Jedro

Ugovor zastaranja je ugovor materialnega prava in zanj dolžniku ni bilo treba predložiti dokazov, saj za zastaranje pravno relevantne okoliščine (zapadlost terjatve, datum vložitve izvršilnega predloga ipd.) izhajajo iz listin, ki se v spisu že nahajajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi opr. št. I 2005/00553 z dne 13.05.2005 razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba (to je v 2. točki izreka) in sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo Okrajno sodišče v Žalcu v pravdnem postopku.

Proti takšnemu sklepu se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) pritožil upnik. V pritožbi je navedel, da je dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi neutemeljen, saj je v njem navedel le pravno nepomembna dejstva in dejstva, ki so v nasprotju s pravom, poleg tega pa zanje tudi ni predložil nobenih dokazov. Zgolj navedba o zastaranju upnikove terjatve namreč ne zadošča, še posebej, če je povsem v nasprotju z obstoječimi dokazi in s pravom, njena obrazložitev pa nesmiselna. Terjatev iz posojilne pogodbe zastara v petih letih od dospelosti. Stranki sta posojilno pogodbo sklenili 08.10.1998 in dogovorili zapadlost čez 84 mesecev. Upnik je 20.08.2003 skladno s pogodbenimi določili s pisno izjavo odstopil od pogodbe, ker dolžnik kredita ni vračal, zato tudi ne drži ugovorna navedba, da je bila novemu upniku s strani prvotnega upnika dne 01.12.2003 odstopljena že zastarana terjatev. Terjatev ne bi zastarala niti v primeru triletnega zastaralnega roka. Nadalje upnik ne ve, katero listino je dolžnik imel v mislih kot neverodostojno. Razloga neverodostojnosti dolžnik ni navedel, izpisu iz poslovnih knjig pa se nikoli, niti v ugovoru, ni protivil. Iz navedenega je tako razvidno, da med strankama obstoj terjatve sploh ni sporen in da jo je dolžnik v ugovoru celo pripoznal, zaradi česar je upnik predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi, napadeni sklep pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sporen je sklep prvostopnega sodišča, izdan na podlagi II. odstavka 62. člena ZIZ, po katerem mora sodišče ravnati takrat, kadar dolžnik zoper sklep o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi verodostojne listine, obrazloženo in v celoti ugovarja. Drugostopno sodišče je zato v zvezi s pravilnostjo in zakonitostjo izpodbijanega sklepa presojalo, ali je bil v konkretnem primeru dolžnikov ugovor obrazložen v smislu II. odstavka 53. oziroma 61. člena ZIZ ali ne.

Po teh dveh zakonskih določbah je ugovor obrazložen, kadar dolžnik v njem navede dejstva, ki bi lahko pripeljala do zavrnitve zahtevka, če bi se izkazala za resnična, in zanje predloži dokaze. V konkretnem primeru je dolžnik takšno dejstvo navedel, saj je (med drugim) ugovarjal zastaranje upnikove terjatve, z zastaranjem pa preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (360. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, oziroma 335. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). K takšnemu ugovoru dolžniku po presoji drugostopnega sodišča ni bilo treba predložiti dokazov, saj gre za ugovor materialnega prava, za zastaranje pravno relevantne okoliščine (zapadlost terjatve, datum vložitve izvršilnega predloga ipd.) pa izhajajo iz listin, ki se v spisu že nahajajo. Navedeno pomeni, da je v konkretnem primeru dolžnik zadostil zakonski zahtevi po obrazloženosti ugovora, prvostopno sodišče pa je z izdajo izpodbijanega sklepa posledično pravilno uporabilo materialno pravo (II. odstavek 62. člena ZIZ).

Samih navedb, s katerimi je dolžnik ugovorno izpodbijal upnikovo terjatev, izvršilno sodišče v ugovornem postopku ni bilo dolžno presojati, saj bo o njih odločalo sodišče v pravdi, ravno tako kot bodo predmet pravdnega postopka tudi obsežne upnikove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zastaranje terjatve, do katerih se sodišče druge stopnje zato sedaj ni opredeljevalo. Enako velja za pritožbene navedbe, ki se nanašajo na verodostojnost listin, ki zaradi obrazloženosti dolžnikovega ugovora, kot je pojasnjeno zgoraj, na pravilnost izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati.

Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje upnikovo pritožbo zavrnilo, ker je neutemeljena, in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).