Jedro

ZUP v 1. odstavku 129. člena predvideva zavrženje zahteve samo v primeru, če je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno in je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene obveznosti; enako je treba ravnati v primeru, če je bila v prejšnjem postopku izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga zahtevka, ki se ponovno uveljavlja, pa se ni spremenilo (4. točka).

Dovoljene posege po PUP je treba razlagati v zvezi z dopustno dejavnostjo, kar pomeni, da je tudi gradnja gospodarskih objektov in delavnic dovoljena le, če so ti objekti namenjeni za izvajanje spremljajočih dejavnosti. Šele ko je ugotovljeno, da gre za gradnjo objekta z dopustno namembnostjo (dejavnostjo), je treba opraviti nadaljnjo presojo, to je, ali bo s sicer dopustnim posegom povzročena čezmerna obremenitev okolja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Vrhnika št. 351-224/2009 (217) z dne 7. 4. 2009 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila gradnjo delavnice na naštetih zemljiščih v k.o. ... pod tam navedenimi pogoji. Iz obrazložitve je med drugim razvidno, da območje posega leži v območju z oznako S, ki je namenjeno za stanovanja in spremljajoče dejavnosti ter ga ureja Odlok o splošnih merilih in pogojih prostorskih ureditvenih pogojev za Občino Vrhnika (Uradni list RS, št. 6/99 in Naš časopis, št. 292/03 in naslednji; v nadaljevanju PUP-1), ter v območju urejanja L2/S8, morfološka enota 2a/a, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto L2 – Log (Uradni list RS, št. 3/95 in naslednji; v nadaljevanju PUP-2). Upravni organ ugotavlja, da je načrtovani poseg dopusten, saj 10. člen PUP-1 v območjih z oznako S in morfoloških enotah, med drugim 2a, dovoljuje gradnjo gospodarskih objektov in delavnic pod pogojem iz 11. člena PUP-1, da s takim posegom ne sme biti povzročena čezmerna obremenitev okolja, kar investitor dokaže s strokovno oceno. Investitor je v postopku predložil strokovno oceno o vplivih na okolje izdelovalca Zavod za zdravstveno varstvo ..., Inštituta za varstvo okolja, iz septembra 2009, iz katere izhaja, da je vpliv načrtovanega posega z vidika onesnaževanja okolja ob upoštevanju ukrepov, ki so navedeni v strokovni oceni, pozitiven do zmeren, zato je poseg za okolje sprejemljiv. Upravni organ še navaja, da namembnost obravnavanega objekta ni stanovanjska in da gre za delavnico, v kateri se bo opravljala nehrupna dejavnost. Iz obrazložitve je nadalje razvidno, da so tožniki v postopku sodelovali kot lastniki zemljišča parc. št. 1386/7 k.o. ..., tožnik B.B. pa še kot lastnik zemljišča parc. št. 1386/8 k.o. ..., ki ležita v območju za določitev strank. Med drugim so opozorili, da je predložena projektna dokumentacija izdelana za delavnico za izdelavo plastičnih izdelkov, da se poseg nahaja v območju S, ki ni predviden za gradnjo proizvodnih objektov in da je bil nespremenjeni projekt pred tem predložen v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt, ki je bil imenovan kot proizvodno poslovni objekt. Ker projekt ni bil spremenjen, menijo, da ostaja proizvodnja enaka kot v prejšnjem projektu, zato le s preimenovanjem proizvodnega objekta v delavnico niso izpolnjeni pogoji za gradnjo objekta na navedenem območju. Strinjali se niso niti s predloženo strokovno oceno o vplivih na okolje, ker pa za svoje trditve niso predložili dokazov oz. niso predložili nove strokovne ocene, upravni organ njihovih navedb ni mogel upoštevati. Zato je štel, da je gradnja načrtovanega objekta dovoljena glede na to, da s tem objektom ne bo povzročena čezmerna obremenitev okolja.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. Ugotovil je, da je gradbeno dovoljenje izdano za gradnjo delavnice, v kateri bo investitor predeloval plastične mase – izdeloval bo predmete iz termoplastov. Meni, da je gradnja tovrstne delavnice v skladu z 10. členom PUP-1, saj z njo ne bo povzročena čezmerna obremenitev okolja. Pritožbeni organ v nadaljevanju podrobno povzema vsebino strokovne ocene. Poleg tega izraža mnenje, da v 21. členu PUP-1 določena merila in pogoji za izvedbo posegov v prostor veljajo tudi za proizvodne objekte, njihovo izpolnjevanje pa je v svoji odločbi preveril tudi prvostopenjski organ. Nadalje ugotavlja, da so v zadevi izpolnjeni tudi pogoji iz 26. člena PUP-1 za gradnjo proizvodnih objektov glede meril in pogojev oblikovanja. Zavrnil je ugovore tožnikov, da gre za gradnjo delavnice oz. proizvodno poslovnega objekta v območju, ki je pretežno stanovanjske narave, glede na to da je po 5. alineji 1. odstavka 10. člena PUP-1 na tem območju dopustna gradnja delavnic. Zaradi nepredloženega dokaza o tem, da bo imela delavnica vpliv na okolje, ni mogoče upoštevati niti njihovih ugovorov zoper strokovno oceno o teh vplivih. Nepomembno je tudi poimenovanje samega objekta, saj je dolžan prvostopenjski organ iz podatkov v projektu ugotoviti, kakšen objekt se bo gradil. Pojasnil je še, da dejstvo, da je investitor v prejšnjem postopku umaknil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, na vodenje tega postopka ne vpliva in ponovne vloge ni mogoče zavreči po 129. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in v tožbi uvodoma navajajo, da je prvostopenjski organ v prejšnjem postopku investitorja podučil, da v stanovanjskem naselju ... gradnja industrijskega objekta ni dopustna, zaradi česar je ta vlogo umaknil. V ponovnem postopku je predložil isto projektno dokumentacijo, spremenil je le ime objekta, tako da je industrijski objekt poimenoval delavnica. Poudarjajo, da je prvostopenjski organ dolžan ne glede na imenovanje objekta preveriti, ali je ta združljiv s pogoji gradnje, ki ga določata PUP-1 in PUP-2. Iz teh sledi, da je na območju L2S/8 Log – Mole možno graditi stanovanjske objekte in delavnice za storitvene dejavnosti. Tako bi moral organ po standardni klasifikaciji dejavnosti preveriti, kaj se šteje za storitvene dejavnosti in oceniti ne le, ali je predvideni objekt industrijski objekt ali delavnica, ampak tudi, ali ga je mogoče šteti za storitveno dejavnost. Po njihovem mnenju kovinoplastika z računalniško vodenimi stroji, ki omogočajo velikoserijsko proizvodnjo, ni storitvena ampak industrijska dejavnost. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti glede tega, zakaj organ šteje, da je isti objekt le s preimenovanjem postal delavnica, niti tega, zakaj je industrijski objekt dejansko delavnica za storitvene dejavnosti. V zaključku menijo, da so z zgrajenimi stanovanjskimi hišami na podlagi pridobljenih gradbenih dovoljenj pridobili pravico v skladu s prostorskim aktom bivati v območju stanovanjske poselitve in ne v območju industrijskih objektov. Zaradi tovrstne gradnje bo vrednost njihovih hiš zmanjšana. Industrijska proizvodnja je moteč dejavnik, zato bi morala predložena študija vplivov na okolje obravnavati tudi ekonomske in socialne posledice posega v prostor. Predlagajo, da sodišče izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

