Jedro

Med strankama ni sporno, da se je v konkretnem primeru izgradnja digitalnega radijskega sistema na železniškem omrežju izvajala v varovalnem pasu, ki je hkrati varovalni pas železnice in varovalni pas ceste. Sporno pa je, ali je za izvajanje nadzora nad posegom v tem pasu (ki je torej hkrati varovalni pas železnice in varovalni pas ceste) pristojen inšpektor za železniški ali cestni promet, kot tudi, ali je za izvajanje predmetnega posega treba imeti soglasje Občine Žirovnica, sedaj tožene stranke.

Ker je za poseg v varovalni pas občinske ceste potrebno soglasje upravljavca občinske ceste, ki ga tožnika nimata, je pravilen zaključek organa, da si morata tožnika za predmetni poseg v varovalnem pasu občinske ceste pridobiti soglasje občine in urediti poseg v skladu s tem soglasjem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka odredil, da morata zavezanca A d.d. in B d.o.o. - sedaj tožnika, v 30 dneh od vročitve te odločbe pridobiti in urediti poseg v varovalni pas občinske ceste, javne poti št. ...„C“, v skladu s soglasjem Občine Žirovnica za poseg v varovalni pas; pod 2. točko izreka je odločil, da v kolikor zavezanca v odrejenem roku ne bosta izvršila ukrepa, navedenega v 1. točki izreka te odločbe, bo za odpravo nepravilnosti kot prisilno sredstvo uporabljena izvršba s prisilitvijo ter izrečena globa; pod 3. točko izreka je odločil, da morata zavezanca o izvršitvi dejanja, odrejenega v 1. točki izreka te odločbe, takoj pisno obvestiti MIR E; pod 4. točko izreka je odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in pod 5. točko izreka je odločil, da stroški v postopku niso nastali.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je občinski inšpektor dne 31. 3. 2015 po uradni dolžnosti opravil ogled na terenu, na katerem je bilo ugotovljeno, da so delavci samostojnega podjetnika F s.p., G, izvajali dela v okviru izgradnje in uvedbe digitalnega radijskega sistema na slovenskem železniškem omrežju. Dela na železniškem omrežju so se izvajala vzdolž navedene občinske javne poti. Na podlagi opravljenega ogleda je bila zavezancu-Ministrstvu za infrastrukturo, Direkciji RS za infrastrukturo, Sektor za železnice (Direkcija) izdana odločba, da mora v 30 dneh od vročitve te odločbe pridobiti in urediti poseg v varovalni pas občinske ceste. Zavezanec je zoper odločbo vložil pritožbo, ki je bila zavrnjena in nato sprožil upravni spor. Sodišče je s sodbo U 1150/2015 z dne 5. 4. 2016 odločbo inšpekcijskega organa odpravilo in zadevo vrnilo organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ izdal novo odločbo, s katero je istemu zavezancu, Direkciji, ponovno naložil, da si pridobi soglasje za poseg v varovalni pas, na katero se je Direkcija ponovno pritožila. Drugostopenjski organ je odločbo prvostopenjskega organa odpravil in vrnil zadevo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu z utemeljitvijo, da Direkcija ni pravi zavezanec in da je v 10. členu pogodbe o izvedbi javnega naročila za predmetni poseg določeno, da je izvajalec dolžan sam pridobiti vsa potrebna dovoljenja in soglasja za popolno izvedbo vseh pogodbenih obveznosti.

3. Dne 20. 4. 2016 je bil ponovno opravljen ogled, na katerem je bilo ugotovljeno, da so se dela izvajala v oddaljenosti od 1,60 do 1,80 metra od roba cestišča navedene javne poti, saj je bil na tej razdalji v zemljišče vstavljen tudi vod digitalnega radijskega sistema GSM-R. Glede na opravljeno meritev je bilo tako ugotovljeno, da so se dela izvajala znotraj varovalnega pasu navedene javne poti, za kar bi bilo predhodno treba pridobiti soglasje upravljavca ceste. Zavezanca pred posegom v varovalni pas občinske ceste nista pridobila soglasja upravljavca občinske ceste, to je Občine Žirovnica. V ponovljenem postopku je bil poziv na izjavo poslan zavezancema, kot sta navedena v izreku te odločbe. Zavezanec A d.d. je na poziv odgovoril, kar vse organ tudi opredeljuje, medtem ko drugi zavezanec B d.o.o. v določenem roku izjave ni podal. Organ še odgovarja na navedbe prvega zavezanca iz njegove izjave. Sklicuje se na določbe Zakona o cestah in na določbe Občinskega odloka o cestah.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil. Poudarja, da je v obravnavanem primeru, kjer se varovalni železniški pas in varovalni cestni pas prekrivata, občinski inšpektor ravnal v skladu s svojimi pristojnostmi in pooblastili. S tem, da je zavezancema naložil, da si pridobita potrebno soglasje za poseg v varovalni pas občinske ceste (in ne izven tega pasu), svojih pooblastil ni presegel. V obrazložitvi tudi odgovarja na pritožbene navedbe.

