Jedro

Po OPN mora biti predpisani odmik zagotovljen od meje sosednje gradbene parcele. OPN pa ne daje podlage za enačenje gradbene parcele z zemljiškoknjižno parcelo v primeru, če gradbena parcela ni izkazana oz. določena. V takem primeru projekt ni izdelan v skladu s prostorskim aktom, saj je na investitorju breme, da v PGD izkaže zahtevani odmik.

Po tretjem odstavku 54. člena ZGO-1 je treba v primeru rekonstrukcije, spremembe namembnosti, dozidave in nadzidave v zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja navesti tudi številko in datum gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen, razen v primerih, ko gre za objekte, zgrajene pred 31. 12. 1966. Od ugotovitev na tej podlagi pa je odvisna tudi uporaba 141. člena OPN, ki določa, da so odstopanja od prostorskih izvedbenih pogojev (PIP), določenih s tem odlokom, dopustna pri obstoječih legalno zgrajenih objektih, ki se rekonstruirajo, dograjujejo ali se jim spreminja namembnost.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Novo mesto št. 351-636/2011-6 z dne 28. 6. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino vlogo za legalizacijo rekonstrukcije stanovanjskega objekta, stoječega na zemljiščih parc. št. ..., ... in ... k.o. ...

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da tožnica kljub zahtevi iz četrtega odstavka 74. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Novo mesto (Uradni list RS, št. 101/09 in naslednji, v nadaljevanju OPN) za manjši odmik objekta od sosednjih zemljišč ni predložila vseh soglasij njihovih lastnikov. Ugotovljeno je bilo, da je upravni organ v drugem postopku z odločbo z dne 17. 12. 2009 zavrnil tožničino vlogo za izdajo potrdila, da ima obravnavana stanovanjska stavba uporabno dovoljenje po 197. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), saj je ugotovil, da je bila starejša stavba dozidana in nadzidana. Na podlagi navedenega je organ štel, da gre v obravnavanem primeru za novogradnjo. Ker v zadevi tudi ni mogoče govoriti o legalno zgrajenem objektu, ni mogoče uporabiti niti 141. člena OPN, ki določa pogoje, pod katerimi so dopustna nekatera odstopanja od OPN, vendar le pri obstoječih legalno zgrajenih objektih.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. V razlogih odločbe med drugim navaja, da ne drži, da so odmiki obstoječi, saj je iz PGD razvidno, da je bil objekt v višino nadzidan, in sicer je bilo nad garažo zgrajeno še nadstropje in mansarda, vse ob meji z zemljiščem parc. št. ... k.o. ..., zato bi morala tožnica predložiti soglasje lastnika tega zemljišča. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na določbo OPN, da naj bi se odmik meril od meje sosednjih gradbenih parcel. V konkretnem primeru namreč kakšna drugačna gradbena parcela ni izkazana, zato je organ pravilno upošteval odmik od meje zemljiške parcele.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da v obravnavanem primeru ne gre za novogradnjo, zato sosedovo soglasje ni potrebno. Rekonstrukcija je predvidena znotraj obstoječih gabaritov starejšega objekta, zgrajenega pred letom 1967, 141. člen OPN pa predvideva tudi možne izjeme, ki bi jih moral upoštevati upravni organ. Kot je razvidno iz letalskega posnetka GURS iz leta 1961, stavba po tem letu ni bila dozidana. Nadzidana pa je nad garažo v okviru 30 % iz 141. člena OPN. Če bi bilo treba upoštevati predpisani odmik, bi to pomenilo, da je treba obstoječo stavbo v celoti porušiti, če sosed ne bi dal soglasja. Poleg tega OPN določa odmike med gradbenimi parcelami in ne katastrskimi mejami, to pa je v obravnavanem primeru zagotovljeno. Prav 141. člen OPN pa pri obstoječih legalno zgrajenih objektih, torej tudi tistih, zgrajenih pred 1967, dopušča odstopanja v primeru, če bi prilagajanje prostorskim izvedbenim pogojem iz tega odloka pomenilo nesorazmerno visoke stroške konstrukcijskih prilagoditev. Glede uporabe 141. člena OPN se sklicuje tudi na priloženo strokovno mnenje. Poudarja, da gre za šikanozno nasprotovanje mejaša, zato bi moral organ sklicati ustno obravnavo, na kateri bi se sosed A.A. kot lastnik sosednje parc. št. ... lahko izjasnil o svojih zahtevah. Po njenem mnenju iz odločbe ni jasno razvidno stališče do tega, ali je PGD izdelan v skladu z izvedenim prostorskim aktom, delovanje upravnega organa pri presoji prostorskega akta, ZGO-1 in ZUP pa bi moralo temeljiti na uporabi prostega preudarka. Predlaga, naj sodišče upravnemu organu naloži, da stvar reši drugače in z novo odločbo nadomesti izpodbijano, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Neutemeljeno je tožbeno stališče, da bi moral upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja odločati po prostem preudarku. V prvem odstavku 66. člena ZGO-1 je namreč določeno, kaj mora pristojni upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti, med drugim, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom, ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja ali so dajatve in prispevki, določeni z zakonom, plačani, ali ima investitor pravico graditi in ali iz PGD izhaja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta.