A.A. kot prizadeta stranka na tožbo ni odgovoril. Tožba je utemeljena.

V skladu s 1. odstavkom 134. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) lahko stranka umakne svojo zahtevo vsak čas med postopkom na prvi stopnji. V tem primeru organ izda sklep, da se postopek ustavi (1. odstavek 135. člena ZUP). V takem primeru lahko stranka ponovno vloži enak zahtevek glede na to, da v prejšnjem postopku o njem ni bilo po vsebini pravnomočno odločeno. ZUP namreč v 1. odstavku 129. člena predvideva zavrženje zahteve samo v primeru, če je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno in je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene obveznosti; enako je treba ravnati v primeru, če je bila v prejšnjem postopku izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga zahtevka, ki se ponovno uveljavlja, pa se ni spremenilo (4. točka).

Glede na navedeno je upravni organ v obravnavani zadevi utemeljeno obravnaval investitorjev zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja ne glede na to, da je ta po tožbenih trditvah priložil enako projektno dokumentacijo kot v prejšnjem postopku, v katerem je svojo zahtevo umaknil. Razlogi za tako njegovo ravnanje v prejšnjem postopku so za nov postopek pravno nepomembni, zaradi česar organu tudi ni treba opraviti primerjave med obema dokumentacijama in o tem navesti razlogov. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, pa mora v novem postopku v celoti ponovno preveriti, ali so za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji, ki so določeni v 66. členu Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji; ZGO-1).

V zadevi ni sporno, da se zemljišče posega nahaja v območju urejanja S, za katerega pogoje za gradnjo določa že omenjeni PUP-1, ter v morfološki enoti 2a/2 znotraj območja urejanja L2S/8, za katero veljajo merila in pogoji, določeni v PUP-2. Kot je razvidno iz 3. člena PUP-1, je območje urejanja z oznako S namenjeno površinam za stanovanja in spremljajoče dejavnosti, dopustni posegi v tem območju in v morfološki enoti 2a pa so našteti v 10. členu PUP-1. Med drugim je dovoljena gradnja objektov osnovne oskrbe in storitvenih dejavnosti, gradnja gospodarskih objektov in delavnic kot samostojnih objektov ali v kombinaciji s stanovanjskimi objekti ter sprememba namembnosti stanovanjskih objektov za dejavnosti, ki so dovoljene v območju urejanja z oznako S, torej sprememba v objekte za spremljajoče dejavnosti. V 1. odstavku 11. člena PUP-1 je nato določeno, da je gradnja gospodarskih objektov, delavnic, gostinskih lokalov in drugih lokalov storitvenih dejavnosti dovoljena, če s takšnim posegom ne bo povzročena čezmerna obremenitev okolja.

