Jedro

Na podlagi 79. člena ZZZDR sodno določena preživnina pomeni porazdelitev preživninskega bremena med oba roditelja. Taka porazdelitev veže roditelja, pri katerem otrok živi, do spremembe sodne odločbe o preživnini (ali sklenitve dogovora pri pristojnem organu) zaradi spremenjenih razmer, ki jo lahko v času otrokove mladoletnosti doseže tako, da v otrokovem imenu kot njegov zakoniti zastopnik vloži tožbo zaradi zvišanja preživnine. Po doseženi polnoletnosti otroka te možnosti nima več. Zato ga v primeru spremenjenih razmer s prejšnjo sodno odločbo določena porazdelitev preživninskega bremena ne more več vezati. Ker mora imeti pravno varstvo, sam pa ne more zahtevati zvišanja preživnine, mu tako varstvo nudi določba 133. člena ZZZDR. Po njej lahko sam od drugega roditelja, ki ga tudi bremeni zakonska dolžnost iz 123. člena ZZZDR, zahteva sorazmerno povračilo povečanih izdatkov, ki jih je imel zaradi povečanih stroškov preživljanja skupnega polnoletnega otroka.

Izrek

1. Toženčeva revizija se zavrne kot neutemeljena.

2. Drugotožničini reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se glede odločitve o njenem tožbenem zahtevku in ustrezne stroškovne odločitve razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odločitev o drugotožničinih stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku prvotožnika tako, da je preživnino, ki je bila nazadnje valorizirana 1.2.1995 na 10.518,00 SIT, od 1.6.1995 do 30.9.1996 zvišalo na 25.000,00 SIT mesečno in tožencu naložilo, da mora na novo določeno preživnino plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega preživninskega obroka do plačila. Presežni prvotožnikov tožbeni zahtevek (za plačevanje na 33.000,00 SIT zvišane mesečne preživnine) je zavrnilo in še ugotovilo, da je prvotožnik svoj tožbeni zahtevek za obdobje od 1.10.1996 dalje umaknil. Drugotožničin zahtevek za plačilo 480.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1995 dalje in toženčev tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe proti drugotožnici za plačilo 168.264,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1994 dalje je zavrnilo. Odločilo je še, da drugotožnica in toženec nosita vsak svoje pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je prvotožnikovo pritožbo proti zavrnilnemu delu njegovega presežnega preživninskega zahtevka, drugotožničino pritožbo proti zavrnitvi njenega verzijskega zahtevka in toženčevo pritožbo proti prisodilnemu delu zvišane preživnine in proti zavrnitvi njegovega tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe zavrnilo kot neutemeljene in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje sta pravočasno vložila drugotožnica in toženec. Slednji izpodbija le odločitev o zavrnitvi njegove pritožbe proti prisoji zvišane preživnine, smiselno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in smiselno predlaga tako ugoditev reviziji, da se njegovi pritožbi ugodi, sodba sodišča druge stopnje spremeni in zavrne prvotožnikov zahtevek za zvišanje preživnine. V reviziji toženec poudarja trditve, da prvotožnik ni uspešno zaključil prvega letnika fakultete niti po ponovnem vpisu v prvi letnik. Ker ni izpolnjeval pogojev za drugi letnik, se je konec leta 1996 zaposlil. Toženec je dolžan plačevati preživnino le do prenehanja rednega šolanja, zato ni zakonske osnove za plačevanje preživnine po neuspelem zaključku prvega letnika.

Dejstvo, da je prvotožnik imel status študenta, ne zadostuje za ugoditev njegovemu tožbenemu zahtevku. Zamudne obresti so določene za nazaj, saj je sodba sodišča prve stopnje izdana eno leto po vložitvi tožbe. Tudi znesek zamudnih obresti v izreku sodbe ni naveden.

Zamudne obresti po toženčevem mnenju poleg plačila normalnih obresti predvsem nadomeščajo povečane upnikove stroške zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti, takih stroškov pa sodišče ni ugotovilo.