5. Tožnika v tožbi ugovarjata ne bis in idem in v zvezi s tem navajata, da je tožena stranka že dne 10. 5. 2015 izdala odločbo, v kateri je kot zavezanec nastopalo Ministrstvo za infrastrukturo, Direkcija RS za infrastrukturo, Sektor za železnice. Zavezanec se je zoper odločbo pritožil. Vložena je bila tudi tožba v upravnem sporu. Upravno sodišče je s sodbo I U 1150/2015 z dne 5. 4. 2016 odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je 28. 11. 2016 izdala novo odločbo z novima zavezancema, čeprav gre v konkretnem primeru kljub navedbi novega zavezanca dejansko za isto upravno zadevo. Tožena stranka v izpodbijani zadevi razen zavezanca ni spremenila niti opravilne zadeve številke, niti izreka odločbe. Dalje ugovarjata aktivni legitimaciji in v zvezi s tem navajata, da je bil poseg opravljen v varovalnem progovnem pasu. V takem primeru pa inšpekcijski nadzor po Zakonu o varnosti v železniškem prometu (ZVZelP) izvaja inšpektor za železniški promet in ne inšpektor za cestni promet. Prav tako ugovarjata pasivni legitimaciji in glede tega navajata, da so se dela izvajala na zemljišču, ki je v lasti Republike Slovenije (RS), zato je, skladno s splošnimi lastninskopravnimi določbami (npr. 8. člen Stvarnopravnega zakonika) lastninska pravica na digitalnem radijskem sistemu GSM-R z vstavitvijo v zemljišče prešla na RS kot lastnico nepremičnine. Inšpekcijski zavezanec je tako RS in ne tožnika. Podajata tudi ugovor prekluzije in se v zvezi s tem sklicujeta na prvi odstavek 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), da je treba odločbo izdati in jo vročiti stranki čim prej, najpozneje pa v enem oziroma v dveh mesecih mesecu od dneva, ko je bil začet postopek po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru je tožena stranka izdala odločbo zoper zavezanca eno leto in 7 mesecev po tem, ko jo je investitor obvestil o prenosu vseh obveznosti v zvezi s pridobitvijo soglasij na izvajalca del. Zato gre za prepozno izdajo izpodbijane odločbe, s čemer tožena stranka krši ustavno zagotovljene pravice zavezancev do enakega varstva pravic, do učinkovitega pravnega sredstva in pravice do sodnega varstva. Navajata tudi, da iz izreka izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, kaj sta v 30 dnevnem roku dolžna pridobiti in za kakšen poseg ter na kakšen način, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Pa tudi, če bi iz izreka odločbe izhajalo, da sta dolžna pridobiti soglasje občine, niti iz izreka, niti iz obrazložitve odločbe ne izhaja, da bi prišlo do kakršnekoli nepravilnosti pri izvedenih delih, zaradi katerih bi bilo potrebno urejanje zatrjevanega posega v varovalni pas občinske ceste. S predlaganim posegom niso bili prizadeti interesi varovanja občinske ceste. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sicer izhaja, da je bilo pri ponovnem inšpekcijskem pregledu ugotovljeno, da so se dela izvajala na razdalji od 1,60 do 1,80 metra od roba cestišča navedene javne poti, vendar tožnika še vedno menita, da ni bilo jasno ugotovljeno, kje se je sporni poseg izvajal, saj ni jasno razvidno, ali se je poseg izvajal v varovalnem pasu občinske javne poti ali v železniškem območju. Od pravilne ugotovitve, kje se sporni poseg izvaja, pa je odvisno tudi, na podlagi katerega zakona (ZVZelP ali ZCes-1) se presoja izvajanje tega posega in katera soglasja (če sploh) bi tožnika morala pridobiti. Opozarjata, da je inšpektor napačno izvedel meritve, zaradi česar je bilo dejansko stanje dodatno napačno ugotovljeno. Menita tudi, da 27. člen Odloka o občinskih cestah (Odlok), ki določa širino varovalnega pasu za javno pot 2 metra, ne more biti pravna podlaga za ugotavljanje morebitnih posegov v varovalni pas. Varovalni pas namreč ureja 31. člen Odloka, ki določa, da se določbe tega člena ne uporabljajo za območja, urejena s prostorskimi izvedbenimi akti Občine Žirovnica. Zadevno območje pa je urejeno ravno s prostorskimi izvedbenimi akti občine. Zato je treba uporabiti občinski prostorski načrt Občine Žirovnica. Opozarjata, da dejstvo, da se v konkretnem primeru prepletata varovalna pasova ceste in proge, še ne pomeni, da je treba pridobiti soglasje po določbah ZCes-1. Poudarjata, da so bila na obstoječem železniškem sistemu opravljena zgolj vzdrževalna dela v javno korist in da bi bilo treba zaradi nadgradnje železniškega sistema upoštevati zgolj določbe ZVZelP. V konkretnem primeru je bil predhodno izveden postopek oddaje javnega naročila, zaradi česar menita, da je tožena stranka bila že v naprej seznanjena z nameravano izvedbo vzdrževalnih del v javno korist in je zato treba izhajati iz stališča, da je bilo soglasje za izvedbo del dano, ker Občina Žirovnica niti investitorja, niti izvajalcev, ni seznanila z morebitnimi (dodatnimi) omejitvami, ki bi jih bilo treba upoštevati za zagotovitev občinskega interesa. Sodišču predlagata, da se izpodbijana odločba MIR E z dne 28. 11. 2016 odpravi. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah iz obrazložitev obeh navedenih odločb. Zaradi nasprotovanja inšpektorjevim meritvam in širini varovalnega pasu se sklicuje na pojem „cestišče“ in „varovalni pas“ iz Zakona o cestah in poudarja, da so varovalni pasovi cest in pogoji za poseg v varovalni pas opredeljeni v 27. členu Odloka o občinskih cestah občine Žirovnica.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru gre za inšpekcijski ukrep, izrečen na podlagi 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) v povezavi s 97. členom ZCes-1. Po določbi prve alineje prvega odstavka 32. člena ZIN ima inšpektor, ki pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis oziroma drug akt, katerega izvajanje nadzoruje, pravico in dolžnost odrediti ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti v roku, ki ga sam določi. Roke za odpravo nepravilnosti pa določa tretji odstavek 7. člena ZIN.

