, ter v situaciji, ko so različne baze sodne prakse enostavno javno dostopne, je sodbo vseeno mogoče preizkusiti. Očitana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni podana. V nadaljevanju odločbe pritožbenega sodišča pa bo pritožnica dobila tudi pravni odgovor, ki ji pripada.

O poškodbi in uvodno o nepremoženjski škodi

15. Tožnica ne izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je ob padcu utrpela poko (torej zlom brez dislokacije) glavice koželjnice v komolcu levo. Takšna poškodba se po Fischerjevem sistemu umešča med lahke primere. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 4.000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, 2.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 800 EUR za strah.

16. Pritožnica ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o stopnji in trajanju telesnih bolečin, o obsegu nevšečnosti pri zdravljenju ter strahu. Odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo iz teh dveh naslovov izpodbija s sklicevanjem na načelo objektivne pogojenosti odškodnine in posplošenim stališčem, da so v sodni praksi odškodnine za podobno hude poškodbe in njihove posledice višje.

Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

17. Ker pritožnica izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu oziroma jakosti duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (ostalih dejanskih ugotovitev o obsegu nepremoženjske škode pa ne), se bo pritožbeno sodišče najprej posvetilo tej obliki nepremoženjske škode. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (ki v tem delu temeljijo na izvedenskem mnenju) izhaja, da so tožnici ostale trajne posledice v anatomskem in funkcionalnem smislu - minimalno posedena glavica leve koželjnice v komolčnem sklepu in občasne bolečine ob spremembah vremena ter ob izvajanju intenzivnih gibov z levim komolcem. Tožničine življenjske aktivnosti so zaradi tega po ugotovitvah sodišča prve stopnje (ki tudi v tem delu temeljijo na izvedenskem mnenju) le minimalno okrnjene - ne more opravljati intenzivnega fizičnega dela, obremenjevati komolca v ekstremnem položaju kot na primer pri stoji na rokah ali težjem fizičnem delu s krampom, lopato, 7 ur in več trajajoči vožnji s kolesom ali drugih delih, ki terjajo ponavljajoče gibe levega komolca. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zaradi tega tožnica opustila aktivno ukvarjanje z jogo in smučanje, težave ima tudi, če v levi roki nosi težje stvari, omejitve pa vendarle niso obsežne, saj zajemajo zgolj obremenitve poškodovane roke v ekstremnem položaju, je tožnici prisodilo 2.000 EUR odškodnine, torej malo manj kot dve povprečni plači v času sojenja.

18. Tožnica v pritožbi izpostavlja, da so duševne bolečine, ki jih prestaja, ker se ne more več ukvarjati z jogo, hude - zaradi ljubezni do joge je nameravala opraviti licenco za vaditeljico joge in se s tem tudi preživljati. Ob delno profesionalnem ukvarjanju z jogo je stkala tudi krog prijateljev, s katerimi je zaradi poškodbe izgubila stik. Do takšnih trditev se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Zakaj? Tožnica je v tožbi zapisala le, da je bila njena strast joga, ki pa je sedaj ne more izvajati več. Na prvem naroku za glavno obravnavo 9. 3. 2017 je izpovedala, da „pač na jogo več ne hodi“. Takšne trditve tudi pritožbeno sodišče razume kot trditve o opustitvi ene od prostočasnih dejavnosti. Trditve o jogi kot kariernih sanjah, o želji, opraviti licenco za vaditeljico joge, in izgubi prijateljev so se pojavile šele v četrti pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 2. 8. 2018 (list. št. 134 v spisu, nasprotna stran), torej bistveno po prvem naroku za glavno obravnavo. Ker tožnica ni niti poskusila pojasniti, zakaj teh trditev ne bi mogla navesti na prvem naroku za glavno obravnavo (4. odstavek 286. člena ZPP6), se sodišče prve stopnje z njimi ni bilo dolžno ukvarjati, ampak jih ni upoštevalo (6. odstavek 286. člena ZPP); višje sodišče pa mora ravnati enako.

19. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, torej da je tožnica opustila aktivno ukvarjanje z jogo in smučanje, težave ima tudi, če v levi roki nosi težje stvari, omejitve pa vendarle niso obsežne, saj zajemajo zgolj obremenitve poškodovane roke v ekstremnem položaju, je prisojena odškodnina iz tega naslova povsem ustrezna. Upošteva subjektivne okoliščine na strani tožnice - da prestaja minimalne omejitve in to le pri obremenjevanju roke v ekstremnem položaju, hkrati pa se takšna odškodnina ustrezno umešča med odškodnine za podobno hude posledice poškodb. Odškodnino v višini manj kot ene povprečne plače v času sojenja je prejel oškodovanec, policist, ki je po poškodbi oviran pri dvigovanju težjih bremen, pri močnem prijemu z desno dominantno roko, pri vožnji z motorjem, borilnih veščinah in streljanju.7 Manj kot 1,5 povprečno plačo je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prejel deček, ki je ob padcu utrpel kompliciran prelom leve podlahti in koželjnice, posledično pa bo imel težave (bolečine oziroma neugodnosti) pri težjih fizičnih delih, pri katerih bo moral dvigati težka bremena.8 Odškodnino 2.600 EUR (2,7 povprečnih plač v času izdaje sodbe) je prejel oškodovanec, po poklicu voznik viličarja, ki mu je po zlomu glave desne koželjnice in udarnini leve podlahti ostala lažje zavrta gibljivost komolca za 10 stopinj, lažja okvara živčevja z občasnim mravljinčenjem v prstih, težave pa ima pri dviganju težjih bremen in dolgotrajnejših obremenitvah leve roke ter je bil uvrščen v III. kategorijo invalidnosti9. Približno 3 povprečne plače so bile za duševne bolečine prisojene oškodovanki, ki ji je poškodba pustila 5 % zmanjšanje življenjske aktivnosti - srednje močno omejeno gibljivost osnovnega členka desnega palca, kar povzroča težave v službi in doma, delo opravlja z večjimi napori.10 Nekoliko manj kot 4 povprečne plače je prejela oškodovanka, pri kateri je bilo ugotovljeno 3 % zmanjšanje življenjske aktivnosti - gibljivost komolca je slabša, gospodinjskih opravil ne more opravljati kot prej11. 4 povprečne plače je prejel oškodovanec, ki ima po prelomu desne koželjnice in šiljastega nastavka desne podlahtnice nekoliko občutljivo zapestje, nekoliko oslabljeno grobo moč stiska z desnico, težave ima pri dvigovanju in prenašanju bremen z dominantno roko; najbolj moten je pri domačih in vrtnih opravilih.12 V hujših primerih je bila prisojena nekoliko višja odškodnina (malo več kot 6 povprečnih plač v primeru komaj petletnega dečka, kateremu je po zlomu radialnega kondila leve nadlahtnice ostala omejena gibljivost lažje stopnje - oviran je pri igrah z žogo, pri športih, ki terjajo popolno spretnost in moč obeh rok, na primer plezanju13; 7 povprečnih plač pri 40 % funkcionalnem izpadu gibljivosti zapestja, zmanjšanju grobe moči prijema za približno polovico, kroničnih obremenilnih bolečinah, moteni senzibiliteti, zaradi česar oškodovanec težje opravlja svoje delo policista14; 10 povprečnih plač pri akademski glasbenici - violinistki, pri kateri je podano 5 % zmanjšanje življenjske aktivnosti, levo zapestje ni več popolnoma iztegljivo, boleč je del baze I. dlančnice, priročenje palca in priročenje ali opozicija mezinca sta zmanjšana in v skrajni legi boleča, lažje omejen je upogib sklepa med dlančnico in osnovnim členkom palca; vse motnje vplivajo na oškodovankino profesionalno udejstvovanje; za opravljanje dela potrebuje več energije, volje in tudi časa15).

Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem

20. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo približno 3,5 povprečne plače. Tožnica je en teden prestajala občasne intenzivne in stalne zmerne bolečine, občasne zmerne in stalne blage tri tedne, občasne zmerne še tri mesece (skupaj torej štiri mesece); občasne blage bolečine ima še danes in jih bo imela tudi v prihodnje, predvsem ob spremembah vremena in večjih obremenitvah levega komolca. Zdravljenje je trajalo približno pet mesecev, bilo je konzervativno - relativno mirovanje v ruti pestovalnici, lokalno hlajenje, nato razgibavanje. Tožnica je imela pet ambulantnih kontrol pri specialistu ortopedu, dva tedna imobilizirano levo roko, rentgensko diagnostiko, dva pregleda pri specialistu fiziatru ter 15 do 20 obiskov fizioterapije.

