29. 3. 2021

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Milan Nikić, Koper, ki ga zastopa Branko Gvozdić, odvetnik v Sežani, na seji 29. marca 2021

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. I Kp 48365/2016 z dne 7. 2. 2017 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. X Ks 48365/2016 z dne 17. 1. 2017 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. XI Ips 48365/2016 z dne 2. 2. 2017 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. II Ks 48365/2016 z dne 24. 11. 2016 in s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. I Kpd 48365/2016 z dne 17. 11. 2016 se ne sprejme.

3.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. I Kp 48365/2016 z dne 16. 1. 2017 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. X Ks 48365/2016 z dne 14. 12. 2016 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

S sklepom dežurne preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Celju št. I Kpd 48365/2016 z dne 17. 11. 2016 je bil zoper pritožnika zaradi kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (Uradni list, RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo – KZ-1) odrejen pripor, in sicer iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list, RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju ZKP). Senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožnikovo pritožbo zoper ta sklep s sklepom št. II Ks 48365/2016 z dne 24. 11. 2016 zavrnil, Vrhovno sodišče pa je s sodbo št. XI Ips 48365/2016 z dne 2. 2. 2017 zavrnilo pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti. Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom št. X Ks 48365/2016 z dne 14. 12. 2016 pripor zoper pritožnika podaljšal za dva meseca. Višje sodišče v Celju je s sklepom št. I Kp 48365/2016 z dne 16. 1. 2017 pritožbi pritožnika ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Senat Okrožnega sodišča v Celju je v ponovljenem postopku s sklepom št. X Ks 48365/2016 z dne 17. 1. 2017 pripor podaljšal za dva meseca, Višje sodišče v Celju pa je s sklepom št. I Kp 48365/2016 z dne 7. 2. 2017 pritožbo pritožnika zoper ta sklep zavrnilo.

Zoper te akte pritožnik vlaga ustavno pritožbo. Med drugim zoper sklep o podaljšanju pripora za dva meseca uveljavlja kršitev pravic iz 22. in 29. člena Ustave. Iz njegovih navedb izhaja, da naj bi si zagovornik od 6. 12. 2016 dalje prizadeval pridobiti dostop do Pp spisa (v katerem naj bi se nahajale pobude, predlogi, odredbe in izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov), a naj bi od sodišča prejel odgovor, da ga še ni dovoljeno pregledati, ker še ni bil opravljen preizkus zakonitosti po 153. členu ZKP. Dne 9. 12. 2016 naj bi zagovornik prejel predlog tožilstva za podaljšanje pripora, skupaj s pozivom sodišča, da se o njem lahko izjavi v roku 24 ur (česar naj ne bi mogel storiti, ker mu ni bil dovoljen pregled spisa št. Pp 1/2016, in naj tako ne bi mogel argumentirano nasprotovati predlogu državnega tožilstva). Senat Okrožnega sodišča je dne 14. 12. 2016 izdal sklep o podaljšanju pripora, zagovornik pa naj bi bil dne 16. 12. 2016 s strani preiskovalne sodnice obveščen, da je vpogled v spis št. Pp 1/2016 dovoljen (čeprav tožilstvo še ni posredovalo gradiva, v posledici česar preizkus zakonitosti še ni bil opravljen). Pritožnik naj bi očitke uveljavljal že v pritožbi zoper sklep z dne 14. 12. 2016, vendar naj izpodbijani sklep ne bi bil razveljavljen iz tega razloga, pač pa iz razloga pomanjkljivo obrazloženega utemeljenega suma. V vmesnem času, ko je sodišče druge stopnje odločalo o pritožbi, naj bi se zagovornik s spisom seznanil. Pred ponovnim odločanjem senata (dne 17. 1. 2017) pa naj zagovorniku ne bi bila dana možnost, da bi se pred odločitvijo izjavil o razlogih, s katerimi je državno tožilstvo argumentiralo podaljšanje pripora. Pritožnik stališču Višjega sodišča, da ZKP ne predvideva, da bi moralo sodišče prve stopnje pred ponovljenim postopkom dati obrambi možnost ponovnega izjavljanja o istem tožilskem predlogu, očita, da sodišče pozablja, da ZKP omogoča vpogled v spis tako zagovorniku kot obdolžencu, pa naj bi preiskovalna sodnica prošnje za vpogled v spis vztrajno odvračala. Prav tako nasprotuje stališču sodišča, da bi zagovornik v pritožbi zoper izpodbijani sklep (ko se je s spisom že lahko seznanil) lahko grajal predlog tožilstva. Meni, da takšna argumentacija kaže na očitno aroganco do ustavne odločbe, v kateri je Ustavno sodišče navedlo, da je za nepristransko odločitev nujno, da sodišče pred odločitvijo sliši stališča obeh strank. V obravnavanem primeru naj bi sodišče odločalo le na podlagi stališča tožilstva, saj naj zaradi onemogočanja pregledovanja Pp spisa ne bi mogel argumentirano nasprotovati predlogu tožilstva, pred izdajo sklepa z dne 17. 1. 2017 pa naj zagovorniku ponovno ne bi bila dana možnost, da se izjasni o predlogu, saj ga senat pred odločitvijo k temu naj ne bi pozval. Pritožnik naj bi bil tako postavljen v neenak položaj v primerjavi z državnim tožilcem, kar naj bi imelo za posledico kršitev 22. in 29. člena Ustave, tudi v zvezi s 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