Neutemeljen je tudi očitek, da se organ ni opredelili, ali je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Presoja, ali so v zadevi izpolnjeni pogoji glede določb OPN o odmikih, ne pomeni drugega kot ugotavljanje, ali je PGD izdelan v skladu s prostorskim aktom. V primeru, ko organ ugotovi, da skladnosti ni, ni dolžan ugotavljati tudi drugih okoliščin, ki se nanašajo na izpolnjevanje določb OPN.

V zadevi ni sporno, da zemljišče posega leži v območju, ki ga ureja OPN. Ta v 1. alineji četrtega odstavka 74. člena določa, da morajo biti stavbe, razen ko gre za gradnjo v nizu, od meje sosednjih gradbenih parcel oddaljene najmanj 4 m; odmiki objektov so lahko manjši, če zmanjšani odmik /.../ in z zmanjšanim odmikom soglaša lastnik sosednjega zemljišča. Iz navedenega izhaja, da mora biti predpisani odmik zagotovljen od meje sosednje gradbene parcele. Gradbena parcela je opredeljena v 13. točki prvega odstavka 5. člena OPN kot zemljišče, ki je sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oz. na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo takšnemu objektu oz. je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu. S tem je OPN povzel definicijo pojma gradbene parcele iz petega odstavka 127. člena ZGO-1B (Uradni list RS, št. 126/07). Gradbeno parcelo torej predstavlja stavbišče in zemljišče ob njem, ki je potrebno za rabo objekta.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da tožnica v postopku ni predložila soglasja lastnika sosednjega zemljišča parc. št. ... k.o. ... A.A. za 0,1-metrski odmik objekta od njegovega zemljišča. Že iz tega izhaja, da je upravni organ izdajo zavrnilne odločbe oprl na nepravilno uporabo navedene določbe 74. člena OPN, saj je zahteval soglasje zaradi odmika od meje sosednjega zemljišča in ne zaradi odmika od meje sosednje gradbene parcele. Navedena določba OPN tudi ne daje podlage za enačenje gradbene parcele z zemljiškoknjižno parcelo v primeru, če gradbena parcela ni izkazana oz. določena. V takem primeru projekt ni izdelan v skladu s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1), saj je na investitorju breme, da v PGD izkaže zahtevani odmik. Ob tem sodišče le dodaja, da razlogi, zaradi katerih sosed odkloni soglasje k manjšemu odmiku, niso predmet ugotavljanja v tem postopku in za izdajo gradbenega dovoljenja niso pravno pomembni. Iz tega razloga tudi ni treba razpisati ustne obravnave, na kateri bi sosed pojasnjeval svoje razloge za odločitev.