21. Ob upoštevanju opisanega se prisojena odškodnina ustrezno umešča med odškodnine, prisojene za primerljive telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Malo več kot 3 povprečne plače so bile prisojene oškodovanki, ki je hude bolečine po zlomu desnega komolca prestajala dva meseca, 3 tedne je nosila mavčno longeto, opravila več rentgenov, jemala analgetike in prejela analgetično blokado, bila večkrat pregledana pri zdravnikih, opravljala fizioterapijo in razgibavanje.16 Manj kot 4 povprečne plače (3,8) je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prejel osnovnošolec, ki je bil po kompliciranem prelomu leve podlahti in koželjnice kar trikrat hospitaliziran, prestal tri posege v splošni anesteziji, prejemal infuzije, jemal tablete, kar šest tednov nosil mavec; bolečine so bile hujše, bolečinsko obdobje primerljivo kot pri tožnici.17 Manj kot 4 povprečne plače je prejel tudi oškodovanec po prelomu leve koželjnice, ki je bil v bolniškem staležu kar 265 dni, 6 tednov je nosil mavec, opravil deset fizioterapij, več kontrolnih pregledov in rentgenskih slikanj, bolečinsko obdobje pa je bilo nekoliko krajše kot pri tožnici.18 4 povprečne plače je prejela oškodovanka, ki je tri tedne nosila imobilizacijo palca leve roke, sprva z opornico, nato z mavcem, izvajala fizikalno terapijo, bila devet tednov nesposobna za delo, opravila več pregledov pri različnih zdravnikih, več rentgenskih slikanj, jemala zdravila proti bolečinam; bolečinsko obdobje je bilo nekoliko krajše kot pri tožnici.19 Minimalno več od 4 povprečnih plač pa je prejela oškodovanka, ki je po stisnjenju leve roke prestala operativni poseg, bila rentgensko slikana, prejela protitetanično, antibiotično in analgetično terapijo, več pregledov pri raznih zdravnikih, en teden nosila opornico.20 Višje odškodnine, kot je bila prisojena tožnici, so bile prisojene v primerih, ko je bilo zdravljenje zlomov operativno, ko so oškodovanci nosili mavec, ko so bili hospitalizirani ali pri oškodovancih otrocih, ki nevšečnosti (mavec, hospitalizacija …) prestajajo težje.

Strah

22. Intenziven strah ob padcu je trajal le nekaj minut, nato je tožnica tri tedne prestajala zmeren in še nekaj mesecev blag strah za izid zdravljenja. Za strah je tožnica prejela približno ¾ povprečne plače, kar se ustrezno umešča med odškodnine, prisojene za podobno hud strah ob primerljivih škodnih dogodkih - ½ povprečne plače v zadevi II Ips 934/2007; 0,8 povprečne plače v zadevi II Ips 484/2008. Skupna odškodnina

23. Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo (skoraj 6 in pol povprečnih plač) odraža stopnjo tožničinih (telesnih in duševnih) bolečin ter strahu in njihovo trajanje ter se ustrezno umešča med odškodnine, ki so bile v sodni praksi prisojene za blažje (II Ips 214/2006, II Ips 317/2005), podobno hude (II Ips 484/2008, II Ips 934/2007, II Ips 575/2007) in hujše (II Ips 1028/2008, II Ips 137/2008, II Ips 356/2008, II Ips 721/2008) primere poškodb rok in ramenskega obroča. Zadeva, ki jo kot primerljivo izpostavlja pritožnica (VSL II Cp 3308/2012), v kateri je bila prisojena odškodnina 12,5 povprečnih plač, ni v ničemer primerljiva z obravnavano. Šlo je namreč za zlom desne golenice, ki predstavlja hudo telesno poškodbo; oškodovanec je prestajal bistveno več nevšečnosti kot tožnica - bil v staležu štiri mesece in pol, 4 tedne nosil nehodilni nadkolenski mavec, 3 tedne nehodilni podkolenski mavec, 12 tednov hodil z berglami, 14 dni izvajal fizikalno terapijo v zdravilišču; tudi posledice so bistveno hujše kot pri tožnici - moral se je prekvalificirati, pa ima tudi pri novem delu težave.