Višje sodišče je zagovornikovo pritožbo s sklepom z dne 7. 2. 2017 zavrnilo kot neutemeljeno. Na pritožbene očitke je med drugim odgovorilo, da je (opirajoč se na listinsko dokumentacijo, ki izkazuje zagovornikovo prizadevanje, da se mu dovoli pregled Pp spisa) ugotovilo, da zagovorniku pred odločitvijo o podaljšanju pripora, dne 14. 12. 2016, pregled Pp spisa res ni bil omogočen, zaradi česar se tudi ni, kot navaja sam, izjavil o tožilskih navedbah v predlogu za podaljšanje pripora. Dodalo je, da je bil sklep o podaljšanju pripora s sklepom sodišča druge stopnje z dne 16. 1. 2017 razveljavljen, zadeva pa vrnjena v novo odločanje. V takšni situaciji naj bi moralo sodišče prve stopnje odločiti v roku 24 ur, pri čemer naj zakon ne bi predpisoval, da bi moralo sodišče prve stopnje pred ponovljenim odločanjem dati obrambi možnost ponovnega izjavljanja o istem tožilskem predlogu za podaljšanje pripora. Višje sodišče je še navedlo, da ker se zagovornik tudi v obravnavani pritožbi (ko je že lahko pregledal in preučil celotno spisovno dokumentacijo) ne sklicuje niti na nezakonitost prikritih preiskovalnih ukrepov niti ne trdi, da njihova vsebina ne bi bila pravilno povzeta v tožilskem predlogu, ampak zatrjuje le pomanjkljivo argumentacijo sodišča prve stopnje v zvezi z zaključki o obstoju utemeljenega suma, ni mogoče govoriti o kršitvi določb kazenskega postopka (konkretno kršitvi pravice do učinkovite obrambe).

B.

Izvrševanje pripora na podlagi izpodbijanih aktov je v času odločanja že poteklo, saj je smel biti pritožnik na njihovi podlagi v priporu le en mesec (sklep preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Celju z dne 17. 11. 2016) od trenutka odvzema prostosti, oziroma nadaljnja dva meseca (sklep senata Okrožnega sodišča v Celju z dne 17. 1. 2017), tj. do 15. 2. 2017. Ustavno sodišče praviloma šteje, da ni izkazan pravni interes za odločanje, ko izpodbijani akt ne velja več. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice – ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) – namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar pa Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za zadeve, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o omejitvi osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Učinkovito varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v teh primerih zahteva, naj ima prizadeti možnost ustavnopravnega varstva tudi v primeru, ko je izvrševanje pripora po izpodbijanem sklepu že prenehalo.[1] Ker sklepi o odreditvi oziroma podaljšanju pripora predstavljajo sodno odločanje o omejitvi osebne svobode, je pritožniku priznan pravni interes za odločanje.

Pritožnik z očitkom o kršitvi pravice do enakega varstva pravic v postopku ponovljenega odločanja o podaljšanju pripora odpira pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, s čimer je izpolnjen tudi pogoj iz druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Zato je senat Ustavnega sodišča ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. I Kp 48365/2016 z dne 7. 2. 2017 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. X Ks 48365/2016 z dne 17. 1. 2017 sprejel v obravnavo (1. točka izreka). O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodnima odločbama kršene pritožnikove pravice oziroma temeljne svoboščine. Zlasti bo presodilo, ali je bila pritožniku kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave.

Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. XI Ips 48365/2016 z dne 2. 2. 2017 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. II Ks 48365/2016 z dne 24. 11. 2016 in s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. I Kpd 48365/2016 z dne 17. 11. 2016 ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. I Kp 48365/2016 z dne 16. 1. 2017 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju št. X Ks 48365/2016 z dne 14. 12. 2016 zavrgel, ker pritožnik za odločitev o njej nima pravnega interesa (3. točka izreka).

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik senata Marko Šorli ter člana Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejel soglasno.

Marko Šorli

Predsednik senata

Glej npr. sklep št. Up-599/16 z dne 11. 10. 2016, 10. točka obrazložitve.

1.Z izpodbijanima sklepoma je sodišče v ponovnem odločanju zoper pritožnika podaljšalo pripor, odrejen s sklepom preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Celju št. I Kpd 48365/2016 z dne 17. 11. 2016.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 14., 20., 22. in 29. člena Ustave. Opozarja, da sta bila izpodbijana sklepa izdana potem, ko je Višje sodišče v Celju s sklepom št. I Kp 48365/2016 z dne 16. 1. 2017 razveljavilo sklep Okrožnega sodišča v Celju št. X Ks 48365/2016 z dne 14. 12. 2016 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da je 9. 12. 2016 njegov zagovornik prejel predlog tožilstva za podaljšanje pripora, skupaj s pozivom sodišča, da se o njem lahko izjavi v roku 24 ur. Okrožno sodišče v Celju je nato s sklepom z dne 14. 12. 2016 pripor podaljšalo. Ker pa naj bi bil pritožniku šele dva dneva kasneje, 16. 12. 2016, omogočen pregled spisa, naj predlogu državnega tožilstva ne bi mogel argumentirano nasprotovati. Pritožnik naj bi očitke uveljavljal že v pritožbi zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 14. 12. 2016; pritožba naj bi bila uspešna. Vendar naj pritožbeno sodišče tega sklepa ne bi razveljavilo zaradi kršitve pravice do izjave, temveč zaradi pomanjkljivo obrazloženega utemeljenega suma. Pred ponovnim odločanjem senata prvostopenjskega sodišča na seji 17. 1. 2017 pa naj se zagovornik ne bi mogel izjaviti o razlogih, s katerimi je državno tožilstvo argumentiralo podaljšanje pripora, saj naj ga senat ne bi pozval k izjavi. Pritožnik naj bi bil tako postavljen v neenak položaj v primerjavi z državnim tožilcem, kar naj bi imelo za posledico kršitev 22. in 29. člena Ustave, tudi v zvezi s 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP št. 7/94 – EKČP).

3.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave, ker naj bi sodišče popolnoma pavšalno utemeljilo subjektivne okoliščine za obstoj ponovitvene nevarnosti. Pomanjkljivo naj bi tudi obrazložilo, zakaj pripora ne bi bilo mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Pritožnik meni, da sodišče pri presoji izpolnjenosti pogojev za pripor ni opravilo strogega testa sorazmernosti, s tem pa naj bi bila pritožniku kršena pravica do osebne svobode iz 20. člena Ustave.

4.Višje sodišče v Celju je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da zagovorniku pred izdajo sklepa sodišča prve stopnje z dne 14. 12. 2016 res ni bilo omogočeno pregledati spisa. Ta sklep naj bi bil s sklepom Višjega sodišča z dne 16. 1. 2017 razveljavljen, zadeva pa vrnjena v novo odločanje. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17, 22/19 in 200/20 – v nadaljevanju ZKP) naj ne bi predpisoval, da bi moralo sodišče prve stopnje pred ponovnim odločanjem obdolženca pozvati na izjavo o istem tožilskem predlogu za podaljšanje pripora. Pred vložitvijo pritožbe zoper sklep sodišča, izdan pri ponovnem odločanju, naj bi zagovornik že lahko pregledal in preučil celotno spisovno dokumentacijo. Kljub temu naj v pritožbi ne bi trdil, da podatki iz spisa v tožilskem predlogu ne bi bili pravilno povzeti. Kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP naj zato ne bi bila podana.

5.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-235/17 z dne 29. 3. 2021 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Celju.

B.