Drugotožnica v svoji reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje o zavrnitvi njene pritožbe uveljavlja revizijska razloga napačne uporabe materialnega in procesnega prava. Predlaga ugoditev reviziji s spremembo izpodbijanega dela sodbe oziroma z razveljavitvijo sodbe druge in prve stopnje v izpodbijanih delih ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pravno zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da drugotožnica kot mati prvotožnika ni upravičena od toženca kot prvotožnikovega očeta zahtevati povrnitve dela povečanih stroškov zaradi sinovega študija v L., ker naj bi določba 133. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih veljala le za primer, ko upravičenec do preživnine nima lastnega pravnega naslova za terjatev proti preživninskemu zavezancu. Te izdatke je drugotožnica dejansko imela, bili so potrebni izdatki za sinovo redno šolanje, drugotožnica je otroku želela omogočiti stopnjo izobrazbe, ki sta jo dosegla oba roditelja in jo je sin kot navdušen računalničar tudi želel doseči. Sama tožbe za zvišanje preživnine po polnoletnosti sina ni mogla vložiti, sin pa se je pravdanju z očetom izogibal. Preživnina se ni sodno zviševala od 5. leta otrokove starosti, v času pričetka študija pa je znašala le okrog 7.000,00 SIT. Ker se preživnina določa le za naprej, prvotožnik v času vložitve obravnavane tožbe ni imel možnosti zahtevati njenega zvišanja za nazaj, pa tudi ne pravnega naslova za izterjavo povečanih stroškov zaradi študija, saj je te stroške založila drugotožnica. Zato je ona aktivno legitimirana, pravda se za svojo in ne za sinovo pravico, ona je bila prikrajšana, toženec pa dejansko obogaten.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima pravdnima strankama in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Nobena od pravdnih strank ni vložila revizijskega odgovora, Državno tožilstvo Republike Slovenije se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Toženčeva revizija je neutemeljena, drugotožničina revizija pa je utemeljena.

Zmotne so toženčeve revizijske trditve, da prvotožnik ni uspešno zaključil prvega letnika fakultete in da tudi ni izpolnil pogojev za vpis v drugi letnik. Iz razlogov obeh sodb nižjih sodišč, temelječih na potrdilih o rednem vpisu, izhaja, da se je prvotožnik prvič redno vpisal v prvi letnik fakultete v študijskem letu 1993/94, da mu je ob koncu tega šolskega leta manjkal le en pogoj, zato se je v šolskem letu 1994/95 lahko ponovno redno vpisal v prvi letnik, v naslednjem šolskem letu 1995/96 pa je bil redno vpisan v drugi letnik fakultete. Drugačne revizijske trditve so v nasprotju s podatki v spisu in dejanskimi ugotovitvami obeh nižjih sodišč. Po določbi prvega odstavka 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ul. SRS št. 14/89, p.b.; v nadaljevanju: ZZZDR) so starši dolžni preživljati svoje otroke tudi po doseženi polnoletnosti, če se ti redno šolajo. Zakonsko besedilo o rednem šolanju predstavlja pravni standard, torej nedoločen pravni pojem, za napolnitev vsebine takega pojma pa določa kriterije in merila sodna praksa. Zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na sodno prakso, ki pojem rednega šolanja med drugim povezuje tudi z rednim vpisom oziroma rednim statusom študenta ter z obiskovanjem predavanj in opravljanjem izpitov. V obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek za zvišanje preživnine, torej v času od 1.6.1995 do 30.9.1996, je prvotožnik imel status rednega študenta in tudi opravljal izpite.

Na toženčev ugovor proti prisoji zamudnih obresti od dneva zapadlosti posameznih zvišanih preživninskih obrokov je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje, vendar toženec ta ugovor v reviziji ponavlja. Zato revizijsko sodišče k razlogom sodišča druge stopnje le še dodaja, da toženčeva zamuda za plačevanje zvišane preživnine ni nastala šele z izdajo sodbe, temveč takrat, ko so bili po ugotovitvah obeh nižjih sodišč podani pogoji za zvišanje preživnine po vloženi tožbi, torej z zapadlostjo prvega zvišanega preživninskega obroka v mesecu juniju 1995. Na toženčev revizijski ugovor o manjkajočem znesku zamudnih obresti pa je tožencu pojasniti, da je ta del tožbenega zahtevka zadosti opredeljen z oznako "zakonske zamudne obresti" in da bolj natančno, torej z za vsak mesec točno določeno obrestno mero tega dela tožbenega zahtevka niti ni mogoče opredeliti. Višino obrestne mere zakonskih zamudnih obresti je določal Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ul. RS št. 14/92, 13/93) in kasneje Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ul. RS št. 45/95), oba zakona pa sta obrestno mero vezala na takoimenovano temeljno obrestno mero, ki jo s sklepi določa Banka Slovenije in se zato spreminja. Ker se obrestna mera zakonskih zamudnih obresti določa na opisani način, toženčeve revizijske trditve o neupoštevanju stroškov, ki naj bi upniku nastali zaradi dolžnikove zamude, niso upoštevne.