V zadevi je nadalje sporna vrsta posega, za katerega tožnica zahteva izdajo gradbenega dovoljenja, saj zatrjuje, da gre le za rekonstrukcijo. Po 7.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 gradnjo novega objekta predstavlja tudi izvedba del, s katerimi se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled. Sodišče meni, da bi v obravnavanem primeru lahko šlo ne le za rekonstrukcijo obstoječega objekta ampak tudi za gradnjo novega. Drugostopenjski organ namreč na podlagi podatkov v PGD ugotavlja, da je bil objekt v višino nadzidan v predelu garaže (ob meji z zemljiščem parc. št. ... k.o. ...), in sicer z nadstropjem in mansardo. Tožnica temu ne oporeka in tudi sama navaja, da je bila stavba nad garažo nadzidana. Za zanesljivo ugotovitev te okoliščine bi moral organ ugotoviti še, ali se je z izvedbo teh del bistveno spremenil zunanji izgled stare stavbe z garažo. Sodišče nadalje ugotavlja, da iz obrazložitev upravnih aktov obeh stopenj izhaja, da je gradbeno dovoljenje zahtevano za gradnjo, ki se nanaša na starejšo, že obstoječo stavbo. Zaradi tega bi bilo treba v zadevi upoštevati tudi tretji odstavek 54. člena ZGO-1, ki v primeru rekonstrukcije, spremembe namembnosti, dozidave in nadzidave zahteva navedbo številke in datuma gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen, razen v primerih, ko gre za objekte, zgrajene pred 31. 12. 1966. Iz te določbe izhaja, da je na navedenih starejših objektih dopustno izvajati gradnjo in zanjo pridobiti gradbeno dovoljenje, čeprav morda investitor za stari objekt nima upravnega dovoljenja. V tem okviru „legalnost“ starega objekta ne more biti vprašljiva.

Ali gre v obravnavanem primeru za gradnjo na takem objektu, upravni organ ni ugotavljal, ampak se je pri presoji njegove legalnosti oprl le na zavrnilno odločbo z dne 17. 12. 2009. Ker je organ v tem postopku ugotovil, da je bila stavba dozidana in nadzidana, je zavrnil izdajo potrdila, da ima obravnavana stanovanjska stavba uporabno dovoljenje po 197. členu ZGO-1. Po mnenju sodišča ta odločitev v konkretnem primeru ne izključuje uporabe tretjega odstavka 54. člena ZGO-1. Šteje se namreč, da imajo na podlagi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1 uporabno dovoljenja le stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967, torej stavbe, ki se jim gradbeno stanje po tem datumu ni spreminjalo in niso bile predmet gradbenih posegov, za katere bi moral investitor pridobiti upravno dovoljenje. Kot je mogoče sklepati na podlagi razlogov obeh odločb, pa je tožnica prav zaradi kasnejših posegov, to je rekonstrukcije in nadzidave, za katera ni imela ustreznih dovoljenj, zahtevala legalizacijo oz. gradbeno dovoljenje. V tem pogledu je zato treba glede vprašanja legalnosti starega objekta upoštevati tretji odstavek 54. člena ZGO-1, od ugotovitev na tej podlagi pa je odvisna tudi uporaba 141. člena OPN, ki določa, da so odstopanja od prostorskih izvedbenih pogojev (PIP), določenih s tem odlokom, dopustna pri obstoječih legalno zgrajenih objektih, ki se rekonstruirajo, dograjujejo ali se jim spreminja namembnost, pod pogoji, navedenimi v nadaljevanju. Povedano drugače: če so posegi, za katera tožnica v tem postopku zahteva gradbeno dovoljenje, načrtovani na stavbi (gledano v celoti, vključno z garažo), zgrajeni pred 31. 12. 1966, je zanje mogoče uporabiti tudi 141. člen v zvezi s 74. členom OPN. Pri tem sodišče le dodaja, da se v tej sodbi opredeljuje do odmikov z vidika načrtovanih posegov kot celote, saj iz odločb ne izhaja, da bi šlo v obravnavanem primeru rekonstrukcije in nadzidave za funkcionalno ločena posega, tako da bi bilo mogoče izdati gradbeno dovoljenje le za posamičnega od njiju.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovno odločanje (tretji odstavek istega člena). V njem bo moral upravni organ ugotoviti, ali je v PGD prikazana gradnja načrtovana na stavbi, zgrajeni pred 31. 12. 1966, in nato ponovno presoditi izpolnjevanje pogojev iz OPN.