6.Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz tega ustavnoprocesnega jamstva med drugim izhaja pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave, na podlagi katere morata biti vsaki stranki zagotovljeni možnost sodelovanja v sodnem postopku in možnost obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj.[1] Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), stranki zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevi, ki posega v njene pravice in interese. Pomen te pravice je torej zagotoviti, da bo stranka subjekt in ne le objekt postopka.[2]

7.Pravica do izjave ima še posebno ustavnopravno težo, kadar je od nje lahko odvisno spoštovanje druge človekove pravice, v tem primeru varstvo osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40) pojasnilo, da 22. člen Ustave zagotavlja osebi, o katere priporu se odloča, enak obseg pravic, kot jih ima tožilec, in da ji mora biti dana možnost, da odgovori na dejstva, ki jo bremenijo, in predlaga dokaze v potrditev svojih navedb. Da bi bilo to sploh mogoče, pa ji mora biti dana možnost seznaniti se z dejstvi in dokazi, ki jo bremenijo.[3] Sodišče mora priprto osebo seznaniti z vsem gradivom, ki bi utegnilo vplivati na odločitev o priporu, in ji omogočiti primeren rok, da se do njega opredeli. Navedeno velja tako v postopku odločanja o odreditvi pripora kot v postopku odločanja o podaljšanju pripora.[4]

8.Postopek odločanja o (prvem) podaljšanju pripora v preiskavi ureja drugi odstavek 205. člena ZKP. Sodišče izda sklep o podaljšanju pripora na predlog državnega tožilca, ki mora biti vložen najmanj pet dni pred iztekom pripora, odrejenega s sklepom pristojnega sodišča. S predlogom morata biti brez odlašanja seznanjena obdolženec in njegov zagovornik; v roku 24 ur od prejema obvestila se lahko izjavita o navedbah v predlogu.

9.Dne 9. 12. 2016 je bil pritožnikovemu zagovorniku vročen predlog tožilstva za podaljšanje pripora, poučen je bil tudi o pravici, da se o predlogu izjavi v 24-urnem roku. Sodišče prve stopnje pred ponovnim odločanjem o priporu pritožnika ni bilo dolžno še enkrat poučiti o pravici do izjave o istem tožilskem predlogu. Prav tako pritožniku ni bila kršena pravica do izjave o podatkih v spisu. Dne 16. 12. 2016 je bila pritožnikovemu zagovorniku dana možnost pregleda spisa, to možnost pa je zagovornik izkoristil 19. 12. 2016. V ponovljenem postopku je bilo o podaljšanju pripora odločeno šele 17. 1. 2017, torej slab mesec po tistem, ko je bil pritožnik seznanjen ne samo s predlogom tožilstva za podaljšanje pripora, temveč tudi z vsebino spisa. Pred ponovnim odločanjem sodišča o podaljšanju pripora je bil tako pritožnik seznanjen z vsem gradivom, na katerem je temeljila odločitev o podaljšanju pripora. Pritožnik ne navede nobene okoliščine, ki bi ga ovirala, da se po pregledu spisa ne bi mogel izjaviti o podatkih v njem. Očitka, da naj bi sodišče prve stopnje s sklepom z dne 14. 12. 2016 kršilo pritožnikovo pravico do izjave, pa Ustavno sodišče ni moglo presojati, ker je ta sklep razveljavilo že Višje sodišče s sklepom z dne 16. 1. 2017.

10.Iz izpodbijanega sklepa Višjega sodišča ni razvidno, da bi pritožnik očitke, navedene v 3. točki obrazložitve te odločbe, uveljavljal v pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Stališč o tem v sklepu Višjega sodišča ni, pritožnik pa v ustavni pritožbi ne uveljavlja kršitve pravice do obrazložene sodne odločbe, ker se Višje sodišče ne bi opredelilo do teh očitkov. Zato Ustavno sodišče teh očitkov ni moglo presojati.[5]

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Prim. sklepa Ustavnega sodišča št. Up-184/98 z dne 2. 2. 1999 (OdlUS VIII, 134), 3. točka obrazložitve, in št. Up-216/99 z dne 19. 12. 2000 (OdlUS IX, 315), 3. točka obrazložitve.

[2]Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve, in št. Up-570/10 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 9. točka obrazložitve.

[3]Prim. 71. točko obrazložitve. Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-590/14 z dne 17. 11. 2016, 7. točka obrazložitve.

[4]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-529/19 z dne 5. 3. 2020 (Uradni list RS, št. 40/20), 9. točka obrazložitve.

[5]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-300/16 z dne 17. 6. 2021, 30. točka obrazložitve.