Po vsem obrazloženem revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišče prve stopnje z delno ugoditvijo tožbenemu zahtevku prvotožnika za zvišanje preživnine in sodišče druge stopnje z zavrnitvijo toženčeve pritožbe proti temu delu sodbe prve stopnje pravilno uporabili materialno pravo iz 79. člena ZZZDR. Po ugotovitvi, da v postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je bilo zato toženčevo revizijo na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno.

Utemeljena pa je drugotožničina revizija proti sodbi sodišča druge stopnje o zavrnitvi njene pritožbe proti sodbi sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen njen tožbeni zahtevek za plačilo 480.000,00 SIT s pp. V tej reviziji uveljavljani razlog "napačne uporabe procesnega prava" ali točneje: bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni konkretiziran, zato ga revizijsko sodišče ni moglo obravnavati. Pač pa revizija utemeljeno graja zmotno uporabo materialnega prava iz 133. člena ZZZDR. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožnica za tak verzijski zahtevek nima nobene pravne podlage, saj je bila preživnina že sodno določena, tako določena preživnina pa se lahko spremeni le s sodbo ali sodno poravnavo med preživljancem in preživljalcem. Sodišče druge stopnje je k tem razlogom dodalo, da pride uporaba 133. člena ZZZDR v poštev le takrat, ko upravičenec do preživnine nima lastnega pravnega naslova za terjatev napram preživninskemu zavezancu. V obravnavanem primeru pa je bila preživnina za prvotožnika določena že s sodbo iz leta 1975, poleg tega pa je bil prvotožnik v času, na katerega se nanaša verzijski zahtevek, že polnoleten in bi lahko kvečjemu le on sam uveljavljal zvišanje preživnine. Taki razlogi obeh nižjih sodišč so materialnopravno napačni iz naslednjih razlogov.

Po določbi 79. člena ZZZDR višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Vsak izmed staršev oziroma otrok pa sme zahtevati, naj se ugotovljena višina prispevka prilagodi spremenjenim razmeram. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da je razmerje med obema roditeljema in otrokom glede vprašanja preživnine tristransko razmerje. V razmerju otroka do roditeljev gre za njegovo preživninsko terjatev proti vsakemu od njiju, v razmerju roditeljev do otroka gre za preživninsko obveznost vsakega od njiju, v razmerju med obema roditeljema pa za porazdelitev preživninskega bremena med njima, sorazmerno z možnostmi vsakega od njiju. V veliki večini primerov ne pride do kolizije interesov med mladoletnim otrokom in tistim od roditeljev, pri katerem otrok živi, zato lahko ta roditelj v pravdi zaradi zvišanja preživnine nastopa kot otrokov zakoniti zastopnik. Zaradi enakih interesov ima pravno varstvo tako mladoletni otrok kot tudi roditelj, pri katerem otrok živi. Kadar pa do kolizije interesov le pride, je potrebno mladoletnemu otroku postaviti skrbnika za poseben primer.

Do nasprotja interesov med roditeljem, pri katerem otrok živi, in otrokom pa pride pogosteje v primerih, ko otrok doseže polnoletnost in zato sam nastopa kot tožnik v pravdi zaradi zvišanja preživnine. V takih primerih je od otrokove volje odvisno, ali bo sploh zahteval od drugega roditelja, da zaradi spremenjenih razmer plačuje zvišano preživnino. Če tega zaradi načelnih ali drugih razlogov noče storiti, s takim svojim pasivnim ravnanjem prevali breme kritja povečanih stroškov preživljanja v celoti na tistega roditelja, pri katerem živi. Ta je otroka, ki je sicer polnoleten, se pa redno šola, po določbi prvega odstavka 123. člena ZZZDR dolžan preživljati, vendar ne (pretežno) sam, saj enaka dolžnost velja tudi za drugega roditelja. Vložitve tožbe zaradi zvišanja preživnine brez sodelovanja polnoletnega otroka ne more doseči. V taki situaciji bi kljub enaki zakonski dolžnosti obeh roditeljev preživljati polnoletnega otroka, ki se redno šola, ostal tisti od roditeljev, pri katerem otrok dejansko živi, brez ustreznega pravnega varstva. Zakonske dolžnosti obeh roditeljev preživljati polnoletnega otroka, ki se redno šola, zato ni mogoče obiti s pasivnostjo polnoletnega otroka.

