Jedro

Ugovorov, ki se nanašajo na postopek izdaje ali na vsebino lokacijskega dovoljenja, v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ni več mogoče uveljavljati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi tožečih strank zoper odločbo Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine z dne 9.12.1993, s katero je bilo dano T.I. in A. gradbeno dovoljenje za gradnjo prizidka k stanovanjski hiši in rekonstrukcijo objekta na zemljišču s parc. št. 50/2 po projektu, ki ga je izdelal Arhitektni biro v avgustu 1992. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da so za dovolitev sporne gradnje izpolnjeni vsi zakoniti pogoji, določeni v 35., 36., 41. in 78. členu zakona o graditvi objektov, predvsem pravnomočno lokacijsko dovoljenje, pravica razpolaganja s stavbnim zemljiščem, soglasja pristojnih organov in skladnost gradbenega projekta z gradbenimi predpisi in normativi. Ugovore pritožnikov zavrača kot ugovore, ki sodijo izključno v lokacijski postopek, ki pa je pravnomočno končan. Velikost, višina, oblika objekta, njegov namen in oddaljenost od meje in sosednjih objektov so bili določeni v lokacijskem dovoljenju in ugovorov, ki se nanašajo na te okoliščine, v gradbenem postopku ni mogoče upoštevati. Tožena stranka še pojasnjuje, da tudi ostalih ugovorov, ki so civilnopravne narave, tožniki ne morejo uveljavljati v tem postopku, ampak kvečjemu pred pristojnim sodiščem. Sicer pa je bila tožnikom v skladu z 8. členom zakona o splošnem upravnem postopku pred izdajo gradbenega dovoljenja dana možnost, da zavarujejo svoje interese, pa se vabilom organa prve stopnje niso odzvali.

Tožniki v tožbi navajajo, da je tožena stranka nekatera dejstva nepravilno presodila, zlasti pa v svoji presoji ni upoštevala, da sta bili gradbeno in lokacijsko dovoljenje izdani brez soglasja sosedov in so bili njihovi ugovori brezobzirno prezrti; da usklajevalnega postopka na gradbišču ni bilo, zato so nekateri mejaši zmotno mislili, da gre samo za adaptacijo objekta; da tožena stranka nepravilno ugotavlja, da se na vabila prvostopnega organa niso odzvali, saj ni šlo za vabila, temveč za sredstva prisile; da gradnja ni v skladu z urbanističnim načrtom; da je pri izdaji lokacijskega dovoljenja prvostopni organ nepravilno dopustil zastopanje A.P., P.K. in F.K. po P.P., ki ni lastnik parcele št. 53/1, pa tudi pooblastila ni imel, zaradi česar pravi lastniki lokacijskega dovoljenja niso pravočasno dobili oziroma mu niso mogli ugovarjati. Tožniki zaradi vsega navedenega smiselno predlagajo, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo zavračata tožbene ugovore kot neutemeljene oziroma v gradbenem postopku neupoštevne.

Tožba ni utemeljena.

Po zakonu o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86, dalje: ZGO) je eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja pravnomočno lokacijsko dovoljenje (78. člen ZGO). Pred izdajo gradbenega dovoljenja je pristojni organ med drugim dolžan preveriti, ali je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdan v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja (41. člen v zvezi s 87. členom ZGO). Iz navedenih določb izhaja, da ugovorov, ki se nanašajo na postopek izdaje ali na vsebino lokacijskega dovoljenja, v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ni več mogoče uveljavljati. Po presoji sodišča je tožena stranka ravnala pravilno, ko je pritožbene ugovore lokacijske narave zavrnila. Ugovorov lokacijske narave pa tožniki iz enakega razloga tudi ne morejo uveljavljati v tem upravnem sporu. Iz predloženih upravnih spisov je namreč razvidno, da je lokacijsko dovoljenje bilo pravnomočno že ob vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, tožniki pa niti ne trdijo, da lokacijsko dovoljenje ne bi bilo pravnomočno. Ugovore lokacijske narave mora torej sodišče zavrniti kot neupoštevne, ne da bi se spuščalo v njihovo vsebino.

Tožbena ugovora, ki se nanašata na gradbeno dovoljenje oziroma na postopek pred njegovo izdajo, pa sta po presoji sodišča neutemeljena. ZGO namreč izdaje gradbenega dovoljenja ne veže na soglasje sosedov, torej tožbena trditev, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano brez soglasja sosedov, na zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati. Prav tako ne more vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe tožbena trditev, da tožniki niso izkoristili možnosti, da pred izdajo gradbenega dovoljenja svoje interese uveljavijo kot stranke v postopku, češ da vabila prvostopnega organa na narok niso bila formulirana kot vabila, ampak sredstva prisile. Tožena stranka v izpodbijani odločbi po presoji sodišča namreč pravilno ugotavlja, da je prvostopni organ pred izdajo odločbe o gradbenem dovoljenju vabil tožnike kot stranke v postopku in jim s tem dal možnost, da v smislu 8. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavarujejo svoje interese. Če tožniki te možnosti niso izkoristili, gre za stvar njihove odločitve in ne za napako v postopku.

Po navedenem je torej tožba neutemeljena in sodišče jo je moralo zavrniti. Svojo odločitev je oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je, enako kot ZUP, v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.