Jedro

Ker delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, ki je tožnik v konkretnem primeru ni podal, je sodišče prve stopnje (ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP) utemeljeno zaključilo, da je tožba sklepčna in izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku za plačilo neupravičeno odtegnjenih zneskov plače ugodilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka) in ji povrniti pravdne stroške v višini 111,36 EUR v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, do izteka tega roka brez obresti, nato pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper zamudno sodbo se z laično pritožbo pravočasno pritožuje tožena stranka smiselno zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se je tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi zavezal tudi k spoštovanju Internih pravil družbe D. d.o.o., ki vsebujejo tudi pravila, da mora voznik, ki povzroči škodo s službenim vozilom iz malomarnosti, popraviti škodo na lastne stroške in da je dolžan vsak zaposleni, ki prekorači limit klicev s službenim telefonom, pokriti razliko v ceni, če gre za privatne klice. Tako so tožniku upravičeno odbili škodo, ki jo je povzročil na službenem vozilu, prav tako pa tudi razliko v višini 20,00 EUR prekomernega telefoniranja s službenim telefonom.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano zamudno sodbo, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo skladno s 318. členom ZPP. Ugotovilo je, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena, vendar ta nanjo ni odgovorila v 30 dnevnem roku po 277. členu ZPP. Zahtevek za vrnitev neopravičeno odtegnjenega zneska plače ni zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP). Utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Ker delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, ki je tožnik v konkretnem primeru ni podal (2. odstavek 136. člena Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), je odločitev sodišča, ki je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, materialno pravno pravilna.

Tožena stranka v pritožbi smiselno sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče ob izdaji zamudne sodbe dejanskega stanja ne preverja, saj o utemeljenosti tožbenega zahtevka odloča na podlagi v tožbi navedenih dejstev in preveri le še, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik ali splošno znanimi dejstvi. Skladno z 2. odstavkom 338. člena ZPP pa se zamudna sodba zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni vsi potrebni zakonsko določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, zato je pritožba tožene stranke neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Skladno s 155. in 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj k odločitvi v zadevi z njim ni bistveno pripomogla.