Jedro

Tožnica je s štirimi bivšimi zaposlenimi sklenila sodno poravnavo ter jim posledično izplačala odškodnino za prenehanje delovnega razmerja. Iz sodne poravnave je razvidno, da se je zavezala poravnati odškodnine zaradi prenehanja delovnega razmerja v neto zneskih in da je vsem štirim delovno razmerje prenehalo na podlagi nekrivdnega odpoklica s funkcije. Glede na vsebino poravnave se izplačani znesek odškodnine šteje za dohodek iz delovnega razmerja, od tega pa je treba glede na določila ZDoh-2, ZDavP-2 in ZPSV odvesti davke in prispevke za socialno varnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. 0610-139/2010-6 (1402-06, 1402-10) z dne 21. 12. 2010, je Davčna uprava RS, Davčni urad Ptuj kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožeči stranki naložil v plačilo prispevke iz plač in na plače za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje v skupnem znesku 84.794,87 EUR od davčne osnove 221.976,08 EUR, vse s pripadajočimi obrestmi (točke I/1 do I/9 izreka), odločil, da morajo biti odmerjene obveznosti plačane v 30 dneh, in navedel, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov in da pritožba ne zadrži izvršitve (II., III. in IV. točka izreka).

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je prvostopenjski organ pri tožnici opravil davčni inšpekcijski nadzor plačevanja davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve v mesecu decembru 2009. O ugotovitvah je bil dne 29. 10. 2010 sestavljen zapisnik. Tožnica je na zapisnik vložila pripombe, na katere je prvostopenjski organ odgovoril v izpodbijani odločbi. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica preko sistema e-davki dne 2. 12. 2009 predložila obračun davčnih odtegljajev in obračun prispevkov za socialno varnost za dohodke iz delovnega razmerja (obrazec REK_1_5), iz katerega je razvidno izplačilo neto dohodka pod šifro 1118 (nadomestilo za izgubljeni dohodek in drugi dohodek iz delovnega razmerja) za štiri osebe, v skupnem znesku 129.689,53 EUR. Iz predloženega REK obrazca izhaja, da je bil od bruto zneska obračunan davčni odtegljaj - akontacija dohodnine po stopnji 25 %, medtem ko prispevki za socialno varnost niso bili obračunani in plačani. Prvostopenjski organ je glede tega pri tožnici pregledal poslovno dokumentacijo, iz katere je bilo razvidno, da so bili navedeni dohodki štirim zaposlenim izplačani na podlagi sodne poravnave, sklenjene pri Delovnem sodišču v Mariboru. Kot izhaja iz navedene sodne poravnave, je med tožnico (A.A. d.d.) in štirimi zaposlenimi na podlagi tožbe oziroma nasprotne tožbe potekal delovni spor zaradi prenehanja pogodb o zaposlitvi. V tem sporu je bila nato sklenjena sodna poravnava, po kateri se tožnica zaveže štirim zaposlenim (B.B., C.C., Č.Č. in D.D.) najkasneje do 1. 12. 2009 izplačati odškodnino za prenehanje delovnega razmerja v neto zneskih 64.431,86 EUR (B.B.), 23.692,63 EUR (C.C.) 21.020,44 EUR (Č.Č.) in 19.544,60 EUR (D.D.). Stranke poravnave so sporazumno ugotovile, da je B.B. in C.C. delovno razmerje pri družbi prenehalo na podlagi nekrivdnega odpoklica s funkcije predsednika uprave oz. člana uprave družbe, Č.