9. Med strankama ni sporno, da se je v konkretnem primeru izgradnja digitalnega radijskega sistema na železniškem omrežju izvajala v varovalnem pasu, ki je hkrati varovalni pas železnice in varovalni pas ceste. Sporno pa je, ali je za izvajanje nadzora nad posegom v tem pasu (ki je torej hkrati varovalni pas železnice in varovalni pas ceste) pristojen inšpektor za železniški ali cestni promet, kot tudi, ali je za izvajanje predmetnega posega treba imeti soglasje Občine Žirovnica, sedaj tožene stranke.

10. Iz podatkov v spisu in iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je poseg izvajal tudi v varovalnem pasu občinske ceste, javne poti ... „C“. Po 25. točki 2. člena Zakona o cestah (ZCes-1) je javna pot občinska javna cesta, ki ne izpolnjuje meril za kategorizacijo kot lokalna cesta in je namenjena navezovanju prometa na javne ceste enake ali višje kategorije. Po 75. točki istega člena varstvo javne ceste sestavljajo ukrepi, ki so potrebni zaradi zaščite ceste in varnosti njenih uporabnikov ter zaradi omejevanja dopustnih posegov v cesto in njen varovalni pas. Po 76. točki istega člena je varovalni pas prostor ob javni cesti, v katerem je raba prostora omejena

11. Po drugem odstavku 97. člena ZCes-1 so posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste dovoljeni le soglasjem upravljavca občinske ceste, ki, v skladu s tretjim odstavkom tega člena, izda soglasje, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza. Četrti odstavek istega člena določa širine varovalnega pasu občinskih cest in način meritev varovalnega pasu. Peti odstavek istega člena pa določa, da lahko občina z odlokom predpiše manjšo širino varovalnih pasov občinskih cest. 12. Občina Žirovnica, sedaj tožena stranka, je na podlagi ZCes-1 izdala Odlok o občinskih cestah (Odlok), v katerem je v 27. členu povzela določbo ZCes-1 o tem, kako se meri varovalni pas občinske ceste in določila, da varovalni pas pri javnih poteh znaša 2 metra.

13. Ob upoštevanju navedenih zakonskih in podzakonskih določb ter podatkov v spisu, je odločitev prvostopenjskega organa, kakor tudi drugostopenjskega za njim, pravilna in zakonita. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil v postopku ponovno opravljen inšpekcijski ogled, na katerem je inšpektor tudi opravil meritve in tako ugotovil, da so se dela izvajala v prostoru od 1,60 do 1,80 m od roba cestišča navedene javne poti, saj je bil na tej razdalji v zemljišče vstavljen (tudi) vod digitalnega radijskega sistema. Ker varovalni pas občinske javne poti znaša 2 m, je organ pravilno ugotovil, da je šlo za poseg v prostor v varovalnem pasu javne poti. Ker je za poseg v varovalni pas občinske ceste potrebno soglasje upravljavca občinske ceste, ki ga tožnika nimata, je pravilen zaključek organa, da si morata tožnika za predmetni poseg v varovalnem pasu občinske ceste pridobiti soglasje občine in urediti poseg v skladu s tem soglasjem.

