Jedro

Glede instituta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se revizija zmotno zavzema za uporabo analogije s kazenskopravnim postopkom. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi je urejen v določilih ZDR, zato so za presojo njene zakonitosti pomembna zgolj ta določila.

Delodajalec mora očitano kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v odpovedi, podani na podlagi 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR opredeliti tako, da je iz te opredelitve razvidna konkretna kršitev kot tudi znaki kaznivega dejanja, ki jih izpolnjuje ta kršitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10.12.2004, ki je bila podana tožeči stranki zaradi kršitve pogodbene obveznosti z znaki kaznivega dejanja tatvine (1. alinea prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji od dneva nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do reintegracije plačati vse dohodke, ki izhajajo iz delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 118.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2006 dalje do plačila. Po oceni sodišča ni dokazano, da bi si tožeča stranka v obdobju od 1.9.2004 do 9.11.2004 prisvojila iz skladiščnega silosa tožene stranke 251 kg niklja v vrednosti 700.000,00 SIT. Dne 9.11.2004 je tožeča stranka skušala nikelj prodati družbi A. d.o.o., a so jo zaustavili policisti. Okoliščina, da je bil ta material najden v njenem avtu, ne zadošča za očitek, da si je tožeča stranka ta material prilastila oziroma da je vedela, da prodaja ukraden material. Po njenem zatrjevanju je mislila, da prodaja svinec, tožena stranka pa sodišča ni prepričala, da je tožeča stranka vedela, da je v vedrih nikelj.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Izpostavilo je, da tako v postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kot v predmetnem sodnem postopku in v kazenskem postopku (sodba Okrajnega sodišča na Jesenicah K 165/2004 z dne 9.2.2006) ni bilo mogoče ugotoviti, kdo, kdaj in na kakšen način je odnesel nikelj z varovanega območja tožene stranke. S citirano sodbo kazenskega sodišča je bila tožeča stranka spoznana za krivo kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena Kazenskega zakonika (KZ - Ur. l. RS, št. 63/1994 in nadaljnji), in ne tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ, katere znake naj bi vsebovala kršitev pogodbene obveznosti, zaradi katere ji je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je prvostopenjska dokazna ocena pomanjkljiva, vendar pa sodbe ni razveljavilo, niti ni napravilo svoje dokazne ocene, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tolmačenje sodišč druge in prve stopnje o vsebini pisne obdolžitve in izredni odpovedi je v nasprotju z materialnim pravom. V kazenskem postopku, ki predstavlja najhujši poseg v človekove pravice in svoboščine, lahko tožilec, če se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, na podlagi 344. člena ZKP do konca obravnave obtožnico spremeni ali pripravi novo. Upoštevaje proces dokazovanja v kazenskem postopku zoper tožečo stranko je državno tožilstvo spremenilo pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja iz tatvine v prikrivanje. Razlogi sodišč druge in prve stopnje postavljajo bistveno višje zahteve glede pisne obdolžitve, ki jo je možno primerjati z obtožnico, in glede izredne odpovedi, ki jo je možno primerjati s sodbo v kazenskem postopku, kot te zahteve postavlja ZKP organom pregona. Delodajalcu ni mogoče očitati, da je podal pisno obdolžitev prezgodaj in tožeči stranki očital tatvino. Enako je namreč kasneje ravnal tudi državni tožilec. Pomembno je, da je obravnavano dejanje isti historični dogodek, za zakonitost izredne odpovedi pa pravna kvalifikacija kaznivega dejanja ne more biti temeljnega pomena. Kaznivo dejanje prikrivanja, za katerega je bila tožeča stranka pravnomočno obsojena, je akcesorne narave. Predpostavlja obstoj drugega, temeljnega kaznivega dejanja, kar je v obravnavani zadevi tatvina niklja, ki je bila očitana tožeči stranki v izredni odpovedi. Ali je delavec sam ukradel nikelj, ali pa je to storil zanj nekdo tretji in ga je delavec le želel prodati, na zakonitost odpovedi ne vpliva, saj je že takšno ravnanje delavca tako porušilo medsebojno zaupanje strank, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Tožena stranka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

V okviru izpodbijanja dokazne ocene nižjih sodišč revizija zmotno zatrjuje kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tovrstne revizijske navedbe namreč vsebinsko predstavljajo uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožeči stranki je bila zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki vsebuje znake kaznivega dejanja tatvine, izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Očitano ji je bilo, da si je z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist v obdobju od 1.9.2004 do 9.11.2004 prilastila iz skladiščnega silosa dodatkov 251 kg niklja v vrednosti 700.000,00 SIT, ga dne 9.11.2004 skušala prodati družbi A. d.o.o., vendar jo je pri tem ustavila policija in ji nikelj odvzela.

Na podlagi 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. V skladu z drugim odstavkom 82. člena ZDR je v primeru izredne odpovedi dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, torej v obravnavani zadevi na strani tožene stranke. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob upoštevanju dokaznega zaključka, da tožeči stranki ni dokazano dejanje, ki je bilo podlaga za izredno odpoved, saj ni mogoče ugotoviti, kdo, kdaj in na kakšen način je odnesel nikelj z varovanega območja tožene stranke, je sodišče tožbenemu zahtevku za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi vtoževani reintegraciji in reparaciji, materialnopravno pravilno ugodilo.

V zvezi z institutom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se revizija napačno zavzema za uporabo analogije s kazenskopravnim postopkom. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč urejen v določilih ZDR, zato so za presojo njene zakonitosti pomembna zgolj ta določila. Dejstvo, da je bila tožeča stranka pred kazenskim sodiščem v zvezi z nikljem, odtujenim toženi stranki, sprva obtožena za kaznivo dejanje tatvine, po spremembi obtožnice pa pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje prikrivanja, ima tako učinke zgolj na kazenskopravnem področju. V drugem odstavku 86. člena ZDR je glede formalnih zahtev med drugim navedeno, da mora delodajalec v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti. Citirano določilo v povezavi s 1. alineo prvega odstavka 111. člena ZDR pomeni, da mora delodajalec delavcu očitano kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v odpovedi opredeliti tako, da je iz te opredelitve razvidna tako konkretna kršitev kot tudi znaki kaznivega dejanja, ki jih izpolnjuje ta kršitev. V obravnavani zadevi je odločilnega pomena, da tožeči stranki ni dokazana kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katerih ji je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana, to pa je narekovalo sprejem ugodilne sodbe.

Revizijsko sklicevanje, da na zakonitost odpovedi ne vpliva, ali je tožeča stranka sama ukradla nikelj, ali pa je to storil zanjo nekdo tretji in ga je tožeča stranka želela le prodati, ni utemeljeno. Ob upoštevanju te revizijske navedbe bi namreč dejansko podlago za sodno presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi predstavljala bistveno drugačna kršitev od tiste, na kateri temelji izredna odpoved in ki jo je tožena stranka dolžna v sodnem postopku tudi dokazati. V odpovedi je bila namreč kraja niklja (in ne le prodaja), z natančno opredelitvijo obdobja prisvajanja očitana prav tožeči stranki (in ne neki tretji osebi), zato je sodišče v dokaznem postopku utemeljeno ugotavljalo obstoj teh dejstev.

Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.