Č. in D.D. pa na podlagi nekrivdnega odpoklica s funkcije vodje komerciale oz. svetovalca uprave za finance, nesporno pa so prenehale tudi vse pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med strankami. Prvostopenjski organ je preveril tudi pogodbe o zaposlitvi za vse štiri fizične osebe, katerim je bila izplačana odškodnina zaradi prekinitve delovnega razmerja, kar navaja na 4. strani odločbe in nato podrobno opisuje potek postopkov glede odpoklica. Poudari, da so vse štiri osebe imele sklenjeno delovno razmerje na osnovi individualnih pogodb o zaposlitvi in da so vsem štirim na podlagi sklepov nadzornega sveta delovna razmerja prenehala. S sklenjeno sodno poravnavo je bil izključen krivdni razlog za prekinitev delovnih razmerij, tožnica pa se je zavezala vsem štirim izplačati odškodnine zaradi predčasnega prenehanja pogodb o zaposlitvi. Izplačilo slednjih pa je predmet tega postopka, saj tožnica od izplačanih zneskov ni obračunala prispevkov za socialno varnost, pravilno pa je od bruto osnove obračunala akontacijo dohodnine. Sklicuje na Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, 10/08, 78/08, 125/08 in 20/09, v nadaljevanju ZDoh-2) in na Zakon o prispevkih za socialno varnost (Uradni list RS, št. 5/96, 34/06, 3/98, 81/00 in 97/01, v nadaljevanju ZPSV). Skladno s 3. in 6. členom ZPSV se prispevki plačujejo od vseh bruto prejemkov iz delovnega razmerja, razen v primeru prejemkov, ki so v tem zakonu izrecno navedeni kot izjeme od splošnega pravila. Bruto odškodnine so bile za razliko neobračunanih in neplačanih prispevkov za socialno varnost izkazane v prenizkem znesku, zato je prvostopenjski organ prispevke odmeril z izpodbijano odločbo, kar podrobno navaja. Prvostopenjski organ je tudi odgovoril na pripombe tožnice na zapisnik in jih zavrnil. Tožeča stranka je odločbo izpodbijala s pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT 499-02-3/2011-2 z dne 8. 6. 2011 zavrnilo. Tudi drugostopenjski organ se sklicuje na določbe ZDoh-2, po katerih so v obdavčitev zajeti vsi dohodki fizične osebe, ne glede na vrsto, razen tistih, ki so v zakonu posebej navedeni kot oproščeni, oziroma se sploh ne štejejo za dohodek po tem zakonu. Med dohodke iz delovnega razmerja je, glede na 5. točko 37. člena ZDoh-2, vključeno tudi nadomestilo, ki ga zagotovi delodajalec na podlagi dogovora z delojemalcem zaradi kateregakoli pogoja v zvezi z zaposlitvijo ali zaradi spremembe v pogojih v zvezi z zaposlitvijo, vsako izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vsako izplačilo zaradi prenehanja zaposlitve in podobni prejemki. Take dohodke predstavljajo tudi izplačane odškodnine po sodni poravnavi, v kateri so se stranke dogovorile, da tožnica kot delodajalka poleg neto plač in potnih stroškov, ki niso predmet tega postopka, zaposlenim v zameno za prenehanje delovnega razmerja iz nekrivdnih razlogov izplača določeno odškodnino. Ta odškodnina pa se obdavči kot dohodek iz delovnega razmerja. Z izplačilom je tako nastala obveznost izračuna in plačila dohodnine ter obveznih prispevkov za socialno varnost. Obveznost obračunavanja prispevkov za socialno varnost je določena z ZPSV, saj je v 3. členu določeno, da delojemalci plačujejo prispevke iz bruto plače in iz bruto nadomestil plače za čas odsotnosti z dela (22,1 %). Po določbi 6. člena ZPSV pa od zneska bruto plače in nadomestil prispevke plačujejo tudi delodajalci, po skupni stopnji 16,1 %. Obračun in plačilo vseh prispevkov za socialno varnost od izplačane plače mora opraviti delodajalec, kot plačnik davka, in sicer obračuna prispevke delojemalca v obliki davčnega odtegljaja od obračunane bruto plače, prispevke delodajalca pa v svoje breme, kar izhaja iz 2. in 3. odstavka 352. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08, 47/07, 48/09, 110/09 in 43/10 v nadaljevanju ZDavP-2). V tem primeru so bila vsa razmerja med strankami dokončno urejena s sodno poravnavo, ki predstavlja izvršilni naslov. Pri tem predhodna razmerja med strankami, ki jih le-te izpodbijajo v različnih tožbah, niso relevantna. Z vidika obdavčitve so pomembne le določbe ZDoh-2, ki določa način obdavčitve vseh prejemkov fizičnih oseb in vrsta izplačila prejemkov. Tudi navedbe, da je pri obravnavanih izplačilih šlo za prihodek družbe E. d.o.o., ki je bila v gospodarskih sporih tožeča stranka, v delovnopravnem pa stranski intervenient, zavrne kot neutemeljene. Do spornih prejemkov po poravnavi so bile upravičene fizične osebe, te pa so tudi prejele nakazila na njihove bančne račune. Dodaja, da tudi tožnica sama ugotavlja, da navedenega izplačila ni mogoče šteti za odškodnino, saj ima znesek po njenem tak naziv zgolj zato, ker je bila poravnava sklenjena v okviru delovnopravnega postopka. Kolikor pa so sporna izplačila nadomestilo za izgubljeni dohodek, pa to prav tako zapade pod obdavčitev.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi vztraja pri navedbah iz pritožbe in poudarja, da je bil bistveni razlog za sklenitev sodne poravnave v tem, da se zaključijo štirje sodni postopki. Tožnica zneskov iz poravnave ni plačala zato, da bi poravnala delovnopravne zahtevke, temveč je želela predvsem zaključiti dva gospodarska spora. Ker pa je bil delovnopravni postopek hitrejši, je do sklenitve sodne poravnave prišlo v okviru delovnopravnega postopka in ne v okviru postopka gospodarskega spora. Navaja vsebino sporov ter poudari, da izplačilo denarja ni bilo opravljeno zato, ker bi prejemnikom šli kakšni zahtevki iz delovnopravnega naslova, temveč zato, da so umaknili svoje zahtevke v obeh gospodarskih postopkih. Meni, da je prvostopenjski organ preuranjeno odločil, da vsebina štirih sodnih postopkov, ki so se zaključili, ni pomembna za ta postopek. Dolžnost davčnega organa je, da preuči naravo prihodka posameznega zavezanca preden oceni, ali je podvržen obdavčitvi. Ker teh trditev tožena stranka ni obravnavala, ni dovolj raziskala dejanskega stanja. Zato pa je pri tem prišlo tudi do zmotne uporabe materialnega prava.

Meni tudi, da se prvostopenjski organ ni opredelil do trditve tožene stranke (pravilno tožeče), da izplačani prihodki niso ustrezna podlaga glede na določbo 3. člena ZPSV. Plačilo, določeno v sodni poravnavi, namreč ni bilo ne bruto plača, ne odpravnina in ne kak drug prejemek iz delovnega razmerja, za katerega bi obstojala podlaga za odmero prispevkov. Prvostopenjski organ bi moral preučiti, kakšna je bila dejanska narava spornih izplačil. Zlasti bi moral oceniti, čemu je bilo plačilo namenjeno, oziroma, kaj je tožnica dobila v zameno za plačilo. Nato bi morala tožena stranka oceniti. koliko od prejetih zneskov so morda predstavljale odpravnine in kolikšen del tega zneska so predstavljala nadomestila iz drugih pravnih naslovov. Ker vsega tega kljub zahtevi tožnika ni storila, je v postopku prišlo do bistvene kršitve določb postopka. Nasprotuje tudi navedbi, da v zadevi ni pomembno, kakšna je bila pravna narava sporov, zaključenih s sodno poravnavo. Meni, da je davčni organ dolžan v vsakem primeru raziskati, kakšna je bila podlaga za plačilo iz posamezne sodne poravnave. Plačila, do katerih pride na tej podlagi, so praviloma vedno temelj za plačilo določenih davkov. Če gre npr. za plačilo storitev iz pogodb o storitvah, mora prejemnik tega denarja plačati DDV in morebiten davek na dobiček. Če gre za odškodnine fizičnim osebam, je ustaljena praksa, da ne gre za dohodek in dohodnine ni treba plačati. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka je po tem, ko ji je sodišče poslalo tožbo v odgovor, zgolj sporočila, da vztraja pri razlogih iz izpodbijanih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnica s štirimi (bivšimi) zaposlenimi sklenila sodno poravnavo, posledično pa je vsem štirim (B.B., C.C., Č.Č. in D.D.) izplačala odškodnino za prenehanje delovnega razmerja v neto zneskih (64.431,86 EUR, 23.692,63 EUR, 21.020,44 EUR in 19.544,60 EUR). Kot izhaja iz upravnih spisov, so bili vsi štirje prejemniki izplačila pred sprejetimi ukrepi s strani nadzornega sveta pri tožnici v delovnem razmerju. Iz sodne poravnave je razvidno, da se je tožnica zavezala poravnati odškodnine zaradi prenehanja delovnega razmerja v neto zneskih in tudi, da stranke ugotavljajo, da je vsem štirim delovno razmerje prenehalo na podlagi nekrivdnega odpoklica s funkcije. Glede na določbe ZDoh-2 se za dohodek po tem zakonu šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko v kateri je izplačan (15. člen). Med dohodke po tem zakonu spada tudi dohodek iz zaposlitve (1. točka 18. člena ZDoh-2). Kot dohodek iz zaposlitve pa se po 1. odstavku 35. člena ZDoh-2 šteje dohodek, prejet na podlagi pretekle ali sedanje zaposlitve, po 1. odstavku 36. člena ZDoh-2 pa dohodek iz zaposlitve vključuje vsako izplačilo in boniteto, ki sta povezana z zaposlitvijo. V 5. točki 37. člena ZDoh-2 pa je še določeno, da dohodek iz delovnega razmerja vključuje (tudi) zlasti nadomestilo, ki ga zagotovi delodajalec na podlagi dogovora z delojemalcem zaradi kateregakoli pogoja v zvezi z zaposlitvijo ali zaradi spremembe v pogojih v zvezi z zaposlitvijo, vsako izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vsako izplačilo zaradi prenehanja zaposlitve in podobni prejemki. Po navedenem se tudi po presoji sodišča glede na vsebino poravnave izplačani znesek odškodnine šteje za dohodek iz delovnega razmerja, od tega pa je potrebno, glede na določila ZDoh-2, ZDavP-2 in ZPSV odvesti davke in prispevke. Obveznost obračunavanja in plačevanja prispevkov za socialno varnost je določena v ZPSV, in sicer je v 3. členu določeno, da delojemalci plačujejo prispevke iz bruto plače in iz bruto nadomestil plače za čas odsotnosti z dela, v 6. členu pa, da od zneska bruto plače in nadomestil prispevke plačujejo tudi delodajalci. Obračun in plačilo vseh prispevkov za socialno varnost od izplačane plače mora, skladno z 2. in 3. odstavkom 352. člena ZDavP-2 opraviti delodajalec kot plačnik davka tako, da prispevke delojemalca v obliki davčnega odtegljaja odvede od obračunane bruto plače, prispevke delodajalca pa v svoje breme. Ker med strankama ni sporno, da tožnica od izplačanih zneskov ni obračunala in odvedla prispevkov za socialno varnost, je po presoji sodišča odločitev davčnih organov pravilna in na zakonu utemeljena. Glede na navedbe tožnice, da je v primeru, če gre za odškodnine fizičnim osebam, ustaljena praksa, da ne gre za dohodek in dohodnine ni treba plačati sodišče pripominja, da se dohodnine ne plača le od tistih dohodkov fizičnih oseb, za katere je v ZDoh-2 izrecno določena oprostitev (20. do 34. člen ZDoh-2).

Sicer se sodišče strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ, in z razlogi, s katerimi je obrazložil odločitev glede zavrnitve pritožbenih ugovorov drugostopenjski organ. Kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki so bili uveljavljani že v pritožbi, se sodišče nanje, ne da bi jih ponavljalo, tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.