Na podlagi 79. člena ZZZDR sodno določena preživnina pomeni porazdelitev preživninskega bremena med oba roditelja. Taka porazdelitev veže roditelja, pri katerem otrok živi, do spremembe sodne odločbe o preživnini (ali sklenitve dogovora pri pristojnem organu) zaradi spremenjenih razmer, ki jo lahko v času otrokove mladoletnosti doseže tako, da v otrokovem imenu kot njegov zakoniti zastopnik vloži tožbo zaradi zvišanja preživnine. Po doseženi polnoletnosti otroka te možnosti nima več. Zato ga v primeru spremenjenih razmer s prejšnjo sodno odločbo določena porazdelitev preživninskega bremena ne more več vezati. Ker mora imeti pravno varstvo, sam pa ne more zahtevati zvišanja preživnine, mu tako varstvo nudi določba 133. člena ZZZDR. Po njej lahko sam od drugega roditelja, ki ga tudi bremeni zakonska dolžnost iz 123. člena ZZZDR, zahteva sorazmerno povračilo povečanih izdatkov, ki jih je imel zaradi povečanih stroškov preživljanja skupnega polnoletnega otroka. Zato je napačno materialnopravno stališče, da se lahko na podlagi navedene zakonske določbe zahteva povrnitev namesto drugega založenih stroškov preživljanja le v primeru, če preživnina za otroka še ni bila sodno (ali z dogovorom pri pristojnem organu) določena.

V obravnavani zadevi iz dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč izhaja, da je bila preživnina za prvotožnika sodno določena ob razvezi zakonske zveze njegovih staršev leta 1975 in nato še s sodno poravnavo iz leta 1978, ko je bil prvotožnik star 4 leta. V nadaljevanju je bila le še valorizirana glede na gibanje življenjskih stroškov in osebnih dohodkov. Druga tožnica na podlagi 133. člena ZZZDR zahteva povrnitev dela povečanih izdatkov, ki jih je imela zaradi prvotožnikovega rednega šolanja v času od 1.10.1993 do 1.6.1995, torej v obdobju, ko je bil prvotožnik že polnoleten in je zaradi rednega šolanja na fakulteti imel povečane denarne potrebe za preživljanje, pa do vložitve njegove tožbe za zvišanje preživnine. Pred tem se prvotožnik ni odločil za vložitev tožbe, ker se je izogibal pravdanju z očetom. Da so bili razlogi njegovega oklevanja vsaj zanj delno upravičeni, posredno izhaja iz poteka obravnave dne 14.10.1996, na kateri je sodišče prve stopnje kar v treh primerih odločilo, da prvotožniku ni potrebno odgovoriti na določena toženčeva vprašanja.

Iz razlogov obeh sodb nižjih sodišč in podatkov samega spisa povzete dejanske okoliščine utemeljujejo sklepanje, da tudi v obravnavanem primeru ni mogoče šteti, da drugotožnico tudi po doseženi polnoletnosti skupnega otroka veže v zadnji sodni odločbi določena porazdelitev preživninskega bremena za preživljanje takrat še mladoletnega skupnega otroka, da jo torej veže tudi pasivnost že polnoletnega prvotožnika, ki se kljub zaradi rednega študija spremenjenim razmeram kar dve leti ni mogel odločiti za vložitev tožbe za zvišanje preživnine proti tožencu.

Zaradi napačnega materialnopravnega stališča, kdaj pride v poštev uporaba 133. člena ZZZDR, dejansko stanje v postopku pred nižjima sodiščema ni bilo popolno ugotovljeno. Zato je moralo revizijsko sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 395. člena ZPP drugotožničini reviziji ugoditi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o drugotožničinih stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.