Jedro

Kadar sta pravdni stranki s pogodbo dogovorili arbitražno reševanje spora, se po 1. odst. 473. čl. ZPP sodišče izreče za nepristojno in zavrže tožbo, vendar le na toženčev ugovor. Tega pa mora podati toženec najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega ni, pa na glavni obravnavni, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari (2. odst. 473. čl. ZPP). Toženec pa je ugovor stvarne nepristojnosti tega sodišča v predmetnem sporu zaradi dogovorjenega arbitražnega reševanja spora prvič podal šele v pritožbi. Ker je glede na 2. odst. 473. čl. ZPP glede uveljavljanja takega ugovora prekludiran, njegovih pritožbenih ugovorov v tej smeri pritožbeno sodišče ni smelo več upoštevati. Načelo enakosti vseh upnikov, katerih terjatve so zapadle do začetka postopka prisilne poravnave (tako tistih, ki so se postopka prisilne poravnave udeležili, kot tudi tistih, ki v postopku prisilne poravnave svoje terjatve niso uveljavljali), narekuje tudi poplačilo upnikov skladno s pogoji sklenjene in potrjene prisilne poravnave. To pa pomeni, da je dolžnik dolžan upnikom poplačati v zmanjšanem znesku glede na zgoraj citirani določili 1. in 3. odst. 43. čl. ZPPSL le terjatve po stanju na dan začetka postopka prisilne poravnave in ne terjatve, kot jo je ugotovilo prvostopno sodišče v 3. točki izreka izpodbijane sodbe (z zamudnimi obrestmi do poplačila).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka spremeni tako, da pravilo glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 123.821,15 SIT z 10% realno obresno mero od 17.3.1994 dalje do plačila v roku dveh let, to je do 29.6.1996." V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu (3. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 60.100,00 SIT pritožbenih stroškov v 8 dneh.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranima sodbo in sklepom (v zvezi s popravnim sklepom) je prvostopno sodišče prekinjeni postopek nadaljevalo s pravnim naslednikom tožene stranke (1. točka izreka), sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, opr. št. ... z dne ... razveljavilo v 1. in 3. točki izreka (2. točka izreka), ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke zoper toženo v znesku 123.984,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1993 do plačila in izvršilnih stroškov v znesku 13.860,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.4.1993 do plačila (3. točka izreka), odločilo, da mora tako ugotovljeno terjatev tožena stranka plačati tožeči pod pogoji sklenjene prisilne poravnave, potrjene s sklepom Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, opr. št. St ... z dne ... (4. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (5. točka izreka) in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke (6. točka izreka). Zoper navedeno odločbo v delu, v katerem ni uspela (3. in 4. točko izreka sodbe) se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvenih postopkovnih kršitev in napačne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navedla je, da sta pravdni stranki v pogodbi z dne 19.2.1992 dogovorili arbitražno reševanje sporov iz te pogodbe, zato sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v tem sporu. Tožbo bi moralo sodišče zavreči. Sama ni bila v plačilni zamudi glede na določilo 6. čl. pogodbe, zaradi organizacijskih in kadrovskih sprememb pri toženi stranki pa ni bila v stanju pridobiti ustrezne dokumentacije. Zato je tudi predlagal, da se le-ta pridobi od Imos inženiring Ljubljana. Prvostopno sodišče o tem dokaznem predlogu ni odločalo, zato je zagrešilo bistveno kršitev odločb pravdnega postopka. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Kadar sta pravdni stranki s pogodbo dogovorili arbitražno reševanje spora, se po 1. odst. 473. čl. ZPP sodišče izreče za nepristojno in zavrže tožbo, vendar le na toženčev ugovor. Tega pa mora podati toženec najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega ni, pa na glavni obravnavni, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari (2. odst. 473. čl. ZPP). Toženec pa je ugovor stvarne nepristojnosti tega sodišča v predmetnem sporu zaradi dogovorjenega arbitražnega reševanja spora prvič podal šele v pritožbi. Ker je glede na 2. odst. 473. čl. ZPP glede uveljavljanja takega ugovora prekludiran, njegovih pritožbenih ugovorov v tej smeri pritožbeno sodišče ni smelo več upoštevati. Protispisna je tudi pritožbena trditev, da je tožena stranka predlagala sodišču, naj pribavi potrebno dokumentacijo, ki bi izkazovala, da je bil v plačilni zamudi investitor Imos inženiring in ne tožena stranka, pri investitorju. Takega dokaznega predloga tožena stranka v prvostopnem postopku ni uveljavljala, pač pa je predlagala poizvedbe pri Imos inženiring Ljubljana glede njegove plačilne zamude (predlog na list. št. 19). Predlagala je torej poizvedbe o dejstvih, ki bi jih morala navesti in konkretizirati sama tožena stranka. Poizvedbe o dejstvu, kdaj in na kakšen način je investitor Imos inženiring poravnal obveznosti toženi stranki, bi tožena stranka lahko opravila sama, da bi tako konkretizirala svoj ugovor o plačilni zamudi investitorja. Poizvedbe o dejstvih, ki bi jih morala navesti sama tožena stranka, so tudi v nasprotju z načelom povezanosti zatrjevanih dejstev s ponujenimi dokazi (primerjaj 299. čl. in 1. odst. 300. čl. ZPP). Le v primeru, če z listinami, ki bi dokazovale konkretizirane trditve tožene stranke o plačilni zamudi investitorja, tožena stranka ne razpolaga, bi lahko skladno z 234. čl. ZPP predlagala, naj sodišče listine pribavi od investitorja, kot je bilo že obrazloženo, pa takega dokaznega predloga tožena stranka ni podala. Prvostopnemu sodišču zato ni mogoče očitati nobene postopkovne kršitve, na katero se v pritožbi sklicuje tožena stranka. Glede na razpoložljivo trditveno in dokazno gradivo, upoštevaje pri tem tudi postopkovna pravila o dokaznem bremenu (primerjaj 221.a čl. ZPP), je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo in tudi materialnopravno pravilno odločilo, ko je ugotovilo obstoj tožnikove terjatve do toženca, kot to izhaja iz 3. točke dispozitiva sodbe prvostopnega sodišča. Ker prvostopno sodišče ni zagrešilo uradno upoštevnih bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP, je bilo potrebno pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP). Glede na ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bil zoper toženo stranko dne 17.3.1994 začet postopek prisilne poravnave in s sklepom Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju, opr. št. St ... z dne ... prisilna poravnava potrjena, pa je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materilano pravo, ko je odločilo, da mora tožena stranka v točki 3 izreka sodbe ugotovljeno terjatev plačati pod pogoji sklenjene prisilne poravnave. V točki 3 izreka izpodbijane sodbe je namreč prvostopno sodišče ugotovilo obstoj terjatve v znesku 123.984,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1993 do plačila in izvršilnih stroškov v znesku 13.860,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.4.1993 dalje do plačila. Po 3. odst. 59. čl. ZPPSL ima potrjena prisilna poravnava pravni učinek tudi proti upnikom, ki se niso udeležili postopka, ter proti upnikom, ki so se postopka udeležili, pa so bile njihove terjatve prerekane, če se naknadno ugotovijo. Citirano določilo glede pravnih posledic potrjene prisilne poravnave izenačuje terjatve vseh tistih upnikov, katerih terjatve so nastale do začetka postopka prisilne poravnave. Upniki, ki se odločijo za udeležbo v postopku prisilne poravnave, prijavijo svojo terjatev, nastalo do začetka postopka prisilne poravnave in sicer tako zapadlo glavnico, kot tudi zapadle