Navedene določbe kažejo, da je v obravnavanem območju mogoče (poleg stanovanjskih) graditi le še objekte za spremljajoče dejavnosti. Zato je treba v 10. členu PUP-1 naštete dovoljene posege razlagati v zvezi z dopustno dejavnostjo, kar pomeni, da je tudi gradnja gospodarskih objektov in delavnic dovoljena le, če so ti objekti namenjeni za izvajanje spremljajočih dejavnosti. Šele ko je ugotovljeno, da gre za gradnjo objekta z dopustno namembnostjo (dejavnostjo), je treba opraviti nadaljnjo presojo po 11. členu PUP-1, to je, ali bo s sicer dopustnim posegom povzročena čezmerna obremenitev okolja.

Tožniki, ki so kot lastniki zemljišč iz območja za določitev strank, to je iz območja, v katerem se pričakujejo vplivi zaradi rabe objekta, sodelovali v upravnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, ugovarjajo, da se bo v spornem objektu opravljala industrijska dejavnost, to pa je dejavnost, ki glede na prostorske akte v navedenih območjih ni dovoljena. Tak ugovor po menju sodišča vsebuje tudi očitek, da bodo tožniki v tem primeru izpostavljeni vplivom dejavnosti, ki je PUP-1 v tem območju sploh ne predvideva, zato jih tožniki niso dolžni trpeti niti pod pogoji iz 1. odstavka 11. člena PUP-1. Pri tem sodišče še dodaja, da je brez dvoma dejavnost oz. njeno izvajanje v objektu tisto, ki praviloma povzroča vplive (hrup, izpuste ipd.), redkokdaj stavba sama (npr. pri osončenju).

Iz izpodbijanega gradbenega dovoljenja je razvidno, da upravni organ prve stopnje ni upošteval, katere so dopustne dejavnosti v območju urejanja z oznako S, zaradi česar ni ugotavljal, kakšna dejavnost se bo opravljala v načrtovanem objektu in ni opravil presoje, ali gre v tem primeru za spremljajočo dejavnost. Iz izreka izpodbijane odločbe je razvidno le, da gre za gradnjo delavnice, iz obrazložitve (5. stran) pa, da namembnost objekta ni stanovanjska in da se bo v njem opravljala nehrupna dejavnost. Zaradi nepravilne uporabe 10. člena PUP-1 je bilo dejansko stanje na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno. To pomanjkljivost je odpravil drugostopenjski upravni organ, ki je v svoji odločbi ugotovil, da bo objekt namenjen predelavi plastičnih mas, to je izdelavi predmetov iz termoplastov in da gre za proizvodni objekt. Vendar tudi on ni opravil presoje, ali je v območju posega dopustno zgraditi objekt s tovrstno namembnostjo. Ta presoja pa je glede na to, da je štel, da gre v obravnavanem primeru za gradnjo proizvodnega objekta, potrebna ne samo z vidika 10. člena, ampak tudi 14. člena PUP-1, ki določa, da je gradnja proizvodnih objektov dovoljena v območjih proizvodnih dejavnosti z oznako P, morfološka enota 6E. Ker je nepravilno štel, da 10. člen PUP-1 dovoljuje gradnjo vsakršnih delavnic, je pri odločanju nepravilno uporabil materialno pravo. Sodišče pri tem dodaja, da tožniki sicer govorijo o storitvenih in ne spremljajočih dejavnostih, kar pa ne vpliva na ugotovitev, da presoja omenjene pravno pomembne okoliščine v zadevi ni bila opravljena.

Vse navedeno pa nenazadnje pomeni tudi, da se je v postopku predložena strokovna ocena obremenitve okolja presojala preuranjeno – še preden je bilo jasno, ali je bila izdelana v zvezi dopustno dejavnostjo na tem območju.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava odpravilo (4. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. Poleg že navedenega sodišče še opozarja, da bo moral upravni organ v ponovljenem postopku preveriti tudi, ali je na območju posega v skladu s prostorskimi predpisi dovoljena gradnja malih čistilnih naprav glede na to, da je iz izreka odpravljene odločbe razvidno, da na tem območju javno kanalizacijsko omrežje še ni zgrajeno in da se bodo odpadne vode odvajale v malo čistilno napravo. Iz obrazložitve namreč ni razvidno, ali tožnik zanjo že ima pravnomočno gradbeno dovoljenje, zato je treba upoštevati določbo 125. člena ZGO-1B (Uradni list RS, št. 126/07), ki v 2. odstavku določa, da v primeru, če v posameznih enotah urejanja še ni zgrajena minimalna komunalna oprema oz. njena izgradnja ni predvidena v občinskem načrtu razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto in zato ni mogoča priključitev na infrastrukturo, ki bi zagotovila minimalno komunalno oskrbo, investitor to lahko zagotovi tudi drugače, vendar ne v nasprotju s prostorskim aktom in predpisi, ki urejajo med drugim odvajanje odpadnih voda.