14. Ker je odločitev upravnih organov pravilna in zakonita, sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da gre v obravnavanem primeru za ne bis in idem. Izpodbijana odločba je izdana novima zavezancema-tožnikoma, zato v obravnavanem primeru že iz tega razloga, čeprav gre sicer za isto dejansko stanje, ne gre za isto upravno zadevo. V zvezi z ugovorom aktivne legitimacije sodišče pojasnjuje, da je bil poseg opravljen v varovalnem pasu, ki je hkrati varovalni pas železnice in ceste; za nadzor nad posegom v varovalnem pasu ceste pa je pristojen inšpektor za cestni promet in ne inšpektor za železniški promet. Zato navedeni tožbeni ugovor ni utemeljen. Tudi ni utemeljen ugovor pasivne legitimacije. Lastništvo zemljišča, glede na to, da ZCes-1 v 97. členu določa, da je za poseg v prostor varovalnega pasu občinske ceste potrebno soglasje upravljavca občinske ceste, ne igra nobene vloge. Po mnenju sodišča tudi ni utemeljen ugovor prekluzije. V obravnavanem primeru je šlo za posebni ugotovitveni postopek. V takem primeru mora pristojni organ izdati odločbo v dveh mesecih, kot to določa 222. člen ZUP, na katerega se tožnika tudi sklicujeta. Vendar pa je navedeni rok zgolj neprekluziven instrukcijski rok. Organ mora namreč, v skladu z 8. členom ZUP, v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, pomembna za odločitev. To pa ni vedno mogoče v dveh mesecih, zato izdaja odločbe po poteku tega roka, ki je torej instrukcijski, ne pomeni prekluzije. Zato tudi ni utemeljena tožbena navedba, da tožena stranka s prepozno izdajo odločbe tožnikoma krši ustavno zagotovljene (navedene) pravice. Iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe je kljub temu, da je v tej točki izreka izostala besedica soglasje, po mnenju sodišča jasno razbrati, kaj sta tožnika dolžna pridobiti v postavljenem roku in za kakšen poseg. Zato ni podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da v konkretnem primeru še vedno ni bilo jasno ugotovljeno, kje se je sporni poseg v prostor izvajal. Po mnenju sodišča je bilo to v obravnavanem primeru povsem jasno ugotovljeno, saj je bilo ugotovljeno, da se je poseg izvajal v varovalnem pasu, ki je hkrati varovalni pas železnice in ceste. Posledično je bilo pravilno ugotovljeno, da se izvajanje posega v varovalnem pasu ceste presoja na podlagi ZCes-1. Zato bi morala tožnika za poseg v varovalni pas občinske ceste pridobiti soglasje občine, ki pa ga nista pridobila. Ker tožnika samo pavšalno zatrjujeta, da je inšpektor napačno izvedel meritve, ne da bi to kakorkoli konkretizirala, ta tožbena navedba ne more biti upoštevna. Za ugotovitev posega v varovalni pas je bila po mnenju sodišča uporabljena pravilna pravna podlaga in sicer 27. člen Odloka. Varovalni pas občinske ceste ureja 27. člen Odloka in ne 31. člen Odloka, ki ureja priključke na občinsko cesto. Sodišče se tudi strinja s pravilnim pojasnilom drugostopenjskega organa, da varovalni pas ne more biti določen z občinskim prostorskim aktom, ki je strateški načrt občine in ne izvedbeni akt. Neutemeljena je tožbena navedba, da so se ob obstoječem železniškem sistemu opravljala vzdrževalna dela v javno korist in da je zato, ker gre za nadgradnjo železniškega podsistema znotraj železniškega območja, potrebno upoštevati izključno določbe ZVZelP. Tudi zatrjevanje tožnikov, da je bil predhodno izveden postopek oddaje javnega naročila, zaradi česar menita, da je bila tožena stranka že v naprej seznanjena z nameravano izvedbo vzdrževalnih del v javno korist in da je zato treba izhajati iz stališča, da je bilo soglasje za izvedbo del dano, v predmetni zadevi ne more biti relevantno.

15. Po presoji sodišča je bilo dejansko stanje v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je upravni organ tudi pravilno uporabil materialno pravo. Tožnikoma je bil zato tudi pravilno in zakonito izrečen pravilen ukrep.

16. Ker je glede na navedeno odločitev upravnih organov pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnikov na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je o zadevi odločilo na nejavni seji senata (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ker so bili vsi relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni v postopku izdaje izpodbijanega akta.

17. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.