obresti (primerjaj 1. in 3. odst. 43. čl. ZPPSL). Načelo enakosti vseh upnikov, katerih terjatve so zapadle do začetka postopka prisilne poravnave (tako tistih, ki so se postopka prisilne poravnave udeležili, kot tudi tistih, ki v postopku prisilne poravnave svoje terjatve niso uveljavljali), narekuje tudi poplačilo upnikov skladno s pogoji sklenjene in potrjene prisilne poravnave. To pa pomeni, da je dolžnik dolžan upnikom poplačati v zmanjšanem znesku glede na zgoraj citirani določili 1. in 3. odst. 43. čl. ZPPSL le terjatve po stanju na dan začetka postopka prisilne poravnave in ne terjatve, kot jo je ugotovilo prvostopno sodišče v 3. točki izreka izpodbijane sodbe (z zamudnimi obrestmi do poplačila). Ugotovitve prvostopnega sodišča dajejo zadostno podlago za ugotovitev, od katere terjatve je dolžna tožena stranka poplačati zmanjšano glavnico. Pritožbeno sodišče je sprejelo ugotovitev, da obstoji terjatev v znesku 123.984,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1993 do poplačila in v znesku 13.860,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.4.1993 dalje do poplačila. Glede na časovni presek, v katerem je za zmanjšano poplačilo in dajatveni zahtevek potrebno ugotoviti obveznost tožene stranke - to je dan začetka postopka prisilne poravnave, je pritožbeno sodišče od vtoževane glavnice 123.984,00 SIT samo izračunalo zakonite zamudne obresti za čas od 17.3.1993 do začetka postopka prisilne poravnave 17.3.1994 v znesku 62.084,14 SIT (obračun obresti v prilogi 1) ter izračunalo zakonite zamudne obresti od izvršilnih stroškov 13.860,00 SIT za čas od 8.4.1993 do 17.3.1994 v znesku 6.440,45 SIT (obračun obresti v prilogi 2). Oba izračuna obresti sta sestavni del te odločbe. Na dan začetka postopka prisilne poravnave je tožena stranka torej tožeči, upoštevaje tudi obračunane obresti, dolgovala 260.368,59 SIT. Po 3. odst. 64. čl. ZPPSL sodišče v postopku, ki teče po potrditvi prisilne poravnave, najprej ugotovi obstoj sporne terjatve, nato pa naloži dolžniku plačilo v skladu s pogoji iz potrjene prisilne poravnave. Kot je bilo že obrazloženo, je prvostopno sodišče v 3. točki izreka sodbe pravilno ugotovilo obstoj upnikove terjatve, zato pritožbeno sodišče v ta del odločitve prvostopnega sodišča ni posegalo. Pač pa je spremenilo odločitev prvostopnega sodišča v kondemnatornem delu (4. točka izreka) izpodbijane sodbe. Po potrjeni prisilni poravnani je dolžnik dolžan izplačati upnikom 60% ugotovljene terjatve v roku dveh let z 10% realno obrestno mero skladno z 62. čl. ZPPSL. Na dan začetka postopka prisilne poravnave je znašala tožnikova terjatev 206.368,59 SIT (primerjaj 1. odst. 62. čl. ZPPSL). Tožena stranka je dolžna torej tožeči stranki plačati 60% navedene terjatve, torej znesek 123.821,15 SIT z 10% realno obrestno mero v roku dveh let po potrditvi prisilne poravnave, torej do 29.6.1996. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 4. točke 373. čl. ZPP izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča spremenilo tako, kot je to razvidno iz dispozitiva te sodbe. Delna sprememba sodbe bi narekovala tudi odločitev o stroških vsega postopka (2. odst. 166. čl. ZPP). Ker pa v zvezi z odločitvijo o spremenjenem delu prvostopne sodbe, toženi stranki posebni stroški v prvostopnem postopku niso nastali, pritožbeno sodišče odločitve prvostopnega sodišča o povračilu pravdnih stroškov ni spreminjalo. Pač pa je toženi stranki glede na to, da je s pritožbo delno uspela, priznalo priglašene odvetniške stroške za sestavo pritožbe po tarifni št. 16/1 OT 250 točk, glede na vrednost točke 90,00 SIT torej 22.500,00 SIT ter sodne takse za pritožbo v znesku 37.600,00 SIT. Navedene stroške je toženi stranki dolžna povrniti tožeča na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP. Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur. l. RS 26/99).