O odškodnini za premoženjsko škodo

24. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo zdravstvenih storitev, za katere je ugotovilo, da je tožnica sicer predložila račune, a teh ni plačala. Gre za škodo, ki tožnici, čemur v pritožbi celo sama pritrjuje, (še) ni nastala. Terjatev torej do konca glavne obravnave ni zapadla, sodišče pa sme naložiti stranki, naj opravi določeno dajatev le, če je ta zapadla do konca glavne obravnave (1. odstavek 311. člena ZPP). Obstaja sicer nekaj izjem od tega pravila (preživnina, renta na podlagi 173. in 174. člena OZ, nepremoženjska škoda na podlagi 176. člena OZ), a obravnavani zahtevek mednje ne spada.

25. Ni pa pravilna odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov magnetne resonance levega zapestja (priloga A 19). Zakaj naj preiskava ne bi bila indicirana, sodišče prve stopnje ne obrazloži. Preprosto sklicuje se na stališče tožene stranke, ki da mu je sledilo. Vprašanje, ali je oprava neke preiskave indicirana ali ne, je strokovno vprašanje, o njem pa odloči zdravnik, ko preiskavo opravi. Kakšen je njen kasnejši rezultat, za prisojo odškodnine za premoženjsko škodo ni odločilno. Pritožnica utemeljeno izpostavlja ugotovitve izvedenca o načinu njenega padca; glede na prvotno diagnozo (poka ni bila opažena) in persistiranje težav ni mogoče govoriti o tem, da preiskava ne bi bila indicirana.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo

26. Višje sodišče je torej glede odškodnine za premoženjsko škodo pritožbi tožeče stranke na podlagi 358. člena ZPP delno ugodilo in toženki naložilo plačilo po računu v prilogi A 19 v celoti, torej ne le 175 EUR, ampak 350 EUR.

27. Na podlagi 353. člena ZPP je višje sodišče pritožbo tožeče stranke v preostalem delu, pritožbo tožene stranke pa v celoti, zavrnilo, saj uveljavljani razlogi niso podani, po uradni dolžnosti upoštevnih pa ni našlo.

O stroških

28. Tožničin pritožbeni uspeh je minimalen (175 EUR od izpodbijanih 15.425,02 EUR), tako da na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o pravdnih stroških ne vpliva. Stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke ni mogoče uvrstiti med potrebne v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP; tožena stranka pa v pritožbenem postopku ni uspela. Zaradi vsega opisanega je višje sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Nobeni od teh ugotovitev tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje. 2 Razlogi v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Tako VSL II Cp 2180/2015. 4 Torej takrat, ko ne razgrne, kam med primere iz sodne prakse umešča obravnavano odškodnino, kot v obravnavani zadevi. 5 Prim. VS RS sodba II Ips 195/2015. 6 Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da je moralo sodišče prve stopnje v skladu s prehodno določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP - ZPP-E glede na čas vložitve tožbe uporabiti določbo 4. odstavka 286. člena ZPP, veljavno pred uveljavitvijo novele ZPP-E. 7 VS RS II Ips 317/2008 (evidenčna številka VS001833). 8 VS RS II Ips 484/2008 (evidenčna številka VS002345). 9 VS RS II Dor 145/2011 (evidenčna številka VS002296). 10 VS RS II Ips 48/2004 (evidenčna številka VS001358). 11 VS RS II Ips 934/2007 (evidenčna številka VS002393). 12 VS RS II Ips 992/2006 (evidenčna številka VS001706). 13 VS RS II Ips 399/2008 (evidenčna številka VS001865). 14 VS RS II Ips 304/2007 (evidenčna številka VS001795). 15 VS RS II Ips 729/2005 (evidenčna številka VS001489). 16 VS RS II Ips 934/2007 (evidenčna številka VS002393). 17 VS RS II Ips 484/2008 (evidenčna številka VS002345). 18 VS RS II Ips 1028/2008 (evidenčna številka VS001922). 19 VS RS II Ips 729/2005 (evidenčna številka VS001489). 20 VS RS II Ips 317/2008 (evidenčna številka VS001833).